Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24
7
Pregledni znanstveni članek
UDK 174:[001-051:001-052]
Brina Malnar
Raziskovalna etika med znanostjo,
zasebnostjo in birokracijo
POVZETEK: Članek podaja pregled ključnih etičnih dilem v odnosu med raziskovalcem in
sodelujočimi, izpostavlja težavnost enoznačnega razreševanja teh dilem in prikazuje
njihovo situacijsko določenost. V prvem delu so predstavljeni trije poglavitni načini
zaščite sodelujočih v raziskavah – zaupnost, anonimnost in obveščena privolitev – ter
problematika njihove praktične uporabe v družboslovju. Sledita obravnava etičnih dilem
na internetu kot novem raziskovalnem mediju ter razprava o trendih birokratizacije
etičnih postopkov in tveganj, ki iz tega izhajajo. Članek sklene ugotovitev, da je zaradi
razlik v metodoloških pristopih in raziskovalnih okoliščinah za družboslovje primernejša
paradigma etičnega odločanja kontekstualna, in ne univerzalistična, zato v primeru
vztrajanja pri togih deontoloških načelih etična regulacija lahko postane mehanizem
omejevanja družboslovnega raziskovanja.
KLJUČNE BESEDE: raziskovanje, etika, zasebnost, internet, kodeksi
0 Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo
in birokracijo
Je dopustno nekoga zavesti, da je z elektrošokom pravkar povzročil umor , spraševati
učitelja in sosede o njegovih navadah ali shranjevati izjave sodelujočih na internetnem
forumu, da bi potrdili svojo raziskovalno hipotezo? Odgovor je v prvi vrsti odvisen od
tega, kje so naša etična izhodišča.
Če smo pristaši teleološke etične paradigme, bomo moralnost takih dejanj presojali
predvsem glede na njihove učinke. Za teleologe, zlasti utilitariste, je namreč dejanje
etično, če so njegove posledice ugodne za čim večje število končnih dobitnikov – po-
sameznikov, družin, naroda, razreda. Nasprotno pa deontologi, zlasti kantovci, menijo,
da merilo večinske koristi hitro zdrsne v zlorabo sodelujočih, zato nasprotujejo kršitvi
posameznikovih pravic v imenu »pragmatizma«. Po njihovem mnenju je etičnost pred-
vsem lastnost dejanja samega, etičnih pravil pa se je treba dosledno držati tudi za ceno
izgube spoznanja (Kimmel 1988: 44–47). Kantovci skušajo zato oblikovati splošno
veljavna moralna pravila, medtem ko utilitaristi izhajajo iz neke vrste univerzalnega
izračuna, s katerim bi dobili največjo vsoto sreče vseh ljudi (Brinkmann in Kvale 2005:
159). Navedena dejanja bi bila torej za utilitariste načeloma dopustna, kolikor bi bile
splošne koristi večje od povzročene škode sodelujočim, za kantovce pa nikakor ne, ker
8
Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24
Brina Malnar
dejanja sama po sebi niso etična in tega dejstva ne morejo spremeniti niti morebitne
koristi, ki jih taka dejanja prinesejo.
Že v začetku torej naletimo na temeljna protislovja v razumevanju vloge znanosti
– naj bo znanost cilj ali sredstvo, naj ima prednost dobrobit posameznika ali družbe?
S tem naletimo tudi na dve razsežnosti raziskovalne etike: »mikroraven«, ki se nanaša
na odnose med raziskovalcem in sodelujočimi, in »makroraven«, kjer gre za to, kako
bo proizvedeno znanje učinkovalo na družbo kot celoto (Brinkmann in Kvale 2005:
167–168). Zaradi omejenega prostora in želje, da ne bi ostali pri površnem nizanju
etičnih pravil in dilem, bo predmet tega prispevka le prva raven, torej etika v odnosu
raziskovalec–sodelujoči. Odnos med raziskovalcem in družbo pa bomo obravnavali v
eni od prihodnjih številk.
1 Dober dan, smem vdreti v vašo zasebnost?
Vsako leto samo v Sloveniji več tisoč ljudi sodeluje v različnih družboslovnih raz-
iskavah, največkrat anketah. Kaj jim ta udeležba prinaša? Je zanje grožnja ali morda
privilegij?
Po prepričanju raziskovalcev sodelovanje udeležencem prinese številne koristi, kot
so razmišljanje o zanimivih vprašanjih, prijeten pogovor z anketarjem, zadovoljstvo
izraziti svoje mnenje, izpolniti državljansko dolžnost, dobiti družbeno priznanje,
predstavljati druge, dobiti povratno informacijo in podobno (Stoop 2005: 90–91).
Po drugi strani pa so posledice lahko tudi manj ugodne, in seznam je tu precej dolg:
motnje vsakdanjega življenjskega ritma, miselni napor, stres, tesnoba, zadrega, izguba
časa, izguba ugleda, zmanjšano samospoštovanje, psihološke spremembe, pridobitev
neprijetnih informacij o sebi, občutki krivde, občutki izigranosti in druge (Elgesem
2002; Kimmel 1988; Stoop 2005).
Za večino udeležencev je najmanj dobrodošel vidik raziskovanja vdor v zasebnost
oziroma posledice, ki iz njega izhajajo, a skoraj vsaka raziskava vključuje neko obliko
vdora, pa naj gre za opazovanje ravnanja udeležencev ali spraševanje o osebnih zade-
vah. Čeprav je težko postaviti splošna merila, kdaj do tega pride, saj gre, kot ugotavlja
Kovačič (2006: 41), pri vseh definicijah vdora v zasebnost v osnovi za subjektivno
presojo posameznika, pa vemo, da je tveganje precej odvisno od narave tematike in
izbrane raziskovalne metode. Študija spolnih navad je za večino gotovo bolj psihološko
vsiljiva kot študija vozniških, med metodami pa denimo poglobljeni intervju velja za
bolj stresnega kot anketa, za katero je prej značilna »depersonalizacija« sodelujočih
(Lee 1993: 102–103). Intervju je namreč tematsko bolj odprt, izvedbeno interaktiven in
kot tak omogoča agresivnejše »vrtanje« v zasebnost. Značilen primer tega so intervjuji
življenjske zgodovine, ki pogosto odprejo stare travme, vzbudijo neugodne primerjave
z bolj uspešnimi vrstniki ali alternativnimi življenjskimi potmi in lahko privedejo do
spoznanja, da posameznikova življenjska bilanca ni pozitivna. Sprožijo torej proces
prisilne introspekcije, ki ga v običajnem življenju ni (Miller 2000: 104). Da ne gre nujno
za trivialen problem, kažejo primeri, kot je raziskava socialnih omrežij ostarelih, ki je
pri sodelujočih vzbudila močna čustva, jok, spomine, občutke obžalovanja in poskuse