H e r m e n e V t I k a in humanistika II

58

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    J

EZIK

abstraktno vesoljnost ~istega mi{ljenja, v katerem je obti~ala filozofija. To je

trenutek Humboldtove kopernikanske revolucije ali bolje to~ka, na kateri se

Humboldt na podlagi Kantove misli odlo~i za svoj jezikovno-hermenevti~ni

obrat. Nikakor ne smemo podcenjevati odlo~ilnega vpliva, ki ga priznanje

raznovrstnosti vplivov vpelje v njegovo hermenevtiko: pridobljen je herme-

nevti~ni ob~utek za drugost drugih jezikov, za druga~nost drugih individualitet.

Razli~nost jezikov »ni razli~nost glasov in znakov, marve~ razli~nost pogledov

na svet«.

25

 ^e se svet konstituira samo z jezikom in v jeziku, jezik pa se pojavlja

v razli~nosti posameznih jezikov, ne obstaja samo en svet, marve~ mno`ica

svetov, ki ustreza mno`ici perspektiv, ki jih razpre vsak izmed jezikov. Vpra-

{anje o svetu na sebi ni ve~ smiselno. Fenomen razli~nosti ni omejen samo na

ozna~evanje, marve~ pre`ema tudi pomen, razli~ne semanti~ne zgradbe sveta

v vsakem posameznem jeziku. Vsaka individualna perspektiva zrcali svet na

svoj na~in, ko ga sama oblikuje, pri ~emer celota perspektiv omogo~a spo-

znanje sveta, vendar ga ne iz~rpa, saj vsaka nova perspektiva {e dodatno bogati

celoto. V tem smislu so vsi jeziki skupaj »kot prizma, vsaka stran osvetli vesolje

z druga~nim barvnim odtenkom«.

26

Vendar razli~nost jezikov pridobi tako tudi tragi~no globino. ^e bi bila raz-

li~nost samo v glasovih, ne bi ovirala dostopa do resnice. Vendar pa se`e do

pomenov, s tem pa, kakor je videti, odpre brezno nesporazuma in babilonske

zmede. Jeziki postanejo prve stvarne ovire na poti razumevanja: dajejo nam

vedeti, da se ne razumemo. Zaradi razli~nosti jezikov postane otipljiva dru-

ga~nost obdobij, kultur, posameznikov.

Filozofija, ki ugla{uje svoj spev razli~nosti na podlagi raznovrstnosti posa-

meznega, se navidez ne more izogniti o~itku, da je relativisti~na in solipsisti~na.

Vendar nam navedena metafora o prizmi `e pri{epetava drugo resnico: raz-

li~nost je vedno razli~nost znotraj enotnosti. Ta neodstranljiva enotnost pred-

postavlja vesoljno skladnost jezikov in ima za temelj osnovno na~elo Hum-

boldtove antropologije, bistveno enotnost ~love{kega rodu, ki ne potrebuje

»dodatnih pojasnil«.

27

25

 Ibid., str. 119.

26

 Wilhelm von Humboldt, »Essais sur les langues du nouveau continent« 

[1812], v: Gesammelte

Schriften, op. cit., III, str. 321.

27

 Wilhelm von Humboldt, »Grundzüge des allgemeinen Sprachtypus« 

[1824–1826], v: Gesa-

mmelte Schriften, op. cit., V, str. 383.

Donatella.pmd

29.6.2006, 11:25

58

---

59

D

ONATELLA

 D

I

  C

ESARE

: H

UMBOLDTOVA

 

DIALO

{

KA

 

HERMENEVTIKA

V. O prvenstvu govorice

Individualizacija jezika se ne iz~rpa z individualnimi oblikami posameznih

jezikov. Narava razli~nosti, ki se razodeva v jezikih, ka`e na dodatno stopnjo

individualizacije. Jezik je celota individualnih jezikovnih oblik, vsak posa-

mezni jezik pa je kot krog, ki ga sestavljajo {tevilni delci.

28

 Zato pa je indi-

vidualnost jezika vedno »enotnost v razli~nosti«,

29

 a samo v relativnem smislu,

saj je prava individualnost le v posamezniku, v njegovih besedah in govorici:

»Samo v posamezniku dose`e jezik svoje zadnje dolo~ilo.«

30

 Posamezni jeziki

se pojavljajo »v dejanju svojega stvarnega nastajanja«, v individualnem go-

voru.

31

 Kot dejansko resnico lahko izkusimo le jezikovna dejanja posamez-

nikov. Jezik zato ne more obstajati mimo govorjenja.

32

Na podobno perspektivi~no zaobrnitev prou~evanja jezika naletimo tudi pri

Schleiermacherju. Schleiermacher predlaga novo razumevanje razmerja med

jezikom in govorico, ki v marsi~em spominja na Humboldtovo. Njegov nazor

zasledimo `e v akademski spomenici O razli~nih metodah prevajanja  (Über

die verschiedenen Methoden des Übersetzens, 1813). Ustvarjalno dejanje go-

vora je tu mi{ljeno kot sinteza, ki izpri~uje spontanost posameznika.

33

 Po Hum-

boldtu govorno dejanje »ni pogoj niti pravo dejanje, marve~ stvarno delovanje

v minevanju trenutkov«.

34

 V govorici se jezik nujno poka`e kot enérgeia, ures-

ni~itev dýnamis, ki pomeni hkrati preoblikovanje in preseganje jezika.

35

 Jezi-

kovna ustvarjalnost, ki vsaki~ nastane in se razprostre v jeziku, lahko celo

spremeni na~ela in na~ine jezikovnega postopka. V tem dejanju se proces

28

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str.

286–288.

29

 Wilhelm von Humboldt, »Über den Nationalcharakter der Sprachen« 

[1822], v: Gesammelte

Schriften, op. cit., IV, str. 420.

30

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str.

190.

31

 Ibid., str. 194.

32

 Wilhelm von Humboldt, Grundzüge des allgemeinen Sprachtypus, op. cit., str. 395.

33

 Friedrich Daniel Ernst Schleiermacher, »Über die verschiedenen Methoden des Übersetzens«, v:

Sämtliche Werke, Berlin 1835–1864, str. 153.

34

 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str.

325.

35

 V zvezi z aristotelskim ozadjem Humboldtove misli prim. Donatella Di Cesare, »Die aristotelische

Herkunft der Begriffe érgon und enérgeia in Wilhelm von Humboldts Sprachphilosophie«, v: Jörn

Albrecht (ur.), Energeia und Ergon. Studia in honorem Eugenio Coseriu, Narr, Tübingen 1988, II,

str. 29–46.

Donatella.pmd

29.6.2006, 11:25

59

---