NAS CASOPIS 390/30.1.2012
C
M
Y
K
23
23
30. januar 2012
elektronski naslov: obcina@horjul.si
Občina
Horjul
Argo Horjul je ta čas vodilno pro-
izvodno in distribucijsko podjetje v
regiji na področju polimernih cevnih
sistemov za nizke in visoke gradnje.
Tako kot številna druga slovenska
podjetja, ki so se kljub globoki krizi
obdržala nad vodo, se je tudi Argo,
čeprav je njegova proizvodna dejav-
nost, proizvodnja cevnih sistemov
za kanalizacijo, v pretežni meri od-
visna od dogajanja v gradbeništvu.
Petdesetčlanski kolektiv, ki ga vodi
triintridesetletni solastnik in direktor
Matej Reisman, je lani pokazal svojo
vitalnost in uspel, po dobrem letu po-
slovnih pretresov na trgu, zaključiti
poslovanje brez izgube. Lani so ustva-
rili 8 milijonov evrov prihodkov, letos
naj bi se ta številka povečala, saj bodo
v proizvodnjo uvedli četrto izmeno in
tako zmogljivosti proizvodnje izkori-
stili optimalno. Sicer pa je bilo podjet-
je Argo ustanovljeno leta 1990 in se je
v začetku ukvarjalo s projektiranjem
in izdelovanjem specialne navtične
opreme, palubne opreme plovil za
rekreativno in tekmovalno jadranje.
Le leto po začetku delovanja je teda-
nji lastnik, ki se je smrtno ponesrečil
leta 2007, navtičnemu programu pri-
družil še program hišne kanalizacije.
Program, ki obsega proizvodnjo cevi
in priključkov iz polipropilena, se je
uspešno širil in po obsegu kmalu pre-
segel navtičnega. Danes predstavlja
kar 70 odstotkov proizvodnje. Argo
je proizvajalec sanitarne plastike z
najširšim programom v državi, za-
radi kakovosti in konkurenčnosti na
tem področju pa danes svoje izdelke
prodaja na vzhodnih in zahodnih tr-
gih. Pred dobrimi desetimi leti so v
Argu osvojili še program proizvodnje
kabelske kanalizacije iz polietilena,
ki trenutno predstavlja 25 odstotkov
njihove proizvodnje. Sicer pa nas je
zanimalo, odkod poimenovanje pod-
jetja z Argo, ki je v mitologiji ime Ja-
zonove barke, s katero so se pogumni
pomorščaki podali v neznano, da bi
našli zlato runo. Seveda je ime pod-
jetja skladno z ustanoviteljevo
ambicijo, da v njem projekti-
rajo in izdelujejo navtično
opremo. Trg je zahteval
kajpak širitev pro-
grama na druga po-
dročja, vendar je ime
družbe ostalo staro.
Pogovor z direktorjem
Matejem Reismanom se
je zato nanašal predvsem
na kljubovanju viharjem na
nemirnem morju poslovanja in
utrjevanju pozicije Arga na trgu.
S
kolegom solastnikom sta vsto-
pila v Argo d.o.o v letu 2007, ko
finančna in gospodarska kriza še ni
pokazala vseh razsežnosti. Že na-
slednje leto, leta 2008, pa je krepko
začela majati najprej svet, pri nas pa
najprej slovensko gradbeništvo, ki
se še zdaj ni pobralo. Znaki krize so
bili že leta 2007, a vidva sta se ven-
dar lotila tega tveganega projekta?
Leta 2007 še nihče ni vedel, kako glo-
boka bo kriza, gospodarska rast je bila
v vzponu, gradbeništvo pa je imelo
velik razmah. Takšna gibanja so bila
še v začetku leta 2008 in v Argu, naše
poslovanje je namreč tesno povezano
z dogajanjem v gradbeništvu, je be-
ležilo zavidljive stopnje rasti. Sicer pa
v poslovanju neke družbe ne prideš
daleč, če ne tvegaš, vendar spet ne
toliko, da bi ogrozil njeno stabilnost
in delovna mesta. Drznost mora biti
sestavina odločanja. Najin nakup
podjetja je temeljil tudi na vedenju, da
je lahko kriza tudi izziv za nove raz-
vojne premisleke in premike. Sicer pa
je proizvodnja plastičnih sistemov za
kanalizacijo relativno nova, v svetu se
je začela šele pred tridesetimi leti, saj
so prej uporabljali v te namene želez-
ne cevi. Plastika je cenejša, učinkovi-
teje lahko tesni, lažje je z njo rokovati
in ima ekološke prednosti, saj jo lahko
stoodostno recikliramo. Naše pod-
jetje je postalo v tej regiji pomemben
igralec in po krizi, ki smo jo tudi imeli
do lanskega leta, danes lahko rečemo,
da smo se rešili, ker smo zmogli naj-
ti tržne niše na tujih trgih, doma pa
imamo prav tako največji tržni delež
v prodaji tovrstnih izdelkov.
N
am lahko opišete minula tri
krizna leta, ki bi vas lahko spra-
vila na kolena, kar se je zgodilo ve-
likim slovenskim gradbenikom in
njihovim podizvajalcem?
Mi smo imeli srečo, ali pa pamet, ne
vem, kako bi to poimenoval, ker nis-
mo zelo agresivno ponujali naših iz-
delkov gradbenim velikanom. Zato
nas njihov kruti konec ni spravil na
kolena. V proizvodnji smo se usmerili
na specifične izdelke, tudi v manjših
serijah in zanje našli kupce predvsem
na tujem. Takoj po začetku krize smo
naredili preusmeritev poslovanja na
tiste dimenzije naših sistemov cevi, ki
jih rabijo v zasebni gradnji, saj velikih
zgradb na območju, ki ga lahko mi
tržno pokrivamo, niso gradili. Sistemi
plastičnih cevi, od umivalnika in stra-
niščne školjke, do glavnega kanaliza-
cijskega voda, ali pa do greznice, pa
trg zmeraj išče. In zdaj lahko že rečem,
da smo uspeli prebroditi najhujše.
N
ekateri drugi proizvajalci teh
sistemov na Slovenskem so pre-
nehali s poslovanjem.
Res je. Verjetno zato, ker so bili preveč
odvisni od gradbenih velikanov
in se po njihovem polomu
niso več znašli. Sicer pa
so velika podjetja, ki se
ukvarjajo s plastiko,
zaradi krčenja naročil
na drugih področjih,
vstopala s svojimi ka-
pacitetami v proizvod-
njo izdelkov, ki jih dela-
mo tudi pri nas. Omejujoči
faktor pri poslovanju s temi
izdelki je teritorij, kajti proizvod-
nja in prodaja za trge, ki so oddaljeni
več kot tisoč kilometrov od tovarne,
se ne splača, saj so transportni stroški
previsoki. Dosegajo namreč kar
20 odstotkov cene proizvo-
da. Kakorkoli že, danes
smo v Sloveniji edini
proizvajalec celotnega
sistema cevi za hišno
kanalizacijo, ki nam
je uspelo zadržati re-
alizacijo na osmih mili-
jonih evrov, navkljub
temu, da nam je delež
prodaje na domačem trgu v
letu 2008 padel s 60 odstotkov na 40
odstotkov naše proizvodnje in zdaj
izvažamo kar 80 odstotkov vsega kar
naredimo.
V
rednost proizvodnje v višini
osem milijonov evrov se ne sliši
sicer veliko na evropskem trgu.
Seveda ne, vendar morate vedeti, da
nas je le petdeset, da je povpraševa-
nje po teh izdelkih v Sloveniji upadlo
za polovico. Da prodamo en »šlepar«
našega blaga v vrednosti deset tisoč
evrov – če to razdelimo po vrednosti
na posamezne hiše, približno od dve-
sto do tristopetdest evrov – je potreb-
nih precej hiš. Teh osem 8 milijonov
evrov je sicer vrednostno toliko kot
leta 2008, vendar se za njimi skriva
bistveno večja proizvedena količina
izdelkov, saj so se cene bistveno zni-
žale. Poleg tega smo se preusmerili v
proizvodnji tudi tako, da danes več
ne proizvajamo za drugega z njegovo
blagovno znamko, ampak prodajamo
veliko večino naših izdelkov pod bla-
govno znamko Argo. Tudi zato, ker
so se, kot sem že omenil, veliki proiz-
vajalci v svojih racionalizacijskih po-
segih odločili delati na svojih strojih,
da jim ne bi stali, delati tudi izdelke,
ki jih pred krizo niso. Zato smo iz-
gubili nekaj dobičkonosnih poslov in
se morali usmeriti v pretežni meri na
proizvodnjo izdelkov z našo blago-
vno znamko. Naše prodajne tarče
so veliki trgovci na tujem, doma pa
dovažamo z lastnim prevozom tudi
manjšim kupcem.
S
urovina za vašo proizvodnjo je
granulat, ki ga proizvajajo na
osnovi na�e. Kako vplivajo cenovna
nihanja na�e na vaše poslovanje?
Leto 2010 je bilo s tega vidika kata-
strofalno, ker so se cene vhodnih ma-
terialov za našo proizvodnjo za enkrat
povečale. Osnovna surovina, to so
granulati za plastiko, predstavlja 60
% cene izdelka. Narejeni so na osno-
vi na�e in pričakovali bi, da se bodo
njihove cene gibale s cenami na�e na
trgu. Tako pa je na�a leta 2010 bila bi-
stveno cenejša kot leta 2008, granulati
za našo proizvodnjo pa so se podražili
za enkrat. Če je cena granulatov še na
začetku leta 2009 znašala 700 evrov,
se je do konca 2010 dvignila na skoraj
1400 evrov. Ob tem pa so veliki proiz-
vajalci takšnih izdelkov kot so naši, na
začetku krize celo znižali cene
končnih izdelkov navkljub
nenormalnemu zvišanju
cen surovin. Prej so bila
nihanja cen. Tudi mi
smo izdelke dražili
glede na cene suro-
vin, tokrat pa to ni bilo
mogoče, saj je razlika
bila prevelika. Veliki so
se sprijaznili, da bodo leto
ali dve poslovali z izgubo. Ali
pa pokrivali s proizvodnjo vsaj direk-
tne stroške, na akumulacijo pa niti
pomislili niso. Tem gibanjem smo se
morali prilagoditi tudi mi in si pred-
vsem z več-
jim obsegom
proizvodnje
in njenim pla-
siranjem na
nova tržišča
zagotovili ob-
stanek na trgu.
Predlani nam
je to pobralo
pol milijona
evrov, vendar
smo lani v tem
smislu prišli
na zeleno vejo
in končali po-
slovanje s pozi-
tivno ničlo.
S
te morali odpuščati ljudi, zni-
ževati plače? Kolikšen je delež
stroškov dela v vaši proizvodnji?
Odvisno od vrste izdelka. Pri ceveh
med petimi in desetimi odstotki, pri
spojnih elementih, kjer je potrebno
več živega dela, pa okrog 25 odstot-
kov. Plač pa ne moreš znižati kakor
se ti zljubi, ker ti to preprečuje sistem
kolektivnega dogovarjanja. Ta pa
je preveč naravnan za lepe čase, na
osnovi rasti družbenega bruto pro-
dukta in življenjskih stroškov. Povrh
tega pa se soočamo z neznos-
no obdavčitvijo plač, kar
tudi prispeva k nekon-
kurenčnosti našega
gospodarstva. Če
nekdo dobi v Av-
striji minimalno
plačo 600 evrov, je
za podjetnika stro-
šek njegove bruto
plače 800 evrov, pri
nas pa 1200 evrov. In
če k temu prištejemo
še dodatke, pridete do
bruto plače 1500 evrov. To je
prava cena najnižje plačanih v našem
gospodarstvu. O tem nihče ne govo-
ri, ampak le o mizernih minimalnih
plačah, ozadje teh plač pa nikogar
ne zanima. Pri nas so plače skladne s
kolektivno pogodbo, ne izstopamo ne
gor in ne dol. Niso slabe. Odpuščali
pa v krizi tudi nismo iz proizvodnje,
saj bi jih še nekaj rabili, če bi se našli
dobri delavci. Vidim, da so zdaj v na-
šem kadrovskem bazenu za delavce
v proizvodnji na razpolago le ljudje,
ki vzdržijo le pol leta pri delodajalcu,
zgubijo službo in se zaposlijo spet pri
drugem. V resnici je težko dobiti do-
bre delavce v proizvodnji, na razpis
za tajnico pa se javi petsto ljudi.
P
a plače redno izplačujete?
Brez zamud in skupaj s prispevki.
Č
e vas prav razumem, zdaj usmer-
jate vse sile v stabilizacijo poslo-
vanja in ohranitev pozicije na trgu,
ki je še zmeraj muhast, investicije
pa omejene? Pa vendarle bo verjetno
treba razmišljati o novih tehnologi-
jah in novih izdelkih?
Osvojili smo proizvodnjo nizko-
šumne hišne kanalizacije. V njej so
drugačni materiali kot v klasični in
proizvajamo na novih in drugačnih
strojih. Smo edini proizvajalec nizko-
šumne kanalizacije v regiji. Računam,
da se bodo ljudje vse bolj odločali za
vgraditev teh sistemov namesto kla-
sičnih, čeprav so dražji. Ustanovili
smo podjetje na Vrhniki, kjer smo naj-
prej nameravali proizvajati kanaliza-
cijske jaške, ker pa je obseg naložb v
kanalizacijske sisteme upadel, smo se
preusmerili na nove izdelke. Tako de-
lamo na Vrhniki specialno embalažo,
ki nadomešča kovinsko iz inoksa. V
jeseniškem Acroniju so zadovoljni z
našimi izdelki, saj kar precej privarču-
jejo. Za Knauf smo naredili povratne
palete za volno, ki služi izolaciji pečic.
Delamo tudi posebne izdelke za ribo-
gojnice, pontonske mostove iz plasti-
ke in podobno. Zdaj je na Vrhniki za-
poslenih dvanajst ljudi in v dveh letih
in pol smo dosegli poldrugi milijon
letne realizacije.
I
n drugi programi?
Na drugih programih pa stabili-
ziramo poslovanje, selekcioniramo
kupce, da bi s korektnimi poslovnimi
odnosi zagotovili sebi in njim nemo-
teno poslovanje. Zdaj imamo zavaro-
vane praktično vse terjatve do kupcev
in navkljub restriktivnemu ravnanju
bank, tudi do njih izpolnjujemo svoje
obveznosti. Za letos sem opti-
mističen, kajti zagotovo je
najhujše za nami in z
večjo količinsko pro-
izvodnjo se lahko
nadejamo tudi do-
bičku. Sprostil se
nam je trg v Italiji,
dobro delamo v
Avstriji in Nemči-
ji, s svojimi izdelki
smo prodrli v Dubaj.
In ker je naša proizvod-
nja okolju prijazna, izdelki
pa brez odpada, ker jih je mo-
goče reciklirati, so možnosti za razvoj
podjetja zanimive in dobre. Ker bo
treba skladno z direktivami Evropske
unije tudi v Sloveniji v naslednjih le-
tih kar precej sredstev vložiti v kana-
lizacijsko opremo, se nam tu odpirajo
nove možnosti. Zdaj letno predelamo
približno 500 ton polietilena ter 2.000
ton polipropilena. Strankam nudimo
celovit program cevnih sistemov, ki
zajema cevi in priključke za hišno
kanalizacijo, zunanjo kanalizacijo, ka-
belsko zaščito, drenažo, vodovod itd.
Količinsko lahko s sedanjimi zmog-
ljivostmi za tretjino povečamo obseg
proizvodnje brez dodatnih vlaganj,
ko bomo uvedli četrto izmeno. Nismo
veliko podjetje, smo pa prilagodljivi
in se lahko hitro odzovemo na spre-
membe na trgu. To je naša prednost,
ki smo jo doslej znali izkoristiti. Pa
tudi v prihodnje jo bomo zagotovo
zmogli in znali.
Marjan Horvat
Matej Reisman, direktor in solastnik Argo d.o.o Horjul o krizi, ki jih je pestila in poteh izhoda
»Imeli smo srečo ali pa pamet, ker nismo zelo agresivno ponujali naših
izdelkov gradbenim velikanom.«
Matej Reisman direktor
»Predlani
nam je to pobralo
pol milijona evrov,
vendar smo lani v tem
smislu prišli na zeleno
vejo in končali poslo-
vanje s pozitivno
ničlo.«
»Nismo veli-
ko podjetje, smo
pa prilagodljivi in se
lahko hitro odzovemo
na spremembe na trgu.
To je naša prednost, ki
smo jo doslej znali
izkoristiti«.
»Naše podjetje
je postalo v tej regiji
pomemben igralec in po
krizi, ki smo jo tudi imeli do
lanskega leta, danes lahko re-
čemo, da smo se rešili, ker smo
zmogli najti tržne niše na tujih
trgih, doma pa imamo prav
tako največji tržni delež v
prodaji tovrstnih iz-
delkov.«