Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

5.4.3 Google kot »umetna inteligenca«

As far as Internet ecosystem is concerned, Google is the weather. (Battelle 183)
V svetovnem merilu je danes najbrž najvplivnejši in največji novomedijski objekt Google. (Prim. John Battelle Search: How Google and Its Rivals Rewrote the Rules of Business and Transformed Our Culture, 2006 in avtorjev Searchblog³³³.) Kaj je pravzaprav Google? Spletni iskalnik (search engine). Predhodni pojav, ki je omogočal orientacijo med spletnimi stranmi in dokumenti, je bil spletni portal (angl. portal), od katerih je najpomembnejši Yahoo³³⁴ (ustanovitelja Jerry Yang in David Filo med študijem na Stanfordski univerzi), ki se je v obliki Jerry and David's Guide to the World Wide Web pojavil konec leta 1994 ter se leta 1995 preimenoval v ime, ki ga nosi do danes³³⁵. Yahoo je bil zasnovan kot spletni portal, ki ga urejajo ljudje, tako da spletne vsebine postavljajo v mape, ki predstavljajo zavestno izbrane kategorije znotraj imenika (directory). Gre za uredniški projekt, kakršnega poznajo tudi tiskani mediji. Vrednost portala Yahoo je bila možnost smiselnega navigiranja in orientacije po tedaj še dokaj omejenem spletu³³⁶.

In the early days, "people got in the directory versus search debate," Yang says, "but our approach was quality. How can technology give quality results?" (Battelle 60)
Do konca devetdesetih so promet po spletu usmerjali predvsem portali.

V prvi polovici prvega desetletja 21. stoletja postane iskanje ključni problem razumevanja spleta, pa tudi njegove ekonomije. Razlog za ta premik je nezadržna rast števila spletnih strani, ki jih ni več mogoče pregledovati s pomočjo človekovih kognitivnih zmožnosti. Spletnih vsebin postane preveč. Ekonomski vidik je za pravilno razumevanje situacije nujen, saj se nanaša na področje, katerega rast je pričala, in seveda še, o njegovi pomembnosti in vrednosti. Avgusta 1996 stanfordska študenta Larry Page in Sergey Brin odpreta dostop do Googla. Projekt sta leta 1998 predstavila v enem največkrat citiranih člankov, ki nosi naslov The Anatomy of a Large-Scale Hypertextual Web Search Engine.

Google je primer tehno-imaginacije, torej primer tehnološkega ustvarjanja hipermedijskih³³⁷ entitet, ki presegajo človeške zmožnosti ustvarjanja in urejanja informacij. Hkrati, kot bo razloženo, ne posega onkraj avtomatiziranega urejanja in kvantitativne reprezentacije vrednosti posameznih že obstoječih človeških (mikro)izjav, ki nastopajo v okvirih Svetovnega spleta³³⁸. Svetovni splet je zasnoval Tim Berners-Lee kot hipermedij s povezavami (links), ki vodijo od enega vozlišča (node) do drugega. Npr. v obliki zapisa v jeziku HTML je povezava videti takole: »Univerza v Ljubljani«³³⁹. Informacija o povezavi je navedena le v izhodiščni datoteki, v ciljni datoteki, torej na spletišču Univerze v Ljubljani, pa ni informacije o tem, katere strani znotraj celote Svetovnega spleta kažejo s svojimi povezavami nanjo. Nastane vrednostno nesorazmerje: povezava, ki jo lahko kdor koli postavi na lastno spletno stran, namreč pomeni, da se avtor spletne strani in povezave na njej zavestno in izrecno zanima za cilj povezave, npr. spletišče Univerze v Ljubljani³⁴⁰, medtem ko ni nobenih pokazateljev, da je spletna stran, ki vsebuje povezavo, na kakršen koli način zanimiva. Povezava predstavlja vrednost ciljnega spletišča, kot se (na edini način sploh lahko) kaže na ravni same strukture svetovnega spleta, ki ga sestavljajo enakovredna vozlišča in dejstvo obstoja ali neobstoja enosmernih povezav med njimi. Dobro delujoč iskalnik mora prikazovati strani, na katere kažejo povezave, ne pa tistih, ki sicer lahko vsebujejo povezave, nanje pa nobena povezava ne kaže, ker najbrž niso zanimive (noben udeleženec na svetovnem spletu ni vzpostavil povezave, torej dejansko nobenega človeka, kolikor gre za subjektno pozicijo aktivnega spletnega udeleženca, takšna stran ne zanima). Spletišče Univerze v Ljubljani bi v okvirih celote spleta zaradi povezave iz primera pridobilo na vrednosti za količino, ki kvantificira avtorsko gesto vzpostavitve povezave³⁴¹. Težava nastane, da je pogoj za dostop do te informacije analiza vseh povezav na celotnem Spletu, da bi jih bilo mogoče obrniti.

Program, ki je zato, da bi nastal Google, shranil celotni Svetovni splet na računalnik na Stanfordu, se imenuje BackRub (leta 1998 Brin in Page navajata 24 000 000 spletnih strani, ki so zasedle 147 GB). Na podlagi informacij iz obrnjenih povezav nato algoritem PageRank izračuna vrednost spletne strani, kot se kaže v objektivni vrednostni hierarhiji, ki jo določa celota vseh povezav.

[An] intuitive justification is that a page can have a high PageRank if there are many pages that point to it, or if there are some pages that point to it and have a high PageRank. Intuitively, pages that are well cited from many places around the web are worth looking at. Also, pages that have perhaps only one citation from something like the Yahoo! homepage are also generally worth looking at. If a page was not high quality, or was a broken link, it is quite likely that Yahoo's homepage would not link to it. (Brin & Page)

Model za PageRank je bila metoda znanstvenega objavljanja, ki poleg strokovnih recenzij (peer review) vključuje tudi v algoritmu PageRank simulirano spremljanje citatov³⁴².

Academic citation literature has been applied to the web, largely by counting citations or backlinks to a given page. This gives some approximation of a page's importance or quality. PageRank extends this idea by not counting links from all pages equally, and by normalizing by the number of links on a page. (Brin & Page)

PageRank je temelj delovanja iskalnika Google³⁴³. Gre za avtomatični sistem, ki izračuna vrednost povezave. Vse povezave so načeloma enake, seveda pa npr. (nemogoča) povezava nekje v belini spletne strani šteje precej več kot naključna povezava, ker do samega Googla vodi izjemno veliko število povezav. Povezave so ovrednotene enako, ker računalnik ne more upoštevati njihovega zunajsistemskega pomena, znotraj mehanizma kibernetičnih avtomatov obstaja zgolj dejstvo povezave, ki ga je mogoče prešteti.

Pogoj nastanka Googla, pa tudi implicitnega vrednotenja v okvirih Svetovnega spleta, je njegova specifična zasnova, katere avtor je Tim Berners-Lee. V predavanju februarja 2009 na konferenci TED (Technology, Entertainment, Design)³⁴⁴ Berners-Lee pojasnjuje, da je pred dvajsetimi leti (1989, ko je napisal predlog za projekt, ki se je čez dve leti razvil v Svetovni splet) želel preseči kaos standardov zapisa podatkov. Leta 2009 se zavzema za odprto dostopnost »surovih podatkov« pod sloganom »Raw Data Now«, vendar pa ni jasno, na kakšen način bi bili ti podatki lahko obvladljivi, ob tem pa se, očitno, zopet odpira problem kompatibilnosti zapisov podatkov³⁴⁵. 6. avgusta 1991 je avtor v novičarski skupini na omrežju Usenet objavil Povzetek Svetovnega spleta (WorldWideWeb Executive Summary)³⁴⁶, v katerem govori o posebnih datotekah, ki se imenujejo kazala (index) in ki omogočajo iskanje po spletu.

The WWW world consists of documents, and links. Indexes are special documents which, rather than being read, may be searched. The result of such a search is another ("virtual") document containing links to the documents found.
Omenjenih posebnih datotek, kazal, po katerih je mogoče iskati, njegov sistem še ni vseboval. Problem teh datotek, kot so jih sestavili spletni iskalniki pred Googlom, je bil, da temeljijo zgolj na formalnem skladanju med besedami na spletni strani in iskalnim nizom. Če človek napiše iskalni niz v vrstico iskalnika, želi dobiti informacijo o vsebini svojega vnosa na pragmatični ravni delovanja jezika, na ravni smisla, ne pa npr. spletno stran, ki vsebuje to besedo napisano v beli barvi na belem ozadju v zelo zelo majhni tipografiji, medtem ko so na sami spletni strani najbrž pornografske fotografije. Gre seveda za problem namernega varanja iskalnikov, ki se je bohotilo v obdobju pred Googlom³⁴⁷. Drugi problem je teoretične narave, namreč da računalnik zaradi konstitutivnih omejitev sam od sebe ne more razumeti pragmatičnega pomena posameznih nizov črk in znakov v kontekstu.

Temelj Googlove storitve je vpogled v dejanja vseh uporabnikov spleta, kot se kažejo v samem stanju spleta. Tehno-imaginarna raven je nujna, saj ta vpogled brez rabe računalniških algoritmov preprosto ne obstaja, hkrati pa ne gre za izdelek same tehnike, ker elementi, količina vrednosti posamezne spletne strani, sploh niso izdelek tehnike, ampak zgolj objektivna in neiinterpretirana vizualizacija vzorcev obnašanja uporabnikov svetovnega spleta, torej avtorskih mikroizjav. Google je tehno-slika specifične človeške vednosti. Ugotovitev, da gre za nekakšno splošno razširjeno znanje, »zdravo pamet«, t. i. »common sense«, je zaradi metodoloških težav napačna. »Zdrava pamet« je za vsakogar tisto, kar se zdi resnično (in prav), medtem ko je nekakšen »google-sense« tisto, kar je največ ljudi dejansko izjavilo (in svojo izjavo objavilo na spletu). Razlika je bistvena: če je v okvirih splošno sprejetih prepričanj, ki jih določa temeljna nepreverljivost, mogoča intuitivna ad hoc prilagoditev dani situaciji, pa nasprotno »google-sense«, googlovska »vednost«, na podlagi analize hiperttekstnih citatnih navezav razkriva, kaj so ljudje dejansko rekli. Pokaže se analitična in preverljiva slika, ki pogosto lahko razkriva tudi temne plati človeške narave, posledice tega pa so za Google kot pojav in politiko vodenja projekta izjemno daljnosežne.

PageRank dodaja vrednost rezultatom, ki jih računalnik dobi na podlagi samega ustrezanja besed iz iskalnih nizov besedam na straneh na spletu (Brin in Page se osredotočita predvsem na besedila znotraj samih povezav, torej besedila, ki so sama povezave). Besedilo, ki ga iskalnik Google vrne, je torej ustrezno tako po semantični plati (iskalna beseda ustreza besedi na spletu)³⁴⁸ kot po hierarhični – zadetki so urejeni od »najmočnejšega« navzdol. To spominja na Foucaultovsko entiteto oblast-vednost, seveda s pomembnimi razlikami, ki izhajajo iz omejitev računalniške obdelave podatkov. Vendar pa je mogoče ugotoviti, da je zasnova Googla upoštevala kompleksno povezanost med vednostjo na logični ravni ustrezanja in oblastjo. Uporabnica ali uporabnik iskalnika želi ustrezen in relevanten podatek, »močno« informacijo, ki omogoča uspešno in hegemono nadaljnje sodelovanje v jezikovni komunikaciji življenja.

Spletni iskalnik kot storitev obstaja na štirih temeljih, ki se v sodobni Google povežejo okoli leta 2003. (a) Prepričljivih rezultatih iskanja (organic, algorithmic, editorial search – to zagotavlja algoritem PageRank³⁴⁹); (b) Prometu uporabniških obiskov na spletišču (traffic); (c) tehnični infrastrukturi, ki lahko sledi širjenju spleta in zahtev po iskanju (Battelle 117, 130, 152) ter (č) omrežju strank plačljivega iskanja (paid search network). Zadnji element (č) je za razumevanje tehno-imaginativnega smisla Googla zelo pomemben. V svetovnem merilu ni mogoče biti vodilni akter zgolj na podlagi akademskih ali umetniških subvencij. AdWords, prikazovanje kratkih reklam, dosledno ločenih od »čistih« rezultatov iskanja, začne na Googlovih straneh delovati oktobra 2000, leta 2002 je predelan v sistem »plačilo po kliku« (pay per click), ki prevzema koncept Billa Grossa, vendar s posebnostmi (Battelle 116, 142)³⁵⁰.

Plačljivo iskanje (paid search), ki v iskanje dodaja »trenje denarja« (friction of money) (Battelle 106), je februarja 1998 Bill Gross predstavil na konferenci TED pod imenom GoTo.com. Junija 1998 je portal začel delovati. To je še globoko v obdobju t. i. »portal madness«. »[…] in 1998 search-engine spam was barely even understood« (Battelle 103). Grossova novost je transparentna povezava med iskalnim terminom in plačilom zanj. Če je iskalni niz plačan, potem neželjenih dodatkov, t. i. »spama«, seveda ni, ker je plačljiv, ali pa gre za finančno prevaro (prim. Lovink, Call for Support). Iskalec uporabi GoTo v primeru, da želi nekaj kupiti, torej z eksplicitno in specifično namero, in ne na enak način kot npr. uporablja Google za iskanje na splošno. Ob tem pa pride do pomembne spremembe v oblastnih razmerjih ekonomije iskanja. Gross je na podlagi ekonomskih izračunov ugotovil, da pospešeni spletni promet omogoča premik trenutka plačila reklame na trenutek po kliku na povezavo, ki pelje do oglaševanega izdelka ali trgovine. Razlika je z ekonomskega vidika bistvena, saj se tradicionalna oglaševalska maksima, da polovico sredstev, vloženih v promocijo, propade, ne vemo pa, katera polovica, izkaže kot ne več relevantna (Battelle 112), saj so plačani izrazi uporabnikove intencije, klika, t. i. »plačljive predstavitve« (paid introduction) (Battelle 113). Reklame se ne plačuje več na podlagi uporabnikovega pogleda, prikaza na ekranu ali jumbo plakatu ob cesti, ki pravzaprav sili nezainteresirane k nakupu šare, ampak po kvantifikaciji izrazov uporabnikovega zanimanja za izdelek na reklami. Septembra 2001 se GoTo preimenuje v Overture. Leta 2002 Overture toži Google, da so AdWords kopija³⁵¹ (Battelle 116).

Kombinacija zasnov ovrednotenja spletnih strani s PageRankom Brina in Pagea ter ovrednotenja namenov iskanja na spletu kot del človekove vključenosti v splošno ekonomijo Billa Grossa sta predpogoja za razumevanje delovanja Googla na ravni, kot jo predlaga Vilém Flusser. Temeljno nesorazmerje moči izhaja iz logike enosmernih povezav svetovnega spleta, vložek Googla v tehnični problem obrata povezav (c) – ter seveda ideja PageRanka (a) – je temelj oblastne premoči na spletu, ki se kaže kot zaupanje uporabnikov v Google v obliki prometa (b). Informacij, ki jih ima Google, ni mogoče dobiti kar tako. Pomembno pri tem je, da rezultat analize spleta ni zgolj zakrivanje informacij na spletu, ampak nastanek nove in specifične tehno-vednosti. Mogoče pa je seveda Google uporabljati tudi mimo zavesti o tehnološkem kodiranju, kot nekakšen orakelj ter projicirati vanj zlobo kapitalističnega sistema iz teorij zarote.

5.4.4 Vuk Ćosić: Nacija–Kultura (2000)

Umetnine, ki temeljijo na zavestni »zvijačni rabi aparatov«, kot bi rekel Flusser, izkoriščajo specifično nadčloveško zmožnost računalnikov, da formalne ukaze izvajajo izredno hitro na zelo velikih arhivih podatkov. Aparati sami ne vzpostavljajo novih entitet na ravni ontološke emergence, ampak gre vedno za rabo algoritmov, s katerimi manipulira več povezanih ali ločenih³⁵² programerjev, operaterjev ali uporabnikov. Vuk Ćosić je leta 2000 ob dvestoti obletnici Prešernovega rojstva v Narodnem muzeju Slovenije (Ljubljana, 3. 12. 2000-8. 2. 2001) predstavil posebej za to priložnost naročen projekt z naslovom Nacija—Kultura (Nation—Culture). V neposredni bližini, na projekciji nad razstavljenim prvim natisom knjižice Prešernovih Poezij (1846), so se v obliki sonetne razporeditve vrstic v vizualno enaki tipografiji, kot je bila uporabljena v Poezijah³⁵³, prikazovale besede, ki so jih ravno takrat uporabniki vnašali v iskalnik v tistem obdobju osrednjega slovenskega spletnega portala Mat'Kurja³⁵⁴. Ohranjeni primer je tole.
Hmzs vreme sex HUSQUARNA 125 WR HARI

Torment BRDA 2000 hidrom se tyco,

Ministrstvo za finance najstni MONDO MOTO,

Alp sex jenna.jameson SKOKI,

Tyco vreme gaby spanic dopisovanje lepotice,

Sperma mobitel mobitel mobitel sex,

Bradavica drek stiki ministrsto za finance,

Porno mladinska knjiga kocini moda lepotice,

Papagaj ajda sex nenavadno celje pivovarna,

GAY PAGES GAY BOYS misteriji misteriji ajd,

Midi glasba BOLHA ray dream pička sex,

Kadila ana kurnikova antikvariat ljubezenske,

Ljubezenske zgodbice ljubezen slovar slike,

AMATER slike nagih punch sex slike nagih,³⁵⁵

Vrstice so se premikale navzgor in nadomeščale z novimi, zamaknjena vrstica je povzročila skokovit zamik.

Navedenega kvazisoneta ni mogoče brati kot tradicionalen sonet. Manjkata npr. dva konstitutivna elementa sonetne pesniške oblike, to sta verz in vsebinska dvodelnost sonetne forme (kvarteta in terceta). Pesnik in komparativist Boris A. Novak v svojih razpravah prepričljivo zagovarja stališče, da prostega verza pravzaprav ni, gre vedno za avtorsko ustvarjeno verzno ritmično obliko, ki jo pesnik iznajde za vsako vrstico posebej (Novak 45), tega pa na podlagi toka vnosov v iskalnik, t. i. »search stream«, ni mogoče doseči. »Neverzi« Nacije—Kulture so zgolj vrstice iz besed. Sintagmatično zaporedje je posledica naključnih sočasnosti, ko različni uporabniki uporabljajo iskalnik imenika (directory) portala Mat'Kurja, ne da bi vedeli, da nekdo prikazuje – pravzaprav »zlorablja« – vnose javno. Enako je z dvodelnostjo strožjih kvartetov, ki v sonetu praviloma razpadeta še dodatno na dva dela, in svobodnejših tercetov – teh formalnih struktur ni, kot tudi, po pričakovanjih, v Ćosićevem projektu ni rim, ki bi povezovale verze med sabo.

Ćosićev sonet je torej »nesonet«, ki pa nedvomno spominja na sonet po likovni podobi. Odpira se več zanimivih vprašanj. Nacija—Kultura seveda ni digitalna skupnost, saj so uporabniški vnosi uporabljeni na podlagi tehnične in institucionalne možnosti, Vuk Ćosić je bil namreč sodelavec projekta Mat'Kurja ter je samo zaradi tega imel dostop do toka iskalnih nizov, ki ga je zaradi varovanja podatkov tako rekoč nemogoče dobiti. Gre za projekt, ki je obenem značilen za čas, ko je tehnologija dopuščala večjo svobodo, po drugi strani pa je njegova izvedljivost tudi posledica umetniškega konteksta predstavitve. Tok podatkov je stranski produkt aparata, spletnega portala, izdelek tehnologije, ne pa pravil ali celo dogovora in pogajanj skupnosti. Pa vendar ne gre za naključno izbrane besede iz slovarja ali rekombinacije besedilnih fragmentov, ampak za nekakšen skrivni in intimni govor »nacije«, slovensko govorečih uporabnikov svetovnega spleta, ki, misleč da nihče ne gleda-posluša-bere - skratka »dojema« v flusserjevskem pomenu besede -, vpisuje svoje želje v aparat z upanjem na izpolnitev. Da je Ćosićev projekt pionirsko delo, priča dejstvo, da šele leta 2001 Google prične na svojem spletišču za novinarje objavljati trende, kot se kažejo v iskalnih vnosih, pod imenom Zeitgeist³⁵⁶. Duh časa se seveda od nemškega filozofskega duhovnozgodovinskega koncepta razlikuje po tem, da je kvantifikativno določen, ne pa rezultat hermenevtičnih postopkov kontekstualnega in dialoškega stika s tekstom.

Pomembno je, da kljub temu, da navedeni kvazisonet ni sonet kot pesniška oblika, pa to ne pomeni, da ga ni potrebno brati. Edini način, da bi razumeli Nacijo—Kulturo, je brati vrstice, vendar tako, da se izolira besede in razmisli o njih kot o singularnih enotah, ki sledijo druga drugi. Interpretacija razrešuje povezave med posameznimi besedami. Seveda uporabnik ali uporabnica bere sintagme, vendar te sintagme nastajajo v interpretaciji: najprej skozi rekonstrukcijo ergodičnega vidika nastajanja³⁵⁷ materialnega substrata branja, ter nato predvidevajoč in vživljajoč se v »slovensko zavest« v nadaljnji interpretaciji. Bralni doživljaj poteka v posamezni človeški zavesti, sestavljanje verig besed pa skozi algoritmično manipulacijo arhiva vnosov različnih uporabnikov. Vidimo, da beseda pravzaprav ni osnovna entiteta bralne konkretizacije, saj iskalni niz lahko vsebuje več besed. Odločitev, kje postaviti cezure v zapovrstje besed, potemtakem sledi nekakšnemu preliminarnemu branju besed. Kvaziverz: »Ministrstvo za finance najstni MONDO MOTO,« očitno kaže dve cezuri na kibernetični ravni, tj. meji med izjavami iskalcev na portalu: za imenom ministrstva (ni namreč verjetno naključje, da bi se te tri besede znašle skupaj) ter za tipkarsko napako. Beseda »tyco« se v kvazisonetu pojavi dvakrat in nakazuje na sled iste osebe, njeno vztrajnost, torej na kontinuiteto enega od glasov v sozvočju Nacije—Kulture, ter obenem razvezuje časovnost besedila kot nekakšno govorjenje vsepovprek. Upoštevati je treba tudi animirani »pretok« verzov skozi vizualni model soneta.

Ćosićev projekt je v prvi vrsti konceptualni projekt. Mogoče je reči, da ohlapne definicije področja konceptualne umetnosti dopuščajo razumevanje tehno-imaginativnih vidikov dejanskosti. To pomeni, da se tehno-imaginacija kot postopek kodiranja lahko pojavlja znotraj konceptualne umetnosti, vendar pa je ta ne more izčrpno pojasniti. (Prim. analizo razlik med novomedijskimi umetniškimi praksami in t. i. »relacijsko estetiko« Nicolasa Bourriada v knjigi Narvike Bovcon Umetnost v svetu pametnih strojev.)

Ćosić izkorišča slovensko specifiko, pomen soneta za slovenski jezik in slovensko kulturo. Ugotovitev, da je Prešeren v sonetni formi prvi v zgodovini dosegel suverenost slovenščine na literarnoumetniški ravni, je danes splošno sprejeta. Projekt uporabi iz te okoliščine izhajajočo težnjo, da bi uporabili Prešernove sonete za bralno interpretacijo tega, kakšen je pravzaprav duh slovenskega naroda. To pomeni, da slovenski bralci na splošno pričakujejo, da naj bi vsebina Prešernovih sonetov posredovala duha slovenstva. Ćosić je kode branja slovenstva, ter ob tem tudi tradicij jugoslovanske kulture, obrnil in bral na »napačnih« jezikovno-semiotičnih ravneh. Avtorjev primer je »bratstvo—enotnost«, ki ga je mogoče brati slovnično kot bratstvo »in« enotnost, ali pa matematično, bratstvo minus enotnost, npr. skozi priljubljeno jugoslovansko šalo »brat in edinec³⁵⁸«. V Ćosićevih sonetih se torej kaže slovenska nacija brez kulture, potopljena v obscenosti. Namesto interpretacije pretočnega soneta je delo treba razumeti kot posebno »zrcalo«, ki uporabniku interneta postavi na ogled lastne besede, ki jih vnaša v vnosne vrstice. »Nacija« minus »kultura« je v enačbi enako »nekultura«. Pri tem velja dodati, da princip zrcaljenja eksplicitno omenja tudi Flusser, ko pravi, da so tehno-slike, npr. fotografije, »ogledala mišljenega« in ne »upodobitve mišljenega (slike)«. Treba jih je »dojemati« in ne »brati« (Flusser 185)³⁵⁹.

5.5 Računalniška obdelava podatkov, semiotično in jezik

Hans Magnus Enzensberger je leta 2000 objavil svoje zapiske iz leta 1974 pod naslovom Povabilo k avtomatu za poezijo (Einladung zu einem Poesie-Automaten). V razpravi »vabi« h konstrukciji avtomata za poezijo, tako da pregleda pogoje zanj in premisli o nekaterih možnih praktičnih rešitvah. Leta 2000 je avtomat izdelan in javno predstavljen na festivalu v Landsbergu na Bavarskem. Projekt je bil kot del uradnega spremljevalnega programa svetovnega prvenstva v nogometu, ki je potekalo leta 2006 v Nemčiji, še enkrat izveden³⁶⁰: Enzensbergerjev koncept so izbrani pesniki napolnjevali s fragmenti, ki so se nanašali na posamezne tekme, pomembna novost pa je bila integracija poezije v najrazličnejše medije, od vstopnic, do javnih prikazovalnikov, vključitve v televizijske komentarje ali objave na straneh, posvečenih športu v časnikih, ter seveda obstoja na internetu v obliki, ki si jo vsak uporabnik lahko v delujoči obliki postavi tudi na lastno spletišče³⁶¹. O finalu prvenstva avtomat, delujoč v t. i. standardnem načinu, naredi tudi tole pesem z naslovom WM Begegnung Italien - Frankreich 6:4 (http://poesieautomat.zeit.de, 25. 8. 2009).

Es bleibt dabei: die Manieren bleiben unheimlich unheimlich.

Sponsoren überall! - Ein großer Bluff?

Krasse Massen genießen solche Stöße.

So jodeln sie schon ferngesteuert.

Das Proletariat tobt neuerdings mit Handy in der Hand.

Man raunt: Oh du fröhliche!
Posamezni verzi so sestavljeni iz več pesemskih elementov (Poesie-Element), ki obstajajo v več različicah, avtomat pa med njimi izbere naključno. Tudi vsak verz, dobljen na podlagi elementov, je realiziran v več verzijah, od katerih je izbrana naključna (pravzaprav se izmenjujejo elementi med verzijami verza, ki ima torej stalno shemo zaporedja elementov, variacije znotraj sheme pa so narejene tako, da je rezultat vsakič jezikovno korekten). Gre za t. i. tridimenzionalni tekst, v nasprotju z dvodimenzionalnostjo dinamičnega knjižno objavljenega soneta Raymonda Queneauja Sto tisoč milijard pesmi, kjer obstajajo zgolj variacije na ravni celih verzov, ne pa med elementi znotraj njih (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.3.3., 2.1.3.). Enzensbergerjev model se sklada z razcepitvijo avtorja, kakršna je bila opisana ob Flusserjevi tehno-imaginaciji. Dodatni poseg v tekst, ki ga vsebuje projekt Poesie-Automat, običajne knjižne pesniške zbirke pa ne, je razsekanost besedila na elemente, ki jih aparat naključno sestavlja.

Pregled Enzensbergerjevega stališča pokaže na možne poti, po katerih bi avtomatično generiranje besedil lahko privedlo do poezije. Za razumevanje preprek je treba razlikovati več ravni, na katerih se pojavljajo skupki črk v obliki besed in povedi. Izhodišče je strukturna podobnost teoretičnega modela jezikovne zmožnosti, ki predvideva govorca (Sprecher), slovnico (Grammatik) in besedišče (Lexikon) na eni strani ter potencialne sheme avtomata za jezik na drugi.

Wenn man Lust dazu hat, kann man einen solchen Sprecher als einen Automaten betrachten, der mit Hilfe eines Programms, der Grammatik, und eines Speichers, des Lexikons, beliebig viele “richtige” Lösungen auswirft. (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.1.)
Avtomat, program in pomnilnik (zaloga elementov) po Enzensbergerjevem mnenju v resnici ne ustrezajo sposobnosti govora, ampak izdelujejo t. i. »'pravilne' rešitve«, oz. bolj ali manj neoporečen, smiseln (einwandfrei, sinnvoll) tekst. Enzensbergerjevo sklepanje se navezuje na dejstvo, da lingvistom še ni uspelo formalizirati naravnih jezikov, to pa onemogoča njihovo aparatično izvedbo.

Program za izdelavo pesmi zahteva izpolnjevanje kriterijev na več ravneh.

Für ein Gedicht-Programm reichen die kombinatorischen, syntaktischen und semantischen Regeln nicht aus. Sie müssen durch eine poetische Sekundärstruktur moduliert werden« (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.3.7)
Kombinatorika, v Enzensbergerjevem predlogu naključna izbira iz možnih permutacij na podlagi nabora elementov, mora v izdelanih besedilih ustrezati tako sintaktičnim pravilom kot tudi semantičnim, za katere avtor ugotavlja, da jih po vsej verjetnosti ni mogoče razrešiti formalno, ampak šele na ravni pragmatike (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.3.6., 2.2.1.). Poseben problem je metaforični pomen besed in sintagem.

Während also die Logik einfacher Textautomaten auf Gleichförmigkeit, Regelmäßigkeit, Redundanz und Monotonie zielt, muß ein Poesie-Automat ein Maximum an Mannigfaltigkeit, Überraschung, Polysemie und begrenzter Regelverletzung anstreben. Insofern steht die primäre Struktur des Programms im Gegensatz zu seiner poetischen Sekundärstruktur. Das Ergebnis kann nur ein Kompromiß sein, der beide Seiten dieser Dialektik im Sinn behält. (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.3.9., 1.1.2., 1.1.3., 1.3.6.)
Težavni prehod od mehanične rekombinacije na raven jezika se dodatno zaplete ob problemu poetične sekundarne strukture, ki težko doseženi stopnji t. i. »preprostega avtomata za besedilo« nasprotuje in jo celo globinsko modificira.

Obstajajo torej tri diskretne ravni: mehanizem avtomata, jezik in poetična sekundarna struktura, ustrezajo pa jim trije avtorski vidiki multidisciplinarnega projekta avtomata za poezijo: programer, jezikoslovec in pesnik (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 3.2.2.). Enzensberger predlaga dve problematični poti iz omenjene zagate. (i) Prva predvideva uporabo naključnega izbiranja med nabori elementov, ki samo po sebi še ni smiselno, osmišljajo ga šele bralci, ki besedila na ekranu subjektivno opomenjajo: »Dem stochastischen Prozeß unterlegt er [igralec-bralec] eine subjektive Bedeutung« (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 2.4.6.). Bralec je tako v vlogi hazarderja, ki projicira narativne modele usodnosti v nesmiselnost nedoločljivega izteka delovanja avtomata (zaradi vanj vključenega generatorja naključja). Enzensberger v tem smislu predlaga kompromisno rešitev, ki predvideva zvezni razvoj izboljšav v samih pravilih delovanja avtomata in na ravni elementov, iz katerih avtomat proizvaja pesmi. Sledeč takšnemu razmisleku se avtomat smiselnemu odnosu do okolja približuje prek polisemije poetičnega jezika. Jeziku tuje izhodne podatke avtomata poetični kontekst prevede nazaj v razširjeni jezikovni smisel, prek katerega pesem kot tehno-izjava vstopa v dialoški kontekst. Shematično ponazorjeno: avtomat -> poezija -> jezik -> komunikacijski kontekst. Videti je, da je razmerje delovanja avtomata in jezika, iz katerega naj bi nastajala poezija, obrnjeno, poezija nastaja neposredno skozi algoritme aparata, stranski produkt pa je učinek jezikovnosti.

(ii) Vendar pa Enzensbergerjeva razprava potencialno predvideva še en model, ki se navezuje na njegovo navajanje teorije Walterja Benjamina. Skozi omembo specifične javne recepcije, ki jo Benjamin v eseju Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati (Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit, 1935—1939) poimenuje »sprejemljivost z zabavo« (die Rezeption in der Zerstreuung) (Benjamin, Izbrani spisi 174), je mogoče razumeti Enzensbergerjevo logiko v perspektivi marksističnih tradicij. Z vidika Benjaminove teorije si je mogoče zamisliti obratno pot, od poezije prek jezikovnosti do avtomata, ki je v okvirih materialistične filozofije v privilegiranem stiku z dejanskostjo. Torej: poezija -> jezik -> avtomat -> kontekst dejanskosti³⁶². Ena od posledic avtomata, ki morda lahko služi kot razlog za omenjeni vratolomni obrat, je onemogočenje komodifikacije poezije, če jo multiplicira aparat (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.5.2., 2.4.4.). Benjaminova teorija je seveda specifična, nekakšna pozitivistična mistika tehnike, za katero je Adorno ugotovil, da prebije marksistične okvire (Aesthetics and Politics 104, 130, 136). Vendar pa Enzensbergerjeva rešitev z naključnim kombiniranjem verzov ne ustreza tehno-imaginarni ravni aparatičnih umetnin iz Benjaminovih teorij, saj se zdi, da princip naključja v jedru avtomata udejanja materialnost aparata pravzaprav dobesedno, kot naključnost materialnega, ki, seveda, nikoli ne more biti nič drugega, kot zgolj to. Skupinski nastop pesnika, programerja in jezikoslovca bi seveda moral najti skupni jezik, kot odgovor na nagovor dialoške situacije, ne pa izigravati predstav različnih disciplin druge proti drugi.

5.5.1 Prepreke na poti k računalniški simulaciji jezika – David Link: Poesiemaschinen/Maschinenpoesie

Enzensberger predlaga razvijanje avtomata za poezijo skozi delne postopke, ki naj bi sčasoma pripeljali do celovitega uspeha.

Die meisten Automaten sind schließlich nur hochgezüchtete Kretins. Es wäre vermessen, von einem Monster, das noch nicht ausgeschlüpft ist, geniale Leistungen zu erwarten. Bei der Entwicklung von Ungeheuern muß man, wie unsere Ingenieure, vom Besonderen zum Allgemeinen fortschreiten. (Enzensberger, Einladung zu einem Poesie-Automaten 1.1.3.)

David Link v objavljeni disertaciji Poesiemaschinen/Maschinenpoesie: Zur Frühgeschichte computerisierter Texterzeugung und generativer Systeme (2007) ugotavlja, da je tovrsten pogled, ki se osredotoča na duševne motnje in mentalne omejitve, tipičen za imaginarij ustvarjalcev računalniških sistemov za produkcijo besedil, pa tudi samih znanstvenih raziskav možganov.

Die Methode, die Funktionsweise des Gehirns aus der Erscheinungen von Krankheiten abzuleiten, baut darauf auf, daß seine Funktionen isoliert und in gesteigerter Form besser zu fassen sind und wird seit mehr als 100 Jahren verfolgt. (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 48)
Link v svoji monografiji problem antropomorfizma v razumevanju računalnikov vzame za izhodišče. Človek kot razlagalni model vključuje več členov: telo (Körper), dušo (Seele) in duha (Geist). Prva dva vidika tehnične rešitve uspešno posnemajo. Roboti se inteligentno orientirajo in premikajo. Vmesni plasti duše ustreza problem dojemanja (Wahrnehmung), ki jih razrešujejo tehnike prepoznavanja vzorcev (pattern recognition, Mustererkennung), sledenja z videom (Videotracking) in prepoznavanjem jezika (language recognition). Če sta prvi dve plasti s praktično zadovoljivimi rezultati doseženi, pa simulacija duha, mišljenja, npr. v obliki umetne inteligence, še ne obstaja, pa tudi na obzorju znanstvenih raziskav rešitev pravzaprav ni.

Seveda je tehnična simulacija mišljenja pogoj strojne izdelave jezika. Link kot praktično aplikabilen dosežek umetne inteligence navaja nevronske mreže, tj. simulacije delovanja nevronov kot strukture možganov, ki pa so uporabni zgolj za prepoznavanje vzorcev³⁶³. Računalniška simulacija nevronskih mrež je lahko primer raziskovanja, ki temelji na principu strukturne analogije. Tako nevroni v možganih kot simulacije s programi delujejo podobno, analogno. Link poudarja, da je sklep, da bo podobna struktura programja povzročila isti učinek, kot ga povzroči ustroj možganov, namreč mišljenje, pravzaprav nedokazan (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 16). En odgovor je seveda problematika emergence, ki priča o diskontinuiteti med stopnjami organizacije sistema, ravno ta diskontinuiteta pa obenem onemogoča kontinuirano realizacijo mišljenja iz delovanja možganov. Če je mišljenje emergentno, ga že ravno zato ni mogoče simulirati na podlagi fundamentalnih postopkov (v primeru »šibke emergence« vsaj ne v praksi).

Der in der Nachfolge von McCulloch und Pitts³⁶⁴ unternommene Versuch, das Neuron digital zu simulieren, besiegelt die Geschichte der Strukturanalogien, eine der Faszinationen der Kybernetik, [...] Auch in Sturkturalismus und Poststrukturalismus der Geisteswissenschaften erfreute sich diese Schlußform einer gewissen Beliebtheit. Obwohl sich bereits früh der Verdacht regte, diese Art der Argumentation sei eher der Poesie zuzurechnen als der Logik (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 16).
Podobni postopki v računalniku ne izkažejo podobnih lastnosti in nimajo podobnih učinkov kot delovanje človeških možganov.

Zrcalna podoba strukturne analogije je model funkcionalne analogije, ki sklepa iz podobnega delovanja, npr. simulacije paranoje, na podobno notranje življenje človeka paranoika (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 48-9, 59, 63, 102). Primer rabe funkcionalne analogije za dokaz inteligentnosti računalnika je t. i. Turingov test. Izvirna oblika kot »igra imitacije« (imitation game), kot jo je Turing leta 1950 predstavil v članku Computing Machinery and Intelligence, temelji na družabni igri, kjer prek pisne (tipkane) komunikacije testna oseba preverja, ali govori z žensko, ki ne skriva tega, da je ženska, ali z moškim, ki se pretvarja, da je ženska. Turing predlaga, da bi vlogo moškega (ki se pretvarja) prevzel računalnik. Računalnik bi bil potemtakem glede na test inteligenten, če bi se bil sposoben nerodno pretvarjati, da je ženska. Razvoj konverzacijskih programov je šel v smer simulacije najrazličnejših nenavadnih stališč, ki se seveda pojavljajo tudi v človeški zavesti, ki pa je v sami simulaciji seveda ni, saj so simulirani samo zunanji znaki.

Link poleg kritike simulacije inteligence prek analogij opozori tudi na drugo temeljno zmoto, namreč poskuse simulacije univerzalnega duha, namesto posameznikovega.

Sie [raziskava umetne inteligence] möchte nicht den Gedankenhaushalt eines Einzelnen simulieren, sondern den Geist im Allgemeinen. Dem liegt die Vorstellung zugrunde, das Gehirn enthalte Universale, bei jedem Menschen identische Verfahren, die es auf die wechselnden Daten der Außenwelt anwendet. (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 16)

Zavest je seveda dialoški pojav, ki predpostavlja stik s tujostjo, v Flusserjevi različici kot samopreseganje, kot taka pa seveda ne more biti rezultat simulacije predstav, ki si jih na tak ali drugačen način pridobi konstruktor algoritmov.

David Link je hkrati teoretik, pa tudi aktiven umetnik, avtor danes že klasičnega projekta Poetry Machine (v. 1.0, 2001)³⁶⁵, ki, kot njegova teoretska razprava pokaže, uteleša en skrajni rob strojne poezije oz. poezije strojev. Njegov praktični cilj je pripraviti računalnik, da bi spregovoril, smer svojih iskanj pa tudi jasno opredeli. Ker ni mogoče programirati nepredvidljivosti tuje zavesti, predlaga Link programiranje algoritmov, ki so človeku tuji in ki s svojimi rezultati presenečajo lastnega ustvarjalca (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 19, 64, 112). »Die fundamentale Sprach- und Menschenfremdheit der Maschine kann nur poetisch gewendet und nicht ausgemerzt werden« (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 19). Zavzema se potemtakem za poetično rabo algoritmov v njihovi nepredvidljivi obliki, ker temeljnega dejstva, da je raven mehaničnih strojev tuja tako človeku kot izrazu človeškosti v jeziku, ni mogoče zaobiti. Rešitve vidi v modelih eksperimentiranja v okvirih Dade ter beatniških eksperimentov z razrezanimi besedili (William S. Borroughs) (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 106). Pomembna je dvojna napetost, pritisk neurejenosti in urejanje s pomočjo algoritmov.

Linkov pregled zgodovine poskusov ustvariti govor ali literaturo s pomočjo algoritmov vendarle pokaže predvsem na temeljne probleme področja. Tudi njegov Poetry Machine proizvaja le bolj ali manj nesmiselne tekste³⁶⁶. Poleg tega je poetičnost, ki naj bi jo povzročalo »divje« programiranje, ki ga Link priporoča, le težko razlaga tehno-imaginativnega kodiranja algoritmičnih izhodnih podatkov. Umetniškost kot nenavadnost seveda ni več ustrezen odgovor na krizo komercializacije vsakršne inovacije in subverzivnosti v umetnosti. Vrednost Linkove razprave se zato nahaja predvsem v doslednosti premisleka predpostavk strojev za poezijo.

Dieser Text [Linkova razprava] verfolgt die Entwicklung des maschinellen Umgangs mit Worten und zeigt, in welcher Form die verschiedenen Ansätze auseinander hervorgehen. Gleichzeitig beschreibe ich den phantasmatischen und technologischen Hintergrund (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 9).
Linkova raziskava se torej nanaša na »strojno delo z besedami«. Bistveno pri tem je, da gre za aktivno prežemanje jezika in stroja, ki je onkraj zgolj prenašanja signalov, npr. prek telefona ali elektronske pošte, ki jih računalniku ni treba razumeti in na podlagi vsebine nanje reagirati. »Strojno delo z besedami« pomeni, da Linkovi primeri projektov skušajo tako ali drugače posegati v samo besedilo, ki naj bi ga človek bral, torej njegovo sintakso in semantiko. S tem se odpira temeljni problem, kako programirati zavest, ki bi lahko odgovarjala na nagovore uporabnika³⁶⁷. V nasprotju s kvantifikativnim vidikom Googlovega preštevanja povezav (sicer nenaključnih, obenem pa večpredstavnostnih) Linkovi primeri razumejo tekst v okvirih komunikacije. Ne gre več zgolj za singularne enote zapisanih podatkov, ki bi jih sistem brez upoštevanja smisla preurejal. Drugo, kar je prav tako pomemben literarnovedni doprinos, je zgodovinski pretres kontinuitete posameznih poskusov, kako zbližati jezikovnost in zavest ter stroje. Načelne prepreke za mehansko produkcijo jezika so posledica tehničnih pogojev, medtem ko so iskanja posameznih raziskovalcev določena tudi skozi »fantazmatska« ozadja, namreč, raziskovalec ne more iskati nečesa, kar je povsem zunaj horizonta njenega ali njegovega sveta.

Problem nezdružljivosti človeške semioze in procesiranja informacij v kibernetičnem stroju je opazil, sklicujoč se na Umberta Eca idr., že Aarseth v svoji knjigi Cybertext. Omenja vmesnik kot prag med signalom in semiotičnim (signal-semiotic threshold) (Aarseth 29, 31). Aarseth ugotavlja, da gre pri kibertekstih za »unique dual materiality of the cybernetic sign process«, ki se razlikuje od dvojnega obstoja knjige kot branja znakov na površini ali pa poslušanja zvokov nekoga drugega, ki bere na glas³⁶⁸, ali pa dvojnosti filma na filmskem traku in na projekciji. Če je odnos med dvojnostjo filmskega traku in projekcije »trivialen«, pa je odnos med ravnjo programske kode (coded level) in ekspresivno ravnjo »arbitraren«³⁶⁹. Raven kodiranja, programja, je mogoče v celoti izkusiti le skozi ekspresivno raven. Aarseth se zaveda problema strukturne in funkcionalne analogije, saj poudarja, da je program mogoče opazovati v neaktivnem stanju, vendar pa ta ontološko ne ustreza reprezentacijam na t. i. »zunanji« (external) ravni. Aarseth omenjene zagate reši s pojmom emergence (Aarseth 40), ki pa jo je pravzaprav nemogoče ločiti od pomanjkljivega delovanja kiberteksta (Aarseth 124). Aarseth ugotavlja, da sta semiotična vidika kibertekstualnosti zgolj opazovanje sistema v recepciji in v sistemu implicirana teleologija, torej namen konstruktorja tekstualnega stroja (Aarseth 31).

Kaj je pravzaprav razlog, da se mora uporabnik-bralec tekstne pustolovske igre naučiti »jezikovne nekompetentnosti« (Sprach-Inkompetenz), sprejeti »duševno prizadetost« (Behinderung), da bi se v simuliranem svetu počutil kot doma (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 85)? Da bi se mu kibernetični tekst odprl in razkril svojo vsebino? Bralec mora obenem delovati kot bralec in kot programer, ki se sooča s programom (Aarseth in Enzensberger to pojasnjujeta z metaforo igralca igre). Programiranje zahteva odpoved jezikovni kompetenci. Zakaj?

Obwohl der Computer alle möglichen Medientypen, also auch Schrift, darzustellen vermag, operiert er nicht auf der Ebene der repräsentierten Information, sondern auf der ihr vorgehenden von Sein und Nichts, der reinen und deshalb bedeutungslosen Differenz (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 44).

Računalniki delujejo po principu Turingovega stroja (konceptualno zasnovanega leta 1937), ki mehanično preračunava. Pogoj za delovanje računalnika je dejstvo zapisa.

Anstatt Mengen zu bestimmen, bezeichnen Zahlen in seiner (Turingovi) Konstruktion Zustände und halten Gleiches künstlich auseinander. Null und Eins setzen sich in einer Identität von Identität und Differenz ebenso entgegen wie sie in eins fallen, im Gegensatz zur herkömmlichen Mathematik, in der Null von Eins geschieden werden muß. Wer die Maschine im numerischen Feld verortet, verfehlt eine Pointe der Turing'schen Erfindung. (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 45)

Turingova ugotovitev je torej, da algoritmično preračunavanje, tj. prek mehanskih postopkov, ne poteka na ravni matematike in logike, ampak na semiološki ravni, ki je pred razločitvijo simbolov na številke in črke (Link, There Must Be an Angel; Link, while(true)).

Link ugotavlja, da je za delovanje Turingovega stroja nujen še »matematični škandal«, da je 0 enako 1 in neenako 1.

Theoretisch möglich sind Algorithmen aber nur durch eine weitere Bedingung, die als ʺwhile(0 == 1 && 0 != 1){...}ʺ formalisiert werden könnte. Der mathematische Skandal, daß 0 gleich 1 und ungleich 1 ist, ermöglicht das Exekutieren der Turing-Maschine. Die Anweisung etwa, im Zustand 0 bei Antreffen eines leeren Feldes (0) den Befehl ʺ1R1ʺ auszuführen (ein Zeichen zu schreiben, ein Feld nach rechts zu rücken und in Zustand 1 zu wechseln) realisiert die Identität von 0 und 1 in doppelter Weise. Auf dem Papier und im internen Speicher verwandelt sich 0 in 1. Die Zeichen können ineinander übergehen, weil sie sich unterscheiden. (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 45)
Temelj računalniške obdelave podatkov je opravljanje postopkov, ki so znotraj sistema zapisani v mediju razlike v materialnem stanju, ki jo je mogoče mehansko »brati«, pa tudi spremeniti. Skok iz razlike na ravni materialnega nosilca informacije v svet komunikacije med ljudmi za računalnik ni mogoč. Tega dejstva se je treba zavedati ter prestaviti razmislek o kibernetičnih besedilih na raven rabe materialnih nosilcev znotraj sestavljenih entitet, ki se imenujejo znaki, ki so obenem materialni – na tej ravni jih računalniške tehnologije lahko manipulirajo – obenem pa obstajajo tudi dialoško med ostalimi znaki (Bahtin, Marksizam i filozofija jezika 11-2). Obstajajo kot entitete oblasti-vednosti, kot jih razume Foucault, vendar pa oblastna razmerja zunaj človeškega ne obstajajo.

***

Druga dimenzija Linkove razprave je historična. Raziskave računalniške produkcije pomenov niso vztrajale v askezi predpomenskih modifikacij materialnosti, ki poteka znotraj stroja, ampak so uporabljale različne konceptualne »bližnjice«, s katerimi bi domnevno lahko presegle imanentno tujost jeziku. Razprava se osredotoči torej na pregled mišljenjskih kontekstov, fantazem, ki so usmerjale raziskovanje. Linkov pregled se od Aarsethovega pomembno razlikuje – Aarseth razdeli svojo monografijo, sledeč naraščajočemu ergodičnemu posegu bralca v ergodično delo, torej: začne z vizualno poezijo, temu sledijo hipertekstno pripovedništvo ter tekstne pustolovščine ter še najmanj izdelano poglavje o poetikah avtomatizacije, ki jim sledi teorija večuporabniškega diskurza. Linka zanima poezija strojev, problematično generiranje besedil, torej tema, ki je pri Aarsethu v ozadju. Ničta stopnja strojne poezije je konkretna in vizualna poezija ter t. i. oblikovalsko pisanje »design writing«: statični tekst je predstavljen na poseben način. Aarsethove ergodične izbire, po kateri poti brati vizualno poezijo po površini lista, so zunaj Linkovega strojnega proizvajanja besedil. Obstaja torej meja med noematičnim (znotraj zavesti) in ekstranoematičnim, kot ju za razločevanje med ergodičnim in neergodičnim delom določi Aarseth, ter meja med avtorsko kontrolo nad rekombinacijo tekstonov v skriptone ter njihovim strojnim sestavljanjem prek ukaznih datotek, skriptov³⁷⁰, ki s številom in hitrostjo rekombinacij presega človeške zmožnosti in ki je zato za Linkov pregled bistvena ³⁷¹.

Prva Linkova stopnja strojne poezije so »skripti s spremenljivkami« (Variablenskripte). Mednje sodi npr. Enzensbergerjev Poesie-Automat. Naključne rekombinacije kompatibilnih elementov zaradi nesmiselnosti samih rekombinacij pravzaprav izražajo praznino. Prvi primer z naslovom Love-letters je nastal na prvem računalniku sploh na Univerzi v Manchestru, napisal pa ga je Christopher Strachey. Med avgustom 1953 in majem 1954 so se na računalniku univerze pojavljala ljubezenska pisma. David Link je leta 2009 rekonstruiral tako računalnik Ferranti Mark 1³⁷² kot program, ki pa deluje tudi kot emulacija³⁷³ na spletu³⁷⁴.

SWEETHEART HONEY

MY LOVABLE RAPTURE HUNGERS FOR YOUR DEVOTED LONGING. MY FERVOUR ANXIOUSLY CARES FOR YOUR PASSION. YOU ARE MY LOVESICK HUNGER. MY KEEN DESIRE ATTRACTS YOUR LUST. YOU ARE MY DARLING RAPTURE.

YOURS BREATHLESSLY

M. U. C.³⁷⁵

Link ugotavlja, da izbira ljubezenskih pisem ni naključna. Po eni strani tiskani izpis ohranja ambivalenco na ravni vprašanja, ali računalnik piše ljubezenska pisma uporabniku ali uporabnici, ali pa jih piše namesto njega ali nje. Drugi vidik, zakaj so ljubezenska pisma posebej primerna za računalniško izvedbo, pa je sama specifika ljubezenskega diskurza. Link navaja Goethejev predlog, da bi morala biti ljubezenska pisma napisana v povsem nerazumljivem jeziku, da bi naslovnik lahko projiciral vanje, kar bi mu ali ji najbolj ustrezalo (Link, There Must Be an Angel 42). Zanimivo je, da Roland Barthes ljubezenski diskurz v Fragmentih ljubezenskega diskurza (Fragments d'un discours amoreux, ¹1977) razume v obliki, ki je izjemno blizu površinskosti razporeditve elementov Foucaultove teorije diskurza, s tem dodatkom, da je pri Barthesu ta pristop omejen na ljubezenski diskurz, v Foucaultovi teoriji diskurza pa je metodološko univerzalen (Mills 55)³⁷⁶. Na ta način so »fragmenti« v ljubezenskem diskurzu odprti na podoben način kot to predlaga Goethe (ki je z Wertherjem Barthesov osrednji predmet analize). Na tem mestu je smiselno priznati tudi splošno uporabnost Barthesovih kategorij za razumevanje delovanja posameznih kibertekstov, vendar je treba pri tem ves čas strogo upoštevati omejitev, da Barthes ne govori o kibernetični ravni delovanja računalnika, ampak branje njegovih razprav vzpostavlja sugestivne vzporednice med kompleksnostjo postopkov branja in problematičnostjo delovanja strojev za poezijo, ki temeljijo na funkcionalni analogiji³⁷⁷. »Notranje stanje« strojev in stanje zavestnega branja sta seveda različna, saj zavest ne deluje na zgoraj opisani ravni pretvorb materialnih zapisov.

Link zgodnjo zgodovino računalniške produkcije predstavi na treh programih, s katerimi uporabnik lahko stopa v dialog. Pomembne so predvsem »bližnjice«, ki omogočajo preseganje manka računalniške jezikovne zmožnosti. Leta 1966 Joseph Weizenbaum na računalniku IBM 7049 na MIT (v okvirih ARPA) razvije program Eliza. Gre za programirano pogovorno partnerico, ki se sicer odziva na uporabnikove vnose prek tipkovnice, vendar pa o sebi ne pove nič³⁷⁸.

>>³⁷⁹ Hello.

How do you do. Please state your problem.

>> I am sad.

I am sorry to hear that you are sad.

>> Are you sad too?

Why are you interested in whether I am sad too or not ?

>> I want to know!

What would it mean to you if you got to know ?

>> That our moods coincide.

I'm not sure I understand you fully.

Zadnja replika je za ta program značilna reakcija, gre namreč za situacijo, ko program ne prepozna uporabnikovega vnosa in se nanj ne more navezati. Postopki vračanja pogovora na uporabnika so v tem programu seveda nujni, ker Eliza ne vsebuje informacij o morebitni svoji zgodbi. Ob tem se vzpostavlja situacija, v kateri uporabnik, medtem ko govori o sebi, pozabi, da je pogovorni partner pravzaprav tiho. Weizenbaum je izdelal simulacijo psihologa po modelih teorije Carla Rogersa. Link dodaja, da je Eliza kot ženska, ki jo je izdelal moški, del dolge tradicije, ki se z motivom Pigmailona vleče od antike do danes. Še en vidik, ki pojasnjuje delovanje Elize, je odnos znotraj Panoptikona Jeremyja Benthama, kot ga je opisal Foucault. Točka opazovanja je prazna – kot je retorika Elize prazna –, vendar pa že zgolj zavest o pogledu vzpostavlja panoptični svet.

Leta 1971 je Kenneth Mark Colby na Stanfordu na računalniku DEC PDP-10 (v programskem jeziku MLISP) izvedel program Parry³⁸⁰. Parry (nekdo, ki parira) je simulacija paranoika, ki v Panoptikonu zavzema v nasprotju z Elizo mesto zapornika. Colby pri tem izkorišča model funkcionalne analogije ter poistoveti izgubo občutka za dejanskost ob paranoidni motnji in »Welt- und Zeichenfremde des Computers« (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 46), da bi udejanjil umetno zavest. Program Parry se od Elize bistveno razlikuje po tem, da pripoveduje svojo zgodbo, ne da bi upošteval uporabnikove vnose, razume jih kot napad nase in zato postane bolj ali manj napadalen. Program med delovanjem preračunava model notranjega življenja, nihanja v razpoloženju paranoika, ki se uporabniku, ki je z njim v dialogu, pravzaprav razkriva kot zgodba. Namenjena je branju, obenem pa deluje kot nekakšna interaktivna uprizoritev, saj je treba vnose prilagoditi trenutnim situacijam, da Parry prične govoriti o sebi. Idealen Parryjev partner je seveda Eliza. Link primerja razkrivanje Parryjeve zgodbe (o mafiji, ki ga napada) s hiperteksti in tekstnimi pustolovščinami (Text-Adventures). Uporabnik skuša pripraviti igro, da razkrije svoje skrivnosti, bistvena razlika s konverzacijskimi programi pa je, da uporabnik vstopa v fiktivni svet prek avatarja, medtem ko Eliza in Parry vstopata v svet uporabnika skozi pogovor.

Terry Winograd istega leta 1971 kot Colby na računalniku DEC 340 programira projekt SHRDLU. Eliza omejuje teme pogovora in jih prevaja v računalniku obvladljiv obseg prek specifične retorike, Parry počne to prek paranoične situacije, SHRDLU pa omeji dialog s temo pogovora. Program simulira skladiščnika, ki prestavlja škatle ter se je sposoben pogovarjati o njih. Bistvena novost je »Problem-Solver«, podprogram, ki na podlagi razumljenih ukazov razvije postopke, kako bo robotska roka prestavila škatle, da bodo postavljene v ciljno konfiguracijo. Pomembno je, da je SHRLDU v celoti simuliran na računalniku, tako pogovorni partner kot svet predmetov, s katerimi uporabnik upravlja prek pogovora s skladiščnikom. Zaradi sovpadanja simulirane situacije in njenega obvladovanja stopi problematika diferenciranosti in istosti v delovanju računalnika v ospredje, saj v primeru SHRDLU računalnik pravzaprav sam namesto uporabnika igra tekstno pustolovsko igro, ki jo sam tudi algoritmično izvaja (rešuje probleme in napreduje po topografiji lastnega programa hkrati).

Das Adventure trennte die Gegenstände in manipulierbare und gesehene auf, hier fallen die Objekte, das Wissen von ihnen und die Macht über sie einfach zusammen. Akteur und Welt, Manipulation und Wahrnehmung werden eins im Schreib-/Lesekopf der Maschine. (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 94)
Vse se dogaja v kartezijanskem prostoru, ki ga je ob renesančni perspektivi Lacan označil za »optiko slepih« (isto). Link sklene, da je projekt, kot je SHRDLU, smiseln le kot del realnega robota, medtem ko izveden kot vase zaprt sistem izničuje jezikovnost skozi prostorsko razporeditev atomarnih elementov, ki ostajajo jeziku tuji³⁸¹.

Link na podlagi pregleda projektov razvije tridelno tipologijo skriptov, ki jih razume kot sinonim za programe, algoritme in softver oz. programje. (a) Skripti s spremenljivkami (variable Skripte) ustvarjajo zgolj raznolikost v času. (b) Interaktivni skripti delujejo kot sorazmerno komplicirana stikala, pod istimi pogoji reagirajo enako (Eliza). Lahko vključujejo generatorje naključja. (c) Spontani skripti reagirajo na iste signale med delovanjem v času različno, Parry npr. vodi evidenco notranjih stanj, v pustolovščinah se lahko nekatera bitja prosto premikajo po prostorih. Link poudarja, da statični podatki, ki jih tovrstni programi vsebujejo, omejujejo prepričljivost simulacije bodisi običajnega jezika bodisi literarnega. SHRDLU je na videz sestavljen zgolj iz postopkov, vendar pa so v njih določene meje podatkov, s katerimi sistem upravlja.

Link v svojem novomedijskem literarnem projektu Poetry Machine poveže konverzacijski program z internetom kot odprto podatkovno zbirko. V nasprotju z Googlom, ki temelji na vrednotenju hierarhičnih razmerij med spletnimi stranmi, ki ne zahteva jezikovne zmožnosti, Link skuša sestaviti jezik na podlagi podatkov o jeziku, ki jih je mogoče najti na Svetovnem spletu. Ker njegov projekt ne vključuje samih podatkov, ampak zgolj postopke, ki temeljijo na diferencialnih odnosih, imenuje ta postopek v nasprotju s skripti »generiranje« (Generierung). Link ob spodbudi Freudove zgodnje razprave Entwurf einer Psychologie (1895) gradi semantične mreže (Semantische Netze)³⁸². »Den ʺAssoziations-ʺ oder ʺDenkzwangʺ, Wege durch Netze semantischer Beziehungen zu bahnen, hält Freud […] für den Primärvorgang des psychischen Lebens« (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 116). Zgenerirane semantične mreže naj bi torej ustvarile polje silnic, ki bi gnal tok simuliranih asociacij iz Freudove interpretacije »psihičnega življenja«. Vhodne podatke podprogrami Linkovega sistema analizirajo in izolirajo sintaktično določene skupke. Npr. stavek: »An engineering communication theory is just like a very proper and discreet girl accepting your telegram; she pays no attention to the meaning,« algoritmi razdelijo v dve množici besed³⁸³, ki obstajajo blizu druga druge v stavku, torej naj bi bile po avtorjevih predpostavkah smiselno povezane: (i) engineer, communication, theory, proper, discreet, girl, accept, telegram in (ii) pay, attention, meaning. Med besedami v vsaki od obeh skupin se vzpostavijo povezave, podprogram, ki piše, pa potuje po povezavah, ki so močnejše in tako napreduje po poti asociacij (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 113).

Link ugotavlja, da odpiranje konverzacijskega programa za poezijo v Svetovni splet pomeni vzorčenje dejanskega stanja jezika. Njegov sistem kvantificira obstoj povezav med pomenonosnimi (sinntragende) besedami. Omenja Luthrov slogan »dem Volk aus Maul schauen«, vendar pa dela to na mehaničnemu stroju tuji ravni (Link, Poesiemaschinen/Maschinenpoesie 111, 115). V nasprotju z Goooglovim ovrednotenjem dejanj oseb pri zavestni gradnji Svetovnega spleta pa Linkov Poetry Machine ne more razumeti, kakšne sile so oblikovale jezikovnost, ki jo vzorči. Tudi bralna izkušnja Linkovega projekta potrdi, da besedila, ki jih uporabnik bere, niso jezik, ampak izhodni podatki stroja, besede, ki se lahko pojavljajo »blizu« druga druge. To pa seveda ne zadostuje za to, da bi bralec te serije besed lahko tudi bral.

***

Linkova analiza pokaže, da neposreden prehod od t. i. »obdelave podatkov« k pomenu v jeziku ni mogoč. Pregled različnih plasti avtorstva od ergodične situacije prek večuporabniške skupnosti do specifičnega pojava tehno-imaginacije, ki se pojavlja na ravni tehničnega kodiranja pomenov, je pokazal na mnoge načelne težave in metodološke stranpoti v razumevanju človeške komunikacije v polju novih informacijskih tehnologij. Omemba emergentistične metodološke paradigme kot razširjenega modela razlaganja te problematike je pokazala na njeno načelno problematičnost. Hkrati je treba dodati, da je smer raziskovanja, ki priznava specifičnost pojavov na različnih ravneh mikro in makrostruktur dejanskosti, ustrezna. Vodilna nit tega poglavje je bil predlog, da personalistični pogled, ki išče meje med izjavami – v pomenu termina, ki izhaja iz teorij Mihaila Bahtina –, ostaja relevanten, še posebej zaradi tega, ker jasno določi meje izjave: to je izmenjava govorcev. Flusserjev pogled v tem kontekstu poudarja različne kompetence (implicitnih in eksplicitnih) sogovornikov. S tega vidika je treba upoštevati, da tudi, če je odposlana izjava tekstualni stroj, to avtor izjave ve, in se zaveda, kako deluje in hkrati ta konkretni stroj z vsemi kibernetičnimi postopki vred zavestno izbere za izraz svoje izjave. Ni namreč mogoče, da bi izdelek stroja za poezijo nastal, ne da bi njegov ustvarjalec natančno vedel, kako nastajajo pomeni, kako deluje in kje se nahajajo problemi. Najilustrativnejši primer avtorske avtorefleksije je seveda Linkova monografija. (Vsakokratna avtorefleksivnost novomedijske izjave in njenega avtorja je seveda specifična, socialno-historična in kontekstualna, ni izraz mistificirane resnice stroja.) Bahtinova teza, da se avtor vedno povsem ustrezno izrazi v izjavi, izhaja iz eksistencialnega stališča, da nihče ne izdeluje nesmiselnih izjav, ker je sama zavest pravzaprav učinek dialogiziranega orkestra izjav.