NAS CASOPIS 390/30.1.2012
C
M
Y
K
34
34
30. januar 2012
elektronski naslov: info@dobrova-polhovgradec.si
Občina Dobrova
- Polhov Gradec
Pogled na Mount Everest, streho sveta, je go-
tovo nepozabno doživetje. Kakšni občutki so
vas, za katere je že Triglav visok, navdajali ob
tem?
Zame bo Triglav po vsej verjetnosti vedno ne-
osvojljiva trdnjava zaradi strahu pred globino.
Kljub temu pa mi je že uspelo osvojiti Jbel To-
ubkal 4167 m (Maroko), Kilimandžaro 5895 m
Tanzanija) in v Himalaji tri pe�isočake: Gokyo
Ri 5360 m, Cho La Pass 5420 m, Gorak Shep
5170 m.
Prvi pogled na Mount Everst je zagotovo fas-
cinanten in navdušujoč. Opazovali smo ga iz
50 km oddaljenega Namche Bazaarja. Bolj kot
smo se mu bližali, bolj je bil mogočen, a kljub
vsemu ima Himalaja ogromno drugih preču-
dovitih vrhov, ki so ga zasenčili, kot recimo ve-
ličasten Ama Dablaam, ki je bil za nas vse edin-
stven in spoštovanja vreden, Nuptse, Lhotse,
Cho Oyu – ki ga poznamo po velikem uspehu
našega sovaščana Pavla Kozjeka.
Vas je kaj vleklo, da bi nadaljevali pot proti
Everestu?
Osebno sem se odločila za to potovanje, še pre-
den sem prebrala program. Že samo to, da sem
dobila program, je pomenilo, da sem fizično in
psihično sposobna sprehoda med najvišjimi
vrhovi sveta. Samo ime Himalaja ti v misli pri-
žene imena najboljših slovenskih in svetovnih
alpinistov, kot so Tomaž Humar, Viki Grošelj,
Nejc Zaplotnik in naš sovaščan Pavle Kozjek.
Seveda se ti v mislih poraja, kaj pa bom jaz
tam, če je še marsikatera slovenska gora preza-
htevna zame. Spoštovanje do vseh alpinistov
je sedaj zagotovo še toliko večje. Zame so bili
osvojeni vrhovi že dovolj velik dosežek. Ne
čutim potrebe po višjih vrhovih, saj je že več-
dnevno bivanje na višini 5000 m lahko zelo na-
porno. Nekako do te višine seže meja trekerjev,
naprej pa je rezervirano samo še za izkušene
alpiniste.
Pa višinska bolezen? Kako in koliko časa ste
se prilagajali na višino?
Himalaja je zelo zanimivo pogorje, ko greš gor,
greš veliko dol in ko greš dol, greš veliko gor.
Skregano z vsako logiko, a kljub vsemu je to
odlična aklimatizacija že od samega začetka
trekinga. Verjetno tudi zato nismo imeli večjih
težav z višinsko boleznijo. Seveda veliko po-
meni tudi izkušen lokalni vodnik, ki zna izbi-
rati pravilen tempo hoje ter postanke.
Celoten treking je trajal dvanajst dni, zaradi
aklimatizacije smo do najvišje točke potre-
bovali devet dni in kljub dobri aklimatizaciji
je pri najvišjem cilju korak postal težji in dih
vedno globlji. Za enako dolžino poti navzdol
smo potrebovali pičle tri dni, korak in dih pa
sta bila vedno lažja.
Poleg bližine Mount Everesta so vas gotovo
navdušila še druga doživetja. Eno ali dve, ki
sta se vam najbolj vtisnili v spomin?
Zagotovo je največje doživetje pristanek z leta-
lom na visokogorskem letališču v Lukli. To je
kraj, kjer se trekingi v območju Mount Everesta
začnejo in končajo. Letališče leži na višini 2900
m, kar je višje od Triglava. Pista je dolga 527 m
v naklonu 12 %, začne se s prepadom in konča
z zidom. Če bi vnaprej vedeli, da je to eno naj-
nevarnejših letališč na svetu, bi verjetno imeli
malce strahu v kosteh. Ko pa smo ob vrnitvi
en teden čakali zaradi megle, da bi lahko po-
leteli v Katmandu, tudi pomislili nismo, da bi
bilo lahko kaj narobe. Ko so letala po enem ted-
nu vzletela, je bilo v vasi veselja na pretek.
Kot posebno doživetje je bilo prečkanje rek po
visečih mostovih, na katerih smo se srečevali
s številnimi nosači in trekerji, a tudi z mogoč-
nimi jaki (visokogorsko govedo). Medtem ko
sem se jaz tresla od strahu pri prvem gugajo-
čem mostu, so jaki suvereno odkorakali čez. Če
si imel srečo deliti mostove z njimi, si pa pri
tem nehote poskakoval 10 cm v zrak.
Katmandu je glavno mesto Nepala. Katere so
njegove najbolj prepoznavne posebnosti? Česa
ne boste res nikoli pozabili?
Katmandu je mesto starodavnih templjev, iz-
virnih verskih običajev, slikovitih tržnic, ku-
linaričnih pestrosti, kjer zaradi nakupovalnih
skušnjav ni nikoli dolgčas. Katmandu je zaradi
svoje čudovite arhitekture pod Unescovo za-
ščito.
Zagotovo je najbolj prepoznaven po svojem
divjem prometu. Že to, da vozijo po levi strani,
je za nas zanimivo, ko pa ugotoviš, kako po-
membni so milimetri, si včasih raje zatisneš
oči. Kot pešec v prometu nimaš nobenih privi-
legijev; prečkati večjo ulico je poseben podvig.
Zanimivo je, da imajo vsi domačini na obrazu
zaščitne maske, šale ali kaj podobnega zaradi
izredno onesnaženega zraka (smog, prah).
Kaj pa Azija kot taka? Kaj jo po vašem mne-
nju najbolj loči od Evrope?
Težko rečem, kakšna je razlika med Azijo in
Evropo, ker je Nepal netipična azijska država.
Že med mestnim in visokogorskim ljudstvom
je ogromna razlika. V visokogorskem svetu
prevladuje budizem, v mestih pa hinduizem,
ki se zelo razlikujeta od evropskih verstev.
Nepalci v šali pravijo, da imajo tri vere: hindu-
izem, budizem in turizem. So pa zelo zadovolj-
ni, da so se znebili četrte vere – terorizma.
Kako pa zdaj, ko ste doma in ste videli najviš-
je gorovje na svetu, sprejemate domače gore?
Čeprav na 4000 m najdeš planike, encijan in
rododendrone, bodo domače gore vedno ene
najlepših. Lahko smo ponosni na našo malo
Slovenijo, da imamo na levo roko morje, na
desno pa prečudovito mogočno hribovje s Tri-
glavom v osrčju.
Daljši opis poti je na spletu na naslovu:
h�p://
vandroucek.blogspot.com/2011/11/po-zapra-
senem-podstresju-svetahimalaya.html
Milka Bokal
Pograjci pod streho sveta – Mount Everestom
Skupina Pograjcev (Jerica Škrlj, Rajko Škrlj, Vesna Škrlj, Dominik Kozjek, Polona Kozjek) je lani v tritedenskem poha-
janju (trekingu) od 20. oktobra do 10. novembra po Nepalu spoznavala Himalajo in navade visokogorskih ljudstev in ne-
koliko prav tako nepalski mestni utrip. Povzpeli so se tudi na 5420 m visok Cho La Pass, ki je le 17 km oddaljen od Mount
Everesta. Na vprašanja o zanimivem potovanju je odgovarjala Vesna Škrlj.
Vesela druščina na vrhu pe�isočaka Gokyo Peak
Mount Everest
Noša plemena Šerpa. Foto: Vesna Škrlj
Bila sem na obisku pri Minki Benko iz Praproč,
ki biva v Domu starejših občanov Medvode.
Minka se je rodila pred 84 leti kot nezakon-
ska hči mami Mariji, Hriberski iz Smolnika.Po
štirih letih se je mama poročila na Praproče k
Zvonekari. Minka pove, da so živeli skromno,
vendar v slogi in prijateljstvu. Od tam je hodi-
la peš v šolo v Polhov Gradec, pogosto pa tudi
k sveti maši. Ker za nadaljevanje šolanja ni
bilo možnosti, je ostala doma in z mamo, ki je
kmalu ovdovela, sta se na vse načine trudili za
vsakdanji kruh. Nabirali sta gobe, borovnice,
pozimi klekljali,da sta preživeli. Po vojni je bilo
življenje resno, fantov ni bilo in le redke so bile
urice mladostniškega veselja. Z 28 leti se je za-
poslila na Hoji v Polhovem Gradcu, čez nekaj
let pa v Avtomontaži v Ljubljani, kjer je napra-
vila tudi avtoličarski tečaj in nato opravljala
razna dela. Pri 35 letih se je poročila s Francem
Benkom. Doma je bil iz Čemšenika iz družine
z dvajsetimi otroki. Vsi so odrasli, dandanes
pa je kmetija prazna kot še marsikje drugje. Bil
je invalid, vendar je dolgo vrsto let hodil peš
iz Praproč na avtobus in na delo v Ljubljano.
Umrl je nenadno, zaradi infarkta, že pred 15
leti. Minkina mama je tudi umrla na hitro, do
zadnjega, pri 85 letih, se je oskrbovala sama,
nato pa za kapjo umrla v nekaj dneh. Tudi
Minka si najbolj želi, da bi se vsaj lahko do za-
dnjega gibala, vendar to prepušča v Božje roke.
Na vse je pripravljena, če pa bi obležala, ve, da
bo v dobrih rokah, saj ne more dovolj pohva-
liti osebja v domu, tako so skrbni in prijazni.
V zakonu se jima je rodila hči Marinka, ki je
sedaj stara 47 let. Bila je lep, zdrav dojenček,
pri kakšnih treh letih pa so se začeli kazati
znaki njene posebnosti. Marinka se je razvijala
na svoj način. Zdravniki ji niso mogli poma-
gati. Zelo je nadarjena za glasbo in risanje in
nekatere druge spretnosti, nikoli pa ni mogla
hoditi v šolo. Zaradi ostarele matere in bolne
hčerke je Minka pustila službo in skrbno po-
magala materi in hčerki. Izobraževali so jo
doma ob pomoči nekaterih dobrih ljudi. Ma-
rinka brezpogojno veruje v Boga in Božjo ma-
ter Marijo, zelo ljubi tudi svojo mamico. Pozne-
je, ko starih staršev in očeta že ni bilo in je tudi
Minka že bolehala, Marinka pa je rabila vedno
več pomoči, je nekaj let bivala v Hrastovcu,
v ustanovi za živčno in duševno bolne. Pred
petimi leti pa je v njuno življenje posijal svetel
žarek sreče, saj so Marinko sprejeli v Barko
– skupnost, ki skrbi za ljudi s posebnimi po-
trebami in jo bom predstavila naslednji mesec.
Vsak teden jo pripeljejo na obisk k mami,
ob različnih praznovanjih in slavjih pa pri-
dejo po Minko in jo odpeljejo v Barko na ob-
isk. Minka je presrečna, da je Marinka našla
tako topel dom in doživela že toliko lepega,
videla že toliko sveta, spoznala številne do-
bre ljudi, ki prostovoljno pomagajo v Barki.
Ko je bila Marinka na varnem v Barki, je Minka
pod težo onemoglosti in osamljenosti vedno
bolj začela razmišljati o svoji prihodnosti in se
pred dvema letoma odločila za selitev v DSO
Medvode, ki je zelo blizu Zbilj, kjer živi Marin-
ka. Nikoli ne bo pozabila lepega in prisrčnega
sprejema, ki ga je bila deležna že ob sprejemu
prvi dan. Začutila je prijaznost, domačnost in
ljubezen, kar človek v starosti in stiski tako
zelo potrebuje. Zelo je hvaležna vsem zaposle-
nim, ki tako lepo ravnajo z ljudmi. Zelo dobro
kuhajo in zelo je vse čisto. Poudarja, da to ni
dom samo starejših, ampak dom, poln ljubez-
ni. Zelo si je psihično in fizično opomogla, ve-
liko sodeluje v raznih dejavnostih, hodi po so-
bah do ubogih, ki ne zmorejo več iz postelje, in
se z njimi pogovarja. Navezala je že veliko no-
vih prijateljstev med varovanci in med zapo-
slenimi. Včasih tudi zaigra na orglice. Veliko
posluša radio Ognjišče, brati
pa žal zaradi oči ne zmore več.
Poleti je hodila na dolge spre-
hode v naravo v bližini doma.
V posebno veselje ji je du-
hovna oskrba v domu. Vsak
mesec imajo mašo v domski
kapeli, ob večjih praznikih
organizirajo več spovedni-
kov, da se vsi lahko primer-
no pripravijo na praznike in
prejmejo zakramente. Vsak
večer zaspi z rožnim vencem
v rokah, veliko moli za vse.
Spominja se vseh faranov,
sovaščanov, prijateljev, po-
sebne pozdrave in dobre želje
pa je naročila za g. župnika
Bogdana. Vsem, ki jo pozna-
te sporoča tople pozdrave.
Ob slovesu sva se objeli in se poslovili z nje-
nim sloganom: Naj to zgodbo celi svet izve, da
tukaj v tem domu poje mi srce!
C. Škof
Obisk pri Minki Benko v
Domu starejših občanov Medvode
Ko v prazničnih decembrskih dneh obhajamo družinske praznike, ne smemo po-
zabiti, da veliko ljudi ne more praznovati v krogu lastnega doma in družine. V
decembru vsako leto prostovoljke Karitas in Rdečega križa obiskujemo starejše
in bolne, pa tudi nekatere naše župljane, ki bivajo v raznih zavodih in domovih
za ostarele.