H e r m e n e V t I k a in humanistika II

29

H

ANS

-U

LRICH

 L

ESSING

: H

ERMENEVTIKA

 

V

 D

ILTHEYEVI

 

UTEMELJITVI

 …

stvenega spoznanja. Zaradi tega se je Dilthey vrnil k »celostnemu ~loveku v

raznolikosti njegovih zmo`nosti«, »hote~emu ~ute~emu predstavljajo~emu bi-

tju«, ki je nerazre{ljivo prepleten z zgodovino in dru`bo, da bi s tem presegel

intelektualizem in nezgodovinskost klasi~nih racionalisti~nih, empiristi~nih in

transcendentalnofilozofskih spoznavnih teorij, ki – kot je kritiziral – »razlagajo

izkustvo in spoznanje iz dejanskega stanja, ki pripada golemu predstavljanju«

(I, XVIII).

Po Diltheyevi koncepciji naj bi celotno delo zajemalo najprej dva, kasneje pa

celo tri zvezke. Objavljeni prvi zvezek je sestavljen iz dveh knjig: prva, uva-

jajo~a knjiga (»Pregled povezanosti posameznih znanosti duha, v katerem se

poka`e nujnost utemeljujo~e znanosti«) razvija sistem duhoslovnih znanosti.

Ta sistem sega od psihologije kot bazi~ne znanosti preko teoreti~nih ali siste-

mati~nih duhoslovnih znanosti do zgodovinske znanosti. S tem daje knjiga

pregled metodi~nih osnov duhoslovnih znanosti, vsebuje kritiko zgodovinske

filozofije in pozitivisti~ne sociologije ter kon~no za~rta in utemelji na~rt spo-

znavnoteoretske utemeljitve teh znanosti. Druga knjiga (»Metafizika kot pod-

laga duhoslovnih znanosti. Njena prevlada in propad«) ponuja – kakor pravi

Dilthey – »fenomenologijo metafizike«, se pravi zajeten zgodovinski prikaz in

kritiko metafizi~ne utemeljitve duhoslovnih znanosti in zajema filozofsko in

znanstveno zgodovino od predsokratikov do nastanka modernega naravoslovja.

Lastna pozitivna sistemati~na utemeljitev duhoslovnih znanosti naj bi obsegala

drugi zvezek, za katerega je Dilthey na~rtoval {tiri knjige: tretja knjiga naj bi

nadaljevala zgodovinsko-kriti~ni prikaz druge knjige in »sledila zgodovin-

skemu poteku v stadij posameznih znanosti in spoznavne teorije ter prikazala

in ocenila spoznavnoteoretska dela do sedanjosti« (I, XIX). Deloma je ta na~rt

realiziral s svojimi velikimi duhovnozgodovinskimi {tudijami o zgodnjem no-

vem veku, ki jih je objavljal predvsem v prvi polovici devetdesetih let v pu-

blikaciji Archiv für Geschichte der Philosophie in so zbrane v II. zvezku nje-

govih Zbranih spisov.

^etrta knjiga (»Utemeljitev spoznanja«) naj bi v treh razdelkih razvila osnove

spoznavne teorije duhoslovnoznanstvenega izkustva. Od tega je izdelal, a ne

objavil, samo prvi razdelek. Pri tem gre za {ele iz zapu{~ine v XIX. zvezku

Zbranih spisov objavljeno obse`no, sedaj znano kot »breslavska izdelava«,

spoznavnoantropolo{ko raziskavo o »dejstvih zavesti« (XIX, str. 58–173). Pred-

met drugega razdelka, ki naj tematizira zaznavanje zunanjega sveta, je obrav-

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

29

---

30

P

HAINOMENA

14/53–54                                              D

UHOVNA

 

ZGODOVINA

naval v svoji »obravnavi realnosti«, znani {tudiji Prispevki k re{itvi vpra{anja

o izvoru na{ega verovanja v realnost zunanjega sveta in njegova upravi~enost

(1890) (V, str. 90-135). Od posebej pomembnega tretjega razdelka, »Notranje

zaznavanje in izkustvo du{evnega `ivljenja«, pa nasprotno obstajajo le malo-

{tevilne skice in fragmenti.

Peta knjiga (»Mi{ljenje, njegovi zakoni in oblike«) naj bi vsebovala logiko,

{esta (»Spoznanje duhovne dejanskosti in povezava znanosti duha«) pa meto-

dologijo duhoslovnih znanosti. Medtem ko naj bi od {este knjige, v katero naj

bi bila poleg drugih duhoslovnoznanstvenih metod ume{~ena tudi hermenev-

tika kot »ve{~ina razlaganja pisnih spomenikov« (V, str. 320) – na sicer manj

eksponiranem mestu – obstajali zgolj malo{tevilni fragmenti, je napisal k peti

knjigi – poleg nekaj manj{ih tekstov – veliki, v XIX. zvezku Zbranih spisov

prvi~ objavljen osnutek spoznavnoteoretske logike (@ivljenje in spoznavanje,

ca. 1892/93 

[XIX, str. 333–388]), ki razvija temeljne poteze `ivljenjskofilo-

zofskega kategorialnega nauka.

Kako majhen pomen je sicer Dilthey pripisoval tak{ni, v okviru {este knjige

obravnavani tehni~ni hermenevtiki, lahko razberemo iz dejstva, da se je »sred-

nji Dilthey«, tj. tisti Dilthey, ki je skozi leta energi~no delal na svojem Uvodu

in obravnaval {tevilne probleme tega projekta v deloma obse`nih {tudijah, s to

temo komaj kaj ukvarjal. Zanj sta imeli nedvoumno prioriteto spoznavna filo-

zofija in – ~eprav v manj{i meri – logika.

II.

V sredi{~e Uvoda je postavljen poskus spoznavnoteoretsko zagotovljene raz-

mejitve od naravoslovnih in duhoslovnih znanosti z namenom, da se zagotovi

metodi~na samostojnost znanosti dru`beno-zgodovinske dejanskosti.

Oporno to~ko te razmejitve najde Dilthey v »do`ivljaju samozavedanja« (I, str.

8). Tukaj se ~lovek soo~i s »suverenostjo volje, odgovornostjo dejanj, zmo`-

nostjo, da vse podvr`e mislim in se vsemu zoperstavi v zavetju svobode svoje

osebnosti«, se pravi »samostojno v njem delujo~em duhovnem svetu«, nekim

– kot pravi s Spinozo – »imperium in imperio«, ki ga sili, da »kraljestvo zgo-

dovine« izklju~i iz narave (I, str. 6).

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

30

---

31

H

ANS

-U

LRICH

 L

ESSING

: H

ERMENEVTIKA

 

V

 D

ILTHEYEVI

 

UTEMELJITVI

 …

Z izrazom »duhoslovne znanosti« razume Dilthey »celoto znanosti, ki imajo

za svoj predmet zgodovinsko-dru`beno dejanskost« (I, str. 33) ali »znanosti o

~loveku, dru`bi in zgodovini« (I, str. 119). Jasno torej je, da s tem izrazom ne

razume – kot je danes obi~ajno – predvsem klasi~ne zgodovinsko-hermenev-

ti~ne, se pravi v o`jem smislu interpretirajo~e znanosti, marve~ tako imenovane

morali~no-politi~ne znanosti, tj. tiste analiti~no-nomolo{ke dru`bene znanosti,

katerih sredi{~e se nahaja v okolju stare »prakti~ne filozofije«.

V prvem spisu, ki naj pripravi samo spoznavnoteoretsko utemeljitev duho-

slovnih znanosti kot samostojne znanstvene skupine, Dilthey razkrije herme-

nevti~no strukturo temelja duhoslovnoznanstvenega raziskovanja. Kot lahko

poka`e, imajo duhoslovne znanosti neko »povsem drugo podlago in strukturo«

(I, str. 109) kot znanosti narave. Ta rezultira iz posebnega razmerja, ki je na

tem podro~ju dru`beno-zgodovinske dejanskosti vzpostavljeno med subjektom

in objektom raziskovanja.

To posebno razmerje sloni, prvi~, na eni strani na »dvojni vlogi« subjekta

duhoslovnoznanstvenega raziskovanja med vpletenostjo v dru`beno-zgodo-

vinski svet in na drugi na dvigu nad ta svet v procesu njegove znanstveno-

raziskovalne objektivacije: »Individuum je po eni strani element v medsebojnih

u~inkih dru`be, kri`i{~e razli~nih sistemov teh medsebojnih u~inkov, reagirajo~

v zavestni smeri volje in delovanju na u~inke, obenem pa je inteligenca, ki vse

to opazuje in raziskuje.« (I, str. 37)

In drugi~, objekt duhoslovnih znanosti, kot pi{e Dilthey, »je sestavljen iz danih,

nedostopnih enot, ki jih lahko razumemo od znotraj«. In ta odlo~ilna pred-

postavka duhoslovnoznanstvenega dela ima posledico, ki je odlo~ilnega po-

mena tako za prakso duhoslovnih znanosti kot tudi njihovo teoreti~no ute-

meljitev: »Vemo, tukaj najprej razumemo, da bi lahko s~asoma spoznali.«

Duhoslovnoznanstveno prakso lahko s tem opi{emo kot »analizo enega od nas

v neposrednem vedenju in razumevanju vnaprej obsedeno celoto« (I, str. 109).

Objekti duhoslovnih znanosti so torej druga~ne vrste in druga~e dostopni kot

objekti naravoslovja: duhoslovnoznanstveni objekti imajo namre~ pomen, so

smiselni in zato razumljivi od znotraj.

V naslednjem koraku sku{a Dilthey razdelati specifi~ne pogoje tega razume-

vanja, s katerim je mo`no duhoslovnoznanstveno spoznavanje {ele omogo~eno.

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

31

---