H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- 3. Literarna faza
21 P AUL R ICOEUR
: H UMANISTIKA
MED
ZNANOSTJO
IN
UMETNOSTJO S tem prihajamo od razlagalno/razumevalne faze zgodovinopisja do literarne faze.
Tretji del mojega predavanja bo posve~en literarni fazi, ki zgodovino pribli`a umetnosti. Izpostavimo lahko dva glavna problema. Prvi zadeva na~ine, procedure, ki prispevajo k literarni strukturi zgodovinskega dela. Drugi zadeva konec, do- vr{enost teh postopkov. Drugi problem je tisti, s katerim vse te`ave, povezane s pojmom reprezentacije, privrejo na dan. Glede na~inov, strategij, postopkov in procedur je prva stvar, ki jo lahko po- vemo, ta, da se literarna reprezentacija ne dá zvesti na gol okras, pridodan diskurzu, katerega koherenca bi bila vzpostavljena `e pred to fazo; verbalne strategije, ki jih bomo opisali, imajo lastno inteligibilnost, ki bo igrala svoj- stveno vlogo v celotnem procesu opisovanja, zvestega opisovanja preteklosti. Specifi~ne mo`nosti reprezentacijske faze so {tevilne in kompleksne. Najprej je tukaj pripovedna oblika zgodovinskega diskurza. V ^asu in pripovedi 9
pripoved obravnaval kot osnovno strukturo zgodovinopisja in podprl tezo tako imenovane narativisti~ne interpretacije zgodovinskega razumevanja. Danes sem bolj previden in predlagam, da diskusijo o vlogi pripovedi prihranimo za tretjo fazo zgodovinopisnega postopka. Zakaj? Zato, ker s tem, ko pisanje zgodovine smatrate za vrsto `anrskega pripovedovanja, tvegate, da boste na ravni razlage pripoved obravnavali kot alternativni na~in razumevanja. Toda po mojem moramo par »razlaga-razumevanje« ali »umevanje« obravnavati znotraj lo~ene téme v okviru relacije med vpra{anjem zakaj in odgovorom
vsebuje vse mo`nosti inteligibilnosti, ki so povezane z dejanjem zapleta. Toda ni vse v zgodovinopisju `e zaplet; spoj strukture, konjunkture in dogodka po- stavlja problem razlagalne in ne zgolj pripovedne vrste. Ko pa pride na dan konkretna interakcija protagonista dru`benega delovanja, upravi~eno govorite o zapletu. Ta dramati~na – v~asih tragi~na – dimenzija ~love{kega delovanja nam daje prilo`nost za pripovedno reprezentacijo preteklih dogodkov. V tem pogledu lahko tipologija situacije poraja konflikte in konfrontacije, a tudi razni 9 Paul Ricoeur, ^as in pripoved. Paul Ricoeur.pmd 19.1.2006, 6:59 21
22 P HAINOMENA 14/53–54 D UHOVNA
ZGODOVINA dogovori, obljube, pogodbe ter izmenjave nudijo material za pripovedovanje. Za {olo Analov je dogodkovna plast celotnega zgodovinskega procesa tista, ki je na voljo pripovednemu opisu, pripovedni pojasnitvi, pripovedovanju. Da bi sicer z nekaj zadr`ki podprli tezo narativisti~ne {ole, lahko re~emo, da mora struktura postati konjunktura, konjunktura pa dogodek, ~e sploh `elimo pisati zgodovino. Potem se namre~ nekaj zgodi – zgodijo se dogodki. Resni~ni ljudje po~nejo resni~ne re~i. Nekaj je za povedati. Toda pripovedovanje ni edino sredstvo, ki pripada literarni fazi. Retori~no stran pripovedi moramo izvzeti iz procesa pripovedovanja. Z retori~nimi sredstvi mislim dve razli~ni stvari. Aristotelovi Retoriki dolgujemo koristno razliko- vanje med razli~nimi rabami javnega diskurza: posvetom, razsodbo in demon- stracijo. Odgovarjajo trem paradigmati~nim situacijam: javni skup{~ini, tribu- nalu in ob~instvu, zbranemu zaradi iger, pogrebov, zmag, porazov; potem posa- mi~ni diskurz privzame obliko laudatio ali deploratio, hvaljenja, obto`evanja ali `alovanja, v primeru pogrebnega diskurza. Vpra{anje je, ~e se zgodovinski diskurz lahko znebi hvaljenja, obto`evanja, ob`alovanja in `alovanja. Klasi~- nim zgodovinarjem, Tukididu, ki je hvalil Perikleja, ali zgodovinarjem sedem- najstega stoletja, ki so hvalili kralja, je bilo dovoljeno tudi obto`iti tiranske osebnosti. Danes pa je nemogo~e pisati zgodovino holokavsta, ne da bi privzeli stali{~e obto`evanja in obsojanja hudodelcev ter ob`alovanja `rtev. Ali hvaljenje izginja iz zgodovinskega diskurza? Hvaljenje veli~ine glede na raznolikost oblik veli~ine v demokrati~nih dru`bah. Tukaj gre za sámo struk- turo diskurza, ki `eli biti zanimiva in prepri~ljiva za bralce; obstaja dogovor med zgodovinarjem kot piscem in ob~instvom kot bralstvom; v tem pogledu je retorika zbir vseh sredstev za prepri~evanje bralca, da ima pisec prav. Toda retorike ne moremo zvesti na strategijo pregovarjanja; hkrati je tudi strategija prepri~evanja; in tukaj vstopijo tako imenovane figure diskurza; figurativna dimenzija jezika, ki jo je Vico analiziral in celo zagovarjal: metafore, meto- nimije, sinekdohe, pa tudi ironija; ta figurativna sredstva se pome{ajo s postopki pripovedovanja in strukturami argumentacije ter na ta na~in prispevajo k logiki verjetnosti, ki prevladuje v diskurzih humanistike. Ne smemo pozabiti, da ver- jetnost in prepri~evanje sestavljata objektivno in subjektivno plat retorike. Pre- govarjanje in prepri~evanje konstituirata korelativno repliko prejemnikovega dela, bralca zgodovinske knjige. Paul Ricoeur.pmd 19.1.2006, 6:59 22
23 P AUL R ICOEUR
: H UMANISTIKA
MED
ZNANOSTJO
IN
UMETNOSTJO K prej{njima pa moramo dodati {e tretje sredstvo: pripovedno in retori~no – to slednje je {e najbolj problemati~no; zraven pregovarjanja in prepri~evanja za- deva {e strategijo prikaza; prikaz zgodovino pribli`a fikciji. Prikaz situacij, potekov dejanj, zna~ajev, dramati~nih dogodkov, s poudarkom na nesre~ah, prelomih, skokih in diskontinuitetah, pribli`a zgodovinarska dela epom, tra- gediji in za nas moderne – romanu. Dejstvo je, da so bila zgodovinarska dela 19. stoletja so~asna s produkcijo najve~jih romanov od Balzaca do Tolstoja in Dostojevskega. Nevarnost potemtakem le`i v popolni fikcionalizaciji zgodo- vinarskega diskurza. To nevarnost smo lahko predvideli, saj je zgodovina kot dedinja spomina hkrati tudi dedinja glavnih aporij spomina, aporije eikona, podobe kot prisotnosti, prezentacije, reprezentacije odsotne stvari, ki je bila prisotna, ko se je dogodila. Vez med prisotnostjo in odsotnostjo je bila `e uganka spominske slike. Kako se lahko reprezentira odsotna stvar v dejanski podobi, ki ho~e biti podoba od. To aporijo spomina je {e dodatno zaostrilo dejstvo, da podobe preteklosti ne najdemo kar tako, temve~ jo moramo iskati in, v nekem smislu, skovati, izdelati, sestaviti in postaviti; to je bil problem spominjanja – kot zvestega. Ti dve aporiji se vrneta na nivoju zgodovinopisja na slede~ na~in. Vpra{anje je, ali zgodovina priskrbi zvestej{o podobo pre- teklosti kot spomin. Seveda je njena {irina ve~ja, podobe preteklosti pa niso zasebne, temve~ javne podobe, ki so podprte z dokumentiranimi dokazi in s koherenco razlagalnih sredstev; zgodovina v tem smislu izgleda kot zdravilo za {ibkosti in bolezni spomina. O zgodovini lahko govorimo kot o u~enem, kriti~nem spominu. Toda ta pozitivna ocena nam ne sme prepre~iti, da bi ostali pozorni na specifi~ne odklone v procesu zgodovinopisja. Paradoks je v tem, da pripovedne, retori~ne in predvsem fikcijske strategije, zna~ilne za to fazo zgo- dovinopisja, sku{ajo zasen~iti intencionalnost zgodovinske vednosti, namre~ zahtevo povedati resnico o preteklosti. Konkretne analize, posve~ene pove- zavam med reprezentacijo in pripovedjo, reprezentacijo in retoriko ter repre- zentacijo in fikcijo, sku{ajo pokazati, da ta sredstva ne le preusmerijo inten- cionalnost bolj proti preteklosti, temve~ v njo tudi posegajo in jo pregla{ujejo s svojo lastno neomade`evanostjo, s svojim odporom do spoznavanja preteklosti. Pripovedi, denimo, niso transparentne strukture, ki bi, ~e se smemo tako izra- ziti, dovolile dogodkom spregovoriti; pripovedi sku{ajo pritegniti bral~evo po- zornost k njihovi lastni igri; pripovedna struktura sku{a absorbirati referencialni moment diskurza zavoljo same igre; zgodbe postanejo svoj lastni svet, s po- ve~evanjem bogastva intertekstualnih povezav; rojen je pripovedni svet, ki sku{a iz svoje sfere odstraniti sleherno referencialno zahtevo. To je paradoks. Paul Ricoeur.pmd 19.1.2006, 6:59 23
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|