H e r m e n e V t I k a in humanistika II

27

H

ANS

-U

LRICH

 L

ESSING

: H

ERMENEVTIKA

 

V

 D

ILTHEYEVI

 

UTEMELJITVI

 …

Zdaj ni vsekakor nobene resnej{e te`ave ve~ za primerno ovrednotenje Dilthe-

yevega prispevka. Za~ne se `e s preprostim dejstvom, da pojma »hermenev-

tika« ni v Diltheyevem glavnemu objavljenemu delu Uvod v duhoslovne zna-

nosti, njegov projekt spoznavnoteoretske-logi~nometodolo{ke utemeljitve du-

hoslovnih znanosti pa na prvi pogled ne igra nobene odlo~ilne vloge. Poleg

tega so eksplicitno hermenevti~ne refleksije, torej poskusi stringentnega zajetja

fenomena razumevanja – v skladu z ogromnim obsegom dela – bolj marginalni.

Poleg tega pa se tudi Dilthey sam ni nikoli razglasil za »hermenevtika« ali

svoje utemeljitve ozna~il za »hermenevti~no«. Sam ni videl v tem pojmu no-

bene posebne privla~nosti; zanj je bil – povsem tradicionalno – povezan z

ve{~ino razumevanja ali razlaganja pisnega izro~ila.

3

^e ho~emo razmisliti o Diltheyevem pomenu za razvoj hermenevti~nega mi{-

ljenja, ne smemo upo{tevati le njegovega vpliva na hermenevtiko v tem o`jem

smislu teorije duhoslovnoznanstvene metode razlaganja ali interpretacije; od-

lo~ilnej{i je Diltheyev prispevek k hermenevtiki v {ir{em, filozofskem smislu,

ki ti~i – tezo bomo eksplicirali v nadaljevanju – v odkritju `ivljenjskofilozofske-

hermenevti~ne podlage duhoslovnih znanosti.

V nadaljevanju nam gre za to, da bi nekoliko podrobneje osvetlili to herme-

nevti~no utemeljitev duhoslovnih znanosti. Pri tem si na eni strani prizadevamo

za korekturo tistega raz{irjenega enostranskega dojemanja, po kateri naj bi bil

Dilthey klasik – prese`ene – »tradicionalne« hermenevtike in s tem zgolj pred-

hodnik »filozofske« hermenevtike, ki jo je inavguriral Heidegger. Po drugi

strani bi bilo potrebno vlogo in funkcijo hermenevti~nih teoremov in kontekst

njegovega utemeljitvenega projekta ozna~iti ustrezneje, da bi tako dobili jas-

nej{i vpogled v to izvajanje spoznavnoteoretskega, logi~nega in metodolo{kega

utemeljevanja znanosti dru`beno-zgodovinske dejanskosti, katere javna po-

doba je {e zmeraj pogosto dolo~ena skozi sterilno dihotomijo med razlaganjem

in razumevanjem.

Pri tem postopam takole: najprej skiciram celostno koncepcijo, potem na kratko

pojasnim namen te utemeljitve in s pomo~jo Diltheyevih glavnih znanstveno-

filozofskih spisov nekoliko iz~rpneje obravnavam glavne poteze njegove her-

3

 Prim. F. Rodi: Wilhelm Dilthey. Der Strukturzusammenhang des Lebens, v: M. Fleischer/J.

Hennigfeld (ur.): Philosophen des 18. Jahrhunderts. Darmstadt 1998, str. 199 isl.; prim. tudi F.

Rodi: Erkenntnis des Erkannten, n. n. m., str. 81.

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

27

---

28

P

HAINOMENA

14/53–54                                              D

UHOVNA

 

ZGODOVINA

menevti~ne filozofije duhoslovnih znanosti, ki je osredoto~ena na pojma »`iv-

ljenje« in »razumevanje«.

I.

Diltheyev sistemati~ni glavni projekt je poskus filozofske utemeljitve duho-

slovnih znanosti. Z naslonitvijo tudi na Kanta – ~eprav z dolo~eno zadr`anostjo

– ga je ozna~il kot »kritiko zgodovinskega uma«. Izvajanje tak{ne kritike je

Diltheya spremljalo skozi njegovo celotno znanstveno `ivljenje, da ne re~emo:

preganjalo, in skorajda stalno spravljalo ob sapo. Vsa njegova sistemati~na

dela se nana{ajo neposredno ali v {ir{em smislu na ta obse`en, vsekakor nikoli

zaklju~en kompleksni raziskovalni projekt.

Dilthey je hotel obse`no utemeljitev duhoslovnih znanosti realizirati s svojim

glavnim delom Uvod v duhoslovne znanosti, katerega prvi – in edini – zvezek

je iz{el leta 1883.

4

 Uvod je bil rezultat skoraj dvajsetletnega dela; prvi osnutki

za teorijo duhoslovnih znanosti segajo nazaj v polovico {estdesetih let. Kon-

kretno pa se je ukvarjal z Uvodom od za~etka osemdesetih let do sredine devet-

desetih, ko je pod vplivom ostre kritike Hermanna Ebbinghausa, ki se je na-

na{ala na njegov osnutek deskriptivne psihologije v Idejah o opisni in raz-

~lenjujo~i psihologiji (1894), strt in resigniran opustil svoje po~etje. Po ve~letni

prekinitvi je proti koncu svojega `ivljenja poskusil {e enkrat svoje `ivljenjsko

delo, katerega fragmentarna podoba ga je – kot je ve~krat poro~al – preganjala

celo v sanjah, z velikim poudarkom vendarle privesti do dolo~enega zaklju~ka.

Po nekaj pripravljalnih Študijah za utemeljitev duhoslovnih znanosti je leta

1910, torej leto pred svojo smrtjo, predlo`il Zgradbo zgodovinskega sveta v

duhoslovnih znanostih prvi del – na~rtovana sta bila dva – ob{irne {tudije, ki

obnavlja in nekoliko zaokro`a opu{~eni projekt Uvoda. Toda tako kot celotni

projekt je ostal tudi ta na~rt v fragmentarni obliki.

Z  Uvodom  si je Dilthey prizadeval, da bi duhoslovne znanosti spoznavno-

teoretsko utemeljil v obliki, ki jo je etablirala zgodovinska {ola. Njegov cilj je

bil zagotoviti metodi~no avtonomijo te znanstvene skupine proti francoskemu

pozitivizmu (A. Comte) in angle{kemu empirizmu (J. S. Mill, H. T. Buckle).

Zagotovilo naj bi jo spoznavnoteoretsko raziskovanje osnov duhoslovnoznan-

4

 O tem iz~rpneje H.-U. Lessing: Wilhelm Diltheys »Einleitung in die Geisteswissenschaftten«.

Darmstadt 2001.

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

28

---