H e r m e n e V t I k a in humanistika II

28

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

stotela v srednjeve{ki filozofiji, recepcijo Hegla v drugi polovici 19. stoletja,

pa Nietzscheja in Heideggra v postmoderni itn. Za táko nehoteno receptivno

potvarjanje ni kriv ta ali oni interpret, marve~ ~as sam, s katerim se vsakokrat

odpira interpretativna situacija. Gadamer na sledi Heideggra tu upravi~eno

vpeljuje koncept »Wirkungsgeschichte«, u~inkovne zgodovine. A v primeru

poznega Heideggra tudi taka »Wirkungsgeschichte« nekako odpove, ker se

potvorba dogaja prav v to~ki, lahko bi celo rekli v tisti ni~elni to~ki izmika,

kjer se drug drugemu izmakneta misel in ta ~as, ki je interpretativno na raz-

polago, pa vendar spro`a nelagodje nerazpolo`enja take razpolo`ljivosti. To

nelagodje izdaja zadr`ek ~asa, ki koncipira na{o recepcijo filozofije na kraju

odtega v razmerju do resnice, ob ~emer postane mero-dajno epohalno izkustvo

tega odtega.

Kljub nejasnosti, ali je tematika »pozni Heidegger in sodobna filozofija« sploh

mogo~a, ni mogo~e tajiti medsebojne napotenosti: kakor se sodobna filozofija

ne more preprosto odre~i poznega Heideggra kot svojega spremljevalca in celo

utemeljitelja, tako se tudi pozni Heidegger v svojih spisih vseskozi dotika

sodobnosti tega, kar je, ~eprav se komu zdi, da kot v odmaknjenosti neke druge

zgodovine, govorice in sveta. To ka`ejo poimenovanja kot »Ereignis« (do-

godje), »Sage« (poved), »Geviert« (~etverje), po drugi strani pa tudi poime-

novanje tistega, kar obvladuje sodobni svet kot vladavina Gestell-a , postavja

tehnike. Heidegger si ne izmi{lja drugih besed, predruga~enje gre skozi neko

raz-likovanje, ki je kot tako zadeva mi{ljenja. To se med potjo, se pravi z

izku{njo  poti predruga~i. Vendar ta drugost ni sama sebi namen, marve~ je

namenjena tistemu, kar bistveno manjka. Ni zgolj in sploh ne neko drugo,

marve~ tisto pred-vsem razli~no, oziroma sebe-krijo~e jasnenje razlike (Unter-

schied) same.

Sodobna filozofija, pri ~emer mislimo na filozofijo, ki jo danes ve~inoma {tu-

dirajo in pou~ujejo, ste`ka prizna relevanco tej drugosti, ~eprav je drugost sama

po sebi njena nadvse priljubljena tema. Vendar se zdi, da priznavanje te drugosti

zaobide pripoznanje razlike, skozi katero prehaja mi{ljenje, da med potjo po-

stane druga~no. Ni drugosti brez prehoda skozi raz-lo~enje (Unter-Schied), ki

zadeva sredino sveta in vmesje govorice.

Na ta na~in lahko ugotovimo, da je recepcija poznega Heideggra v veliki meri

zaznamovana z indiferenco mi{ljenja tega ~asa, ki jo je morda najbolje oznanil

Dean Komel.pmd

29.6.2006, 11:20

28

---

29

D

EAN

 K

OMEL

: O 

HERMENEVTI

~

NEM

 

ODNOSU

Heidegger sam z namigom: »Najpomi{ljivej{e v na{em pomi{ljivem ~asu je,

da {e ne mislimo.«

 1

Namig skriva v sebi izkustvo raz-like, skozi izkustvo katere mi{ljenje pada v

~as, v katerem in kot kateri {e ne mislimo. Namig je treba vzeti v obravnavo na

ravni Heglove dolo~be iz Filozofije prava, ~e{ da je filozofija misel svojega

~asa. Za razliko od Hegla pa s Heideggrovim namigom postane vpra{ljivo,

kako ~as lahko daje  misliti to, kar je, v tem ko se izmika in tako na-potuje

mi{ljenje – vpra{anje, ki je zaobse`eno v naslovu Bit in ~as.

Namig »najpomi{ljivej{e v na{em pomi{ljivem ~asu je, da {e ne mislimo« v

bistvu podaja razpolo`enje neke razgla{enosti mi{ljenja kot neugla{enosti, ki

zase terja neko pripoznanje in posluh. Z njo seveda ni mi{ljeno, da na{ ~as v

primerjavi s prej{njimi premore slab{e mislece, tudi ne, da je sam ta ~as morda

sam »slaboten«, marve~ da je, ravno nasprotno, premo~an v tem, da {e ne pusti

misliti. Zaslepljen s svojo premo~jo ostaja slep za mo`nost mi{ljenja, ki bistve-

no vstopa vmes. »Še ne« ka`e na neko meddobje, ne filozofije, pa~ pa premi{-

ljevanja filozofije. S tem da filozofija ni pozorna do »slabosti« svojega med-

dobja, ki jo potujuje v vladavini tega nadmo~nega ~asa, sama slabi svoje po-

zicije, se pravi, se daje, ~eprav nerazpolo`ena, na razpolago tej mo~i. Morda je

to poduk, ki ga je Heidegger zapustil sodobnikom, ki pa ga ni zlahka dojeti v

~asu, ko je vsakdo lahko filozof, vendar pa redko kdo, ~e sploh kdo, zmore

misliti tako, da odgovarja bistvenemu vpra{anju filozofije v tem vpra{ljivem

~asu, v katerem se po eni strani vsiljuje vpra{anje, ali je to sploh {e ~as za

filozofijo in ~e ni – kako da tega {e ne mislimo iz nekega drugega mi{ljenja in

se po tej poti sami predruga~imo?

Nemara zaradi premo~i mi{ljenja, ki `e misli in sicer do te mere, da v resnici

nikoli sploh ne misli, marve~ izklju~no prera~unava. Tu imamo seveda v mislih

Heideggrov namig iz spisa »Znanost in osmislitev«, kako znanost ne misli. To

ji dobesedno daje mo~. Znanost je mo~ po tem, da ne misli, medtem ko sa-

moumevno sprejema, da `e misli, kar bi glede na filozofsko utemeljenost zna-

nosti pomenilo, da `e poseduje razlog biti in na tej podlagi lahko razpolaga s

slehernim bivajo~im. Šele s tem postane pomembno, da se mora mi{ljenje

filozofije predruga~iti skozi izkustvo razlike, ki je ne moremo ve~ razumeti na

1

 »Das Bedenklichste in unser bedenklichen Zeit ist, daß wir noch nicht denken.« Martin Heidegger,

Was heißt Denken, Max Niemeyer, Tübingen 1984, str. 9.

Dean Komel.pmd

29.6.2006, 11:20

29

---