H e r m e n e V t I k a in humanistika II

49

W

ILHELM

 

VON

 H

UMBOLDT

: O 

RAZLI

~

NOSTI

 ~

LOVE

{

KE

 

JEZIKOVNE

 

GRADNJE

poizku{ali ene prednosti primerjati z drugimi, bi vendarle morali vselej priznati,

da imamo nek tvoren princip duhovnega razvoja, ki navdihuje tako ene kot

druge jezike. Da ne bi iz tega izhajajo~ih sklepov raz{irili na povratno vplivanje

teh jezikov in na intelektualnost ljudstev, ki so (kolikor je to v ~lovekovi mo~i)

oblikovali te jezike, bi seveda morali prezreti vse odnose med duhom in jezi-

kom. S tega vidika je prikazano pojmovanje povsem upravi~eno. Kljub temu

pa je {e mogo~ o~itek, da lahko posamezne prednosti jezika razvijejo tudi

posamezne intelektualne plati in da se duhovne dispozicije narodov veliko bolj

razlikujejo z vidika svojega me{anja in lastnosti, kot pa jih je mogo~e meriti z

vidika njihovih stopenj. Oboje brez dvoma dr`i. Pravo prednost jezikov je treba

iskati v njihovi vsestransko in harmoni~no u~inkujo~i sili. Jeziki so orodje, ki

ga potrebuje duhovna dejavnost, so poti, po katerih se giblje dalje. Resni~no

blagodejni so le takrat, ko v vseh smereh spremljajo to dejavnost ter jo olaj-

{ujejo in navdihujejo, jo postavljajo v sredi{~e, iz katerega se harmoni~no

razvija vsaka izmed njenih posameznih zvrsti. Ko torej tako radi priznamo, da

forma kitajskega jezika nemara bolj kot katera koli druga poudarja mo~ ~iste

misli in du{o, ravno zato, ker odre`e vse majhne, mote~e vezne glasove, se

usmerja vanjo bolj izklju~no in napeto, ko branje {e tako majhnega {tevila

kitajskih besedil to prepri~anje stopnjuje v ob~udovanje, bodo nemara tudi

najbolj vneti zagovorniki tega jezika le ste`ka trdili, da duhovno dejavnost

usmerja k tistemu pravemu sredi{~u, iz katerega enako voljno vznikata poezija

in filozofija kakor tudi znanstveno raziskovanje in besedno izvajanje.

S katere koli `e plati raziskovanja izhajam, si ne morem kaj, da ne bi povsem

jasno in neprikrito izpostavil odlo~ilnega nasprotja med jeziki s ~isto zakonito

formo in jeziki s formo, ki odstopa od te ~iste zakonitosti. Po mojem globokem

prepri~anju se s tem ka`e zgolj neko neizpodbitno dejstvo. Pri odstopajo~ih

jezikih se niti ne zanemarjata niti ne podcenjujeta njihova odli~nost, ki jim

zagotavlja nekatere posamezne prednosti, in umetelnost njihove tehni~ne zgrad-

be, pa~ pa se jim odreka zgolj sposobnost enako urejenega, enako vsestran-

skega in enako harmoni~nega vplivanja na duha. Da bi nad katerim koli jezi-

kom, tudi nad jezikom {e tako primitivnega ljudstva, dajal kakr{ne koli nega-

tivne sodbe, se meni upira {e veliko bolj kot komu drugemu. Tak{ne sodbe ne

bi razumel le kot `aljive za ~love{tvo v njegovih, njemu najbolj lastnih nag-

njenjih, temve~ tudi kot nezdru`ljivo z vsakim pravilnim pojmovanjem, do

katerega pridemo z razmi{ljanjem o jeziku in na podlagi izkustva z jezikom.

Kajti vsak jezik je vedno le odsev prvotne nagnjenosti k jeziku nasploh. In da

bi se lahko dosegli najenostavnej{i smotri, do katerih mora nujno priti prav

Wilhelm von Humboldt.pmd

29.6.2006, 11:22

49

---

50

P

HAINOMENA

15/55–56                                                      J

EZIK

vsak jezik, se vedno zahteva tako umetelna zgradba, da njeno preu~evanje

nujno pritegne tudi raziskovanje, da niti ne omenimo, da vsak jezik, razen

njegovega `e razvitega dela, poseduje neko nedolo~ljivo sposobnost lastnega

prilagajanja kakor tudi vklju~evanja ~edalje bogatej{ih in vi{jih idej. Pri vsem

tu povedanem sem izhajal iz predpostavke, da so narodi omejeni le sami nase.

Vendar pa vsrkavajo tudi tujo omiko in njihova duhovna dejavnost je na ta

na~in dele`na pove~anja, za katerega ni zaslu`en njen jezik, ki ji, nasprotno,

rabi za {irjenje njenega lastnega obsega. Kajti za vsak jezik je zna~ilna pro`-

nost, s katero lahko vase sprejema prav vse in iz samega sebe vsemu znova

daje dolo~en izraz. ^loveku ne more nikoli in pod nobenim pogojem postati

absolutna meja. Razlika je le v tem, ali izhodi{~e ve~anja mo~i in {irjenja idej

ti~i v samem jeziku ali pa zunaj njega, oziroma, povedano druga~e, ali je jezik

tisti, ki navdihuje, ali pa se le tako reko~ pasivno in sodelujo~e uklanja.

^e torej obstaja tak{na razlika med jeziki, lahko vpra{amo, kateri so tisti znaki,

ki nam omogo~ajo, da jo prepoznamo. Pri tem se lahko zdi enostransko in tudi

neprimerno vsemu bogastvu tega pojma, da ga i{~em ravno v gramati~ni metodi

tvorjenja stavkov. Nikakor ga nisem nameraval omejiti na nekaj tak{nega, saj

je zagotovo enako `ivahno prisoten v prav vsakem elementu in prav vsaki

stav~ni zvezi. Namerno pa sem se vrnil k tistemu, kar predstavlja tako reko~

temelj jezika in hkrati odlo~ilno vpliva na razvoj pojmov. Njihova logi~na

razvrstitev, njihova jasna medsebojna razlo~enost, dolo~en prikaz njihovih

medsebojnih razmerij predstavljajo nepogre{ljivo podlago vseh, tudi najvi{jih

izrazov duhovne dejavnosti, vendar pa so, kot mora to biti razumljivo prav

vsakomur, bistveno odvisni od omenjenih razli~nih jezikovnih metod. S pra-

vilno metodo gre zlahka in naravno tudi pravilno mi{ljenje, pri drugih se poja-

vijo te`ave, ki jih mora premagati, ali pa se zgodi, da ne naleti na enako pomo~

jezika. Enako razpolo`enje duha, iz katerega izvirajo omenjene tri razli~ne

vrste postopanj, samo od sebe zaobjame tudi formiranje vseh ostalih jezikovnih

elementov in ga prepoznamo predvsem v stav~ni tvorbi. Hkrati pa so nena-

zadnje ravno te posebnosti {e posebej primerne, da se fakti~no prika`ejo v

zgradbi jezika, kar predstavlja izredno pomembno okoli{~ino raziskovanja, ki

se prav posebej usmerja v to, da bi v tem, kar je v jezikih dejanskega, zgo-

dovinsko spoznavnega, odkrilo tisto formo, ki jo jeziki dajejo duhu, oziroma v

kateri se mu jeziki notranje predstavljajo.

Prevedel Alfred Leskovec

Wilhelm von Humboldt.pmd

29.6.2006, 11:22

50

---