390 prva indd z občinske seje
Yüklə 2,55 Mb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Gašper Tominc Andreja Repše med izdelki slovenske obrti v svoji trgovini. Ti prihajajo iz cele Slovenije, želi
- Ste znani in priznani slovenski gledališki igralec, čeprav ne moremo tudi mimo vaše vloge harmonikarja in pevca na slovenski
- Sami ste rekli, da je teater kot perpetum mo- bile, kjer so čustva energetski konji, misel pa kočijaž in oboji poženejo kočijo, ki tako
- Vaši igralski začetki segajo v pirniško ama- tersko gledališče, kjer ste nastopali, ko ste bili dijak bežigrajske gimnazije. Je tam na
- Kmalu je postala tudi harmonika vir vaše umetniške izpovedi Frajtonarca je v tem pomenu vaš zaščitni znak Obe zvrsti, te
- Kako ste se srečali s pesnikom Danetom Zajcem Skupaj sta izdala tudi pesniško zbirko Ogenj v ustih. Kaj vas je pritegnilo
- Ujela sta se pesnik in muzikant, ki je pred- nostno igralec Janez Škof, igralec, harmonikar, pevec in vrhniški občan
- »Končno sem sama svoj gospodar« Lani jeseni je v Poslovno obrtni coni Pod Hruševco odprla svoja vrata trgovina z
NAS CASOPIS 390/30.1. 2012
C M Y K 4 4 30. januar 2012 elektronski naslov: nascasopis@zavod-cankar.si
Občina Vrhnika »Lani poleti smo se z družino sprehajali tukaj po obrtni coni, ko sva z možem povsem slu- čajno opazila, da se ta lokal oddaja v najem. Spogledala sva se, sledil je teden pogovorov, na koncu pa sva se odločila, da stopim na pot samostojne podjetnice,« pripoveduje Repšeto- va, ki je sicer iz Ajdovščine, že več let pa živi na Stari Vrhniki. Odločila se je za trgovino z materiali in pripomočki za ustvarjanje in iz- delki slovenske domače ter umetnostne obrti s poudarkom na darilih za vse vrste priložno- sti, v prihodnosti pa bo velik poudarek tudi na poslovnih darilih. »Že kot študentka sem delala v eni tovrstnih trgovin v prestolnici, pa tudi sicer sem rada ustvarjalna. Olja na ogenj je na nek način prilival še mož, ki je kot terenski zastopnik ene od slovenskih knjižnih založb prehodil praktično celo Slovenijo, domov pa mi je prinašal različne izdelke domače obrti, nad katerimi sem se navduševala, in veliko zgodb…« Trgovina, ki sta jo na poimenovala Studio Zlata ptica (Pod Hruševco 48e), je svoja vrata odprla 19. oktobra lani, iz dneva v dan pa je bolj polna. »Mogoče so bili nekateri mal- ce razočarani v prvih dneh, ker police še niso bile tako zasedene kot danes, a če se vrnejo, se bodo prepričali, da je danes že drugače, in trudila se bom, da bo vedno nekaj novega.« Pritličje je namenjeno večinoma materialom in pripomočkom za ustvarjanje (ponudbo posto- poma razširjamo), nadstropje pa unikatnim iz- delkom slovenske obrti. Le-te Repšetova vsako drugo sredo v mesecu, ko ima trgovino zaprto, »nabira« na terenu. »Najdem jih preko knjig, interneta ali priporočil, in moram reči, da so prav vsi izredno prijazni in odzivni ljudje. Ko človek začne tako kot jaz sistematično nabira- ti izdelke slovenske obrti, potem šele vidiš in začutiš, kaj vse Slovenci premoremo.« Vsi iz- delki so unikatni, zaradi česar so tudi kakšen evro dražji, kar nekatere kupce zmoti, drugi pa ravno zaradi te edinstvenosti še raje posežejo po njih. »To ni množični azijski kič. To so iz- delki, narejeni z ljubeznijo, zato nosijo v sebi dušo, energijo.« Kupci so večinoma Slovenci, več izdelkov pa je našlo svojo pot tudi na dru- ge celine. Na željo stranke darilo tudi aranžira in opremi z opisom izdelka, tudi v tujem je- ziku, če je potrebno. Zakaj pravzaprav poseči po izdelkih slovenske domače in umetnostne obrti? »Z nakupom teh izdelkov pomagamo ohranjati in razvijati slovensko obrt, poleg tega gre tudi za ohranjanje bogate slovenske kulturne dediščine! Gre za spoštovanje, gre za ljubezen do dela premnogih slovenskih rok, ki že leta in leta vztrajajo v svojem delu in na slovenski zemlji. Brez ohranjanja kulturne dediščine pa ni možnosti za obstoj naroda…« Repšetova, ki je pred tem delala v arhitektur- nem biroju, pravi, da se v koži podjetnice po- čuti odlično. »Sedaj si sama postavljam svoj urnik, a hkrati to zahteva od mene tudi večjo samodisciplino. In ko ti uspeva, ti raste samo- zavest, zato se v koži podjetnice resnično po- čutim odlično.« Repšetova namerava v pri- hodnje obogatiti ponudbo tako ustvarjalnega materiala kot darilnega programa. Načrtuje tudi ustvarjalne delavnice in delavnice na temo domačih obrti, povezala se je tudi s Can- karjevo knjižnico Vrhnika in dve delavnici sta že objavljeni. »Nekateri mi pravijo, da sem kar pogumna, ker teh težkih časih odpiram trgovi- no. A menim, da če nekaj delaš z dušo, potem uspeh ne more izostati.«
19. oktobra 2011 smo na Vrhniki v Obrtni coni, Pod Hruševco 48e, odprli Studio Zlata ptica. Da bi ljudi spodbudili k obisku našega studia, kjer lahko najdete izdelke slovenske domače in umetnostne obrti za darila ob raz- ličnih priložnostih za svoje bližnje, prijatelje, poslovne partnerje itn., smo zbirali letake za nagradno igro. V studiu smo jih zbirali od odprtja do 31. decembra 2011, nagrada pa je bila zlati kovanec, dukat enkratnik Fran- ca Jožefa, mase 3,49 gr in čistine 900/1000. Žrebanje je bilo v torek, 3. januarja 2012, ob 18.30. Iz škatle smo potegnili letak, ki ga je izpolnil gospod Milan Kozlovič iz Rovt. Do- bitniku še enkrat čestitamo! Janez Škof, slovenski igralec, harmonikar in pe- vec (1960), je pred sedmimi leti postal vrhniški občan. Z družino živi v Janezovi vasi na Verdu, dela pa v ljubljanski Drami. Njegova igralska pot se je začela že v času srednjega šolanja, saj je bil v igralski skupini medvoškega kulturne- ga društva. Škof je namreč doma iz Pirnič pri Medvodah. Po končani igralski akademiji je nastopal na skoraj vseh slovenskih gledaliških odrih, kolegi pa ga cenijo zaradi njegovega brez- kompromisnega pristopa v igranju, saj naredi za vlogo vse. Bil je član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ko se je ta teater lote- val predstav z drznimi pristopi in vsebinami in žel vidne rezultate tudi po svetu. Škof velja za interpreta z močno notranjo energijo in izraz- no močjo. Javnosti se je predstavil tudi v TV- oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik, Naša mala klinika itn.). Je dobitnik kar nekaj nagrad in priznanj. Leta 2005 je do- bil Borštnikovo nagrado za naslovno vlogo v Shakespe- arovi tragediji Edvard II. S pesnikom Danetom Zajcem in s frajtonerco sta nastopa- la na prireditvah doma in v tujini. Škof je s harmoniko in petjem interpretiral Zajčevo poezijo. Sicer pa je član benda Čompe, ki svojstveno, “lumpen- proletarsko”, interpretira poezijo tudi drugih slovenskih pesnikov. Zato je Janez Škof kot kulturni ustvarjalec in umetnik pa tudi kot naš soobčan pred sloven- skim kulturnim praznikom pravšnji sogovor- nik za Naš časopis. Ste znani in priznani slovenski gledališki igralec, čeprav ne moremo tudi mimo vaše vloge harmonikarja in pevca na slovenski kulturni sceni. Za vaše igralsko delo velja presoja kolegov, da ste brezkompromisen in se vlogi predate do konca. Kaj vam pomeni takšna ocena kolegov in občinstva? Laskavo priznanje, čeprav je vprašanje, koliko je resnice v njem. Resnici na ljubo velja to bolj za moje minule igralske stvaritve. Zdaj sem po- stal že kar konvencionalen igralec. Včasih mi še vedno kaj uspe in sem zelo zadovoljen. Zgodi pa se tudi, da sicer zavoham vlogo, imam z njo blaznoveliko veselje, potem pa jo nekam spe- ljem in mi razpade. Verjetno se to dogaja vsake- mu igralcu. Sam bi v takem primeru vse skupaj nekam poslal in rečem si, da sem zanič igralec. Da, prej sem bil radikalen, a z leti človek malo otopi.
Ko sem delal z Draganom Živadinovom, me je prešinila misel o perpetuum mobile, v katerega bi vgradil človek samega sebe in bi delovalo. Ta- krat sem vedel, kako in s kakšno energijo bi bilo to mogoče storiti. Danes moji obrušeni možgani v tako ostre globine ne sežejo več. Toda pri člo- veku, in verjetno tudi pri živalih, so zame ču- stva energetski konji, misel pa kočijaž, in skupaj lahko poženejo kočijo, ki postane vir tiste eruptivne energije, ki v svoji stoodstotni kon- centraciji, osredotočenosti, lahko poganja perpetuum mobile. To bi bilo lahko vir nove energije, mar ne? Ko sem pred skoraj tridesetimi leti, ob rojstvu sina, pre- mišljeval o tem in se spraševal, zakaj človek, od kod njegova misel in pomen misli, sem rešitev našel v spoznanju, da sta materija in misel anti- pola drug drugemu. Potrebujeta drug drugega in mogoče je poslanstvo človeka v tem, da zem- lja ustvarja svoj drugi, nasprotni pol in »misli samo sebe« in tako ustvarja duhovno energijo, s katero se bo nekoč oplodila, postala nova super- nova in rodila novo osončje ... Takšna vprašanja sem si postavljal predvsem ob branju Castane- dea, ki je znal mnogo stvari povedati genialno. Takrat mi je postalo jasno, da svojega vrača ne bom iskal v Južni Ameriki, ampak bo moj vrač gledališče.
Je več zvrsti gledališča. Trenutno sem v Drami, ki v dobršni meri temelji na uprizoritvi dolo- čenega besedila. Teksta. Mene so vseskozi za- nimala tudi drugačna gledališča. Bolj avtorsko gledališče. Zdajšnje namreč temelji na zgodbi, pred nami se odvija določena zgodba in odnosi med osebami znotraj nje. V tistem drugem gle- dališču, ki me je zanimalo in me še zanima, pa ne gre toliko za odnose med ljudmi v zgodbi, ampak za drugačne pretoke energije. Na to se nanaša izjava o perpetum mobile. Sicer pa je takšen stroj delal brat mojega stare- ga očeta. Zgodba o njem, nisem ga poznal, me je fascinirala. Živel je v hišici na nekem hribu med Medvodami in Pirničami, znal je zelo do- bro risati in slikati in nekega dne je v časopisih objavil oglas, da dela perpetuum mobile. Celo mecena je dobil, nekega bogatega zagrebškega industrialca, vendar je njegov denar porabil za barve in platna. Slikal je namreč nabožne slike, jih prodajal in nato izkupiček vlagal v svoje »iz- ume«. Njegovi strojčki seveda niso delali brez začetne energije, a so se vseeno vrteli precej časa. Moj oče mu je menda razlagal, da to ni perpetuum mobile, ker se naprave ne poženejo same, vendar je s svojimi »raziskavami« vztrajal do konca. Vaši igralski začetki segajo v pirniško ama- tersko gledališče, kjer ste nastopali, ko ste bili dijak bežigrajske gimnazije. Je tam na- stala odločitev, da boste igralec? V času mojih gimnazijskih let smo imeli na vasi amatersko gledališko skupino in z njo sem na- redil prve igralske korake. V drugem letniku gimnazije sem se odločil za igralski poklic. Pri- jatelji in sošolci so sprejeli to odločitev z razu- mevanjem, razredničarka pa je menila, da me je škoda, ker bi lahko študiral kaj pravega. Nisem se dal zmesti. Še pred diplomo na AGRFT sem se zaposlil v novogoriškem gledališču, nato di- plomiral in kot svobodnjak delal v Mariboru. Po vojski sem štiri leta delal v Mestnem gledališ- ču in z dovoljenjem ravnatelja Partljiča sodelo- val tudi v Mladinskem gledališču in Mariboru. V tistem času smo v Mladinskem gladališču ustvarili Šeherezado, Fausta v Mariboru, dve odmevni Pandurjevi predstavi in seveda Lulu v Milerjevi režiji. To predstavo sem imel mor- da od vseh najraje. Iz Mestnega gledališča sem odšel za trinajst let v Mladinsko in od tam leta 2003 v Dramo.
Muzika mi je bila vseskozi pri srcu. Doma smo imeli klavir, nanj pa se je učila igrati sestra, ki je hodila v glasbeno šolo. Jaz nisem hotel v glasbe- no. Sem pa spal pod klavirjem v kleti, kjer sem si uredil svojo sobo tako, da nisem nikogar mo- til, ko sem igral. Od mladih let mi je bila frajto- narica blaznozelo zanimiv inštrument, vendar denarja zanjo ni bilo. Šele pri osemindvajsetih letih sem jo kupil. Imela je super base, odlične glasilke in po šestih letih je ni bilo več mogo- če popraviti. Na tisti harmoniki sem se naučil igrati. V tistem času sem spoznal tudi Žigo in Johnnyja, skupaj smo naredili bend Čompe in se lotili ustvarjanja lastne glasbe. Delamo poča- si, a le originalnoizvirno glasbo, ki pa jo imajo ljudje očitno radi.
Že v gimnaziji, ob branju njegovega Velikega čr- nega bika, sem začutil, da poezija vendarle ne- kaj je na tem svetu. Potem sem bral še njegovo delo Otroka reke, kar me je tudi fasciniralooča- ralo. Zajca sem častil kot kult še v študentskih letih, ko sva se že srečevala na kavi. Odkril sem njegove lepo rimane zgodnje pesmi in ugotovil, da jih je mogoče uglasbiti. Na njih sem se učil igrati harmoniko, kar sem mu pozneje tudi po- vedal. Ko so ga nekoč povabili na nastop v Bru- selj, je povabil tudi mene in tam sva nastopila s skupnim programom, ki sva ga nato izvajala deset let. Ujela sta se pesnik in muzikant, ki je pred- nostno igralec? Janez Škof, igralec, harmonikar, pevec in vrhniški občan »Nad življenjem nimaš pregleda, v pravem teatru pa se ti zdi, da ga za hip imaš.« Naši obrtniki – Andreja Repše, Studio Zlata ptica »Končno sem sama svoj gospodar« Lani jeseni je v Poslovno obrtni coni Pod Hruševco odprla svoja vrata trgovina z ustvarjalnimi pripomočki in darilnim programom. Njena lastnica Andreja Repše pravi, da odkar je s trgovino stopila na pot samostojne podjetnice, se končno po- čuti dobro v svoji koži, saj je sama svoj gospodar. »Od mladih let mi je bila frajtonarica blaznozelo zanimiv inštrument, vendar denarja zanjo ni bilo. Šele pri osemindvajsetih letih sem jo kupil. Imela je super base, odlične glasilke in po šestih letih je ni bilo več mogoče popraviti.« Yüklə 2,55 Mb. Dostları ilə paylaş:
|