8
opredeljuje kot »zapleteno človekovo dejavnost, ki ima svojo biološko osnovo, ta pa določa
njen duševni, vedenjski, odnosni in družbeni del«. Človek je v samem jedru bitje odnosov
(Brajša, 1982; Frankl, 1994a; Lukas, 1993; Gostečnik, 2008c), zato spolnost ni zgolj osnovna
biološka potreba, pač pa se v njej odigravajo medčloveški odnosi. V spolnosti posameznik
pokaže, kdo zares je, kako doživlja in kakšnega dialoga je zmožen s sabo in drugimi
(Gostečnik, 2008c). Težko si zato predstavljamo, da si človek s spolnostjo lahko uniči
življenje ali izgubi nadzor. Rozmanova (2013) iz svojih izkušenj pove, da se ljudje ob tem, ko
za seksualno zasvojenost slišijo, najpogosteje šalijo, da bi še najraje bili zasvojeni s seksom,
ne zavedajoč se, kako uničujoče posledice za posameznika in tiste, ki z njim živijo, ima lahko
tovrstna zasvojenost. Vendar se lahko tudi najbolj običajne in povsem zdrave oblike
človeškega spolnega izražanja sprevržejo v zasvojensko vedenje in nekaj, kar je predstavljalo
vir ugodja, postane vir omame (Rozman, 2013).
Napačno bi razmišljali, če bi seksualno zasvojenost izenačevali z motnjo, ki jo poimenujemo
hiperseksualnost. Eden največjih zgrešenih mitov o zasvojenosti s seksualnostjo je prav
mišljenje, da je najmočnejši znak tovrstne zasvojenosti pretirano spolno poželenje, ki ga
posameznik ne zmore nadzorovati. Mnogi si pod pojmom »seksualna zasvojenost«
predstavljajo osebe, ki se posvečajo perverznim oblikam spolnosti. Ali gre za seksualno
zasvojenost, ne moremo soditi izključno na podlagi seksualnega vedenja. Problem
zasvojenosti s seksualnostjo nista seks in neodgovorno vedenje, pač pa je treba razumeti, kaj
to vedenje posamezniku pomeni. Tovrstna pojava je treba ločevati, saj obstaja v nasprotnem
primeru možnost, da zgrešimo bistvo zasvojenosti s seksualnostjo. Pomemben je torej vzorec
in ne količina. Če upoštevamo dejstvo, da je zasvojenost doseganje stanja omame in je
spolnost aktivnost, ki nosi v sebi možnost omame, lahko sklepamo, da spolnost v primeru
zasvojenosti posameznik uporabi za to, da otopi v sebi bolečino in praznino svojega življenja,
tako kot se nekateri v ta namen napijejo (Rozman, 1998, 2013; Carnes, 2006; Hall, 2013).
Seksualna zasvojenost je prisotna, kadar se ugotovi, da je oseba izgubila kontrolo nad svojim
vedenjem in da to počne kljub škodi zase. Posebej nevarna postane zaradi tega, ker seksualno
zasvojeni lahko uide v stanje omame že tako, da se zasanja. (Veliko lažje je na primer
nadzirati vnos substance pri kemičnih odvisnostih.)
Hallova (2013) meni, da postane posameznik, ki je zasvojen s seksualnostjo, suženj lastne
kompleksne in skrivnostne sile, spolnosti, ki lahko uničujoče vpliva na njegovo življenje in
9
medosebne odnose. Tudi Carnes (2006) zasvojenost s seksualnostjo opiše kot kompulzivno
vedenje, ki destruktivno vpliva na odnose in stike z ljudmi, ki so nam blizu.
Avtor relacijske družinske terapije, Gostečnik (2008, 2010), išče vzroke zasvojenosti s
seksualnostjo z napetostjo v razbolelem telesu, ki hrepeni po ljubezni, spoštovanju, sprejetosti
in pripadnosti. Z izbiro takega vedenja posameznik nezavedno kliče po odnosu in na ta način
zmanjša napetost, ki jo čuti in je ni zmožen izraziti v intimnem medosebnem odnosu. Tudi
Rozmanova opiše zasvojenost s seksualnostjo kot obliko škodljivega vedenja, ki se kaže kot
neobvladljiv vedenjski vzorec in tvegano vedenje z vztrajno željo in prizadevanjem za
omejitev le-tega. Spremljajo ga velika čustvena nihanja, izogibanje tesnejšim odnosom s
pomembnimi drugimi in posledično škoda v osebnem in poslovnem življenju.
Za zasvojenost s seksualnostjo gre takrat, ko za osebo seksualnost postane osnovni način,
s katerim uravnava svoje čustveno življenje. Zasvojenost s seksualnostjo lahko nastane
takrat, ko ranljiv človek pogosto zlorablja spolnost za doseganje omamnega stanja.
Zasvojenost lahko potrdimo šele, če oseba neko seksualno aktivnost želi prekiniti, a tega
ne zmore, saj zaradi bolezenskih procesov v možganih svojih dejanj ne uspe več
nadzirati, po dejanju pa zaradi neobvladljivega vedenjskega vzorca nastopi sram
(Rozman 2013, str. 155).
Za zasvojene s seksualnostjo postane seks prioriteta, ki je pomembnejša od družine,
prijateljev in dela. V njihovem življenju se vse vrti le še okrog seksa. Rozmanova (1998, str.
144) tudi meni, da je seksualna zasvojenost ena od najtrdovratnejših in za zdravljenje ena
izmed najtežjih odvisnosti, »saj nosi seksualno zasvojeni svojo drogo – fantazijo vedno in
povsod s sabo«.
Med oblike seksualnega vedenja, značilne za zasvojenost s seksom, spada pogost seks s
prostitutkami, seks, ko človek ne vzpostavi odnosa s seksualnim partnerjem, obiskovanje
krajev, kjer se trguje s seksualno vzburjenostjo, čezmerno masturbacijo, ki jo spremljajo
mentalne podobe ali misli o seksu, masturbiranje med gledanjem seksualno nabitih podob na
televiziji, računalniškem zaslonu ali listanjem pornografskih publikacij (Rozman, 1998).
Uporaba interneta postaja prav na tem področju intenzivna in nepredvidljiva aktivnost, ki
lahko vodi v vse bolj pogosto obliko seksualne zasvojenosti, zasvojenost z internetnim
seksom.