H e r m e n e V t I k a in humanistika II

17

P

AUL

 R

ICOEUR

: H

UMANISTIKA

 

MED

 

ZNANOSTJO

 

IN

 

UMETNOSTJO

na{e celotno popotovanje, saj zgodovinsko pisanje {ele v zadnji fazi zgodo-

vinskega procesa, v literarni fazi, prevzame funkcijo reprezentiranja prete-

klosti. O zgodovinskem tekstu govorimo kot o resni~ni reprezentaciji dogod-

kov, katerih sledi so bile shranjene v na{ih arhivih in prevpra{ane z zakaj  in

zato. Poslednji preizkus je potrditev te osnovne zahteve katerekoli zgodovinske

literature, v nasprotju s fikcijsko literaturo, namre~ zahteve povedati resnico o

preteklih dogodkih. Toda dedi{~ina spomina je na ravni zgodovine {e te`ja.

Spomini niso zgolj podobe, ki se nenadno prikazujejo v na{em duhu skupaj z

zatrjevanjem resnice o preteklih dogodkih – so podobe, ki so cilj iskanja, ki mu

pravimo spominjanje. Spominjanje je vrsta dejavnosti, celo ve{~ine in v~asih

umetnosti, tiste slavne umetnosti spomina, o kateri je Frances Yates napisala

svojo slavno knjigo The Art of Memory.

4

 To iskanje ima svoja pravila, ki jih je

prvi raziskal Aristotel v svojih spisih Memoria et Reminiscentia,

5

 pri ~emer je

reminiscentia latinska beseda za spominjanje. Spominjanje pa nima le svojih

pravil, ampak tudi svoje te`ave in spodrsljaje. Lahko se prepre~i z odpori, kot

nas u~i Freud, lahko je manipulirano, kot nas u~ita sociologija védenja in {e

posebej ideologije, lahko pa je tudi urejeno, kot v okvirju ritualne komemo-

racije. Ta spominjanja imajo opraviti z izgubo objekta ljubezni (ali sovra{tva);

spominjanje je hkrati `alovanje. Tudi ta bremena mora zgodovina upo{tevati:

nevarnost nenehno prikazujo~ih se duhov, nagnjenje k ponavljanju namesto

spominjanja, nevarnost ideologije, pa tudi breme ohranjanja sledi pred pe{a-

njem spomina, ki mu pravimo pozaba, pozabljivost.

Tak{ni sta torej dve vrsti dedi{~ine, preneseni s spomina na zgodovino; resni~na

reprezentacija odsotne preteklosti ter pristen spomin na zapu{~ene sledi, ki so

jih podala pri~anja o preteklih dogodkih in ki so shranjene v na{ih arhivih.

^e povzamem, je naloga zgodovine potemtakem podedovana od spomina, in

sicer dvojna naloga iskanja resni~ne reprezentacije preteklih dogodkov ter

konstrukcija nje kot spominske rekonstrukcije preteklosti. Preostane vpra{anje:

ali izpolnitev te naloge priskrbi zdravilo za {ibkosti in bolezni ikoni~nega sta-

tusa spomina ter za proces iskanja v dejavnem spominjanju?

4 

Frances A. Yates, The Art of Memory. London, Routledge & Kegan Paul, 1966.

5 

Aristotel, Memoria et Reminiscentia.

Paul Ricoeur.pmd

19.1.2006, 6:59

17

---

18

P

HAINOMENA

14/53–54                                                    D

UHOVNA

 

ZGODOVINA

1. Dokumentaristi~na faza

Zgodovina pri~ne s svojim delom kot znanstvena metoda. To za~etno fazo zgo-

dovinskega raziskovanja smo poimenovali dokumentaristi~na. Kaj je dokument

in v kak{nem obsegu smo upravi~eni govoriti o dokumentiranih dokazih?

Za~nimo iz pojma sledi, ki smo ga prej predstavili v povezavi z gr{kima poj-

moma  eikon  in  mimesis. Za eikon smo rekli, da je prisotna podoba odsotne

stvari, preteklega dogodka, ki ni ve~ prisoten, ki pa je bil prisoten, ki je bil.

Sled je preostanek take prisotnosti. Ti preostanki so zelo razli~ni in heterogeni,

od lon~enine, orodij, kovin in kamnov, do pisnih dokumentov. Zgodovinarje

zaposlujejo predvsem pisni dokumenti, arheologi pa se ukvarjajo z drugimi

vrstami zapu{~ine. Tak{nimi, ki jih je Carlo Ginzburg imenoval indici, namigi,

indikativna  znamenja.

Zapisani dokumenti pa so ve~inoma pisna pri~evanja, ki so jih zapustili so-

dobniki. Prav s temi pisnimi pri~anji so povezani znanstveni postopki, ki se

nana{ajo na kritiko pri~anj vse od ~asa Lorenza Valle, avtorja Konstantinovega

darovanja  iz petnajstega stoletja,

6

 kasneje pa z vse bolj kriti~nim o~esom na

Mabillona, Richarda Simona, Bayla in tudi Spinozo z njegovim Tractatus Theo-

logico-Politicus.

7

 Pomudimo se za trenutek pri pojmu pri~anja in njegove kri-

tike. Kaj je pri~anje? V glavnem je to izjava pri~e, ki pove tri stvari: 1) bil(a)

sem tam, 2) verjemi mi ali pa ne 3) ~e mi ne verjame{, vpra{aj {e koga drugega.

Bil(a) sem tam. To je trditev prenesenega spomina. Je beseda, ki jo izre~emo

javno nekomu, ki pri~anje sprejme in ga v nekaterih primerih – tistih, ki nas

zanimajo – zapi{e. Re~emo, da je pri~anje shranjeno. Toda pred tem je pri~a z

menoj in s tem istim stavkom zvezala {e nek opis, pripoved in akt samodo-

lo~itve, na podlagi katerega jam~i za svoje pri~evanje, ~emur pravimo zapri-

sega. Diskurzivni akt pri~anja povezuje objektivno poro~ilo in subjektivno

udele`enost.

Prva komponenta je torej: bil(a) sem tam. Naslednja, druga usmerjena di-

menzija pri~anja, pa: nekdo drug je zapro{en, da verjame mojim lastnim bese-

dam; ta relacija zaupanja je predpogoj vseh pogodb, paktov, dogovorov, itd.

6

 Lorenzo Valla (1407–1457) Konstantinovo darovanje. Izvirnik:  De Falso Credita et Ementita

Constantini Donatione (napisano 1440).

7

 Jean ali Johannes Mabillon. Spinoza, Tractatus Theologico-Politicus.

Paul Ricoeur.pmd

19.1.2006, 6:59

18

---