25
J
EAN
G
RONDIN
: V
ATTIMOVA
LATINIZACIJA
HERMENEVTIKE
natan~nej{a od moje.
S tem pa se samo potrjuje, da obstaja »govorica stvari«,
katerih se na{e interpretacije lahko bolj ali manj dotaknejo ali pa jih zgre{ijo.
Tistega Gadamerja, ki je vztrajal pri govorici biti, so njegovi postmoderni
nasledniki slabo sprejeli. Pa vendar je tudi to del njegove zapu{~ine. Gianni
Vattimo je resda izpostavil perspektivi~ne in nihilisti~ne elemente Gadamerjeve
hermenevtike. Imel pa je prav, ko je v Gadamerjevem prizadevanju prepoznal
hermenevti~no ontologijo. Tudi za to se moramo zahvaliti, onkraj vseh razlik,
njegovi latinizaciji hermenevtike.
Prevedel Janko M. Lozar
Jean Grondin.pmd
29.6.2006, 11:11
25
15
P
AUL
R
ICOEUR
: H
UMANISTIKA
MED
ZNANOSTJO
IN
UMETNOSTJO
Paul Ricoeur
HUMANISTIKA MED
ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO
1
V svojem predavanju imam »humanistiko« za skupek disciplin, katerega jedro
tvorijo duhoslovne znanosti – Geisteswissenschaften. Zgodovino oziroma zgo-
dovinopisje pa imam za paradigmati~ni primer humanisti~ne znanosti, ki se
razprostira med dvema poloma znanosti in umetnosti. Na enem koncu imamo
postopke, povezane z ravnanjem z arhivi, na drugem pa vrsto besednih izrazov,
zaradi katerih je zgodovina del literature. Vmes je dihotomija med razlago in
razumevanjem, namre~ obseg sredstev, s katerimi zgodovinarji sku{ajo odgo-
voriti na vpra{anja kot: »Zakaj se je zgodil ta dogodek, zakaj so ti ljudje naredili
to in to?« Ta razlagalna sredstva s stavkom zato – lingvisti~no zna~ilnostjo
vseh odgovorov na vpra{anje zakaj? – ravnajo na razli~ne na~ine; vemo pa,
kako raznolika je lahko raba stavka zato. Spoj razlage in razumevanja med
poloma dokumentaristike in literature je dober primer zmesi znanosti in umet-
nosti v celotnem zgodovinskem procesu.
Preden analiti~no nadaljujemo z zaporedno obravnavo treh razli~nih faz –
dokumentaristi~ne, razlagalno/razumevalne in literarne – mi dovolite, da na
kratko spregovorim {e o dinami~ni enotnosti, ki povezuje te tri faze. Najprej:
1
Zapis govora Paula Ricoeurja na otvoritveni slovesnosti konference »Humanities at the Turn of
the Millenium«, univerza Århus, Danska, 4. julij, 1999.
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
15
16
P
HAINOMENA
14/53–54 D
UHOVNA
ZGODOVINA
celoten proces se odvija na ravni pisanja. Na enem koncu imamo pisne zgo-
dovinske dokumente, na drugem pa knjige, ki so prav tako zapisane. Zato lahko
celoten proces imenujemo zgodovinopisje; pisanje zgodovine. Pripisati kate-
gorijo pisanja samo literarni fazi bi bila napaka. Zgodovinopisni proces se od
za~etka do konca giblje v mediju pisanja. To je glavna razlika med zgodovino
in spominom. Spomin razvija svoje faze znotraj oralnega diskurza, ~etudi je
deklarativni spomin skozi pripovedovanje `e pripravljen za zapis. Toda ravno
ta zadnja faza spomina je hkrati `e prva faza zgodovine; tukaj so spomini `e
prevzeli obliko dokumentarnega gradiva v arhivu. Iz tega razloga bi na ta pre-
hod – oziroma preskok – iz oralnosti v pismenost, bilo primerno aplicirati
negotovost, ki jo Platon vpelje v dialogu Fajdros in ki zadeva izum pisave, ali
bolje: dar pisanja. Mar ni pisava spominu nevarna?
2
Je ta farmakon, ta lek, ki
ga bog ponudi kralju, strup ali zdravilo?
3
Vpra{anje je {e dodatno paradoksno
zato, ker je pisal Platon sam.
S tem je to vpra{anje zasejano v kal vseh ~love{kih dejavnosti, ki so povezane
s pisanjem. Spremljalo nas bo od za~etka do konca na{ega spra{evanja. Je
pisanje za {ibkosti spomina zdravilo ali strup? Kdo ve? Katere {ibkosti? Katere
{ibkosti spomina kot predhodnika zapisanega? Velja izpostaviti dve, saj bosta
spremljali na{e popotovanje po zgodovinopisju. Prva zadeva fenomenolo{ki
status spominov. Spomin je neke vrste du{evna slika, ki priskrbi naknadno
prisotnost odsotni stvari, natan~neje dogodkom, ki jih ni ve~ in ki so v tem
smislu odsotni, ki pa so za sodobnike, ko so se zgodili, bili prisotni. Prisotnost
odsotnosti, odsotnost predhodne prisotnosti – to je glavni paradoks spomina
kot reprezentacije preteklih dogodkov.
Grki so imeli prvo besedo za ta paradoksen fenomen, besedo eikon, ki jo lahko
prevajamo s slika, podoba ali reprezentacija. Imeli pa so {e eno besedo, mime-
sis, s katero so izrazili odnos med prisotno podobo in odsotno stvarjo, preteklim
dogodkom. Ta paradoks – prisotnost odsotnosti, odsotnost predhodne prisot-
nosti – je aporija v osr~ju fenomenologije spomina. In kot tak je iz spomina
prenesen v zgodovino. V svoji prvi, dokumentaristi~ni fazi, se zgodovina za-
na{a na sledi, ki so jih v spominu zapustili pretekli dogodki; in problematika
sledi ponovi problematiko eikon kot mimesis. Tudi ta paradoks bo spremljal
2
Platon, Fajdros.
3
[tò fármakon lahko v gr{~ini (podobno kot ang. drug) pomeni tako zdravilo kot tudi strup – op.
prev.
]
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
16