H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
39 H ANS -U LRICH
L ESSING
: H ERMENEVTIKA
V
ILTHEYEVI
UTEMELJITVI … 14 Prim. VII, str. 251: »A ravno v tem je sedaj njena meja: skupna gibanja gredo skozi individuum kot svojo prehodno to~ko; poiskati moramo nove osnove za razumevanje istega, ki niso postavljene v individuum, da bi jo razumeli. Biografija zase nima mo`nosti, da bi se oblikovala kot znanstvena umetnina. Nove kategorije, podobe in oblike `ivljenja so tiste, na katere se moramo obrniti in ki se
nizacije, v katere je vpleteno njegovo pre-bivanje [sein Dasein]: kako naj jih razumemo iz njega?« evocira isto aporijo kot biografija, katere konstitutivno mejo je zelo jasno spo- znal. 14
privzemajo starej{i Diltheyevi raziskovalci (L. Landgrebe, O. F. Bollnow) – iz tega, da se tukaj – denimo pod vplivom Husserla in Hegla – zgodi radikalen »obrat od psihologije k hermenevtiki« v utemeljevanju duhoslovnih znanosti, od zgodnjega novokantovstva h kasnej{emu hegeljanstvu »objektivnega duha«. To bi bilo napa~no `e zato, ker je Dilthey do svojih zadnjih let vztrajal na psihologiji kot temeljni znanosti teoreti~nih duhoslovnih znanosti. Primerneje je, glede na tekste, ki so po letu 1900 zrasli v filozofijo duhoslovnih znanosti, govoriti o spremembi gledi{~a ali premestitvi te`i{~a. V sredi{~u Diltheyevih razmislekov ni zdaj ni~ ve~ podo`ivljanje ali v`ivljanje, denimo v avtorjevo intenco, marve~ koncentracija na odpirajo~e razumevanje pomembnih stanj stvari, ki imajo od svojega avtorja neodvisno, lastno strukturo (»duh«, »smi- sel«).
Iz tega Dilthey v svojem poznem delu odlo~neje reflektira »hermenevti~ne« osnove, »hermenevti~na tla« svojega utemeljitvenega programa, kar je bilo v okviru Uvoda komaj tematizirano. K temu sodi poleg izhodi{~a v prehodnem kontekstu delovanja `ivljenja in razumevanja, ki sem ga z naslonitvijo na Dil- theyevo formulacijo »hermenevti~na cirkulacija« ozna~il z razmerjem oboje- stranske odvisnosti, v kateri so skupaj – kot pojasnjuje Dilthey – »dojemanje vsakega posameznega duhoslovnoznanstvenega dejanskega stanja v skupni zgodovinski celoti, katere del je posamezno dejansko stanje, in pojmovne re- prezentacije te celote v sistemati~nih duhoslovnih znanostih« (VII, str. 152). Na vsaki to~ki duhoslovnoznanstvenega dela nastaja tako, kot pravi Dilthey, »cirkulacija med do`ivljanjem, razumevanjem in reprezentacijo duhovnega sveta v skupnih pojmih« (VII, str. 145). In ta hermenevti~na cirkulacija ni le dolo~ujo~a za konkretno duhoslovnoznanstveno raziskovalno delo, temve~ `e zna~ilna za filozofsko utemeljitev in njeno izhajanje iz `ivljenja. Hans-Ulrich Lessing.pmd 19.1.2006, 7:00 39
40 P HAINOMENA 14/53–54 D UHOVNA
ZGODOVINA Z utemeljitvijo duhoslovnih znanosti je postal Dilthey eksponent in odlo~ilni utiralec poti tako imenovane »hermenevti~ne filozofije«, s katero je odprl pot za razli~ne, povsem heterogene poskuse »hermenevti~nega« filozofiranja v 20. stoletju, ki so med drugimi povezani z imeni Martina Heideggerja, Hansa- Georga Gadamerja, Hansa Lippsa, Georga Mischa, Otta Friedricha Bollnowa, Joachima Ritterja in Paula Ricoeurja. Prevedel Jo`e Hrovat Hans-Ulrich Lessing.pmd 19.1.2006, 7:00 40
27 D EAN K OMEL
: O HERMENEVTI ~ NEM
ODNOSU
Dean Komel O HERMENEVTI^NEM ODNOSU Na~enjanje tematike »pozni Heidegger in sodobna filozofija« je v ve~ pogledih zmuzljivo, morda niti ne toliko glede tistega, kar vklju~uje, kolikor glede tiste- ga, kar kot bistveno zmuzljivo izklju~uje. Heideggrov filozofski opus je sicer »predmet« recepcije razli~nih smeri t. i. »sodobne filozofije« – od fenome- nolo{ko-hermenevti~ne, ki jo je Heidegger sam sooblikoval, eksistencialisti~ne, katere se je izogibal, strukturalisti~ne, ki se Heideggru ni mogla izogniti, ana- liti~ne, pri kateri je kljub vzajemnemu izogibanju prihajalo do zanimivih sre- ~evanj, dru`beno kriti~ne, ki jo je Heidegger pritegnil kljub politi~ni odbojnosti, kr{~anske, ki je bila vseskozi spremljevalka na poti, vse do – morda najve~ po zaslugi japonskih {tudentov – recimo, interkulturne, da ne na{tevamo {e naprej. Ko pa se s to recepcijo pobli`e seznanimo, se vzbudi pomislek, v kolik{ni meri je bila pozna misel Martina Heideggra s strani samorazgla{ene »sodobne filo- zofije«, resni~no recepirana, ali je v resnici sploh lahko recepirana? S tem vpra{anjem izra`amo domnevo, da jo sleherna filozofska recepcija, kljub {e taki interpretativni zvestobi pri sledenju »stvari sami«, nujno potvarja in ostaja do nje miselno indiferentna. V mislih nimamo kakega hotenega po- tvarjanja, marve~ interpretativno recepcijo, ki potvarja brez izrecnega namena, tako reko~ dobrovoljno prepri~ana o pravilnosti svojih izhodi{~ in postopkov. V zgodovini filozofije imamo kar nekaj takih primerov, recimo, recepcijo Ari- Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 27
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|