390 prva indd z občinske seje

NAS CASOPIS 390/30.1.2012

 

C 

M 

Y 

K

  34

34

30. januar 2012

elektronski naslov:  [e-mail]

 

Občina Dobrova 

- Polhov Gradec 

Pogled na Mount Everest, streho sveta, je go-

tovo nepozabno doživetje. Kakšni občutki so 

vas, za katere je že Triglav visok, navdajali ob 

tem? 

Zame bo Triglav po vsej verjetnosti vedno ne-

osvojljiva trdnjava zaradi strahu pred globino. 

Kljub temu pa mi je že uspelo osvojiti Jbel To-

ubkal 4167 m (Maroko), Kilimandžaro 5895 m 

Tanzanija) in v Himalaji tri pe�isočake: Gokyo

Ri 5360 m, Cho La Pass 5420 m, Gorak Shep 

5170 m.

Prvi pogled na Mount Everst je zagotovo fas-

cinanten in navdušujoč. Opazovali smo ga iz 

50 km oddaljenega Namche Bazaarja. Bolj kot 

smo se mu bližali, bolj je bil mogočen, a kljub 

vsemu ima Himalaja ogromno drugih preču-

dovitih vrhov, ki so ga zasenčili, kot recimo ve-

ličasten Ama Dablaam, ki je bil za nas vse edin-

stven in spoštovanja vreden, Nuptse, Lhotse, 

Cho Oyu – ki ga poznamo po velikem uspehu 

našega sovaščana Pavla Kozjeka.

Vas je kaj vleklo, da bi nadaljevali pot proti 

Everestu?

Osebno sem se odločila za to potovanje, še pre-

den sem prebrala program. Že samo to, da sem 

dobila program, je pomenilo, da sem fizično in

psihično  sposobna  sprehoda  med  najvišjimi 

vrhovi sveta. Samo ime Himalaja ti v misli pri-

žene imena najboljših slovenskih in svetovnih 

alpinistov, kot so Tomaž Humar, Viki Grošelj, 

Nejc Zaplotnik in naš sovaščan Pavle Kozjek. 

Seveda  se  ti  v  mislih  poraja,  kaj  pa  bom  jaz 

tam, če je še marsikatera slovenska gora preza-

htevna zame. Spoštovanje do vseh alpinistov 

je sedaj zagotovo še toliko večje. Zame so bili 

osvojeni  vrhovi  že  dovolj  velik  dosežek.  Ne 

čutim potrebe po višjih vrhovih, saj je že več-

dnevno bivanje na višini 5000 m lahko zelo na-

porno. Nekako do te višine seže meja trekerjev, 

naprej pa je rezervirano samo še za izkušene 

alpiniste.

Pa višinska bolezen? Kako in koliko časa ste 

se prilagajali na višino?

Himalaja je zelo zanimivo pogorje, ko greš gor, 

greš veliko dol in ko greš dol, greš veliko gor. 

Skregano z vsako logiko, a kljub vsemu je to 

odlična  aklimatizacija že od samega začetka

trekinga. Verjetno tudi zato nismo imeli večjih 

težav z višinsko boleznijo. Seveda veliko po-

meni tudi izkušen lokalni vodnik, ki zna izbi-

rati pravilen tempo hoje ter postanke.

Celoten treking je trajal  dvanajst dni, zaradi 

aklimatizacije smo do najvišje točke potre-

bovali  devet  dni  in  kljub  dobri  aklimatizaciji

je pri najvišjem cilju korak postal težji in dih 

vedno globlji. Za enako dolžino poti navzdol 

smo potrebovali pičle tri dni, korak in dih pa 

sta bila vedno lažja.

Poleg  bližine  Mount  Everesta  so  vas  gotovo 

navdušila še druga doživetja. Eno ali dve, ki 

sta se vam najbolj vtisnili v spomin? 

Zagotovo je največje doživetje pristanek z leta-

lom na visokogorskem letališču v Lukli.  To je 

kraj, kjer se trekingi v območju Mount Everesta 

začnejo in končajo. Letališče leži na višini 2900 

m, kar je višje od Triglava. Pista je dolga 527 m 

v naklonu 12 %, začne se s prepadom in konča 

z zidom. Če bi vnaprej vedeli, da je to eno naj-

nevarnejših letališč na svetu, bi verjetno imeli 

malce strahu v kosteh. Ko pa smo ob  vrnitvi 

en teden čakali zaradi megle, da bi lahko po-

leteli v Katmandu, tudi pomislili nismo, da bi 

bilo lahko kaj narobe. Ko so letala po enem ted-

nu vzletela, je bilo v vasi veselja na pretek.

Kot posebno doživetje je bilo prečkanje rek po 

visečih mostovih, na katerih smo se srečevali 

s številnimi nosači in trekerji, a tudi z mogoč-

nimi jaki (visokogorsko govedo). Medtem ko 

sem se jaz tresla od strahu pri prvem gugajo-

čem mostu, so jaki suvereno odkorakali čez. Če 

si imel srečo deliti mostove z njimi, si pa pri 

tem nehote poskakoval 10 cm v zrak.

Katmandu je glavno mesto Nepala. Katere so 

njegove najbolj prepoznavne posebnosti? Česa 

ne boste res nikoli pozabili?

Katmandu je mesto starodavnih templjev, iz-

virnih  verskih  običajev,  slikovitih  tržnic,  ku-

linaričnih pestrosti, kjer zaradi nakupovalnih 

skušnjav ni nikoli dolgčas. Katmandu je zaradi 

svoje  čudovite  arhitekture  pod  Unescovo  za-

ščito.

Zagotovo  je  najbolj  prepoznaven  po  svojem 

divjem prometu. Že to, da vozijo po levi strani,

je za nas zanimivo, ko pa ugotoviš, kako po-

membni  so  milimetri,  si  včasih  raje  zatisneš 

oči. Kot pešec v prometu nimaš nobenih privi-

legijev; prečkati večjo ulico je poseben podvig.

Zanimivo je, da imajo vsi domačini na obrazu 

zaščitne maske, šale ali kaj podobnega zaradi 

izredno onesnaženega zraka (smog, prah). 

Kaj pa Azija kot taka? Kaj jo po vašem mne-

nju najbolj loči od Evrope? 

Težko  rečem,  kakšna  je  razlika  med Azijo in

Evropo, ker je Nepal netipična azijska država.

Že med mestnim in visokogorskim ljudstvom 

je  ogromna  razlika.  V  visokogorskem  svetu 

prevladuje budizem, v mestih pa hinduizem, 

ki se  zelo razlikujeta od evropskih verstev. 

Nepalci v  šali pravijo, da imajo tri vere: hindu-

izem, budizem in turizem. So pa zelo zadovolj-

ni, da so se znebili četrte vere – terorizma.

Kako pa zdaj, ko ste doma in ste videli najviš-

je gorovje na svetu, sprejemate domače gore?

Čeprav  na  4000  m  najdeš  planike,  encijan in

rododendrone, bodo domače gore vedno ene 

najlepših.  Lahko  smo  ponosni  na  našo  malo 

Slovenijo, da imamo na levo roko morje, na

desno pa prečudovito mogočno hribovje s Tri-

glavom v osrčju.

Daljši opis poti je na spletu na naslovu: 

h�p://

vandroucek.blogspot.com/2011/11/po-zapra-

senem-podstresju-svetahimalaya.html

Milka Bokal

Pograjci pod streho sveta – Mount Everestom

Skupina Pograjcev (Jerica Škrlj, Rajko Škrlj, Vesna Škrlj, Dominik Kozjek, Polona Kozjek) je lani v tritedenskem poha-

janju (trekingu) od 20. oktobra do 10. novembra po Nepalu spoznavala Himalajo in navade visokogorskih ljudstev in ne-

koliko prav tako nepalski mestni utrip. Povzpeli so se tudi na 5420 m visok Cho La Pass, ki je le 17 km oddaljen od Mount 

Everesta. Na vprašanja o zanimivem potovanju je  odgovarjala Vesna Škrlj.

Vesela druščina na vrhu pe�isočaka Gokyo Peak

Mount Everest 

Noša plemena Šerpa. Foto: Vesna Škrlj

Bila sem na obisku pri Minki Benko iz Praproč, 

ki biva v Domu starejših občanov Medvode. 

Minka se je rodila pred 84 leti  kot nezakon-

ska hči mami Mariji, Hriberski iz Smolnika.Po

štirih letih se je mama poročila na Praproče k 

Zvonekari. Minka pove, da so živeli skromno, 

vendar  v slogi in prijateljstvu. Od tam je hodi-

la peš v šolo v Polhov Gradec, pogosto pa tudi 

k  sveti  maši.  Ker  za  nadaljevanje  šolanja  ni 

bilo možnosti, je ostala doma in z mamo, ki je 

kmalu ovdovela, sta se na vse načine trudili za 

vsakdanji kruh. Nabirali sta gobe, borovnice, 

pozimi klekljali,da sta preživeli. Po vojni je bilo 

življenje resno, fantov ni bilo in le redke so bile 

urice mladostniškega veselja. Z 28 leti se je za-

poslila na Hoji v Polhovem Gradcu, čez nekaj 

let pa v Avtomontaži v Ljubljani, kjer je napra-

vila  tudi  avtoličarski  tečaj  in  nato  opravljala 

razna dela. Pri 35 letih se je poročila s Francem 

Benkom. Doma je bil  iz Čemšenika iz družine 

z  dvajsetimi otroki. Vsi so odrasli, dandanes 

pa je kmetija prazna kot še marsikje drugje. Bil

je invalid, vendar je dolgo vrsto let hodil peš 

iz Praproč na avtobus in na delo v Ljubljano. 

Umrl je nenadno, zaradi infarkta, že pred 15 

leti. Minkina mama je tudi umrla na hitro, do 

zadnjega, pri 85 letih, se je oskrbovala sama, 

nato  pa  za  kapjo  umrla  v    nekaj  dneh.  Tudi 

Minka si najbolj želi, da bi se vsaj  lahko do za-

dnjega gibala, vendar to prepušča v Božje roke. 

Na vse je pripravljena, če pa bi obležala, ve, da 

bo v dobrih rokah, saj  ne more dovolj pohva-

liti osebja v domu, tako  so skrbni in prijazni. 

V zakonu se jima je rodila  hči Marinka, ki je 

sedaj stara 47 let. Bila je lep, zdrav dojenček, 

pri kakšnih treh letih pa so se  začeli  kazati 

znaki njene posebnosti. Marinka se je razvijala

na svoj način. Zdravniki ji niso mogli poma-

gati. Zelo je nadarjena za glasbo in risanje in 

nekatere druge spretnosti, nikoli pa ni mogla 

hoditi v šolo. Zaradi ostarele matere in bolne 

hčerke je Minka pustila službo in skrbno po-

magala  materi  in  hčerki.  Izobraževali  so  jo 

doma ob pomoči nekaterih dobrih ljudi. Ma-

rinka brezpogojno veruje v Boga in Božjo ma-

ter Marijo, zelo ljubi tudi svojo mamico. Pozne-

je, ko starih staršev in očeta že ni bilo in je tudi 

Minka že bolehala, Marinka pa je rabila vedno 

več pomoči,  je nekaj let bivala v Hrastovcu, 

v ustanovi za živčno in duševno bolne. Pred 

petimi  leti pa je v njuno življenje posijal svetel

žarek sreče, saj  so Marinko sprejeli v Barko 

– skupnost, ki skrbi za ljudi s posebnimi po-

trebami in jo bom predstavila naslednji mesec. 

Vsak  teden  jo  pripeljejo  na  obisk  k  mami, 

ob  različnih  praznovanjih  in  slavjih  pa  pri-

dejo po Minko in jo odpeljejo v Barko na ob-

isk. Minka je presrečna, da je Marinka našla 

tako topel dom in doživela že toliko lepega, 

videla  že  toliko  sveta,  spoznala  številne  do-

bre  ljudi,  ki  prostovoljno  pomagajo  v  Barki. 

Ko je bila Marinka na varnem v Barki, je Minka 

pod težo onemoglosti in osamljenosti  vedno 

bolj začela razmišljati o svoji prihodnosti in se 

pred dvema letoma odločila za selitev v DSO 

Medvode, ki je zelo blizu Zbilj, kjer živi Marin-

ka. Nikoli ne bo pozabila lepega in prisrčnega 

sprejema, ki ga je bila deležna že ob sprejemu 

prvi dan. Začutila je prijaznost, domačnost in

ljubezen,  kar  človek  v  starosti  in  stiski  tako 

zelo potrebuje. Zelo je hvaležna vsem zaposle-

nim, ki tako lepo ravnajo z ljudmi. Zelo dobro 

kuhajo in zelo je vse čisto. Poudarja, da to ni 

dom samo starejših, ampak dom, poln ljubez-

ni. Zelo si je psihično in fizično opomogla, ve-

liko sodeluje v raznih dejavnostih, hodi  po so-

bah do ubogih, ki ne zmorejo več iz postelje, in 

se z njimi pogovarja. Navezala je že veliko no-

vih prijateljstev med varovanci in med zapo-

slenimi. Včasih tudi zaigra na orglice. Veliko 

posluša  radio  Ognjišče,  brati 

pa žal zaradi oči ne zmore več. 

Poleti je hodila na dolge spre-

hode v naravo v bližini doma. 

V  posebno  veselje  ji  je  du-

hovna  oskrba  v  domu.  Vsak 

mesec  imajo  mašo  v  domski 

kapeli,  ob  večjih  praznikih 

organizirajo  več  spovedni-

kov,  da  se  vsi  lahko  primer-

no  pripravijo na praznike in

prejmejo  zakramente.  Vsak 

večer zaspi z rožnim vencem 

v  rokah,  veliko  moli  za  vse. 

Spominja  se  vseh  faranov, 

sovaščanov,  prijateljev, po-

sebne pozdrave in dobre želje 

pa  je  naročila  za  g.  župnika 

Bogdana.  Vsem,  ki  jo  pozna-

te    sporoča  tople  pozdrave. 

Ob slovesu sva se objeli in se poslovili z nje-

nim sloganom: Naj to zgodbo celi svet izve, da 

tukaj v tem domu poje mi srce!

C. Škof

Obisk pri Minki Benko v 

Domu starejših občanov Medvode

Ko v prazničnih decembrskih dneh obhajamo družinske praznike, ne smemo po-

zabiti, da veliko ljudi ne more praznovati v krogu lastnega doma in družine. V 

decembru vsako leto prostovoljke Karitas in Rdečega križa obiskujemo starejše 

in bolne, pa tudi nekatere naše župljane, ki bivajo v raznih zavodih in domovih 

za ostarele.

---