H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
30 P HAINOMENA 15/55–56 H ERMENEVTIKA na~in nekake korekcije dosedanjega mi{ljenja v smislu njegovega nadaljnjega napredovanja, marve~ kot korak nazaj, sestop od ra~unanja z bivajo~im k mi{- ljenju, ki je poslu{no do resnice biti same. Mi{ljenje, ki {e ne misli, je lahko slabotno s stali{~a mi{ljenja, ki `e misli kot u~vr{~eno v brezdobju ve~no vra~ajo~e se mo~i znanosti, medtem ko za drugo mi{ljenje {e ni pri{el ~as in je tako {e tuje. Prav ta pomi{ljivi »medtem« ka`e nujnost prehoda skozi razliko. Zaradi takega bitnozgodovinskega pre-hajanja-skozi se Heideggrovo mi{ljenje zdi oddaljeno dana{nji aktualnosti in vendar iz te oddaljenosti neprimerno bolj bistveno kakor vsa aktualisti~na filozofija prihaja do tistega, kar je danes pri- ~ujo~nost. Heideggrovo pozno mi{ljenje je tako na prvi pogled bli`je zgodnji gr{ki misli, izvorom kitajske in japonske miselne tradicije kot pa »sodobni filozofiji« – a kaj dolo~a obzorje sodobne filozofije? Zbirka filozofov, ki so se po naklju~ju rodili v 20. stoletju in interpretirali dogajanje v njem? Ali pa sodobno filozofijo opredeljuje neka notranja nuja in nujnost, ki jo silita v soo~anje s sodobnostjo? Potemtakem se sodobnost sodobne filozofije ne more meriti s tako ali druga~no dru`benozgodovinsko, kulturno, znanstveno ali celo medijsko aktualnostjo, marve~ nosi to razmerje s sodobnostjo v sebi. Šele po doprinosu filozofije same, po tem kar Heidegger dovolj dolo~ilno imenuje Geschick, torej po tem, kar je v dejanskosti na delu, je aktualnost aktualna. To, kar je filozofija bistveno do- prinesla, je po Heideggru konec metafizike kot nihilizem pozabe biti v njeni
terja odgovore. Vendar pa je Heidegger, kot vemo, vztrajal pri vpra{anju biti, ki je brez odgovora, brez odgovornosti re{itev, odlo~itev ter ukrepov, kot jih terja dru`benopoliti~na stvarnost, in si s tem seveda nakopal veliko zamero. Najve~ji del sodobne filozofije, predvsem v Nem~iji, je vzpodbujen s to zamero zaradi Heideggrovega vztrajanja pri odprtosti vpra{anja biti. Ta zamera se ka`e tudi pri sodobnih filozofih, ki jim Heidegger tako reko~ slu`i kot stalna referen~na to~ka in prav tako kot stalni kamen spotike. Morda bi veljalo navesti nekaj zna~ilnih tovrstnih opazk, recimo, Derridaja, Rortyja in Vattima, na Heideggrov ra~un, vendar jih raje pustimo za kasneje. Tako je mogo~e re~i, da je odprtost vpra{anja biti pri poznem Heideggru pri- vedena v ospredje do te meje, da se vpra{anje biti samo pomakne v ozadje do tiste mere, ki pomeni samo {e sprejemanje tistega, kar se daje, vtem ko se
Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 30
31 D EAN K OMEL
: O HERMENEVTI ~ NEM
ODNOSU
gotovo pa neprimerno, kolikor sugerira odnos mi{ljenja do dogodja, ki se ne poraja iz od-nosa samega. Na{ namen je to odprtost, ki je samo {e v sprejemanju, in sprejemanje, ki je samo {e v odprtosti, razgrniti v povezavi s tistim, kar pozni Heidegger v neki samonavezavi na svojo zgodnjo misel imenuje »hermenevti~ni odnos«. Prav s »hermenevti~nim odnosom« se vmestimo v vmesje tistega, kar Heidegger na- miguje s »{e ne« mi{ljenja, kolikor to sledi odtegu kot tisti potezi resnice biti, ki priteguje odnos mi{ljenja, da to postane druga~no. Dovoljujemo si, da v tem predruga~enju, ki sledi odtegnjenosti resnice biti prepoznavamo temeljno her- menevti~no potezo Heideggrovega mi{ljenja, ki pa kot poteza ne predisponira nikakr{nega metodi~nega smisla hermenevtike ali kakega nauka, razen morda tega, kar je glede hermenevtike pripomnil Schleiermacher in za njim povzel Dilthey, namre~ da je njen smisel razumevanje govora drugega in da je vse, kar mora predpostavljati, govorica. V na{em primeru gre za mi{ljenje ~asa, v katerem o~itno prihaja do neke razlike, ki je {e nismo prehodili, prav v tem prehodu pa se morda {e skriva pristno izkustvo mi{ljenja, namre~ izkustvo mi{ljenja kot poti. Ta pot mi{ljenja, ki je bistveno neki prehod in s tem medpotje, Heidegger poimenuje tudi »Be- sinnung«, pri ~emer ni nepomembno opozoriti na izvorni pomen besede »Sinn« oziroma »sinnen«, ki tako kot latinsko »sensus« izhaja iz indoevropskega ko- rena sent* v pomenu: »iti«, »potovati«, »peljati«. »Besinnung«, »osmislitev« je, kakor vemo iz spisa »Wissenschaft und Besin- nung«, to, kar pogre{a znanost, prav kolikor tega pogre{ka ne osmi{ljuje. Zna- nost se obna{a samozadostno. Hkrati pove, da se osmi{ljujo~e mi{ljenje ne more obna{ati ekskluzivisti~no. Razliki ra~unajo~ega in osmi{ljevalnega mi{- ljenja ustreza dvojstvo zadevnega stanja, podano v hkratnosti razlike Gestell-a (postavja) in Ereignis-a (dogodja). ^e jo prvo mi{ljenje zanemarja, potem jo drugo osmi{ljevalno mi{ljenje bistveno jemlje v mar tako, da razvija posluh zanjo. Nimamo opraviti zgolj z nekoliko bolj prefinjeno filozofijo znanosti in tehnike, ki opozarja na meje znanosti in s tem povezano etiko odgovornosti. Osmislitev hkratnosti razlike postavja in dogodja pomeni okret v mi{ljenju samem in sicer tam, kjer se to izpri~uje v svoji istosti z bitjo, to pa je, kot vemo, kraj filozofije same in z njo vse znanosti. Da se Heidegger tej osmislitvi na ljubo ni odrekel le metodi, marve~ se mu je celo pot mi{ljenja izkazala za medpotje v razmerju do resnice biti, ka`e, da se Dean Komel.pmd 29.6.2006, 11:20 31
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|