H e r m e n e V t I k a in humanistika II

39

D

EAN

 K

OMEL

: O 

HERMENEVTI

~

NEM

 

ODNOSU

bistveno v rabi govorice. S tem postane mi{ljenje dojemljivo, se pravi sli{no za

namige, ki nikoli niso enakosmiselni, marve~ v smislu istega vle~ejo sem in

tja. To vle~enje sem in tja je ravno smisel hermenevti~nega odnosa, njegovo

nihanje v tihoglasju tistega, kar se odteguje skozi ti{anje razlike.

^e se od te zjasnitve hermenevti~nega odnosa vrnemo k prej podanemu Hei-

deggrovemu odstrtju stavka identitete, lahko ugotovimo, da Heidegger najde

zgodovinsko spri~evalo za rabo govorice, kolikor ta dolo~a in ugla{uje her-

menevti~ni odnos, v tisti razli~ici Parmenidovega nauka o istosti mi{ljenja in

biti, ki se, slede~ Kranzovemu prevodu, glasi: »Isto je mi{ljenje in misel, da 

,je‘

je; kajti brez bivajo~ega, v katerem je kot izgovorjeno, ne more{ najti mi{-

ljenja«.

14

V sestavku »Moira«, objavljenem v zbirki Predavanja in sestavki, Heidegger

tako poskusi premisliti to auto,  das Selbe,  isto, iz razgrnitve tistega, kar v

Parmenidovem reku nastopa kot pephatisménon in kar v Kranzovem prevodu

zastopa »Ausgesprochene« »izgovorjeno«. Heidegger glede tega prevoda »pe-

phatisménon« (od phemi,  phasko, »re~em«, »govorim«) pripomne: »Je go-

vorjenje tu zajeto kot izraz ne~esa notranjega (du{evnega) in kot tako po-

razdeljeno na dva sestavna dela, foneti~no in semanti~no? O tem v izku{nji

govorjenja kot phanai, govorice kot phasis ni sledu. V phaskein je: poklicati,

slove~ imenovati, veleti, oklicati (anrufen, rühmend nennen, heißen); vse to pa

zato, ker bistvuje kot dopu{~anje prikazovanja. Phasma je pojavljanje zvezd,

lune, njeno prihajanje-na-plan, njeno skrivanje-sebe. Phasis imenuje faze. Me-

njajo~i na~ini njenega sijanja so lunine mene. Phasis je  Sage, poved; sagen,

upovedati, pomeni: spraviti na spregled: Phemi, povem, je istega, ne pa ena-

kega bistva kot lego: prisotno spravljati v njegovo prisostvovanje, prikazovanje

in le`anje.«

15

 Tako razjasnjeno pephatiskoménon nato Heidegger, slede~ Par-

menidovemu reku, premisli {e v pogledu to eon, (das Seiende, das Anwesende,

bivajo~e, prisostvujo~e) substantiviranim dele`nikom srednjega spola glagola

estin, v katerem zgodnje gr{ko mi{ljenje zajeme problematiko biti oziroma

razbora (Zwiefalt) biti in bivajo~ega. »Pephatiskoménon« potemtakem imenuje

»razbiranje razbora«.

16

14

 Martin Heidegger, »Moira«, v: Martin Heidegger, Predavanja in sestavki, prevedel Ale{ Ko{ar,

Slovenska matica, Ljubljana 2003, str. 246. V gr{kem izvirniku: tauton d’estin noein te kai houneken

esti noema./ ou gar aneu tou eontos, en ho pephatismenon estin,/ heureseis to noein.

15

 Ibid., str. 260.

16

 Ibid., str. 262.

Dean Komel.pmd

29.6.2006, 11:20

39

---

40

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

Z raz{iritvijo pomenskega konteksta »Phasis«, ki nakazuje vmesje govorice,

na nebesne pojave nam v tej Heideggrovi razjasnitvi pri~ne spregovarjati svet.

Tu pa se sre~amo z resnim pomislekom glede Heideggrovega poznega mi{-

ljenja, posebej kar zadeva domet zasnavljanja hermenevti~nega odnosa v sami

govorici. Ali se mi{ljenje z njim pravzaprav ne odpove samovoljo samemu sebi

in podle`e nekak{nemu fabulaliziranju, literariziranju sveta, s tem pa seveda

tudi odpove mo`nosti tiste osmislitve, ki jo ra~unajo~e mi{ljenje tehnoznanosti

ne premore? Gianni Vattimo, o~itno slede~ Nietzschejevi pripovedi o tem, kako

je svet postal fabula, vidi v tem celo pozitivno mo`nost razvijanja sodobne

filozofije:

»Tudi tehnika je bajka, Sage, preneseno sporo~ilo, ~e jo vidimo v tem razmerju,

jo osvobodimo njenih imaginarnih hatev po zgraditvi nove ‚mo~ne

‘ resni~nosti,

ki bi jo lahko prevzeli kot evidentno ali bi jo lahko slavili kot platoni~ni ontos

on. Mit dehumanizirajo~e tehnike, pa tudi ‚resni~nost

‘  tega mita v dru`bah

totalne organiziranosti sta metafizi~ni togosti, ki {e vedno bereta bajko kot

‚resnico‘. Dovr{eni nihilizem nas tako kot Heideggrov Ab-grund kli~e k prav-

lji~nemu izkustvu resni~nosti, ki je tudi na{a edina mo`nost svobode.«

17

S takim fabulativnim razumevanjem mo`nosti mi{ljenja elegantno odpravimo

tujost Heideggrove misli, ne da bi `rtvovali njeno druga~nost. Vendar to, kar

smo prej nazna~ili z odtegom resnice biti in zadr`anostjo dogodja ne navaja k

pripovedovanju zgodb o svetu, marve~ privaja na rabo govorice v prehajanju

razlike, skozi katero se godi in u-resni~uje svet. Šele ~e se svet u-resni~uje s

tem, da prihaja do besede, tako da v vmesnosti govorice razpira svojo sredino,

je mo`no ogovarjati to ali ono resni~nost kot resni~no ali pa pripovedovati

zgodbe o njej. ^e za Gadamerjem povzamemo, da nikoli ni mogo~e izre~i vse

resnice in zato ni absolutne resnice, pa tudi ne la`i, potem odteg kot druga~no

absolviranje resnice biti pu{~a – in to je edinstveni smisel pu{~anja, ki zase

potrebuje ~loveka – prihajanje sveta do besede.

V zapisu »Hebel der Hausfreund« Heidegger izrecno opozori na svetotvorni

smisel besede:

»Beseda govorice zveni in se ogla{a v besednem glasu, se jasni in sveti v pisni

podobi. Glas in pisava sta sicer nekaj ~utnega, a vendar ~utnega (Sinnliches),

v katerem se vselej ogla{a in prikazuje neki smisel (Sinn). Beseda premerja kot

17

 Gianni Vattimo, Konec moderne, prevedel Samo Kuto{, LUD Literatura, Ljubljana 1997.

Dean Komel.pmd

29.6.2006, 11:20

40

---