Revija srp

Andrej Lenarchich

NACI-FASHI-KLERO-KOMU VRAGOLIJE NAD SLOVENCI

(Kritichna refleksija, ne »sporazumska« evforija)

Nujno bi bilo treba podrobno raziskati, zakaj je NDH tolerirala partizansko Belo krajino in zakaj so se Rupnikovi domobranci posebej intenzivno ukvarjali z njo ter zakaj je »pomotoma« (?) prishlo do tistega meddomobranskega spopada tam, ki je bil tezhji od vseh porazov domobrancev v bojih s partizani, slovenski partizani pa so se iz Bele krajine umaknili (shele tik pred italijansko kapitulacijo so spet zmagovito prekorachili Kolpo).

Zelo pomembna in povedna »podrobnost« je nadaljevanje premierskega »pojezda« – Medmurje s Sanaderjem, Kranjska s Kosorko. Kje na slovenskem ozemlju sta se srechala predsednika vlad? Tokrat v Bohinju: v stavbi, ki je last Hrvata (torej hrvashka lastnina), privatizirana stavba CK Hrvashke. (Kranjska gora je najvechje hrvashko smuchishche – Kosorka je bila med svojimi!) Je treba she kaj vech?

1) Glede udinjanja Zagrebu:

Kako globoko so padli nashi vodilni, najbolj nazorno pokazhe dejstvo, da je bil bolj zaveden Slovenec celo kot izdajalec pred vojashkim sodishchem obsojeni in ustreljeni Rupnik!

Na straneh 97-99 knjige Rupnikov proces (Dushan Zheljeznov, CZ, Ljubljana 1980) so citirani Rupnikovi zapiski:

(Rupnik je hotel) »... ograditi se proti aspiracijam hrvatskih ustashev do nashe zemlje, katerih aspiracije so bile takrat zhe na vidiku in so povzrochale ostre komentarje pri nashih ljudeh.«

»Ivanich [predstavnik Pavelicha – op. A. L.] je po uvodnih besedah o skupnih hrvatsko-slovenskih interesih, tradicijah, prijateljstvu in bratstvu takoj preshel k zheljam Slovencev, zhivechih na Hrvatskem, katerih zhelje so kulminirale v ustvaritvi nekakshne personalne unije bratskih narodov pod poglavnikom.«
»Vprashal me je she, kako gledam na vprashanje Shtajerske, ki Hrvate zelo zanima.«
»... da je Ivanich she nadaljeval svojo agitacijo za personalno unijo tudi po pokrajinski upravi in po Ljubljani.«

Glede politike Zagreba do Slovenije je zgovorno Rupnikovo porochilo o dogajanju (ibid., str. 100), kjer pove, da je bila Nemcem italijanska politika do Slovencev v napoto, saj so skupaj s Hrvati (s Pavelichevo NDH) hoteli dokonchno zbrisati Slovence:

»8. IX. 1943. leta je zvecher Hitler pozval poglavnika na oseben telefonski pogovor, mu dodelil Hrvatsko primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino. Poglavnik v poslednje ni privolil; s tem je bil razgovor konchan, vendar je poglavnik v svojem znanem polnochnem radijskem govoru lahko Hrvatom razglasil nove meje.«

Tekst na isti strani she pojasnjuje dogajanje, ki ni sledilo Hitler-Pavelichevemu dogovoru, kajti »... ustanovitev pokrajinske uprave v Ljubljani in konchno upostavitev vrhovnega komisariata za Jadransko primorje so postali nujnost.«

Na strani 101 je citiran Rupnik, da je bil za vsem tem tudi slovenski kler (Rozhman - Shkrbec itd.) in Stepinac z zagrebshkim Kaptolom.

2) Pri vsem tem je najbolj zanimivo tole:

Rupnika so blokirali kot poveljnika domobrancev in ga niso sprejeli za poveljnika »Slovenske vojske« maja 1945.

Rupnika so Anglo-Americhani edinega od visokih voditeljev vrnili in nemudoma je bil ustreljen.

Hitler-Pavelichev dogovor, da NDH dobi slovensko Primorsko (torej Istro, Reko in Kvarner), che napade in okupira juzhni del Kranjske z Ljubljano, je onemogochil Rupnik.

Torej je jasno:

Hrvashko (ustashko) okupacijo Slovenije (kar je ni okupirala zhe Nemchija) je podpiral cerkveni vrh (Rozhman je celo poslal Shkrbca na pogovore v Zagreb (mimo Rupnika!). Ker Rupnik tega ni podprl, so ga klerikalci in hrvashki plachanci odpisali. In so ga celo izrochili zaveznikom, da so ga vrnili v YU, kjer so ga tisti, ki so slovensko ozemlje izrochili she vcherajshnjim ustashem, takoj ustrelili.

Da je danashnja hrvashka politika nacionalistichna (zgolj nadaljevanje ustashko-nacistichne politike), je evidentno: Reko, Kvarner in Istro (s poskusi dobiti she vech) ter Medmurje so si prisvojili v chasu, ko so postavljali spomenike ustashem. Kolaboracija s slovenskim klerom se je manifestirala s spominsko ploshcho Stepincu na (drzhavnem!) simbolu Slovenije – Triglavu. Nadaljevalo se je s »pojezdom«,^* ko je Sanader peljal v svojem avtu slovenskega predsednika vlade po slovenskem ozemlju. Nadaljuje se s pohodom hrvashke premijerke, ki ji slovenski premijer razkazuje skrajni severozahodni del (Kranjska gora, Bohinj) njene pridobitve^** (pravijo, da je bila gojenka Kumrovca, tesna sodelavka ustashkega Tudjmana, ki pa je bil partizan in general JLA – torej gre za neposredno nadaljevanje ustashkega pohoda na Slovenijo pod Hitlerjevim blagoslovom!).

Nazadnje se bo izkazalo, da je Rupnik najbolj zasluzhen, da jim ni uspelo unichiti Slovencev – kaj bi naredili Hrvati (hrvashki ustashi) z nami takrat, je jasno, chetudi si zdrav razum to tezhko predstavlja, a che pogledamo Jasenovce in kaj so napravili s pregnanimi slovenskimi duhovniki ter s Slovenci med Muro in Dravo pa v Istri (po vojni, kot komunisti!), ni nobenega dvoma, da bi vsi do zadnjega odplavali po Savi ...

_____________________________

^* – pojèzd je simbolno dejanje, s katerim je novi lastnik fevdalne posesti prevzel pridobitev v dejansko last in posest; novi je v spremstvu starega objahal vse ozemlje.

^** – sumim, da je domislica takale: Glede meje kot Sporazum o arbitrazhi, ki ga Slovenci ne bodo »znali« izkoristiti (tisto, kar sem jaz povedal, da nam sporazum ponuja, bodo nashi gladko zaobshli in tribunal ne bo mogel drugache, kot da maksimalno ustrezhe Hrvashki), glede NLB pa mozhost poravnave (milijarda njihovega dolga za 300 milijonov nashega ...). Che dodamo Stepinca na Triglavu (spominska ploshcha na slovenskem drzhavnem simbolu!), – potem ...

Andrej Lenarchich

MED KOLABORACIJO IN DEMOKRACIJO

 

(Odprto pismo iz predala – a she vedno aktualno)

Gospod

Prof. Dr. Anton Stres

Komisija Pravichnost in mir, Ljubljana

 

Sposhtovani gospod profesor!

Naneslo je, da sem se znashel na Vashem predavanju o EU, ki ste ga imeli vcheraj, 3. 6. letos, na Poljanski. V mojo gospodinjsko osamo malokdaj pljuskne kaj iz "belega sveta", pa mi je bilo dobrodoshlo slishati, kar hoche povedati izobrazhen, razgledan in obveshchen, ugleden in sposhtovan glas. Seveda je bila bera bogata, in je zato beseda hvala mnogo premalo. Vendar nam, ki ne zmoremo bleshchechih in odmevnih misli, ne preostane dosti vech, kot da brzh pograbimo, kar nam takega ali podobnega pride pod roko ("pod uho"), in za zahvalo niti ni chasa.

Vech bi se nashlo razlogov, da si upam prihajati k Vam po predavanju s tem pisanjem. Dovolil si bom razgrniti samo dva.

Prvi tichi v stavku, ki so ga moja ushesa prestregla takole: Poslancem, ki so glasovali za zakon, ki ga je potem ustavno sodishche razglasilo za neskladnega z ustavo, bi bilo treba znizhati plache.

Pri teh besedah sem se zdrznil, prav neprijetno me je oplazilo, kot da bi se od nekod pritajeno tihotapil komsomolsko-boljshevistichni zadah. Kot da bi se hotele nenadoma zarisati pred ochmi komaj zbledele silhuete bradacha, pleshca in brkacha. Iz pozabe so vstali nekdaj tako malikovani kadri, pa shole samoupravljanja, pa kvalificirano odlochanje in she kaj iz znane pervertirane ropotarnice ogabnih avantgardistov.¹

She v poslanski klopi sem se zgrozil, ko sem ugotovil, koliko poslancev, pa tudi drugih v parlamentarno odlochanje vpletenih ljudi, ni prebralo edinega chlena ustave, ki bi ga nujno morali prebrati. Ta chlen je zelo kratek in jasen. Nedvoumno dolocha, da je poslanec predstavnik vsega ljudstva, da odlocha po svoji vesti, in da mu nihche ne sme ukazovati, kako naj glasuje. Bilo bi pod nivojem in je povsem nepotrebno besedovati o temeljnih znachilnostih sodobne demokratichne orozharne, o prednostih in pomanjkljivostih demokracije, od tisochkrat prezhvechene Churchillove floskule do simpatichno pogumne ugotovitve dunajskega kardinala Franza Königa, da je monarhija najbolj moralna oblika vladavine. Zadoshcha vedeti, da konec koncev o skupnih zadevah odlocha ljudstvo. V parlamentarni obliki vladavine, kot jo dolocha nasha ustava, ki postavlja parlament na polozhaj suverena, izberejo drzhavljani izmed sebe posameznike na tak nachin in v tolikshnem shtevilu, da je upravicheno prichakovati, da bodo prishla na dan kljuchna vprashanja ter da bodo odlochitve v okviru prichakovanj vechine volivcev in v korist vse druzhbe. Zato ljudstvo podeli tem svojim predstavnikom po eni strani neomejen mandat (absolutno pravico odlochanja), po drugi strani pa ta mandat ne more trajati brez ponovnega preverjanja dlje kot shtiri leta. To dejstvo popolnoma diskvalificira misel v zgoraj citiranem stavku.

Drzhavni zbor namrech ni nikakrshno strokovno ali znanstveno telo. Je, najpreprosteje recheno, politichno-zakonodajni organ, ki ima svojo tipiko delovanja, pravila igre, prednosti in pomanjkljivosti. Che drugega ne, upravicheno je prichakovati, da je kolikor toliko verodostojen presek druzhbe po kar najvech kriterijih. Le kdo more nashteti, kaj vse vpliva na to, kako se poslanec pri glasovanju odlochi! Seveda vplivajo tudi strokovni in vsi mogochi drugi kriteriji. Pa tudi slaba volja, nahod in sitna tashcha – che zaradi ljubega miru pustimo manj simpatichne vzgibe ob strani.² Nich pa ne more spremeniti dejstva, da ima poslanec mandat in je dolzhan odlochati: to more storiti tudi tako, da ne glasuje, ali z obstrukcijo, kar vse sodi v brezmejni instrumentarij parlamentarizma. Poslanchevih odlochitev ni mogoche sankcionirati. Posledice napachnih ali norih odlochitev se pokazhejo na naslednjih volitvah ali pa zhe prej, che pade vlada, che pride do mnozhichnega revolta in mora predsednik razpustiti parlament.

 

To jasno kazhe, da izkljuchno odgovornost za odlochitve poslancev v parlamentu nosi ljudstvo, za katerega emancipacijo v politichnem pogledu nosijo velik del odgovornosti prav ugledni misleci in teoretiki. Che uchijo drugache, zavajajo volivce, jih begajo in jim jemljejo zavest odgovornosti. Posledica tega je apatija, neudelezhba na volitvah ali pa, kot je znachilno za komunistichne in druge totalitarne rezhime, prav nasproten ekstrem: sto- in vechprocentna udelezhba z enoglasnimi odlochitvami. Tudi ni potrebno pojasnjevati, da je prav parlament nashim komsomolcem in prebarvancem najhujshi trn v peti. Odtod vztrajni napadi nanj, shchuvanje, zavajanje sodrzhavljanov glede njegove vloge in dela, pa ne nazadnje tudi vdana uslugarska odlochitev ustavnih sodnikov glede razvpitih poslanskih privilegijev,³ ki so bili privilegiji le za zavedeno rajo. Za razumne in kolikor toliko trezne ljudi je bila to prepotrebna varovalka, ki naj bi zmanjshala mozhnosti novokomponiranim politichno mafijoznim klanom usmerjati odlochanje poslancev. Vishek perverznosti je, da so boljshevishki priskledniki pochakali, da so bili na podlagi dolochb tega zakona sami na varnem v penzijonih, potem so pa nashchuvali pse in zmedene proletarske⁴ samoupravljavce nad poslance (tj. nad njihove "privilegije") in jih tudi s pomochjo uglednih ljudi, ki bi jim poshten naivnezh chesa takega nikoli ne pripisal, detronirali v voljno glasovalno aparaturo, ki bo zdaj zdaj pripravljena glasovati tudi za lastno likvidacijo, che bo tako ukazal lepooki "veliki brat". Vsak dan znova se moremo preprichati, v kakshno mizerijo so demotirali za nasho drzhavo, za nasho prihodnost tako usodno pomembno politichno telo.

Do kolikshne mere so nashi ljudje zavedeni in vpeti v ostaline petdesetletne perverzne shizofrene socialistichne demokracije, je pokazal aplavz, ki je sledil Vashi izjavi. Z vso ostrino se je pokazalo, kako rushilno delujejo ugledni intelektualci, she zlasti politologi, sociologi in drugi druzhboslovci, kadar speljujejo vodo na mlin prav tistim boljshevistichnim silam, proti katerim naj bi se borili. Mar se ne trudijo dovolj zhe pisuni in ideologi prebarvancev? Kaj ni tragichno, da tudi tisti, ki naj bi jih demokracije lachno ljudstvo hlastno poslushalo (in jih tudi ochitno poslusha!), sejejo meglo in kumrovshke floskule, namesto da bi ljudem pojasnjevali dejansko stanje stvari, razkrivali zapletene in prepletene mehanizme demokratichnega odlochanja, predvsem pa jim vzbujali zavest lastne odgovornosti, jih uchili, kako nujno je javno in dejavno posegati v urejanje skupnih zadev. Tudi che bi ne bila za nashimi ljudmi tragichna izkushnja s pobesnelimi moskovitarskimi samoupravljachi, je zhe v chlovekovi naravi, da se nerad izpostavlja, da mu je ljubshe za vogalom "shimfat",⁵ da se raje prepushcha zhgechkljivosti skrite zavisti. Che niti boljshi izmed ljudstva ne bodo storili, kar "jim veleva stan", se nam resnichno slabo pishe.

 

Drugi razlog za to moje pisateljevanje je "vechna" tema iz nashe polpretekle zgodovine: NOB in kolaboracija.

V parlamentarnih delovnih telesih sem se vechkrat srechal z zadevami, ki so povezane s to problematiko. Nekoliko zabavno je bilo na primer, ko sem s proceduralnim predlogom, naj chlani komisije za povojne poboje druzhno stopijo pred stavbo parlamenta do spomenika (Revoluciji) in se na lastne ochi preprichajo, za kaj je shlo v chasu NOB, povzrochil buren razpad seje in izbruh znanega poslanca SNS, ki je vzkliknil: "A sedaj bomo tistemu verjeli, kar pishe na spomenikih!" No, kakor tudi to ni le zabavno, so bile stvari vechinoma hudo resne. Predvsem me je motila neverjetna povrshnost, pomanjkanje distinkcije.⁶

 

Vsevprek se opleta s kvislinshtvom, kolaboracijo, z izdajo itd. To so natanchno opredeljeni pojmi, in zhe povrshen premislek vzbudi vprashanje, ali zlasti zahodni sogovornik sploh ve, o chem se govori. Zhe zdavnaj, v zachetku sedemdesetih let, je angleshki lord Bethel napisal knjigo The last Secret of the Second World War, ki sem si jo uspel nabaviti takoj po izidu v Chicagu. V njej so popisana zavrzhna dejanja angloamerishke politike v zvezi z ujetniki, repatriiranci, kolaboranti itd. Za avtorja je najhujshi madezh deportacija vlasovcev in Hrvatov iz Dravske doline. Slovencev ne omenja nikjer. Kako to? Zato, ker je pach Anglezh in nujno razmishlja v drzhavotvorni maniri. In prav to je za nas pouchno.

Lord Bethel, kakor tudi kateri koli politik ali drzhavnik, vidi le tisto, kar ima drzhavne atribute in korelacije, ko opazuje politichne fenomene. Tako opazi srbske chetnike, ker so bili legitimna srbska vojashka formacija, in jih (zanimivo!) niti ne uvrshcha med kvislinge (zato praviloma niso bili vrnjeni!), potem vidi hrvashke domobrane, prav tako legitimno formacijo, pa ustashe iz istega razloga, saj je bila NDH kljub vsemu drzhava; le s to razliko, da ustashe umesti med kvislinge in so bili seveda vsi po vrsti vrnjeni, kakor je dolochal dogovor med velikimi. Nepartizanski Slovenci niso imeli nobenih legitimistichnih atributov: h "kraljevi vojski v domovini" se niso prishtevali (razen maloshtevilnih "plavogardistov"),⁷ s titoisti, ki so si pri zaveznikih pridobili legitimiteto in jugoslovansko kontinuiteto, pa so se tako ali tako borili na zhivljenje in smrt. Zdrsnili so natanchno tja, kamor so morali: pod razno, med ostale, nedolochljive Jugoslovane, civile-begunce, ubogo rajo. Domobranci so bili za zaveznike natanchno tisto, kar so drzhavnopravno tudi dejansko bili: Hilfspolizei. Kam z njimi?

Tu se pokazhe, che nekoliko prehitim po desni, katastrofalna neodgovornost, indolenca in kar je she vse najslabshega pri tistih, ki so si vzeli pravico urejati stvari v tedanjih krutih razmerah, pa na primer niti angleshko niso znali. V ocheh zaveznikov niso predstavljali nichesar. Krek, Kuhar in drugi, ki so se napihovali kot predstavniki v Londonu ali Rimu ali Washingtonu, so bili povsem obichajni zasebniki brez mandata ali pa so shli k Titu (kot Snoj). Sogovornik zaveznikov je bil izkljuchno Tito s svojo vlado; on in njegovi so odlochali, kaj bo s to rajo.

Vedno je pri roki obrabljena diskvalifikatorska pripomba "po bitki je vsak general pameten". V nashi "zadevi" je ni mogoche ustrezno uporabiti. Nashi etablirani politiki tistega chasa nikoli – ponavljam nikoli! – niso zmogli toliko politichne razboritosti (kakor radi rechejo Hrvatje), da bi si drznili razmishljati o samostojni slovenski drzhavi. Najvech, kar so si karantanske konstitucionalne evropske drzhavnostne dedishchine nevredni dedichi drznili pomisliti, je bila nekakshna vegasta avtonomija "unutar" chesar koli. Da bi pomislili, da je avstrijska drzhavnost (namrech drzhavnost notranjeavstrijskih habsburshkih dednih dezhel) dejansko kontinuiteta slovenske karantanske dr, chesar so se seveda Habsburzhani dobro zavedali – joj, le tega ne! Zato Habsburgovci niso teh dezhel (zelo dolgo povsem slovenskih!) nikoli izpustili iz rok, kakor tudi niso dovolili, da bi se jim izmuznilo iz rok karantansko in kasneje koroshko knezhevstvo, ki jih je storilo "papabile" (Privilegium maius), se pravi suverene, kvalificirane za polozhaj cesarja rimskega imperija, saj je bila Karantanija konstitutivni chlen karlmanske Evrope.⁸ To se je nadaljevalo do leta 1806, ko je s tem pometel Napoleon. Pa tudi potem se glede zgodovinskega (slovenskega) drzhavnega prava Slovencev ni nich spremenilo, le da sta napredujocha industrijska revolucija in iz nje izvirajochi nacionalistichni imperializem (nas zadeva nemshki in italijanski) iz ekonomsko-politichnih razlogov dokonchno uchinkovito prikrila slovenski izvor avstrijske drzhavnosti. Zato nas danes ne sme presenetiti izjava sedanjega rektorja bozhjepotnega svetishcha v Marijinem selu (Mariazell), da je "severni Slovenec",⁹ kakor tudi ne pritrjevanje Otta Habsburshkega takemu videnju teh zgodovinskih dejstev. Nekateri se resnice pach zavedajo, ne ignorirajo zgodovinskih dejstev in ne nasedajo z akademskimi naslovi okrashenim narochenim pravljicam.

 

Shkoda, da me je zaneslo v gornji ekskurz, vendar sem moral nekako poudariti vso mizerijo politichnih odlochitev nashih "narodnih predstavnikov" v obeh kljuchnih trenutkih v prvi polovici dvajsetega stoletja. To so izvirni grehi, ki so pripeljali do tragedije spomladi 1945. Che pustim Krekove, Koroshcheve in Jeglicheve politichne piruete za kdaj drugich, ne morem mirno neodpustljive opustitve pravih korakov ob razsulu 1941.

Bistvena znachilnost razmer med okupacijo pri nas je v tem, da ni bilo nobene drzhavotvorne zavesti niti strukture. Vse legalne institucije z drzhavnimi oziroma suverenostnimi atributi je postavil ali vzdrzheval okupator. Nihche ni po zgledu De Gaulla izkoristil prilozhnosti in se legitimiral pred zahodnimi zavezniki kot suveren subjekt, se pravi kot zaveznik atlantskih pogodbenic do konchne zmage nad nacifashizmom in do vzpostavitve suverene zdruzhene Slovenije. Imeli so ne le zgled pri De Gaullu, ampak so bili tudi dejansko legitimni slovenski predstavniki, zato pri tem ni mogoche govoriti, da je po bitki lahko soditi; morali bi se zavedati, da se je po razpadu vsiljene karadjordjevichevske jugozablode legitimiteta vrnila slovenskemu Narodnemu odboru, ki je tako spet postal nosilec slovenske drzhavne suverenitete. Nikakor niso bili dolzhni chemeti v senci pobeglih srboidnih politikantov. Seveda ti ljudje tako dalech niso bili sposobni videti. Niso bili sposobni vizije, ostali so v svojih omejenih koritih, namesto da bi pobeglim politikom nalozhili, da podobno kot De Gaulle v nekajminutnem radijskemu nastopu (a mnogo bolj upravicheno in uchinkovito, saj so imeli legitimiteto, ki je francoski polkovnik ni imel) deklarativno sporochijo prej omenjeno dejstvo in odlochitev slovenskega naroda, ki ga je sicer nesrechna okupacija pravzaprav osvobodila jugoslovanskega prisilnega jopicha. Papirchek s to deklaracijo bi v temelju spremenil polozhaj v okupirani Sloveniji, she posebej ob koncu vojne, in ljudje, ki bi bili sposobni take politichne akrobacije, bi tudi znali parirati boljshevishki zaroti.

Pach ni bilo tako, zmeda je bila popolna, vsak okupator je po svoje shahiral in v svoj profit izigraval amaterje, vse skupaj pa so zachinili za lasten konchni pir z aziatskim komunistichnim aidsom podprti domachi boljshevishki zarotniki. In ker je zadnja napaka vedno she hujsha od prve, domachi mednarodnopolitichno polpismeni koristolovci niso zmogli niti zadnje ne chisto brezupne reshilne akcije, da bi za nekaj dni zaustavili prodor z juga, s chimer bi postalo mogoche, da praznino zapolnijo zahodni zavezniki.¹⁰ Seveda, che bi bili sposobni chesa takega, potem tudi vse poprejshnje polomije ne bi bilo – pa smo v zacharanem krogu in neizogibnih posledicah, ki se kazhejo v strahotnem genocidnem povojnem pokolu, v petdesetletnem zatiranju in v she vedno nezaceljenih ranah na narodovem telesu. O, tezhka odgovornost zadene krivce, in to kljub temu, da je mogoche sprejeti misel, da so nam brezshtevilne nedolzhne zhrtve prisluzhile tisto, chesar pooblashcheni in k temu zavezani predstavniki ljudstva niso znali zagotoviti svojemu ljudstvu: samostojno drzhavo. V luchi te zavesti se chlovek tudi ne boji bedakov in pokvarjencev, ki ne zamudijo prilozhnosti, da rushijo in dushijo komaj dosezheno svobodo in samostojnost.¹¹ Cena je bila previsoka!

 

Che se po teh ovinkih nekako vrnem na zachetek, moram ponoviti, da je treba uposhtevati temeljno razliko med kolaboracijo in kvislinshtvom v Franciji, na Holandskem in v Belgiji, pa na Norveshkem, na Danskem in drugje (vlasov) – ter v Sloveniji. Kolaboracija v Sloveniji ni imela nobenih institucionalnih, drzhavnih nastavkov. Bila je povsem zasebna zadeva skupin drzhavljanov, potentnejshe politichne skupine so skushale vegetirati tudi na plechih katolishke Cerkve (katere hoteno ali nehoteno vlogo v tragediji bo pravichno osvetlil shele chas), vojashke formacije pa so imele drzhavnopravni znachaj pomozhne policije okupatorskih oblasti, kar seveda pravno ustrezno opredeljujejo razne konvencije. Samozvani in dejanski reprezentanti slovenskega politichnega telesa niso storili nichesar, da bi se pred zmagujochimi atlantskimi zavezniki pravochasno in uchinkovito drzhavotvorno legitimirali. Vse je ostajalo na drzhavljanski ravni (mochno obarvano z verskim bojem, kamor je mogoche umestiti tudi razgrajanje rdechih, saj so bili v revolucionarni razsezhnosti svojega delovanja agenti Kominterne, ki so spretno jahali konja osvobodilnega boja). Zato je nedopustno odgovornost in konflikt povzemati na drzhavni ravni.¹² Drzhava mora vzpostaviti stanje zakonitosti, reda in pravichnosti, dejansko sposhtovanje enakosti pred zakonom in sposhtovanje chlovekovih pravic, kakor tudi kultiviran, sposhtljiv odnos do vseh zhrtev. Neznosno je, da so shirom Slovenije razmetani zemeljski ostanki nesrechnih zhrtev. Marsikje na planem. Che zaradi drugega ne, mora drzhava iz sanitarnih in estetskih razlogov stanje sanirati, ostanke zbrati v primerno kostnico. Orlov vrh na Ljubljanskem gradu chaka.

 

Ljubljana, 4. 6. 1997

 

 

 

¹ Beseda ni premochna. Grozljivo je, kako leninistichna avantgardna taktika perfektno funkcionira she dandanashnji. Uchinkovanje moremo v zhivo spremljati v zvezi z vkljuchevanjem v Evropo. Notorichni smrtni sovrazhniki zahodne civilizacije in kulture so voz, ki je pospesheno peljal v smeri evropskih integracij, zaustavili tako, da so se z geslom "Evropa zdaj!" na samem zachetku postavili "na chelo kolone" in zavozili ... Vishek perverzije je, da so zadeve nastavili tako, da tudi che se ponesrechi in kljub njihovemu prizadevanju vseeno pridemo "v Evropo", bomo tja prishli na njihov nachin. Ali slutite, chigav denar stoji za hipotekami, s katerimi so obremenjene slovenske nepremichnine?

² Ugovor, da vezhe poslanca strankarska pripadnost, ni utemeljen, ker je strankarska organiziranost in volilna tehnologija le ogrodje, ki omogocha optimalno priblizhanje osnovnemu smotru, to je, da so izvoljene tiste osebe, ki najbolj ustrezno predstavljajo posamezne, delne in skupne tezhnje v druzhbi. Ko je kandidat izvoljen, ostane zavezan svojim predvolilnim obljubam in svoji vesti pri odlochanju. Nikakor ni nujno, da se to vedno in povsod pokriva s politiko stranke, na katere listi je kandidiral. Zato morajo ostati stranke pred vrati parlamenta, kar se kazhe v dejstvu, da se poslanske skupine organizirajo svobodno in ne obvezno po strankarskem kljuchu. Poslanec posebej, s podpisom, potrdi vkljuchitev v kako poslansko skupino. To se seveda nanasha na dosedanjo nasho ureditev, ni pa recheno, da neoboljshevizacija tudi tu ni zhe uspeshno zasejala semena destrukcije.

³ Uslugarsko navdahnjenim ustavnim sodnikom se je tako mudilo izpolniti zarotnishko nalogo, da so brez sramu "spregledali", da pobudnika nista izkazala pravnega interesa, kar je pogoj za obravnavo pobude pred ustavnim sodishchem.

⁴ Velja opomniti, da pa ti "delegati" prejshnje tridomne skupshchine, ki so se upokojili po zakonu o poslancih, do tega dejansko niso bili upravicheni, saj jim delegatska funkcija ni onemogochala poklicne dejavnosti; nasprotno, prav zaradi delegatskega statusa so biti delezhni posebnih prednosti v sluzhbi. Le malo jih je bilo poklicnih delegatov, nobeden pa ni bil zhrtev dolochil o nezdruzhljivosti funkcij ipd., ker tega prej ni bilo. Vse skupaj je le she en primer druzhbenopolitichne nepismenosti, ki vlada pri nas in ki jo "temne sile" tako spretno izkorishchajo.

⁵ Tajni uradni listi, skrivnostnost sfere odlochanja, potiskanje razlichnih mnenj v zasebnost z zastrashevanjem, represalijami in izlochanjem drugachnih, vse to in she marsikaj je instrumentarij totalitarizmov, diktatur vseh vrst. Zato je prav JAVNOST politichnega udejstvovanja in odlochanja osnovni predpogoj demokracije. Ni chudno, che so se ljudem v tolikih desetletjih totalitarizma razvili zhe vsajeni zamozashchitni refleksi prek vseh meja. Zato pa so vsi, ki morejo na tem polju kaj storiti, dolzhni drzhavljane osvobajati spon charnega risa strahu pred javno artikulacijo mnenj in stalishch. To pa ne na nachin, da vede ali nevede igrajo v orkestru komunistichnih povzpetnikov, ki v panichnem strahu za svoje privilegije ne dovolijo, da bi jarka luch demokratichnega druzhbenega reda razgalila sramoto rijiliovih gnezdishch. Zato so tudi storili vse, da ni prodrla ideja, kako narediti visokonakladen alternativni dnevni chasopis, saj poznajo Pulitzerjevo narochilo novinarjem: Osvetlite zlo, in izginilo bo!

⁶ Zapletenost se pokazhe pri zhe takih "malenkostih", kot je ime Zveze zdruzhenj BORCEV NOB. Ali gre le za borce ali smejo zraven tudi kuharji, krojachi, kurirji in politiki? Zaveznishki veterani so v pogovoru le skomigali z rameni. Verjamem, da sploh niso dojeli vse surovosti poimenovanja.

⁷ Majska farsa leta 1945 na Taboru v Ljubljani je le she pika na i. Ko je mednarodna vojashkopolitichna situacija dokonchno odpihnila Karadjordjeviche in intronirala komunistichne Titove partizane, so se nashi ochetje naroda shli drzhavotvornost pod sliko totalnega zgubasha. Odkod smo si te ljudem podobne kreature navlekli za vrat?

⁸ Da so se Habsburzhani zavedali pomena karantanske drzhavnosti in da jih je motila njena "slovenskost", kazhe njihovo stalno prizadevanje, da bi vzpostavili neko drugo legitimiteto svoji oblasti. Med take poizkuse sodi ponarejena listina o avstrijskem vojvodstvu, ki se je izkazala za izmishljijo in ponaredek. V osebnem pogovoru mi je Otto Habsburshki potrdil pravilnost takega gledanja na znana dejstva.

⁹ Na programu TVS, maja letos, Klemenchicheva bozhjepotna oddaja.

¹⁰ Da to niso prazne marnje, dokazuje prichevanje narodnega heroja Petra Stanteta-Skale, ki je objavil v sobotni prilogi Dela in potem tudi meni osebno v pogovoru potrdil, kako je komandant Loehr prizadevno iskal partizane, da bi z njimi uredil tehnichne plati vdaje. Vojne je bilo namrech zhe konec. Nekdanji partizan, mobilizirani banatski Nemec, tedaj she otrok, ki je bil potem direktor Lekove tovarne na Prevaljah, mi je podrobno razlozhil, kako so tekle stvari v tistih dneh, saj je bil zraven. Partizani so se bili tam okoli sposobni spoprijeti le z neoborozhenimi Nemci, ki so se zhe predali in so neoborozheni v kotlu pri Poljani chakali nadaljnjo usodo. Ta jih je doletela v enournem svinchenem viharju z okolishkih bregov v zgodnjih jutranjih urah. Toliko o borbeni mochi JA v tistem trenutku (in o "epopeji" slavljene zadnje bitke druge svetovne vojne ...)

¹¹ Sem prishtevam tudi tiste, ki venomer blebetajo, da "je pa potem bila osamosvojitev napaka ..."

¹² Sprava je medchloveshka. kategorija. Drzhava nima instrumenta te vrste. More in mora pa zanjo ustvarjati pogoje, kar pa v ozrachju zakonitosti, pravichnosti, sposhtovanja chloveka in drzhavljana, njegovih pravic, integritete itd. sploh ne more biti problem. Torej so vsi sirenski klici k spravi, ki naj bi jo morala narediti drzhava, v resnici zlonameren poskus zamegliti zadevo. 

Iz zgodovinskega spomina