H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
34 P HAINOMENA 15/55–56 H ERMENEVTIKA godju, jeziku in svetu, tako da se mu odpre pot skozi razliko, med katero se samo predruga~i. Mi{ljenje, ki v taki poslu{nosti prihaja iz razlike skozi razliko v raz-liko, prehaja vmesje jezika in sredino sveta. Razlika tu ne nastopa ve~ kot nasprotje identitete, marve~ poudarjeno kot Unter-Schied, raz-lo~enje, raz-bor iz istega po istem k istemu. To opredeljuje rabo vodilnih besed poznega Hei- deggrovega mi{ljenja, ki iz prislu{kovanja in s tem odpiranja vpra{anja k tiste- mu, kar v na{em ~asu {e ne mislimo, hkrati `e odgovarja najstarej{emu izro~ilu mi{ljenja. Taka besedna raba je sama zgodovinsko vmesnost. Tako morda ni odve~ prisluhniti, kako Heidegger vpelje besedo Ereignis: »Beseda ,Ereignis‘ (,dogodje‘) je vzeta iz naravnega jezika. ,Er-eignen‘ (,do- godevanje ‘) prvotno pomeni: ,er-äugen‘ (,u-o~iti‘), tj. ,erblicken‘, (,zagledati‘), ,im Blicken zu sich rufen‘ (,z gledanjem poklicati k sebi‘), ,aneignen‘ (,pri- lastiti ‘). Beseda ,Ereignis‘ (,dogodje‘) je zdaj, izvorneje mi{ljena, kot vodilna beseda vzeta v slu`bo mi{ljenja, ki sku{a obdr`ati v pomnjenju tisto v mrak zavito Parmenidovo besedo to auto, isto je mi{ljenje in bit. Beseda ,Eregnis‘ je ravno tako neprevedljiva kot gr{ki logos ali kitajski tao. Beseda dogodje tu ne imenuje ve~ tistega, kar sicer imenujemo dogodek, pripetljaj. Beseda je zdaj rabljena singulare tantum.« 4 Za ta opis rabe besede »Ereignis«, »dogodje«, se sprva zdi, kakor da bi suge- riral, da dogodje kot singulare tantum stoji zase in zgolj zase, ~eprav naj bi zadevalo tisto isto mi{ljenja in biti in s tem vzajemno soizro~anje ~loveka in biti, ki je v izzivanju postavja sicer predpostavljano, a hkrati v svoji resnici vendar bistveno zapostavljeno zavoljo vse identificirajo~e mo~i u~vr{~evanja bivajo~ega v njegovi biti, vklju~no in najprej seveda s ~lovekom samim. Heidegger namre~ nadaljuje prej{no opredelitev: »,Ereignis
4 Martin Heidegger, Bremer und Freiburger Vortrage, GA 79, Klostermann, Frankfurt ob Majni 1994, str. 125 Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 34
35 D EAN K OMEL
: O HERMENEVTI ~ NEM
ODNOSU
padanje) ~loveka in biti na na~in postavja. V dogodju govori mo`nost, da se dogodje kot golo vladanje postavja prestane (verwindet, preboli) v za~etnej{e dogodevanje.« 5 Heidegger previdno govori o preboletju in ne o prese`enju prevladujo~ega postavljanja sopripadanja biti in ~loveka. Da iz dogodja govori mo`nost pre- boletja, torej prehod bole~ine raz-like, pove, da dogodje v tem, ko sebe za- dr`uje, dr`i odprto mo`nost kot mo`nost, se pravi omogo~a neko izkustvo mi{ljenja kot poslu{anja. V prej navedenem besedilu nas k temu napotuje Hei- degger s tem, da z jasnitvijo »er-eignen« (»dogodevanja«) kot »er-äugen« (u- o~enja) na na~in »im Blicken zu sich rufen« (»v gledanju klicati k sebi«) spravi gledanje in poslu{anje v sovisje poti. Kar tu bistveno govori v ti{ajo~e-te{e~i
boletje v za~etnej{e dogodevanje« bi potemtakem pomenilo prehod bole~ine razlike, ki ti{a kot vmesje govorice in tako zadr`ana odpira posluh za nagovor govorice. V skladu s tem nas Heidegger pospremi na pot do govorice z be- sedami: »Govorica govori. ^lovek govori, kolikor odgovarja govorici. Odgovarjanje je poslu{anje. Odgovarjanje poslu{a, kolikor sli{i k (gehört) pozivu ti{ine.« 6 Reklo »govorica govori« pridr`uje bistvo govorice (Sprachwesen) kot poved. Poved kot bistvo govorice se ogla{a v dogodju kot njegovo lastno ogla{anje ti{ine, ki kli~e ~love{ko bistvo. Posluh (Gehör) v tem smislu pomeni odprtost ~love{kega bistva v bistveno odpirajo~i nagovor govorice. »Gehör« je neka odprtost za odprtost, ~ut in smisel hkrati, kar povzema nem{ka beseda »Sinn«. Herder v Razpravi o izvoru jezika opredeli sluh kot srednji ~ut, kar Heidegger v svojem spoprijemu s Herderjevo razpravo razjasnuje: »Kar Herder sluti s
ne.« 7 5
6 Martin Heidegger, Na poti do govorice, prevedel Dean Komel, Slovenska matica, Ljubljana 1995, str. 28. 7 Martin Heidegger, Vom Wesen der Sprache, GA 85, Klostermann, Frankfurt ob Majni 1999, str. 115. Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 35
36 P HAINOMENA 15/55–56 H ERMENEVTIKA Z »Lichtung« (»jasnino«, »~istino«) je `e v Biti in ~asu poimenovana raz- klenjenost tubiti (Erschlossenheit des Da-seins), kasneje pa ta beseda s po- udarkom »jasnina za skrivanje« bolj in bolj pridobiva na veljavi kot klju~na beseda bitnozgodovinskega oziroma aletheiolo{kega mi{ljenja vse do spisa »Konec filozofije in naloga mi{ljenja«. To iz poslu{nosti dogodju postaja dru- gosmiselno skozi prehajanje razlike v vmesnosti govorice in sredini sveta, ki sta v navedku izrecno nazna~eni. Raba besede Lichtung je pomembna, ker napotuje k osvobajojo~emu razse`ju resnice biti kot zadr`anosti dogodja, ki dr`i odprto njeno mo`nost odpiranja. Te svobode ni mogo~e dojeti zgolj v smislu tega, da resnica osvobaja. Taka ali druga~na resnica lahko namre~ osvo- baja le, ~e je poslu{na temu, kar njo samo osvobaja. To po svoje izpri~uje sama nem{ka beseda za resnico, ki tako kot latinsko »verum« in na{a »vera« izhaja iz indoevropskega korena *ger v pomenu »izkazovati naklonjenost, prijatelj- stvo«. Tudi filozof je lahko »prijatelj resnice« {ele po naklonjenosti resnice. Druga~e povedano: sleherna resnica, ki jo lahko podamo v tej ali oni izjavi, prepri~anju, dokazu, zrenju itn., je `e osvobojena iz jasnitve dogodevajo~e povedi, ki zase potrebuje posluh ~loveka. Zakaj? Zdi se, da tako vpra{ujo~ se`emo do samega jedra tujosti poznega Heideg- grovega mi{ljenja. Tujost se nam z nazna~itvijo odtega resnice biti pri~ne do- lo~neje opredeljevati v tistem smislu, ki ga Heidegger v svojem odstrtju Tra- klove pesnitve sam pripisuje tujemu: »/…/ fremd, starovisokonem{ki fram,
8 V tem smislu tuje v Heideggrovem poznem mi{ljenju in v na{em ~asu {e ne- mi{ljeno ka`e zadevno stanje, da {ele odteg (Entzug) kot bistvena poteza res- nice biti, torej kot zadr`anost dogodja, kot tisto osvobajajo~e in jasnino pri- na{ajo~e, odpira posluh in v tem rabi ~loveka zase. S stali{~a izzivanja postavlja in odzivnosti ra~unajo~ega mi{ljenja je to seveda nekaj brezresni~nega, nekaj, o ~emer v resnici in dokazano ni mogo~e govoriti. Vendar `e to, da ra~unajo~e mi{ljenje za dokazovanje svoje u~inkovitosti sploh ne potrebuje izkazovanja resnice, ka`e, da je sámo dolo~eno po odtegu resnice biti, ne da bi ga kot tako pripoznalo, kaj {ele poskusilo osmisliti. Mi{ljenju, katerega predstavljanju se mora vse umikati, je nepredstavljivo, da se mu izmika iz-mik sam, ki pa kot tak ravno premika vse bistveno snujo~e. 8 Martin Heidegger, Na poti do govorice, prevedel Dean Komel, Slovenska matica, Ljubljana 1995, str. 34. Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 36
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|