H e r m e n e V t I k a in humanistika II

47

W

ILHELM

 

VON

 H

UMBOLDT

: O 

RAZLI

~

NOSTI

 ~

LOVE

{

KE

 

JEZIKOVNE

 

GRADNJE

abeceda, ki predstavlja, kot to dokazuje ustrezno zastavljena analiza, temelj

vsakega jezika. In ravno artikulirani glas ima svoje in zgolj njemu lastne ter

delno na lahkotnosti in delno na blagoglasju izgovorjave temelje~e zakonitosti

in navade, ki sicer tudi vsebujejo neko enoli~nost, vendar pa s posebno uporabo

tvorijo nujne razli~nosti. Ker nimamo nikjer opraviti z izoliranim jezikom, ki

bi se enostavno za~el znova, se mora ta glas konec koncev vselej navezovati na

predhodno ali tuje. V vsem tem ti~ijo torej razlogi nujne razli~nosti zgradbe

~lovekovega jezika. Jeziki ne morejo imeti enake zgradbe, saj so narodi, ki

govorijo te jezike, razli~ni in `ivijo `ivljenje, ki ga pogojujejo razli~na stanja.

Med obravnavanjem jezika samega na sebi se mora pokazati forma, ki se med

vsemi mo`nimi formami najbolj ujema s smotri jezika, pri ~emer moramo biti

sposobni prednosti in pomanjkljivosti danih form ocenjevati glede na stopnjo,

s katero se pribli`ujejo tej eni formi. Slede~ tej poti smo odkrili, da je ta forma

nujno tista, ki najve~ obljublja splo{nemu razvoju ~lovekovega duha, z najbolj

urejeno dejavnostjo pospe{uje njegovo rast in ne le olaj{uje sorazmernega

ujemanja vseh njegovih usmeritev, temve~ ga s povratno u~inkujo~im dra`-

ljajem tudi po`ivlja. Vendar pa smoter duhovne dejavnosti ni le v njenem no-

tranjem dvigu. Slede~ tej poti nujno pride do tega, da mora postaviti nekak{no

znanstveno zgradbo pojmovanja sveta in s tega vidika znova tvorno delovati.

Tudi to smo upo{tevali in pri tem se je povsem o~itno pokazalo, da ta raz{iritev

~lovekovega obzorja najbolje ali celo edino uspeva, ~e se dr`i najpopolnej{e

jezikovne forme. Zato smo si jo podrobneje ogledali, pri ~emer sem poizku{al

lastnosti te forme dokazati v to~kah, v katerih se postopek jezika zdru`uje v

neposrednem doseganju svojih poslednjih smotrov. Za vpra{anje, kako jeziku

uspeva misel prikazati v preprostem stavku in v periodi, ki v sebi prepleta ve~

stavkov, se mi je zdelo, da ponuja najpreprostej{o re{itev naloge, namre~ oceno

tako z vidika notranjih kakor tudi zunanjih smotrov. Izhajajo~ iz tega postopka

je bilo obenem mogo~e priti do nujnih lastnosti posameznih elementov. Tega,

da se bo posamezno jezikovno deblo ali pa le njegov posamezen jezik povsem

in v vseh ozirih ujemal s popolno jezikovno formo, ne moremo pri~akovati in

vsaj na podro~ju na{ega izkustva tudi ne najdemo. Sanskrtski jeziki se tej formi

{e najbolj pribli`ajo in so hkrati jeziki, v katerih se je duhovna omika ~lo-

ve{kega roda skozi najdalj{i niz napredkov {e najuspe{neje razvila. Zatorej jih

lahko obravnavamo kot trdno primerjalno to~ko za vse ostale jezike.

Wilhelm von Humboldt.pmd

29.6.2006, 11:22

47

---

48

P

HAINOMENA

15/55–56                                                      J

EZIK

Jeziki, ki odstopajo od ~isto zakonite forme

Teh ni mogo~e prikazati na enako preprost na~in. Ker stremijo k enakim skraj-

nim to~kam kot ~isto zakoniti jeziki, vendar pa tega cilja ne dosegajo v enaki

meri ali pa po napa~ni poti, v njihovi zgradbi ne more vladati noben tako jasno

izra`en nasledek. V zvezi z doseganjem stav~ne tvorbe smo razen kitajskega

jezika, ki je brez vsakr{nih gramati~nih form, postavili tri mo`ne forme jezika,

namre~ fleksijsko, aglutinativno in asimilacijsko. Vsi jeziki nosijo v sebi eno

ali ve~ teh form in za presojanje njihovih relativnih prednosti je pomembno

predvsem to, kako so te abstraktne forme vklju~ili v svoje konkretne oziroma,

{e ve~, kak{en je princip tega vklju~evanja ali me{anja. Razlikovanje abstrakt-

nih jezikovnih form od konkretnih dejansko obstoje~ih bo, kot se nadejamo,

ubla`ilo nenavaden vtis, da se nekateri jeziki ka`ejo kot edino upravi~eni, drugi

pa {tejejo za nepopolnej{e, kajti tega, da lahko med abstraktnimi formami edino

fleksijske {tejejo za pravilne, br`kone ni mogo~e prav zlahka ovre~i. S tem

izre~ena sodba o drugih jezikih ne velja v enaki meri tudi za konkretne ob-

stoje~e jezike, v katerih ne prevladuje izklju~no ena izmed teh oblik, zato pa je

v njih vselej `ivo prisotno opazno stremljenje k tisti, ki je pravilna. Zato je

treba to to~ko utemeljiti s {e podrobnej{im raziskovanjem.

Tistim, ki poznajo ve~ jezikov, se utegne zelo na splo{no zdeti, da vsakemu

izmed teh jezikov, seveda kolikor so na isti stopnji kulture, pripadajo posebne

prednosti, ne da bi bilo mogo~e kateremu koli izmed njih pripisati odlo~ilno

prednost pred drugimi. Temu neposredno nasprotno je pojmovanje, ki se je

izoblikovalo v sedanjih raziskovanjih; vendar pa se mnogim utegne zdeti {e

toliko bolj odbijajo~e, kolikor te~ejo prizadevanja teh raziskovanj predvsem v

smeri dokazovanja tesne in nerazdru`ljive povezanosti med jeziki in duhovno

zmo`nostjo narodov. Zdi se torej, da se enaka zavra~ajo~a sodba o jezikih

nana{a tudi na ljudstva. Vendar pa je tu potrebno nekoliko natan~nej{e raz-

likovanje. Omenili smo `e, da so prednosti jezikov sicer na splo{no odvisne od

energije duhovne dejavnosti, {e posebej pa od posebne nagnjenosti te dejav-

nosti k razvijanju misli z glasom. Popolnej{i jezik zatorej sprva dokazuje le

manj{i, vanj usmerjeni nagon naroda, ne da bi s tem odlo~al tudi o drugih

njegovih intelektualnih prednostih. Povsod smo najprej izhajali zgolj iz zgradbe

jezikov, da bi lahko oblikovali sodbo o tej zgradbi, pa smo se tudi zadr`evali le

pri njej. Da pa je ta zgradba z vidika stopnje v enem jeziku razvitej{a kot v

drugem, denimo, v sanskrtu bolj kot v kitaj{~ini ali v gr{~ini bolj kot v arab-

{~ini, bo te`ko zanikal tudi {e tako nepristranski raziskovalec. Kakor koli bi `e

Wilhelm von Humboldt.pmd

29.6.2006, 11:22

48

---