22
sproščeno in meje glede seksualnih aktivnosti, ki jih je včasih postavljala družba, so se močno
zabrisale. Postavljeni smo pred dejstvo, da izbiramo v izobilju možnosti (Carnes, 2006, 2010).
Frankl poimenuje navedeno stanje »spolna inflacija«. Opozarja, da moramo znati razločevati
v spolnosti (»ki je toliko človeška, kolikor izraža ljubezenski odnos«), če se ne želimo utopiti
v promiskuiteti (Frankl v Lukas 1993, str. 17). Podobno kot Carnes (2010), ki opozarja, da si
moramo znati v poplavi seksualnih vsebin postavljati meje, tudi Frankl trdi, da se »premalo
zavedamo, da človekova svoboda ni vsemogočnost in samovolja in da razločevanje temelji na
odgovornosti, to se pravi na odločanju pod vodstvom lastne vesti« (Frankl 1994a, str. 61). V
družini, najbolj intimni celici družbe, se bohoti odtujenost, občutek zapuščenosti pa je bistvo
zasvojenskega hlepenja po omami, torej predstavlja opisano stanje za mnoge podlago, da
razvijejo različna tvegana vedenja ali navade, ki se lahko razvijejo v zasvojenosti različnih
vrst (Carnes, 2006; Rozman, 2013).
Tabela 2.1: Družbene značilnosti in ustrezne primerjave v svetu zasvojenosti
Odnosi med družbo in zasvojenimi
Družba
Zasvojeni
Ugodje
Hitra omama
Zaupanje v tehnologijo
Lahke rešitve
Zabava pomembnejša od smisla
Pomanjkanje smisla
Nenehne spremembe v družbi
Zmeda in pomankanje vrednot
Razbito družinsko okolje
Zapuščenost
Izguba skupnosti
Osamljenost
Visoka stopnja stresa
Tesnoba
Izkoriščanje
Nezaupanje
Zanikanje omejitev
Nobenih omejitev
Zasvojeni v družbi
Pravila zasvojenosti
Vir: Carnes (2006, str. 110)
Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije
7
, je že pred več kot petindvajsetimi leti v svojem
7
Logoterapija (grško logos = smisel) je psihoterapevtska metoda, ki jo je v 30-ih letih 20. stoletja
utemeljil Viktor Emil Frankl (1905–1997). Osredotoča se na smisel človeškega bivanja in na
posameznikovo iskanje tega smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira
delovanja v kontekstu človekove duhovne razsežnosti, saj se razlikuje od primarne motivacije potreb
23
predavanju na 12. Mednarodnem kongresu o družini opozoril na študijo, pri kateri se sklicuje
na »zelo znanega psihiatra iz New Yorka«, ki izkazuje, da 100 % mladih, od droge odvisnih
ljudi v New Yorku, trpi zaradi občutka brezsmiselnosti, v tej bivanjski praznoti pa se bohoti
spolni nagon (Frankl v Lukas 1993, str. 5–14). Frankl (prav tam) pravi, da ni dolžnost
človeka, da najprej uresniči svoje možnosti, ampak je njegova dolžnost, da se usmeri v svet.
Socialna naravnanost in altruistično obnašanje sta najboljša pot do samouresničenja, do
samouresničenja in užitka pa ne pridemo direktno, temveč tako, da delamo, kar je dobro in
prav. Bližnjica do užitka, kamor bi lahko uvrstili tudi seksualno vedenje na internetu, se
izkaže za slepo ulico. Družina je tista, ki daje možnost, da človek živi samopresežnost svojega
bivanja, smiselno življenje in doživljanje ljubezni kot najvišje duhovne vrednote, kjer človek
prezre samega sebe in biva za nekoga.
2.3.6.3.
Zgodnje izkušnje v primarni družini
Avtor relacijske družinske terapije, Gostečnik (2008, 2010), išče vzroke zasvojenosti s
seksualnostjo v napetosti v razbolelem telesu, ki hrepeni po ljubezni, spoštovanju, sprejetosti
in pripadnosti. Z izbiro takega vedenja posameznik nezavedno kliče po odnosu in na ta način
zmanjša napetost, ki jo čuti in je ni zmožen izraziti v intimnem medosebnem odnosu. Družina
deluje kot sistem, v katerih dejanja enega člana vplivajo na drugega in obratno. Temelj
družinskega sistema je pripadnost ali povezanost. Starši so odgovorni za ovrednotenje
pripadnosti. Odnos med staršem in dojenčkom vpliva na rast nevronov v dojenčkovih
možganih, ki se šele razvijajo. Siegel (1999, 2014) pojasnjuje, da je občutek pripadnosti in
regulacija otrokovih čutenj s strani staršev tako pomembna, ker na ta način nezreli možgani
otroka uporabijo zrele funkcije možganov staršev za reguliranje svojih procesov. Zdrava
pripadnost pusti v otroku občutek, da je sprejet od staršev vedno. Strokovnjaki (Repič, 2008;
Gostečnik, 2008b; Cvetek, 2009; Adams, 2013) opozarjajo, da je za otroka ena najhujših
travmatičnih izkušenj ranjena pripadnost, zapuščenost, ki je posledica zlorabe otroka.
Poudarjajo, da je najhujša oblika zlorabe otroka spolna zloraba, ki jo navajajo kot pogost
dejavnik zasvojenosti. Prav tako navajajo, da sta tudi telesna in čustvena zloraba otroka
dejavnika zasvojenosti, pri čemer Adams (2013) še posebej izpostavi prikrit incest, ko
ali nagonov. Logoterapija se ukvarja predvsem z nevrotičnimi motnjami, ki so posledica bivanjske
praznote (oz. zavrtosti, prikrajšanosti – t.j. pomanjkanje občutka, da je življenje smiselno) in skuša
pacientu najti življenjski smisel (Vikipedija, 2014).
Nekateri ameriški avtorji ji na podlagi statističnih raziskav pripisujejo zaslugo, da je človekovo
usmerjenost k smislu treba vrednotiti kot merilo duševnega zdravja (Frankl 1994b, str. 86).