Revija srp

Lucijan Vuga

VENETI V TROJI

(XI)
Zakljuchek

 

Za obdobje prihoda »afrishkega chloveka« – homo sapiensa sapiensa – na severno obalo Sredozermlja se mi zdi zaradi nazornosti (ne da bi zanemarjal dela drugih genetistov: Luigi L. Cavalli Sforza, Anthony Edwards, A. J. Ammerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) primerno uporabiti izsledke mitohondrijskih raziskav Bryana Syksa.

 

 

Po Bryanu Syksu (Seven daughters of Eve): zemljevid paleolitskih prvih naseljencev modernega

chloveka v Evropi na osnovi mitohondrijskih analiz.

Nihanje povprechnih letnih temperatur od zadnjega obdobja paleolitika do neolitika, z mochnimi vmesnimi podhladitvami, ki so vplivale na zhivljenje sprva neandertalca, potem pa tudi na prednika sodobnega chloveka, ki je zachel prodirati iz Afrike med prvo otoplitvijo pred nekako 40.000 leti. Nato je sledil drugi poledenitveni sunek; neandertalec je izumrl, sodobni chlovek pa je moral prezhiveti dolgo obdobje – okoli 15.000 let – v surovih razmerah ponovne »ledene dobe«. Zelo verjetno se je takrat mochno skrchilo evropsko prebivalstvo, tudi naselitvena meja se je pomaknila na jug, prehrambene navade so se spremenile itd. Shele otoplitvev pred 10.000 leti omogochi ponovni razmah kultur in mnozhitev prebivalstva. 

 

 

Gibanje povprechnih letnih temperatur

 

 

LEGENDA:

A – morska obala med poledenitvijo

B – obmochja poselitve

1 – Velda, 2 – Helena, 3 – Tara, 4 – Katarina, 5 – Urshula, 6 – Xenia, 7 – Jasmina

 

 

V luchi teorije kontinuitete hipotetichna poznopaleolitska difuzija »afrishkih sedmih

Evinih hchera«, ki naj bi do neolitika omogochila ob dodatni »azijski« komponenti

genezo indoevropskih ljudstev.

 

 

Geomorfoloshke razmere na obmochju Chrnega morja in Kaspijskega morja med

zadnjo poledenitvijo proti koncu paleolitika.

 

 

Genski zemljevid Rh-negativnega krvnega faktorja, ki je zelo pogost pri Baskih in chedalje redkejshi proti vzhodu. Baski so torej ohranili sledove prvotnega, afrishkega prebivalstva Evrope, kamor so se kasneje postopoma primeshala she ljudstva iz Azije, izvirajocha prav tako iz Afrike, v Evropo pa so prihajala locheno v razlichnih obdobjih (povzeto po L. L. C. Sforza).

 

 

Geni in arheoloshke najdbe dopushchajo naslednjo rekonstrukcijo: najstarejshe genetsko drevo je v rdechi barvi in skrajni konci vej so na danashnjih ozemljih, oznacheni s krogci. Za paleolitske selitve iz Afrike v Azijo pa najnovejshe genske raziskave nakazujejo dve mozhni smeri (v rumeni barvi), seveda hipotetichno. Videti je, da se je ena od vej usmerila proti Evropi. Chas selitve je bil dolochen na osnovi arheoloshkih najdb (povzeto po L. L. C. Sforza).

 

 

Geomorfoloshke razmere v Jadranskem morju med zadnjo poledenitvijo proti koncu paleolitika.

 

 

VENETI V LUCHI TEORIJE KONTINUITETE

 

1. Po mojem mnenju je za genezo Indoevropejcev kljuchno obmochje Balkana in okoli Chrnega morja pred zadnjo poledenitvijo (paleolitik) in po zadnji poledenitvi 10.000 let pr.n.sht. (mezolitik, neolitik); chrnomorski bazen je imel tudi med poledenitvijo milejshe podnebje kot celinska Evropa, saj morje nacheloma uravnava toplotna nihanja. Takrat je bilo sicer Chrno morje locheno od Sredozemlja, povezano pa je bilo s Kaspijskim morjem, to pa kazhe, da je bil dotok velikih rek (Donava, Dneper, Dnester, Don, Bug itd.) v ta zaprti sistem in v Kaspijsko morje (Volga, Ahtuba, Ural itd.) dovolj mochan, da je bila raven voda pred zadnjo poledenitvijo vishja od danashnje. Pach pa je v neolitiku Chrno morje naraslo she za okoli pet metrov, in to se imenuje »novo Chrno morje« ali »neolitski prestop«, torej se je razshiril obseg morskega nabrezhja, zato je bila nova obala pomaknjena bolj proti celini, stran od danashnje obale; morje je prekrivalo vechjo povrshino kopnega, zlasti na ravninskem delu, medtem ko se pod gorami (npr. Kavkaz) zaradi strmejshih bregov ni veliko spremenilo. Proti koncu paleolitika, tj. zadnje poledenitve – v chasu naseljevanja afrishkega, se pravi danashnjega chloveka v Evropi – je bilo tudi Sredozemsko morje nizhje celo do 50 m (*2 op.), ker so bile velikanske kolichine vode ujete v ledenikih, ki so prekrivali ogromne povrshine zemeljske oble, po otoplitvi pa se je gladina postopoma dvigala in sredozemske vode so se spojile s chrnomorskimi. Spricho trdih podnebnih razmer so se tamkajshnja ljudstva zadrzhevala juzhneje, oziroma so prodirala severneje na celino le sezonsko kot lovci. Konfiguracija morskega dna Jadranskega morja pa je taka, da tudi pri 150 m nizhji gladini od danashnje ni bilo kopnega vech kakor njegova polovica.

2. Kot okvirna shema dogajanja od poznega paleolitika (nekako od 40.000 let pr.n.sht.) naprej, che uposhtevamo dognanja genetike (Bryan Sykes, Luigi Cavalli Sforza, Anthony Edwards, Albert J.Amerman, Paolo Menozzi, A. Silvana Santachiara-Benerecetti, Alberto Piazza itd.) in teorijo kontinuitete, je po mojem mnenju mozhen naslednji scenarij:

- S Pirenejskega polotoka so se shirili potomci »Velde« (Protoiberci, Protobaski in druga ljudstva, ki jih sploh ne ali le slabo poznamo). Ti so bili v stiku s:

- potomci »Helene« (morda Protokelti in sorodna ljudstva, ki so malo poznana ali so povsem izginila) na jugu Francije ter so postopoma tezhili proti severu, kot so dopushchale podnebne razmere; morda so iz stika med ljudstvi »Velde« in »Helene« nastali Protoiberokelti.

- Pod Alpami na obalah sredozemske Ligurije so se shirili »potomci Tare«, ki pa jih je dokaj dolgo zadrzheval lok mochno zaledenelih Alp, zato so se pomikali bolj po zahodni obali Apeninskega polotoka navzdol. Proti zahodu so prihajali v stik s potomci »Helene«, iz tega stika morda izhajajo Protogalci; s tem bi bila vzpostavljena kasnejsha povezava med Kelti in Galci. Potomci »Tare« pa so proti vzhodu prihajali v stik s:

- potomci »Katarine« (morda Protoveneti) na podrochju, ki je (sicer veliko kasneje) pripisano jadranskim Venetom, na veliko obsezhnejshem ozemlju od danashnjega, saj je bilo Jadransko morje she do polovice kopno (tega se podvodna arheologija sploh she ni lotila!); to zajema tudi vzhodno obrobje Alp. Ti so imeli mozhnost shirjenja po vzhodni obali Apeninskega polotoka navzdol in po kopnem dnu Jadranske kotline do Dalmacije in Balkana ter proti centralni in vzhodni Evropi. Ta tok ljudstev se je srechal (kasneje bolj proti vzhodu tudi z ljudstvi »Ksenije«, tj. s Protokavkazijci) najprej s:

- potomci »Urshule« (morda Protopelazgijci), ki so prodirali iz juzhne Grchije. Predvsem iz tega stika so nastali Protoindoevropejci (ki so skozi tisochletja dozhivljali v vechji ali manjshi meri she dodatne vplive, tako kakor vse »Evine hchere«, kot potrjujejo genske raziskave). Potomci »Urshule« so prishli tudi v Malo Azijo, kjer so se srechali s:

- potomci »Jasmine«, ki so se shirili od zgornjega toka Evfrata in bi jih lahko imeli za Protomezopotamce ali Protosemite. Ti so se proti severu stikali s:

- potomci »Ksenije« s Kavkaza, to bi bili Protokavkazijci, ki so tudi sami prishli v stik s potomci »Urshule« z juga in »Katarine« z zahoda.

Vsi ti stiki so bili ponekod bolj, drugod manj intenzivni, odvisno od geografskih, podnebnih in drugih okolishchin; s tem lahko razlozhimo globino sprememb in medsebojne prezhetosti, razshirjenosti ter vsakrshne razlichnosti.

Videti je, da so se predvsem potomci »Jasmine« precej razshirjali zlasti okoli vzhodnega in juzhnega Sredozemlja – to so Mediteranci.

Ni treba posebej poudarjati, da so z azijske severne in vzhodne strani prihajali Uralci in Altajci: protougrofinska in druga severnoevropska ljudstva…

3. Kazhe, da so ljudstva, ki so se postopoma izoblikovala v Predindoevropejce, ob koncu paleolitika zhivela v pasu od »Helene« (Protokelti) na jugu Francije, po severni strani Alp do »Katarine« (Protoveneti) na vzhodnem obrobju Alp, chez Panonijo do zahodnega in severnega obrezhja Chrnega morja, medtem ko so na njegovi vzhodni obali zhivela kavkashka, ne-predindoevropska ljudstva.

4. V neolitiku se je podnebje zhe dodobra segrelo, ledeniki so se umaknili na sever in tudi Sredozemsko morje se je dvignilo ter predrlo Bosporsko ozhino ter se povezalo s Chrnim morjem. Nastajale so obsezhne ravnice plodne zemlje v juzhni Rusiji (chrnozjom), v spodnjem Podonavju itd. Obenem se je zachel proces razmnozhevanja in shirjenja Indoevropejcev, ker so se podnebne razmere toliko izboljshale, da je bilo vech obdelovalne zemlje (ledeniki so se umikali), zato se je povechalo pridobivanje hrane.

5. Ta scenarij omogocha povezavo »teorije kurganov« Marie Gimbutas (pradomovina IE na severni strani Chrnega morja) s »teorijo kontinuitete« Maria Alineija (da so bili v neolitiku, morda celo zhe v mezolitiku, danashnji IE narodi v Evropi priblizhno na ozemljih, kjer zhive she danes), medtem ko je »anatolska teorija« Colina Renfrewa (da je pradomovina IE v Anatoliji) lahko razumljena v smislu kasnejshe akulturacije, to je shirshega medsebojnega kulturnega vplivanja med »neolitsko revolucijo«.

6. S tem si lahko razlozhimo ne le Hetite v pasu ob morju in v notranjosti Anatolije, ampak tudi t. i. »odselitev paflagonskih Venetov« iz Anatolije na gornji Jadran, pri chemer pravzaprav ne gre za selitev velikega obsega, marvech le za skupine, v smislu akulturacije, skozi relativno daljshe obdobje (in ne naenkrat po t. i. trojanski vojni, za katero velja, da ni bila enkratno dejanje, ampak je shlo za daljshe obdobje trajajoche spopade, od katerih je bil, kot vse kazhe, eden odlochilnejshi); nazadnje se je del teh preseljencev povezal ali zdruzhil s sorodnimi jadranskimi Veneti, s katerimi so zhe tako imeli vseskozi stike, kot prichajo tudi najstarejshi antichni pisci (legenda o argonavtih); tako so Veneti predstavljali shirsho prostorsko kontinuiteto. Che je po trojanski vojni res »pobegnil« preostanek Venetov, ki so ushli grshkemu unichevanju in pobijanju, so vedeli, kam naj se zatechejo, niso shli v neznano …

7. Veneti na zgornjem Jadranu so bili v stiku z lokalnimi, italidskimi (po definiciji Maria Alineija v njegovi »teoriji kontinuitete« Italidi niso Italiki!) Medtiteranci, katerim so bili blizu tudi Veneti v Paflagoniji; zato se ne smemo chuditi, che je toliko besed Mediterancev, h katerim prishtevamo she ljudstva, ki so govorila akadsko (gl. Jantarska pot), najti tudi v slovenshchini, ki je bila v fizichnem stiku z mediteranskim svetom. Slednje gre delno pripisati prav stikom med paflagonskimi Veneti (Veneti iz Troje), toda ne kot enkratnemu priselitvenemu dejanju po trojanski vojni (tudi che je res do tega prishlo), ampak kot dolgotrajnemu procesu.

Torej povzemimo: sledech ugotovitvam tudi slovenskih uglednih jezikoslovcev (Karel Oshtir, France Bezlaj, Tine Logar), lahko izpeljemo sinonime Veneti=Anti=Slovani, po Semeranovih in Sergijevih navedbah pa se zdi dopustno domnevati, da Antenor izhaja iz korena ant-, ki je primerljiv z Anti, enim od slovanskih ljudstev. Ker so Veneti in Trachani zhiveli v sosedstvu (Devoto, Oshtir itd.), oboji pa so bili tako na Balkanu kakor v Anatoliji, ni odvech domneva, da Antenor res izhaja iz Antov. Antenor kazhe podoben razvoj kot konj-konjar, mech-mechar, morje-mornar; stan-stanar, a tudi moder (=modrec); hitro lahko odpravimo pomislek ob razliki v priponah -or in –ar s primerjavo grah-Grahor, pa Shmohor, Bohor(ich) itd. Obstaja sicer tudi zanimiva razlaga Gilferdinga (Davorin Trstenjak, Letopis Matice slovenske, 1875, str. 131), da naj bi Grki rekli Antenorju: »mozh Antov« – Antes aner (»Άντης άνήρ); sam Trstenjak pa dodaja she starocerkvenoslovansko anty, onti »utva, raca«. S tem she nismo odgovorili, od kod ime Anti, marvech le kazhemo, da je mogoch razvoj od Anti v Antenor; sicer pa je vech o tem vprashanju v moji knjigi Megalitski jeziki (str. 163), kjer omenjam mnenje Karla Oshtirja »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane« ter Franceta Bezlaja »… k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Za izpeljavo iz etnika Anti v osebno ime Antenor lahko primerjamo tudi redko uporabljane podobne oblike: npr. Hrvatar, Francozar itd.

 

ZAKLJUCHNA MISEL

 

Winfred P. Lehmann (RAD str. 249): »Rekonstrukcija protoindoevropejshchine, ki so jo izpeljali prvi preuchevalci indoevropejshchine, je trajala celo [devetnajsto] stoletje. Nekatere njihove ugotovitve so dopolnili v 20. stoletju; druge bodo morali she modificirati. Prvi del 21. stoletja bo moral biti posvechen analogni obdelavi predindoevropejshchine ter opisu njene evolucije v protoindoevropejshchino. V sodelovanju z arheologi, zgodovinarji kulture in genetiki bodo specialisti za preuchevanje jezikov imeli dodatno nalogo rekonstruirati druzhbo in kulturo njenih govorcev.«

Preprichan sem, da je v tem smislu zapushchina Karla Oshtirja nadvse dragocena in da bi njena ustrezno obdelana predstavitev shirshi svetovni strokovni javnosti pomenila pomemben prispevek k preuchevanju predindoevropejshchine – ali tudi, che uporabimo Oshtirjev izraz, »megalitskih jezikov«.

 

 

Pomembnejshi viri:

 

APO – Le Argonautiche, Apollonio Rodio, Rizzoli-BUR, Milano, 2000

AUB – Antichna imena po slovensko, Bronislava Aubelj, Modrijan, Ljubljana, 1997

BEN – L'antica Grecia, Hermann Bengtson, Il Mulino, Bologna, 1989

BEZ/E – Eseji o slovenskem jeziku, France Bezlaj, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967

BOI – Dictionnaire étymologique de la langue grecque, Émile Boisacq, Carl Winter Universitätsverlag, Heidelberg, 1950

BRY – The Kingdom of the Hittites, Trevor Bryce, Oxford University Press, New York, 1999

CAM – La preistoria dei Balcani, J.Boardman et.all., Cambridge Univ., Il Saggiatore, 1985

CAU – The Ancient Near East, Annie Caubet & Patrick Pouyssegur,Terrail, Paris, 1998

COO – The study of the Ancient Near East in 21st century, Jerrold S. Cooper & Glenn M. Schwartz, Eisenbrauns, Winona Lake, 1996

CVE – K metodologiji preuchevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov I., Varja Cvetko Oreshnik, Zalozhba ZRC, Ljubljana, 1998

DAN – Dictionary of the Ancient Near East, Piotr Bienkowski & Alan Millard, British Museum, London, 2000

DETI – Dizionario degli etnici e dei toponimi italiani, Teresa Cappello – Carlo Tagliavini, Patron Editore, Bologna, 1981

DOK – Grshko-slovenski slovar, Anton Dokler, CZ, Ljubljana, 1999

ESSJ – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj – Metka Furlan – Marko Snoj, SAZU-MK, Ljubljana, 1976-1995

FAL – Corso di storia I., G. Falco – A. Bozzola, G. B. Petrini Ed., Torino, (?)

GIA – Dagli antichi a noi, Giulio Giannelli – Alberto Olivetti, G. Barbera Ed., Firenze, 1934

GIU – Le citta dell'Apocalisse, Antonio Giuliano, Newton-Compton, Roma, 1978

GLU – Hrvatski etimoloshki rjechnik, Alemko Gluhak, Avgust Cesarec, Zagreb, 1993

GUI – El Enigma del Vascuence Ante las Lenguas Indeuropeas, Florentino C. Guisasola, Madrid, CSIC, 1944

GUZ – Dizionario della civilta fenicia, M. G. A. Guzzo – C. Bonnet – S. M. Cecchini – P. Xella, Gremese, Roma, 1992

HER – Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa (prevod Anton Sovré), DZS, Ljubljana, 1955

HOM/M – Iliada, Homer – prevod Vincenzo Monti, A. Valardi, Milano, 1920?

HOM/S – Iliada, Homer – prevod Anton Sovre, DZS, Ljubljana, 1965

HUE – A Grammar of Akkadian, John Huehnergard, Harvard Semitic Mus. Stud., Eisenbrauns, Idiana, 2000

KRA – I Sumeri alle radici della storia, S. N. Kramer, Newton-Compton, Roma, 1979

MAC – The Hittites and their Contemporaries in Asia Min., J. G. Macqueen, Thames &Hudson, London, 1999

MAK – Origins of the Proto-Greeks and Proto-Anatolians from a common perspective, Janos Makkay, Budapest, 2003

MOM – Sommario di storia delle civilta antiche I., Arnaldo Momigliano, La nuova Italia Ed., Firenze, 1967

PEL 1/2 – La lingua venetica, G. B. Pellegrini – A. L. Prosdocimi, Universita di Padova, 1967

PESh – Vinchansko pismo – The Vincha script, Radivoje Peshich, P&S, Beograd, 2001

POS – Early Mesopotamia, J. N. Postgate, Routledge, New York, 1999

PUE – Storia delle religioni-Egiziani e Sumeri, Henri-Charles Puech, Laterza,Roma, 1981

RAU – Horses, Chariots and Indo-Europeans, Peter Raulwing, Arhaeolingua, Budapest, 2000

REN/A – Archeologia e linguaggio, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999

REN/E – L'Europa della preistoria, Colin Renfrew, Laterza, Roma, 1999

SAL/H – Hippologica Accadica, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1955

SAL/W – Der Abschnitt »wagen« der 5. Tafel der serie HAR-ra=hubullu, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1945

SAL/C – Notes on wagons and chariots in ancient Mesopotamia, Armas Salonen, Academiae Scientiarum Fennicae, Helsinki, 1950

SER/P – Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926

SER/A – Arii e Italici, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1898

SER/E – Gli Etruschi e la loro lingua, Giuseppe Sergi (arhiv Università degli studi di Pavia)

SER/I – Italia-Le origini, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1919

SFO – Storia e geografia dei geni umani, L. L. Cavalli-Sforza – P. Menozzi – A. Piazza, Adelphi, Milano, 1997

SKO – Etimologijski rjechnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-III, Petar Skok, JAZU, Zagreb, 1973

SNO – Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003

SOR – Le più antiche civiltà mediterranee, I. Sordi et all., Fabbri, Milano, 1970

SSKJ – Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU-DZS, Ljubljana, 1987-1991

STO 1-16 – La storia, Enrico Cravetto et all., La biblioteca di Repubblica, Roma, 2004

STR – Geografia: Il Caucaso e l'Asia Minore, Strabone, Rizzoli-BUR, Milano, 2000

TRS (z letnico) – Letopis Matice slovenske (vsakokrat z letnico), Davorin Trstenjak, Matica slovenska, Ljubljana, 1866-1895

UHL – I Sumeri, Helmut Uhlig, Garzanti, Milano, 1997

VUG/J – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Humar, Bilje, 2000

VUG/D – Davnina govori, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2003

VUG/M – Megalitski jeziki, Lucijan Vuga, Jutro, Ljubljana, 2004

WEB – Webster's Encyclopedic Dictionary

ZGO – Zgodovina chloveshtva (vech avtorjev), DZS, Ljubljana, 1969
O AVTORJU

Lucijan Vuga, literarno ustvarjanje in publicistika

Rojen 1939 v Solkanu Ani Shpacapan in Francu Vugi. Osnovno sholo obiskoval v Gorici 1945 ter po 1947 v Solkanu in Novi Gorici. Srednjo sholo in fakulteto opravil v Ljubljani, po vmesni specializaciji 1970 v Veliki Britaniji in ZDA magistriral 1980 ter bil habilitiran za predavatelja na Fakulteti za strojnishtvo Univerze v Ljubljani.

Chlan Zdruzhenja primorskih knjizhevnikov, Gorishkega literarnega kluba, od ustanovitve revije Primorska srechanja v svetu, urednishtvu in tudi predsednik revije.

Poleg obsezhnega strokovnega dela in publicistichnega udejstvovanja, ki obsega nekaj sto objav, desetletja prisoten s chlanki, eseji, shtudijami in literarnimi stvaritvami v slovenskih revijah in chasopisih Tribuni, Sodobnosti, Dialogih, Problemih, Nashih razgledih, Primorskih srechanjih, Atlantidi, SRP-u, Fontani, Kapljah, Jadranskem koledarju, Reviji za kritiko znanosti, Anthroposu idr.

Izvedeni in vechkrat ponovljeni sta bili radijski igri Shahovska kraljica (1998-2000) in Jutri ne bo vremena (druga nagrada Radia Trst 1999); dramsko besedilo Medeja objavljeno v Reviji SRP (2003).

Poleg sodelovanja v zbornikih Prelivanja (1991) in Tja in nazaj / Andata e ritorno (2000) she samostojna pesnishka zbirka Odtenchje sluchaja (1987; z recenzijo Cirila Zlobca) ter knjige Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), romansirana kronika Hisha na meji (2003; po tej posnet film), Megalitski jeziki (2004), zgodovinski roman Prah preteklosti (objavljen v e-obliki, internet 2005).

 

BIOGRAFSKI PODATKI O NEKATERIH ZNANSTVENIKIH, OMENJENIH V RAZPRAVI O VENETIH V TROJI

 

ALINEI, Mario

Rojen v Torinu (1926), profesor emeritus univerze v Utrechtu, kjer je predaval celih osemindvajset let, med 1959 in 1987. Ustanovil je in vodi revijo Quaderni di semantica, je predsednik in glavni urednik Atlas Linguarum Europae, predsednik Società internazionale di dialettologia e geolinguistica. Izmed njegovih del naj omenimo zlasti La struttura del lessico (1974), Lingua, dialetti, struttura (1985) in predvsem Origini delle lingue d'Europa (1996 in 2000) v dveh delih, kjer je podrobno, na 2000 straneh, obdelal in utemeljil teorijo kontinuitete, ki pomeni nov pogled na razvoj Indoevropejcev, temelji pa na hipotezi, da so bili narodi, ki danes zhive v Evropi, naseljeni na teh ozemljih zhe najmanj v neolitiku, vsaj 5000 let pr. n. sht., med njimi so izrecno navedeni tudi Slovenci, in da so bili premiki le lokalnega znachaja, niso bili masovni, niso se selila cela ljudstva, marvech le obchasno relativno majhne skupine vojashko organiziranih elit, ki so si podjarmljale lokalno prebivalstvo, to pa je ustvarjalo videz identifikacije staroselcev z novodoshlo elito. Seveda pa so obstajali med tedanjimi ljudstvi kulturni in tehnoloshki tokovi, ki so prinashali tudi jezikovne inovacije, vse od Mezopotamije chez Balkan do zahodne Evrope. (Bralec si lahko nekaj vech o tem prebere v mojih knjigah Jantarska pot, Davnina govor in Megalitski jeziki.) Alineijevo zadnje delo je Etrushchina: starinska oblika madzharshchine / Etrusco: una forma arcaica di ungherese (ALI 2003).

 

BEZLAJ, France

Eden najpomembnejshih slovenskih lingvistov, »oche« temeljnega dela za slovensko jezikoslovje – Etimoloshkega slovarja slovenskega jezika (5 knjig, 1976-2007). Rojen 19. septembra 1910 v Litiji, umrl 27. aprila 1993 v Ljubljani. Shtudiral je slavistiko, diplomiral je v Ljubljani in se specializiral za fonetiko v Pragi. Po Ramovshevi smrti je leta 1952 prevzel in vodil delo za slovenski etimoloshki slovar; bil je pobudnik in ustanovitelj revije Onomastica Jugoslavica (1969-1991) in vech let vodil njen urednishki odbor. Redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, chlan SAZU, upravnik instituta za slovansko etnologijo pri SAZU. Poleg disertacije Oris slovenskega knjizhnega jezika je napisal vrsto razprav, shtudij in chlankov s podrochja etimologije in onomastike, iz lingvogeneze slovenskega jezika. Objavljal v domachih in tujih znanstvenih revijah in strokovnih zbornikih. Za delo Slovenska vodna imena I. in II. (1956-1961) je dobil Preshernovo nagrado (1957). Objavil je she Drobci iz pradavnine, Osnove fonetike, Eseji o slovenskem jeziku (1967); vsekakor pa je njegov najpomembnejshi prispevek pri Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika I. in II.

 GIMBUTAS, Marija

Litvansko-amerishka arheologinja (Vilnius, 1921 – Los Angeles, 1994) je razvila enkraten in celovit pristop v arheoloshkih raziskovanjih, s katerimi je bistveno prispevala k preuchevanju evropske prazgodovine. Izsholala se je v Litvaniji v lingvistiki, etnologiji in zgodovini ter diplomirala v Vilni leta 1942, doktorirala pa v Tübingenu 1946 z multidiscilinarno tezo iz arheologije, etnologije in primerjalne religije – arheomitologija. Raziskovalno delo je nadaljevala na Univerzi Harvard, kot profesorica pa na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Specializirala se je za evropsko prazgodovino in bronasto dobo baltskih in slovanskih ljudstev. Posebej jo je vznemirjala izjemna sorodnost med litvanshchino in sanskrtom, ki jo je privedla do sklepa, ki je bil pionirski, da je treba priblizhati lingvistiko in arheologijo (temu je sledil njen kasnejshi sodelavec Colin Renfrew). Po njenem mnenju je med 4500 in 2500 pr.n.sht. obdobje velikih ideoloshkih in socialnih sprememb, ki so bile posledica indoevropeizacije Evrope. Med leti 1967 in 1980 je vodila obsezhna arheoloshka izkopavanja na jugovzhodu Evrope – na Balkanu, ki ga je poimenovala neolitska, predindoevropska »stara Evropa«. Tod sta se srechali dve zelo razlichni kulturi, ki sta kot hibrid prezheli evropska ljudstva, in njune kontradiktorne elemente je zaznati do danashnjega dne.

Colin Renfrew, njen sodelavec med izkopavanji na Balkanu, je o njej rekel: »… da je ena najvechjih amerishkih avtoritet za vzhodnoevropsko prazgodovino (Before Civilization, str. 180). Na drugem mestu ji je izrekel priznanje: »Najbolj avtoritativna med novejshimi arheoloshkimi razpravljanji je nedvomno Marija Gimbutas, s California University v Los Angelesu, ki je, zachenshi z letom 1970, objavila niz spisov, v katerih postavlja izvor Indoevropejcev v stepe juzhne Rusije … in uporablja izraz "kultura kurganov" …« (Archaeology and Language, str. 22).