17
P
AUL
R
ICOEUR
: H
UMANISTIKA
MED
ZNANOSTJO
IN
UMETNOSTJO
na{e celotno popotovanje, saj zgodovinsko pisanje {ele v zadnji fazi zgodo-
vinskega procesa, v literarni fazi, prevzame funkcijo reprezentiranja prete-
klosti. O zgodovinskem tekstu govorimo kot o resni~ni reprezentaciji dogod-
kov, katerih sledi so bile shranjene v na{ih arhivih in prevpra{ane z zakaj in
zato. Poslednji preizkus je potrditev te osnovne zahteve katerekoli zgodovinske
literature, v nasprotju s fikcijsko literaturo, namre~ zahteve povedati resnico o
preteklih dogodkih. Toda dedi{~ina spomina je na ravni zgodovine {e te`ja.
Spomini niso zgolj podobe, ki se nenadno prikazujejo v na{em duhu skupaj z
zatrjevanjem resnice o preteklih dogodkih – so podobe, ki so cilj iskanja, ki mu
pravimo spominjanje. Spominjanje je vrsta dejavnosti, celo ve{~ine in v~asih
umetnosti, tiste slavne umetnosti spomina, o kateri je Frances Yates napisala
svojo slavno knjigo The Art of Memory.
4
To iskanje ima svoja pravila, ki jih je
prvi raziskal Aristotel v svojih spisih
Memoria et Reminiscentia,
5
pri ~emer je
reminiscentia latinska beseda za spominjanje. Spominjanje pa nima le svojih
pravil, ampak tudi svoje te`ave in spodrsljaje. Lahko se prepre~i z odpori, kot
nas u~i Freud, lahko je manipulirano, kot nas u~ita sociologija védenja in {e
posebej ideologije, lahko pa je tudi urejeno, kot v okvirju ritualne komemo-
racije. Ta spominjanja imajo opraviti z izgubo objekta ljubezni (ali sovra{tva);
spominjanje je hkrati `alovanje. Tudi ta bremena mora zgodovina upo{tevati:
nevarnost nenehno prikazujo~ih se duhov, nagnjenje k ponavljanju namesto
spominjanja, nevarnost ideologije, pa tudi breme ohranjanja sledi pred pe{a-
njem spomina, ki mu pravimo pozaba, pozabljivost.
Tak{ni sta torej dve vrsti dedi{~ine, preneseni s spomina na zgodovino; resni~na
reprezentacija odsotne preteklosti ter pristen spomin na zapu{~ene sledi, ki so
jih podala pri~anja o preteklih dogodkih in ki so shranjene v na{ih arhivih.
^e povzamem, je naloga zgodovine potemtakem podedovana od spomina, in
sicer dvojna naloga iskanja resni~ne reprezentacije preteklih dogodkov ter
konstrukcija nje kot spominske rekonstrukcije preteklosti. Preostane vpra{anje:
ali izpolnitev te naloge priskrbi zdravilo za {ibkosti in bolezni ikoni~nega sta-
tusa spomina ter za proces iskanja v dejavnem spominjanju?
4
Frances A. Yates, The Art of Memory. London, Routledge & Kegan Paul, 1966.
5
Aristotel, Memoria et Reminiscentia.
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
17
18
P
HAINOMENA
14/53–54 D
UHOVNA
ZGODOVINA
1. Dokumentaristi~na faza
Zgodovina pri~ne s svojim delom kot znanstvena metoda. To za~etno fazo zgo-
dovinskega raziskovanja smo poimenovali dokumentaristi~na. Kaj je dokument
in v kak{nem obsegu smo upravi~eni govoriti o dokumentiranih dokazih?
Za~nimo iz pojma sledi, ki smo ga prej predstavili v povezavi z gr{kima poj-
moma eikon in mimesis. Za eikon smo rekli, da je prisotna podoba odsotne
stvari, preteklega dogodka, ki ni ve~ prisoten, ki pa je bil prisoten, ki je bil.
Sled je preostanek take prisotnosti. Ti preostanki so zelo razli~ni in heterogeni,
od lon~enine, orodij, kovin in kamnov, do pisnih dokumentov. Zgodovinarje
zaposlujejo predvsem pisni dokumenti, arheologi pa se ukvarjajo z drugimi
vrstami zapu{~ine. Tak{nimi, ki jih je Carlo Ginzburg imenoval indici, namigi,
indikativna znamenja.
Zapisani dokumenti pa so ve~inoma pisna pri~evanja, ki so jih zapustili so-
dobniki. Prav s temi pisnimi pri~anji so povezani znanstveni postopki, ki se
nana{ajo na kritiko pri~anj vse od ~asa Lorenza Valle, avtorja Konstantinovega
darovanja iz petnajstega stoletja,
6
kasneje pa z vse bolj kriti~nim o~esom na
Mabillona, Richarda Simona, Bayla in tudi Spinozo z njegovim
Tractatus Theo-
logico-Politicus.
7
Pomudimo se za trenutek pri pojmu pri~anja in njegove kri-
tike. Kaj je pri~anje? V glavnem je to izjava pri~e, ki pove tri stvari: 1)
bil(a)
sem tam, 2)
verjemi mi ali pa ne 3)
~e mi ne verjame{, vpra{aj {e koga drugega.
Bil(a) sem tam. To je trditev prenesenega spomina. Je beseda, ki jo izre~emo
javno nekomu, ki pri~anje sprejme in ga v nekaterih primerih – tistih, ki nas
zanimajo – zapi{e. Re~emo, da je pri~anje shranjeno. Toda pred tem je pri~a z
menoj in s tem istim stavkom zvezala {e nek opis, pripoved in akt samodo-
lo~itve, na podlagi katerega jam~i za svoje pri~evanje, ~emur pravimo zapri-
sega. Diskurzivni akt pri~anja povezuje objektivno poro~ilo in subjektivno
udele`enost.
Prva komponenta je torej: bil(a) sem tam. Naslednja, druga usmerjena di-
menzija pri~anja, pa: nekdo drug je zapro{en, da verjame mojim lastnim bese-
dam; ta relacija zaupanja je predpogoj vseh pogodb, paktov, dogovorov, itd.
6
Lorenzo Valla (1407–1457) Konstantinovo darovanje. Izvirnik: De Falso Credita et Ementita
Constantini Donatione (napisano 1440).
7
Jean ali Johannes Mabillon. Spinoza, Tractatus Theologico-Politicus.
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
18