24
nepotešene potrebe staršev po bližini zadovoljujejo otroci in igrajo vlogo nadomestnega
partnerja enemu od staršev. Pogost odziv na travmatično izkušnjo v otroštvu so potlačena
čustva. Travmatična izkušnja lahko zaradi disociacije ostane nepredelana v implicitnem delu
spomina (amigdali) in podzavestno vpliva na posameznikovo doživljanje v odrasli dobi kot
čustvena izkušnja brez razumske vednosti o travmi, ki vpliva na posameznikov fizični,
psihični, čustveni in duhovni svet (Gostečnik, 2008b; Repič 2008; Cvetek, 2009) in močno
poveča verjetnost za razvoj zasvojenosti v odraslosti (Carnes, 2001, 2006; Cantelmi in drugi,
2004; Butler in Zitzman, 2005; Repič, 2008; Cvetek, 2009; Steffens in Means, 2009;
Gostečnik, 2012; Adams, 2013).
Raziskave, ki jih omenja Carnes (2006) podkrepijo navedene ugotovitve, saj izkazujejo, da je
bilo 87 % zasvojenih s seksualnostjo čustveno zlorabljenih, 81 % spolno zlorabljenih, 72 %
pa telesno zlorabljenih. Otrok doživlja zlorabo kot neodobravanje svojega vedenja, pri čemer
občuti čustveno neuglašenost s staršem, stres, ki ga ni zmožen sam regulirati, in sram.
2.3.6.4.
Sram
Poznavanje dinamike sramu je pomembno pri razumevanju zasvojenosti, saj je sram gonilna
sila zasvojenskega ciklusa. Sram je čustvo, ki se začne razvijati v drugem letu starosti.
Prispeva k razvoju samokontrole in otrokovega vedenja pri postavljanju mej v otrokovem
procesu socializacije. Če so starši senzitivni in odzivni, pomagajo otroku regulirati nastalo
čustvo sramu in na ta način sporočijo otroku, da se da negativna čustva vzdržati in premagati.
Posredno gradi tako otrok občutek pozitivne samopodobe. Interakcije, kjer prihaja pri otroku
do intenzivnega čustva sramu in niso ustrezno regulirane s strani starša, doživlja otrok kot
čustveno neuglašenost s staršem. Le ta povzroči pri otroku občutke zapuščenosti in ponižanja,
kar sproži v otroku travmatsko stresno reakcijo. Psihološko ločenost od starša mu lahko
pomaga zmanjševati tudi domišljija, in sicer tako, da otrok prevzame delno starševsko vlogo
in se neguje sam. Zgodnje travmatske izkušnje predstavljajo pomembno tveganje za kasnejši
razvoj psihiatričnih motenj (Schore v Žvelc 2011, str. 133) in so podlaga za otrokov stil
navezanosti, pri čemer je »funkcija navezanosti prav moderacija negativnih stresnih situacij in
emocij, in sicer tako v zgodnji otroški dobi, kakor tudi pozneje v življenju« (Gostečnik 2008,
str. 30).
25
Struktura osebnosti zasvojenega, njegova bazična prepričanja temeljijo na občutku sramu, ki
ga Rozmanova (2013, str. 49) poimenuje »travmatski sram«. Zasvojeni se globoko v sebi
počutijo kot izjemno slabe in nevredne osebe. Pri postavljanju osebnih mej imajo težave,
njihova samopodoba je nizka. »Zasvojeni se ne dojemajo kot človeška bitja, vredna ljubezni,
in ne verjamejo, da jih bodo drugi ljubili in skrbeli zanje« (Carnes in drugi 2011, str. 79). Prav
to ponotranjeno stališče o sebi je vir stalne notranje bolečine in sramu, ki je hkrati vzrok in
posledica v vedenju osebe, zasvojene s seksualnostjo. Posledično se ta prepričanja kažejo v
medosebnih odnosih (še posebej v tistih, za katere je značilna ljubezen in navezanost), kjer se
kažejo kot izogibanje tesnejšim stikom in nezaupanje Tako lahko seks postane vir nadzora, s
katerim zasvojeni želijo zapolniti praznino osamljenosti, ki pa se sčasoma sprevrže v
najpomembnejšo potrebo, ki jo zasvojeni zamenja za bližino in resnično povezavo z drugim
človeškim bitjem (Cantelmi in drugi, 2004; Carnes in drugi, 2011; Žvelc, 2011; Rozman,
2013).
Vsi ljudje niso enako dovzetni za nastanek zasvojenosti. Posebno občutljivi so tisti, ki imajo
posebno kombinacijo osebnostnih lastnosti in so odraščali v neugodnih razmerah, tako da so
“ranljivi” za nastanek zasvojenosti. Da je razvoj seksualne zasvojenosti lahko povezan s
travmatično izkušnjo zlorabe v otroštvu in relacijsko travmo, pri čemer se izkušnje
zapuščenosti iz otroštva pogosto prenesejo v odraslo dobo, kjer posameznik posledično ne zna
vstopiti v pristen odnos z drugimi, dokazujejo tudi študije Hillisa Anda, Ferlittija in
Marchbanksa (v Zapf in drugi 2008, str. 159) in izkušnje različnih strokovnjakov iz svoje
klinične prakse (Leeds, 1999; Carnes, 2001, 2006, 2010; Cantelmi in drugi, 2004, 2007;
Steffens in Means, 2009; Hall, 2013; Ressler, 2013).
Z gotovostjo lahko torej trdimo, da ima etiologija seksualne zasvojenosti svoje korenine v
deficitu medosebnih odnosov. Zato nam teorija navezanosti, ki preučuje človeški odnos od
zgodnjih otroških let dalje, ponuja, kot trdita Ressler (2013) in Rozman (2013), najbolj
konsistentno epistemologijo razumevanja zasvojenosti s seksualnostjo.
2.4.
Teorija navezanosti
Teorijo navezanosti je razvil angleški otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby
(1907–1990) s sodelavko, psihologinjo Mary Ainsworth (1913–1999). Na podlagi svojega
dela z otroki brez staršev je oblikoval teorijo o tem, da je za otroka in njegov normalni razvoj
26
nujna prisotnost osebe, na katero se lahko naveže. Tako je v šestdesetih in sedemdesetih letih
prejšnjega stoletja postavil na glavo tedanje Freudovo pojmovanje osrednje motivacije
otrokovega razvoja, katere poglavitna trditev je bila, da njegovo vedenje in raziskovanje
motivira iskanje hrane ali zadovoljevanje neposrednih fizioloških potreb. Teorija navezanosti
predstavlja novo gonsko teorijo, ki jo Bowlby uvršča med biološko osnovane motivacijske
sisteme posameznika. Podatke je zbiral z opazovanjem otrok v realni življenjski situaciji in
dognal, da ima pri otroku že kratka ločitev od skrbnika
8
daljši učinek, ki se kaže kot strah pred
zapuščenostjo, iskanje fizičnega stika in tolažbe. Stanje, ko otrok zazna, da je ohranjanje
bližine s skrbnikom, največkrat materjo, ogroženo, povzroči anksioznost, ta pa aktivira
sistem, ki ga je poimenoval navezanost (angl. attachment), ki jo definira kot del evolucijsko
prilagoditvenega vedenja človeške vrste (Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011; Siegel,
2014).
2.4.1.
Definicija navezanosti
Navezanost je vrojen sistem v možganih in se oblikuje v odnosu s pomembnimi drugimi
osebami v otrokovem zgodnjem razvoju. V osnovi ločimo dve vrsti navezanosti, varno in ne-
varno. Vsaka vključuje različne oblike vedenja, ki so odvisne od tega, kako otrok prepoznava
nevarnost. Na tej podlagi se razvijejo tudi mnogi drugi možganski procesi (Kompan Erzar,
2006).
V zvezi s pojmom navezanosti moramo opozoriti, da je treba ločevati med povezanostjo (ki jo
poljudno večkrat pojmujemo kot navezanost) in navezanostjo. Pojem navezanosti označuje
otrokovo doživljanje staršev in njegovo občutje varnosti. Otrok se lahko kljub navidezni
povezanosti, torej čustveni vezi, ki se gradi od rojstva naprej, ob starših počuti negotovo in se
nanje ne more opreti, zato navezanost in povezanost, ki jo lahko otrok doživlja v stiku s starši
kot bolj ali manj tesno, ni isto (Cugmas, 1998).
Avtorji, ki se ukvarjajo s preučevanjem teorije navezanosti (Cugmas, 1998; Erzar in Kompan
Erzar, 2003, 2011; Poljanec in Šomen, 2006; Žvelc, 2011; Siegel, 2014) navajajo različne
definicije navezanosti, vsi pa v bistvu opisujejo navezanost kot proces vzajemnega
komuniciranja in vplivanja med otrokom in njegovimi skrbniki. Tako Kompan Erzarjeva
8
V nalogi bomo uporabljali za skrbnika tudi terminologijo starši (ali mati), saj so le-ti najpogosteje
otrokovi skrbniki. V literaturi zasledimo tudi besedno zvezo »pomembni drugi«.
Dostları ilə paylaş: |