H e r m e n e V t I k a in humanistika II

56

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    J

EZIK

ima posredni{ko vlogo med ~lovekom in svetom.

12

 Še ve~, jezik je organ tudi v

smislu, da je del samega ~loveka, saj je globoko zakoreninjen v njegovi teles-

nosti. Prva sfera jezika ni zunanjost, marve~ ~lovekova notranjost. Jezik je

izvorna in naravna stvarnost, ki se prek zvokov in v soglasju z drugimi razvije

iz nagona, iz notranje, osnovne potrebe v ~love{ki naravi po oblikovanju seb-

stva in sveta.

13

Jezik torej ni zgolj artikulacija zunanje biti, biti sveta, marve~ tudi izraz no-

tranjega bivanja, ki je nerazdru`ljivo povezano z zunanjim. Z notranjim biva-

njem se jezik celo prekriva, saj je njegov medium, sredstvo in organ. Humboldt

ugotavlja, da je jezik »organ notranjega bivanja, samega bivanja, tako kot se

postopoma povzpne k samospoznanju in izrazu«.

14

Posredovanje, ki ga jezik vzpostavlja med jazom in svetom, je omenjeno v

pismu, ki ga je Humboldt poslal Schillerju septembra leta 1800.

15

 To posre-

dovanje ni preprosta vzpostavitev stika med jazom in svetom. Imeti svoj svet

za ~loveka pomeni lo~iti se od sveta, ki ga obdaja in oklepa, skorajda tako, da

ga postavi nasproti sebe. Tak{na nasprotnost zaznamuje prvo dejanje refleksije.

Kot naravno bitje je ~lovek izvorno povezan s svetom, temelj spoznavnih zmo`-

nosti je izvorna enotnost ~loveka in sveta.

16

 Enotnost je prelomljena z dejanjem

refleksije, s katerim ~lovek postavi sebe pred predmete (Gegen-stände) in se

tako vzpostavi kot subjekt. To dejanje je po sebi jezikovno. V njem se nujno

spro`i konstitucija jaza in sveta: »Jezik nastane s prvim dejanjem refleksije;

tam, kjer se ~lovek iz teme nagona, v katerem subjekt po`ira objekte, prebudi k

samozavesti, obstaja beseda, prva ovira, ki si jo ~lovek postavi, da bi lahko

sploh postal na svoji poti, in obenem prvi vzgib k opazovanju in orientaciji.«

17

Jezik ni zgolj orodje, temve~ sredstvo, »s katerim ~lovek obenem oblikuje

sebe in svet oziroma preko katerega pridobi samozavest, tako da iz sebe izlo~i

12

 Wilhelm von Humboldt, »Latium und Hellas oder Betrachtungen über das klassische Alterthum«

[1806], v: Gesammelte Schriften, op. cit., III, str. 167.

13

 Wilhelm von Humboldt, »Über das vergleichende Sprachstudium in Beziehung auf die ver-

schiedenen Epochen der Sprachentwicklung« 

[1820], v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 15.

14

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 9.

15

 Siegfried Seidel, Der Briefwechsel zwischen Friedrich Schiller und Wilhelm von Humboldt,

Aufbau Verlag, Berlin 1962, II, str. 207–208.

16

 Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit., str. 27.

17

 Wilhelm von Humboldt, »Über Denken und Sprechen« 

[1795–1796], v: Gesammelte Schriften,

op. cit., VII, str. 582.

Donatella.pmd

29.6.2006, 11:25

56

---

57

D

ONATELLA

 D

I

  C

ESARE

: H

UMBOLDTOVA

 

DIALO

{

KA

 

HERMENEVTIKA

svet«.

18

 ^e je ~lovek res ~lovek »samo zaradi jezika«, je tudi svet zares svet,

ker se konstituira v jeziku.

19

 Brez jezika bi umanjkali tudi predmeti. ^lovek je

obdan »s predmeti, ki jih zazna izklju~no tako, kakor mu jih ponudi jezik«.

20

Vendar funkcija jezika ni zgolj razlo~evanje nasprotnega. Jezik je tisto, kar

povezuje ali, ~e pomislimo ~lovekovo hrepenenje po izvorni, izgubljeni enot-

nosti, celo na novo pove`e jaz in svet kot posrednik v nastalem sporu. Narava

jezika zdru`uje specifi~ni naravi ~loveka in sveta ter s tem ustvarja novo ce-

loto.

21

 »Iz refleksije sveta v ~loveku nastane sredi njih jezik, ki povezuje ~loveka

s svetom in o`ivlja svet s ~lovekom.«

22

 Posredni{ka vloga jezika prina{a s sabo

izvorno jezikovnost ~loveka kot izvorno jezikovnost biti-v-svetu. Humboldtova

ugotovitev razmerja med jezikom in svetom je med drugim podlaga Gada-

merjeve »jezikovnosti hermenevti~nega izkustva«, ki je opredeljeno kot jezi-

kovno posredovano izkustvo tistega, kar je bilo oblikovano na podlagi notranje

mo~i ~lovekove in je zato `e vedno uobli~ena tvar, `e vedno govor, `e vedno

jezik.

23

IV. Hermenevti~ni ob~utek za razli~nost jezikov

Ker so vsi ljudje sposobni govoriti, mora tudi jezik postati individualen in

stvaren, sicer bi ostal gola sposobnost, gola mo`nost dejanja. Nujen proces

diverzifikacije in individualizacije je skladen s prednostjo posameznega pred

ob~im.

Med poloma univerzalnega in individualnega se razpira neskon~en krog jezika;

ta dva pola sta mejnik neomejenega polja razli~nosti. Jezik se namre~ pojavlja

v neskon~ni razli~nosti individualnih jezikovnih razlik, zna~ilnih za naravne

jezike. Mi{ljenje torej »ni odvisno samo od jezika kot takega, marve~, do dane

mere, tudi od vsakega posameznega jezika«.

24

 Posrednik med ~lovekom in

svetom ni jezik kot univerzalna oblika, marve~ vsak posamezen jezik, tako kot

se je oblikoval skozi zgodovino. Raznovrstnost jezikov vdere v negibno in

18

 Siegfried Seidel, Der Briefwechsel zwischen Friedrich Schiller und Wilhelm von Humboldt, op.

cit., II, str. 207.

19

 Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit., str. 16.

20

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str.

186.

21

 Wilhelm von Humboldt, Latium und Hellas, op. cit., str. 168.

22

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str.

325.

23

 Prim. Hans-Georg Gadamer, Wahrheit und Methode, op. cit., str. 447.

24

 Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit. str. 21.

Donatella.pmd

29.6.2006, 11:25

57

---