390 prva indd z občinske seje

NAS CASOPIS 390/30.1.2011

 

C 

M 

Y 

K

  20

20

30. januar 2012

elektronski naslov: [e-mail]

 

Občina 

Borovnica 

Projekt Comenius na 

OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica

V decembru in januarju so na šolo prispele darilne škatle na-

ših prijateljev iz Romunije, Španije in Turčije. Njihova bogata

vsebina  sloni  pretežno  na 

etnologiji posamezne dr-

žave, oči opazovalca pa se 

ustavijo zlasti na izdelkih

otrok, iz katerih veje vese-

lje do ustvarjanja. V večna-

menskem prostoru šole so 

si razstavo ogledali učenci, 

otroci iz vrtca, delavci vrtca in šole ter obiskovalci šole, v po-

kušino  pa  nekaj  fotografij. Učenci šestih in osmih razredov

krepijo vezi z učenci iz Romunije in Turčije. Trenutno pote-

kajo predstavitve razredov v angleškem jeziku, izmenjali smo 

si že fotografije in pisemca. Najbolj so nas presenetile obvez-

ne uniforme za učence v turški šoli in skromna opremljenost 

učilnic. Naši učenci so se ob tem zamislili in priznali, da nam 

je v slovenski šoli res lepo.

Moj pogled nazaj in malo naprej …

Mavčeva  dolina.  Že  davnega  leta  2006  je  bila  javno  pred-

stavljena pobuda, da bi  ta  nekoč prireditveni prostor ponov-

no usposobili za take namene. Kaj več od odmevnega sestanka 

pa se doslej praktično ni zgodilo. Prostor sameva, koristi pa se 

– no, ja, saj veste, za kaj.  Kljub vsemu pa je v našem okolju še 

nekaj ljudi, ki so pripravljeni kaj postoriti  z »udarniškim de-

lom«. Tako je bil v minulem letu prostor vsaj malo pospravljen, 

odpeljane smeti in navlaka, odstranjen del lesenih barak in to 

je nekako tudi vse. Za kaj več pa že ni volje in tudi ne posluha 

pri ljudeh, ki so odgovorni za razvoj kraja. Naj na koncu samo 

še pripomnim, da je bil takrat velik interes s strani našega vrtca 

za koriščenje tega prostora. Malo po tihem pa le pričakujem, da 

se bodo odgovorni morda pa le zamislili in začeli z uresničeva-

njem, ne boste verjeli, tudi tistih predvolilnih obljub, ki so jih 

pripeljale do občinskih funkcij.

Modra parkirna mesta. Vse lepo in prav. Treba pa se je vse-

eno nekoliko zamisliti in pogledati okoli naše šole. Ste morda v 

neposredni bližini šole opazili vsaj kakšno parkirno mesto za 

invalide? Ga ni – nerodna zadeva. Pričakovati bi bilo, da bi od-

govorni svojo napako čim prej popravili in vrnili to parkirno 

mesto tja, kjer je nekoč že bilo.

Kolesarske poti. V Borovnici ima kolesarstvo že dolgo tradi-

cijo. Prvo tako društvo naj bi bilo pri nas ustanovljeno že tam

nekje okoli leta 1900. Dolgo brado ima tudi želja, da se trasa 

nekdanje Južne železnice uredi in usposobi za normalno kole-

sarsko pot. Prve resnejše pobude so bile dane že leta 2006. In 

kaj je bilo narejenega doslej? Ne veliko ali bolje nič. Ja pač, lani  

je bila ustanovljena celo komisija, ki naj bi spremljala ta  potek

– ja in zakaj je bila ustanovljena ta komisija – preprosto zato, da 

so nam nergačem v tej zadevi zavezali jezike. Največji ukrep v  

minulem letu na tem področju pa je bil sklep našega občinskega 

sveta, da se za ureditev te kolesarske poti ne prispeva nič in 

da se ne pristopi k urejanju te poti. Žal kolesarstvo pač ni pri-

ljubljena panoga naših občinskih mož. Žalostna in ne razumna 

poteza,  čeprav je bila tudi to ena od predvolilnih obljub.  No 

ja, dopuščam še vseeno možnost, da se bo letos  le morda na-

šel kdo in da bodo naši vrli svetniki morda le spremenili svoje 

mnenje. Ali je to pričakovanje realno, pa bo pokazal čas. 

100-letnica hidroelektrarne v Bistri. Leto 2011 je minilo in z 

njim tudi pomembna obletnica začetka obratovanje hidroelek-

trarne v Bistri, Občina Borovnica. Ta elektrarna je bila zgrajena 

leta 1911 in od takrat je v nepretrganem obratovanju in menim, 

da bi si kot taka pač zaslužila saj skromno pozornost. Ker pa 

vem, da  se vodstvo TMS Bistra trudi, da bi si pridobilo lastni-

štvo nad tem objektom in napravo, pa bo tudi to lep prispevek k 

visokemu jubileju, pa če prav z rahlo zamudo in ta trud je treba 

že sedaj pohvaliti.

Franc Klančar

• PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO •

Darila romunskih prijateljev

Primer naših daril

Zahvala

Otroci borovniškega vrtca že vrsto let s svojimi risbicami po-

skrbijo za popestritev sten v čakalnici zdravstvenega doma.

Potrudijo se, lepo narišejo, jih sami obesijo in poskrbijo, da so 

na ogled vedno nove.

Zahvalo za trud so si zaslužili že dolgo prej, pa vendar smo 

izkoristili ta obnovoletni praznični čas, da nadomestimo za-

mujeno in se jim javno zahvalimo za njihovo pozornost.

Hvala lepa, otroci, hvala lepa, vzgojiteljice, in veselo ustvar-

jajte še naprej.

Kolektiv Zdravstvene postaje Borovnica

Novoletni ples

V četrtek, 22. 12. 2011, smo devetošolci OŠ dr. Ivana Korošca 

Borovnica organizirali prednovoletni ples. Po mnenju učen-

cev, ki so se plesa udeležili, in dežurnih učiteljev je ples zelo 

dobro  uspel.  Učencem  smo  pripravili  aktualno  glasbo,  pri-

grizke, veselo pošto in bogat srečelov.  Obilico bogatih dobit-

kov so nam  poklonili: Frizerski salon As,  Gostišče Godec, 

trgovina Jurček, d.  o. o., KIM – VI, d. o. o., Petrol Borovnica, 

Mercator  Borovnica,  Mercator  Tehnika,  Vulkanizerstvo  Mo-

lek, Pošta Slovenije, d. o. o., Podjetje Urh, TMS, Kržič trans-

port, Liko Borovnica, Občina Borovnica, Klemen Stojanović, 

Metka Pristavec - Repar, Miriam Svete, Jožica Hiti Mekinda 

in Helena Hrovatin. Vsem se zahvaljujemo. Zahvalili pa bi se 

še učiteljem, ki so nam omogočili prijetno zabavo: Jožici Hiti

-Mekinda,  Klemenu  Stojanoviču,  Zali  Rupnik,  Heleni  Svete 

Hladnik,  Mojci  Gutnik,  Miriam  Svete  in  Boženi  Molek.  Za 

brezhiben potek srečelova hvala Metki Pristavec - Repar, Bo-

ženi Molek in razredničarki.

Še posebna zahvala velja staršem, ki so nam veliko pomagali 

pri izvedbi novoletnega plesa,  pri izdelavi voščilnic pa  po-

sebna zahvala gospe Bernardi Strle.

Vidimo se na naslednjem plesu.

Andraž Stevanovski

V spomin 

Angeli Tortič

V petek, 9. decembra 2011, je prvo uro po-

uka na naši šoli prekinilo obvestilo ravnate-

ljice, da je umrla učiteljica športne vzgoje 

Angela Tortič, rojena Šivic. Kruta novica je 

zarezala v naša srca globoko rano. Vsi smo 

upali, da bo Angela premagala zahrbtno bo-

lezen. Zakaj? Ker se je Angela v življenju 

vedno znala boriti. Znala se je spopadati s 

problemi  in  jih  reševati  preprosto  in  eno-

stavno, tako kot ji je to narekoval njen bister 

um. Tokrat se to, žal, ni zgodilo. Tokrat je 

bila bolezen močnejša. 

Poklonili smo se ji z minuto molka. Bil pa 

je to tak šok, da se je minuta raztegnila na 

dobri dve uri. Da, prav ste prebrali. Šola je 

ob  tej  šokantni  novici  dobesedno  onemela. 

Ne samo mi, odrasli, tudi vseh tristo otrok 

je utihnilo. Samo tišina in solze.

Ko sem se lotila iskanja verzov, ki bi jih na-

pisali v sožalnico njeni družini, sem, kot po 

čudežu, najprej prebrala vrstice Jožeta Udo-

viča: 

»V neko neznansko deželo so odtavale roke,

ki niso hotele ničesar zase.

Tam pišejo svojo zgodbo na papir iz bele me-

gle.«

Da, roke, ki niso hotele ničesar zase, roke, 

delavne, zgarane, vedno pripravljene daja-

ti, vedno in povsod pripravljene pomagati. 

Nisem iskala naprej. Te vrstice so me pre-

pričale.  

Na borovniški šoli je Angela službovala vr-

sto let, od leta 1974 pa do jesenskih počitnic 

2011. 15. marca 2012 bi dopolnila šestdeset 

let  in  končno  začela  uživati  v  zasluženem 

pokoju. Žal se to ni zgodilo. Usoda je hotela 

drugače. 

Na naši šoli je Angela delala z vsemi gene-

racijami, z najmlajšimi v jutranjem varstvu,

z  drugimi pri pouku in interesnih dejavno-

stih. Čisto vsi učenci so jo poznali. Čisto vsi 

so šli tako ali drugače skozi njene roke. Tudi 

zato, ker ji v življenju ni bilo nič pretežko. 

Sprejela je vsako delo in ga tudi vestno in 

z vso odgovornostjo opravila. Če pomislim 

samo na šole v naravi. Kolikokrat v življe-

nju je zapela »pancarje«, kolikokrat je stala 

v mrzli vodi in potem še dolgo v noč bedela 

na hodniku, dokler mladi nadebudneži niso 

zaspali. Kolikim generacijam je bila razred-

ničarka!  In  ne  nazadnje,  koliko  mladih  je 

navdušila za šport!

Angela  je  bila  tudi  odlična  športnica.  Le 

malokdo ve, da je kot srednješolka trenirala 

skok v višino. Leta 1969 je na republiškem 

tekmovanju v Novi Gorici skočila najvišje, 

176 cm, in tako dosegla svoj osebni in po-

tolkla takratni republiški rekord. 

Bolj kot skakanje v višino pa jo je vleklo v 

košarko. Gospa Bernarda Rihar se je je ob 

slovesu spominjala takole:  »Z Angelo sem 

se prvič srečala na košarkarskem igrišču na 

Vrhniki daljnega leta 1964. Ona je tekmo-

vala za OŠ Borovnica, jaz pa za OŠ Loga-

tec. Več kot polovico košev je ona prispevala 

za svojo ekipo. Seveda je bilo to premalo za 

našo bolj homogeno ekipo. Vse Logatčanke 

smo  občudovale  njen  izredno  visok  skok. 

Pa ne samo to, tudi prešeren, nasmejan in 

iskren klepet po tekmi. 

Kasneje,  ko  sva  se  obe  vozili  z  vlakom  v 

Ljubljano v srednjo šolo, mi je pripovedova-

la o svojih treningih skoka v višino, jaz pa 

njej o mojem nabiranju košarkarskega zna-

nja pri KK Slovan. Ob tem mojem živahnem 

pripovedovanju mi je dejala: »Veš, košarka 

se mi zdi še vedno bolj zanimiva kot skok v 

višino.« In leta 1969 je postala članica lo-

gaškega  košarkarskega  kluba.  Tri  leta  smo 

skupaj trenirale. Po dveh osvojenih naslovih 

prvakinj Ljubljanske lige smo leta 1972 pri-

čele tekmovati v Republiški košarkarski ligi. 

Žal samo eno leto. 

Angelo smo spoštovali in jo občudovali, da 

zmore  takšne  napore.  Šolanje  v  Ljubljani, 

košarkarski treningi v Logatcu pa še doma 

delo  na  kmetiji. Bila nam je svetel zgled

vztrajnosti in prizadevnosti na treningih in 

tekmah.«

Nato je Angela postala članica KK Olimpija

Ljubljana v Prvi slovenski košarkarski ligi. 

Po  uspešnih  kvalifikacijah za Prvo zvezno

košarkarsko  ligo,  leta  1973  v  Šibeniku,  je 

prenehala z igranjem. 

Leta 1974 se je zaposlila na borovniški šoli. 

Ob službi, družini in delu na domači kmetiji

je še vedno veliko igrala v rekreativnih ligah. 

Leta 1991, ob 25-letnici borovniške košarke, 

ji je Dušan Šešok, predsednik KZ Slovenije,

podelil priznanje.

Občasno se je kot članica vrhniške tekaške 

ekipe udeleževala krosov občinskih reprezen-

tanc, kjer je med članicami leta 1985 osvo-

jila prvo mesto v Brežicah. Vendar se nikoli 

ni  želela  izpostavljati,  nikoli  ni  govorila  o 

svojih uspehih. Neizmerno pa je uživala, ko 

je svoje znanje predajala mladim, jih nav-

duševala za šport, pa najsi bo to atletika ali 

košarka,  ko  jih  je  učila  vztrajnosti  in  bor-

benosti, ko jih je do zadnjega spremljala na 

najrazličnejših  tekmovanjih,  z  njimi  delila 

občutke  ob  zmagah  in  jih  učila  sprejemati 

tudi poraze. Skratka, bila je odličen šport-

ni pedagog in pedagog. S svojim delom je 

vtisnila neizbrisen pečat borovniški šoli in 

Borovnici. 

Pogrešali bomo njen glas, njen smeh in ve-

drino, njeno energijo in le počasi in s težavo

dojemamo, da Angele ni več med nami. Tako 

na hitro je odšla. Pisat svojo zgodbo na papir 

iz bele megle.  Angela, hvala ti za vse! 

V imenu učencev in delavcev OŠ dr. Ivana 

Korošca zapisala Božena Molek.

Nova Gorica – 1969 – osvojila zlato meda-

ljo v skoku v višino. Dosegla svoj osebni 

in potolkla takratni republiški rekord. 

Leta 1991, ob 25-letnici borovniške košar-

ke, ji je Dušan Šešok, predsednik KZ Slo-

venije, podelil priznanje.

Šibenik, 1973, kvalifikacije za Prvo zvezno

košarkarsko  ligo  –  Angela  s  skupino  so-

igralk.

---