390 prva indd z občinske seje
Yüklə 2,55 Mb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Rok Mi- hevc
- Damjan Debevec Rok Mihevc z jaslicami v naravni ve- likosti v Ohonici. Osla in kravice ni bilo, so se pa oglasili sveti trije kralji.
- Andrej Ocepek
- Damjan Debevec Ravnateljica Nataša Lipovšek Hrga učencem: »Vi ste naj- boljši, najbolj pridni, imate
- »Ali je kaj trden most« 21. obletnica plebiscita o samostojnosti
- Slavica M. Ošaben
- Damjan Debevec Bruniška Mica: »Meni je za veselice, kupca vina zravn potice!« Janez Kacjan se je branil s pesmijo, s sekiro si je le
- Recesija je pobrala tudi Božičkove odvečne kilograme. Veseli večer borovniških upokojencev
NAS CASOPIS 390/30.1.2011
C M Y K 18 18 30. januar 2012 elektronski naslov: obcina@borovnica.si
Občina Borovnica Največje jaslice v dolini Lep krščanski običaj božičnega časa – postavljanje jaslic – je v borovniški dolini lani in letos prinesel nekaj čudovitih po- stavitev na javnih mestih. Poleg jaslic v kapelicah lurške Mari- je in sv. Marjete v Borovnici ter Matere Božje v Ohonici, tudi prav posebne jaslice v naravni velikosti. Te so zrasle ob cesti proti Peklu, pri Bizjakovih v Ohonici, zgrešiti pa jih ni bilo mogoče niti ponoči. Zanje je seveda zaslužen domači Rok Mi- hevc, ki je letos postavljal jaslice kar na štirih koncih (v cerkvi, doma, pred hišo in pri zajcih). Rok o sebi odkrito pove, da je že kot otrok občudoval jaslice v frančiškanski cerkvi pri Tro- mostovju v Ljubljani, doma pa se je vse začelo v dnevni sobi, kjer je leto za letom postavljal jaslice z različnimi motivi – bila je že puščava, letos je planinska motivika… jaslice pa so rasle in se nadgrajevale, pri čemer mu je po njegovih be- sedah največ pomagala babica. A rasla je tudi njegova dolgoletna želja po »ta velikih« jaslicah, ki pa so vendarle pome- nile malce večji logistič- ni podvig – pridobitev lutk, kostumov, ohiš- je,… Letos je željo ven- darle uresničil. Izposo- dil si je lutke, jih oblekel v pustne kostume in jih razstavil v »štalci« pred hišo, ob najbolj pro- metni turistični cesti v občini. Poskrbel je tudi za osvetlitev, da nočni popotniki ne bi bili za kaj prikrajšani. Ob tem kot zanimivost pove, da je bil povsem prepričan, da imajo doma lutko dojenčka, ki bi ga uporabil za Jezuščka, a ko je v zadnjih urah postavljal jaslice, je ugotovil, da glavne osebe nima. So mu pa zato na pomoč priskočili sosedje (Švigljevi), ki so mu ga velikodušno posodi- li, da je lahko v zadnjem trenutku, na sveti večer, v jasli položil še glavno zvezdo. Odzivov na postavitev »njegovega visočanstva« (tako so ga poimenovali na spletu) seveda ni bilo malo. Ljudje radi pra- vijo, da gre dober glas v deveto vas. Tudi ta novica je šla po dolini hitreje kot epidemija prehlada in že v kratkem so se v Ohonico vile pravcate »romarske procesije«, ogledovat to »ka- čansko čudo.« Ob cesti so se za trenutek ustavljali tudi tuji izletniki, namenjeni v Pekel. Deževale so pohvale, bilo pa je menda tudi nekaj kritik in sicer na račun Marije, ki je da bila preveč »blond« in »prešlang«. Tem Rok hudomušno odgovar- ja, da bo prihodnje leto pa rjavolaska. Na vprašanje, s kakšnim namenom se je sploh polotil postav- ljanja največjih jaslic v dolini, kaj želi s tem sporočiti in še bolj bistveno, kaj jaslice pomenijo njemu osebno, Rok pojasnjuje: »Jaslice postavljam predvsem z namenom, ker me to zelo ve- seli in je to zame tudi nekakšen hobi. Res, da je veliko dela, ampak ob tem zelo uživam, saj z jaslicami na svoj poseben način uprizorim najlepši dogodek sveta. In bistvo in sporoči- lo jaslic mora ostati. Da se je rodilo upanje za vsakega izmed nas. Ob vsem tem razveseljuješ ljudi, ki uživajo ob pogledu na take jaslice. Zadnja leta pa se jaslicam dajem tudi dobrodelno noto, saj denar, ki ga zberem ob ogledih, dajem v dobrodelne namene.« Damjan Debevec
Člane in simpatizerje društva vljudno vabim na zbor članov.
Frančišek Marijan Drašler, predsednik občinskega društva ZB Prazniku na čast je zapela šol- ska vokalno-instrumentalna skupina, v poskočnih ritmih so zaigrale harmonike in flav- ta. Mladi povezovalci so po- stregli z izbranimi besedili Milene Batič in nepozabnim odstavkom Cankarjevega Ku- renta o domovini. Recitalu so se pridružili učenci in učenke 1. razreda, medtem ko je 3. raz- red pripravil izštevanko Ali je kaj trden most? Poleg ozadja in vsebine praznika dneva samostojnosti in enotnosti je bila sicer rdeča nit proslave o naj-Sloveniji, »o čudoviti de- želi med morjem in gorami«. Ob najvišjem gorskem vrhu, Triglavu, so se spomnili na župnika Jakoba Aljaža, ki ga je kupil in na njem 7. 8. 1895 postavil stolp, nakar je za- igrala pesem Oj Triglav moj dom, poleg tega pa še najvišje ležeče kmetije Bukovnik ter osnovne šole Javorje. Zatem so se preselili k največji razsta- vi cvetja v arboretumu Volčji Potok, kjer raste najmanj en tulipan za vsakega Slovenca, in k najdaljšemu drevoredu Napoleonovih lip v Logatcu. Med naj-naj se znajdejo tudi gradbeni presežki Slovencev, kot so najdaljši cestni predor pod Trojanami, najdaljši že- lezniški predor Bohinjske že- leznice, največji viadukt Črni Kal in najdaljši kamnit most v Solkanu. Seveda pa še vedno daleč najbolj navdušuje nara- va sama, pri čemer je bila iz- postavljena Ljubljanica, reka s sedmimi imeni, pa najkraj- ša rečica Jezernica, najgloblje Divje jezero, najstarejše Blej- sko jezero, največje Bohinjsko in presihajoče Cerkniško jeze- ro, o katerem je pisal že J. V. Valvasor. Prisotnim je o vsebini praz- nika ter pomenu samostoj- nosti spregovoril tudi župan Andrej Ocepek, ravnateljica Nataša Lipovšek Hrga pa je učence in učenke pohvalila za še eno izmed »zanimivih in uspešnih prireditev«, ki jim po njenih besedah v bližnjih šolskih okoliših ni najti para. Oba sta prisotnim za konec zaželela še naj naj v novem letu 2012.
Staro leto se je prevesilo v zadnje četrtletje in začutili smo prednovoletni čas. V srih mnogih dobrih ljudi se je spet pre- budil večji občutek za darovanje tudi tistim, ki imajo malo, zelo malo za preživetje. Zato so se vrstili številni dobrodel- ni koncerti. Novembra je enega izmed njih priredil Karitas v Mozirju. Tudi Coklarji smo bili gostje glasbenega večera z naslovom Srce, ki vidi. Milka Mihevc Društveno vodstvo borovni- ških upokojencev je v praznič- nem decembru za svoje člane vnovič pripravilo t. i. Veseli večer, s katerim tudi s svoje strani poskrbijo za dobro voljo in prepotrebno druženje svoje- ga številnega članstva. V programsko in vsebinsko polnem glasbeno-plesnem več- eru, 10. decembra 2011, ki ga je zrežirala Slavica M. Ošaben, so nastopili otroci iz vrtca pod vodstvom vzgojiteljice
pisana glasbena skupina Co- klarji, zbor Barjank, duet violi- nistk Alenke in Eve in kar trio harmonikarjev: Lojze, Aljaž in Miha. Za salve smeha je po- skrbela večno mlada Bruniška Mica ter zagovor hlapca Janeza Kacjana pri častiti sodnici Mi- leni. Otroke, pardon, »malce starejše otroke«, pa je ob po- moči svojih »škratkov« obda- roval Božiček. Predsednik društva upokojen- cev Miro Drole je prireditvi na rob vsem prisotnim zaželel ve- liko veselja in zdravja v priha- jajočem letu in sklenil z mislijo, da se bodo »potrudili, da bo tako kot danes tradicionalno vsako leto.« Društvo je sicer v prazničnih decembrskih dneh vse osemdesetletne in starejše člane obdarovalo s kozarcem medu, z izbranimi dobrotami članic pa so se lahko na koncu prireditve posladkali vsi priso- tni.
Damjan Debevec Bruniška Mica: »Meni je za veselice, kupca vina zravn potice!« Janez Kacjan se je branil s pesmijo, s sekiro si je le trebil nohte. Predsednik Miro Drole obljub- lja, da bo »veseli večer« postal tradicionalen. Recesija je pobrala tudi Božičkove odvečne kilograme. Veseli večer borovniških upokojencev Yüklə 2,55 Mb. Dostları ilə paylaş:
|