Didaktika

Razredi:

visoko nadpovprečni	nadpovprečni	povprečni (višji)	povprečni	povprečni (nižji)	Mejni primeri	Mentalno zaostali
IQ>140 1%	120-140 7.5%	120-110 16%	110-90 50%	90-80 16%	80-70 6.5%	IQ<70 2.5%

 

Konstantnosti IQ-ja baje ni. Na njegove spremembe vplivajo kulturni, socialni in emocionalni faktorji. Šola močno vpliva na razvoj intelektualnih sposobnosti, ki se razvijajo do 25. leta.

Učitelji pogosto povezujejo inteligenco z ocenami, nižjo raven sposobnosti je moč nadoknaditi s prizadevnostjo. Tudi družina močno vpliva na razvoj intelek. sposobnosti (sloj ki mu otrok pripada). 

30 let nazaj je psiholog J.P. Guilford postavil teorijo o KONVERGENTNEM in DIVERGENTNEM mišljenju. Na divergentno mišljenje vpliva: - fluentnost (iskanje rešitev, ki ustrezajo zahtevam),

                        - fleksibilnost (reševanje problemov na različne načine),

                        - originalnost (nenavadne rešitve, mnenja). 

DIDAKTIČNI POMEN NOVEJŠIH SPOZNANJ O NARAVI UČENJA

Učenje ni le pridobivanje znanj in spretnosti, je še proces spreminajanja posameznika.

Učenje z memoriranjem, drilom,… ima za posledico nizko motivacijo, hitro pozabljanje,… 

KONSTRUKTIVNO UČENJE

Znanje se nalaga na že obstoječe kognitivne strukture (predznanje!!) ter jih tako nadgrajuje. Njihova bistvena sestavina so pojmi, ki so v spominu organizirani hierarhično v obliki semantičnih mrež.

Učenje v šoli mora biti aktivno in selektivno (opredeljevati moramo temeljno in bistveno) ker tako v znatno večji meri izkoristimo možganske potenciale. 

IZKUŠENJSKO UČENJE

Učenje je ciklični proces, poteka skozi 4 temeljne faze (ni važno kje vstopimo, na osnovi faze ki pri določenem človeku prevladuje lahko določimo tip ljudi/poklica). 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

konkr. izkušnja razmišljajoče opazovanje abstr. konceptualizacija aktivni eksperiment   

- izhajamo iz učenčevega interesa,

- učenci sodelujejo pri načrtovanju in organizaciji pouka,

- učenci rešujejo svoje naloge po svoje,

- učenje naj bo problemsko, povezano s konkretno življenjsko situacijo,

- prisotni naj bosta še socialna in čustvena komponenta,

- nova spoznanja se povezujejo s prejšnjimi znanji,

- pogoji šolskega dela morajo biti spodbujevalni. 

INOVATIVNO UČENJE

vključuje

PARTICIPATIVNO (soudeležba učenca) učenje	ANTICIPATORNO (predvidevanje) učenje
samostojno indentificiranje in oblikov. problemov, divergentno in intiutivno razmišljanje učencev, več možnih hipotez/rešitev, v določeni fazi skupinsko reševanje problematike, spoštovanje idej posameznika.	vključuje ustvarjalnost, razmišljanje o dolgoročnih rešitvah, zavestno prevzemanje odgovornosti za določeno rešitev.

MOŽGANI

LEVA polovica	DESNA polovica
logika, razumevanje, analitične funkcije, raba jezika, branje, pisanje, linearna obdelava informacij, analiza.	centri za celostno prepoznavanje (obrazi, vzorci), ritem, vizualna predstavljivost, kreativnost, vzporedna obdelava podatkov, sinteza.

 

CELOSTNO UČENJE

Za zahodno kulturo je značilno poudarjanje LEVE polovice, manjši poudarek je na desni polovici. Vendar pa so raziskave pokazale da razvijanje desne polovice koristi tudi razvijanju leve polovice.  

Gardner trdi, da v človeku obstaja 7 temeljnih različnih potencialov, nadarjenosti, inteligenc:

• 
  Lingvistična 
  
• 
  Glasbena
  
• 
  Logično-Matematična
  
• 
  Prostorska
  
• 
  Telesno-Kinestetična
  
• 
  Intrapersonalna
  
• 
  Interpersonalna
  

 

UČNI CILJI 

Pouk je SISTEMATIČEN in ORGANIZIRAN vzgojnoizobraževalni proces, ki je usmerjen k opredeljenim ciljem, doseganje katerih zopet vpliva na nadaljni učni proces v katerem se prepletajo aktivnosti naravnane na doseganje ciljev ki potem zopet vplivajo na aktivnosti. 

VRSTE UČNIH CILJEV

ČAS kot kriterij	Nominalna delitev	Namembnostna skupina	BLOOMOVA delitev
dolgoročni/globalni srednjeročni/etapni kratkoročni/operativni	izobraževalni/materialni funkcionalni/formalni vzgojni/osebnostno socialni	skupni cilji diferenciirani individualni	kognitivni konativni psihomotorični

 

Učni cilji se pojavijo kot tematika pred 50. leti, v času uveljavljanja programiranega pouka in izobraževalne tehnologije. Učitelj tako izgublja svojo direktno vlogo in je postavljen v ind. položaj:

- v sodobni šoli morajo biti cilji in nameni pouka jasno opredeljeni,

- novi tipi nalog, ki poleg znanja razvijajo še sposobnosti, določene navade, spretnosti in osebnostne  lastnosti,

- pojavila se je tudi potreba po racionalizaciji pouka.

Tako smo poleg nominalne klasifikacije dobili še klasifikacije, ki služijo uporabnim/operativnim namenom za oblikovanje učnih ciljev.

Bloomova taksonomija učnih ciljev (fotokopije).

Didaktični pomen operativnih ciljev:

- izvajanje pouka je bolj usmerjeno in organizirano (povečuje se učinkovitost pouka),

- pouk je bolj načrten / postopnejši (celovito načrtovanje, izvajanje, vrednotenje pouka),

- delo je bolj operativno, kar vzpodbuja motivacijo / aktivnost učencev,

- operativni cilji vplivajo na izbiro vsebine, učnih oblik, metod in sredstev. 

Izobraževalni/materialni učni cilji

• 
  Nanašajo se na pridobivanje čim višje ravni kvalitetnega, trajnega in uporabnega znanja, a to lahko vodi k vsebinski preobsežnosti učnih načrtov. Tako je zapostavljena razvojna funkcija šole (ni razvijanja kritičnosti).
  
• 
  do konca 19.st so pretirano poudarjali izobraževalne naloge pouka (ideal je bil človek-leksikon), rezultat pa je bilo nepovezano, kratkotrajno in neuporabno znanje ⇒ DID. MATERIALIZEM.
  
• 
  Tudi danes je še marsikje tako zaradi slabih učnih pogojev, prevelikega števila učencev, slabe    didaktične usposobljenosti učiteljev, zunanjega preverjanja znanja.
  
• 
  Da se izognemo DID. MAT. mora biti obravnava postopna, temeljne vsebine poudarjene, tempo ustrezen, poudarjena uporabnost znanja, ustrezen čas dati utrjevanju, ponavljanju.
  

 

Funkcionalni/formalni cilji

• 
  Nanašajo se na razvijanje perceptivnih, senzornih, motoričnih, izraznih in intelektualnih sposobnosti ter na razvijanje spretnosti in navad.
  
• 
  So težje dosegljivi kot izobraževalni cilji. KAKO razvijati določeno vsebino, da se bodo učenci razvijali? V pouk moramo postopno vključevati različne naloge za samostojno delo, samostojno opazovanje ter pa miselne aktivnosti (presojanje, primerjanje, induktivno/deduktivno sklepanje, analizo, sintezo,…) z namenom da se učiteljeva vloga čim bolj spreminja v MENTORSKO.
  
• 
  Osnova za uresničevanje funkcionalnih ciljev je učna vsebina (cilj izobraževalnih). Če učitelj kvalitetno uresničuje izobraževalne cilje ogromno prispeva k doseganju funkcionalnih ciljev.
  
• 
  Pretiravanje s funkcionalnimi cilji se imenuje DIDAKTIČNI FORMALIZEM. To je načel že J.F. Herbart ki je razlagal, da človek znanje dobiva predvsem po deduktivni poti in je zato potrebno razvijati določene miselne sposobnosti in pomnenje. Trdil je, da je naloga šole predvsem razvijanje telesnih in duhovnih sposobnosti kar je dosegljivo z vajo. A vedel je tudi, da se intelektualne sposobnosti razvijajo po lastnih zakonih. Postavil se je nasproti takratnemu prepričanju, da imajo nekateri predmeti pri urjenju intelektualnih sposobnosti ključno vlogo (tuji jeziki, matematika, slovnica).
  
• 
  Mislimo ko se učimo in ko se učimo mislimo. Zelo pomembni so načini dela oz. aktivnost samih učencev. Posebno vlogo imajo tudi tiste učne oblike in metode, ki omogočajo direkten odnos z učno vsebino.
  

 

Kako dosegamo funkcionalne cilje?

• 
  izbira vsebine glede na problemskost.
  
• 
  pouk mora temeljiti na aktivnosti učencev (kako pa jo vzdrževati je pa drug problem).
  
• 
  kombiniranje učnih oblik in metod (pogosto menjavanje pritegne pozornost).
  
• 
  diferenciiramo / individualiziramo zahtevnost, znanje apliciramo na praktični nivo.
  
• 
  vsebinsko bogat program (poudarek ne le na intelektualnem ampak še na estetskem, izraznem polju).
  

 

Poudarek na razvijanju funkcionalnih ciljev pouka se je izostril na prehodu v 20. st. Takrat se je šolstvo zelo razmahnilo, prav tako pa so potekali demokratizacija in razvoj družboslovnih znanosti. Nekatere sodobne šolske smeri so šle pri tem v skrajnost. To so bila t.i. ŠOLSKA REFORMNA GIBANJA (progresivna pedagogika), ki so nastala kot kritika učenja na pamet in prisile. Namen je bil humanizacija šole, približanje le te otrokovim interesom in razvojnim značilnostim ter jo tako narediti bolj učinkovito. Prednjačili so Švedinja Ellen Key (1849-1926), ki je napisala 20. ST.- ST. OTROKA - t.i. PEDOCENTRIZEM s katerim pa spet ni najbolje pretiravati (SUMMERHILL). Naslednje znano ime je Italijanka Maria Montessori (1870-1952). Ta gibanja so upoštevala posebnosti otrokovega mišljenja, ki se kvantitativno in kvalitativno razlikuje od mišljenja odraslega.

Za didaktiko je še posebej pomembna mladinska psihologija. 

Waldorfska šola:

• 
  Ustanovil jo je Rudolf Steiner (1861-1925), pristaš antropozofije (idealistični pogled na svet ter soodvisnost med človekom in kozmosom, upošteval je ideje šolskih reformnih gibanj).
  
• 
  Učne vsebine morajo izhajati iz duhovnih potreb in značilnosti duševnega razvoja otrok. Poudarjeni sta delovno in umetnostno področje, šolo obiskujejo učenci iz različnih socialnih okolij, je brez ocen in brez ponavljanja - učenec napreduje kolikor zmore. Pouk se začne s šestim letom starosti, poseben predmet v programu je EURITMIJA (glasba+govor+gib+scenski izraz). Ročno delo imajo vsi učenci od 1. do 12. razreda, enotni program do 4. razreda.
  
• 
  V šolsko delo se vključujejo tudi starši, temetika se obravnava po značilnostih t.i. epohalnega pouka (2 uri zjutraj sta namenjeni pomembnejšim temam), tesna povezanost med starši in šolo.
  
• 
  Od 1.-8. razreda poučuje en učitelj. samostojne so ure euritmije, religije in tujih jezikov. Učbenikov ne uporabljajo, učenci delajo zapiske, učenci se učijo z lastnim raziskovanjem, svoje znanje aplicirajo tudi v praksi, ugodna razredna klima, delo temelji na kreativnosti učencev in učiteljev. Trenutno obstaja 640 Waldorfskih šol, učitelji se za delo usposabljajo 2 leti.
  

 

Vzgojni - osebnostno socialni cilji

Šola mora biti IDEJNO NEVTRALNA. Šola v določeni meri oblikuje učenčeve osebne lastnosti, učne navade ter zagotavlja pozitivno osebnostno rast. Učitelj in učenci se morajo zavedati da je učenje kvalitetno delo.

Vzgojno deluje že sama učna vsebina, na učence vpliva tudi izvedba organizacije pouka, učitelj s svojo osebnostjo in nastopom prispeva k uresničevanju vzg. ciljev (za učitelja mora biti učenje izziv). 

• 
  Razvoj osebnostnih lastnosti
  

Preko učnih oblik in metod učenci razvijajo kritičnost, odgovornost do dela, natančnost, vztrajnost,  samostojnost, inciativnost. Otrok naj bi se moral začeti samokontrolirati v obdobju od 10. do 12. leta  starosti.

• 
  Razvoj učnih navad
  

      Učne navade so ustrezno ravnanje posameznikov v učni situaciji (pouku, učenju), ki omogočajo  racionalnejše, uspešnejše učenje. Sestavljene so iz: delovnih navad (ravnotežje med učenjem in ost.)

                               učnih tehnik (besedne in miselne spretnosti)

                               metod učenja (zaporedje postopkov pridob. zn.) 

Metode učenja delimo na CELOSTNO (1-4), PO DELIH (1,2,3,4) in MEŠANO (1,2,1-2 3, 1-2-3 4,   1-2-3-4).  

                        RAZVIJANJE UČNIH NAVAD

Indirektno	Direktno
vzbujanje interesa in motivacije dinamičnost pouka aktivne učne oblike in metode	krepitev zapisovanja in razumevanja učencev priprava shem in skic aktivno sodelovanje učencev med razlago navajanje učencev na učenje iz pisnih virov sposobnost odgovarjanja na ustna in pisna vpr.

 
 

• 
  Zagotavljanje in vzpodbujanje pozitivne osebnostne rasti
  

      Razvoj v smer samouresničevanja in samoakualizacije z zavestnim usmerjanjem. Nekje pri 10. letu  starosti se začne posameznik zavedati lastnega jaza, samega sebe in ta njegova aktivnost se usmeri v  samoaktualizacijo. Za zdravo osebnostno rast pa je potrebna pozitivna samopodoba.

      Erik Erikson (pristaš dinamične teorije razvoja osebnosti, meni da je to predvsem sociološki razvoj)

      Več zaporednih faz, vsaka faza je novo razvojno obdobje, v vsakem posameznik rešuje drugačne  naloge. Opisal je tudi t.i. krizna obdobja, ki nastanejo pri pripadnikih določenih marginalnih skupin.

FAZE

0 - 1 leto varnost

1 - 4 leta začetna avtonomija

4 - 6 let inciativnost / samoakt.

6 - 11 let širitev dr. prostora

11 - 15 let obl. lastne identitete

15 - 20 let težnja po sprejemanju

20 - 30 let ustvarjanje potenciali

30 - let osebna zrelost

 

V šoli vzgojne cilje dosegamo: - z dobro organizacijo in dinamičnostjo pouka,

                        - z zavedanjem pomembnosti različnih učnih področij,

                        - delo naj temelji na aktivnosti in kooperativnosti učencev,

                        - ustrezni medsebojni odnosi (glavni tu je učitelj),

                        - motivacija. 

 

VLOGA IN POMEN KOMUNIKACIJE PRI POUKU 

Pri pouku ima izmenjava informacij namen doseganja učnih ciljev. S tem se ukvarja KIBERNETIKA, ki je znanost o upravljanju / krmiljenju dinamičnih sistemov, ki temelji na medsebojnih zvezah med sistemi, na vodenju ter na kontroli. Pri pouku moramo težiti k čimpogostejši uporabi DVOSMERNE komunikacije (povratna informacija zagotavlja učinkovito vodenje in regulacijo pouka ter večjo aktivnost učencev).

Vrste komunikacij: VERBALNA ENOSMERNA DIREKTNA ZUNANJA

            NEVERBALNA DVOSMERNA INDIREKTNA NOTRANJA 

 
 
 
 

Učenci morajo sooblikovati pouk, navaditi jih moramo na samostojno miselno aktivnost.

                  (vidni, slušni, vonjalni

            POŠILJATELJ okusni, kinestetični) SPREJEMNIK 

 
 
 
 
 
 
 

izvor informacije  oddajnik  kanal sprejemnik cilj 

 
 
 
 

      sporočilo    signal  sporočilo  

                  PRENOS INFORMACIJ

Za razumevanje je potrebna medsebojna usklajenost pošiljatelja in sprejemnika.

Pri prenosu težav lahko pride do motenj: mehanični, semantični, psihološki hrup.

Teorija mediacij 
 
 
 

  inf. RECEPTORJI    MOŽGANI    REAKCIJA 

 
 
 
 
 

                     

      Senzorna faza               Centralna faza Motorična faza

Težave pri prenosu najpogosteje nastanejo v centralni fazi, ki se deli na projekcijski, integracijski in reprezentacijski nivo. 

 

STRUKTURA IN DINAMIKA UČNEGA PROCESA  

Uresničevanje materialnih, formalnih in vzgojnih ciljev poteka postopoma - je proces, ki se odvija na ravni učne enote (kratkoročni ), teme (etapni) in razreda (globalni cilji).

FAZE pouka so vrste aktivnosti ki jih pri pouku uveljavljamo, njihovo trajanje in zaporedje.

Analiza poteka pouka:

- poleg posameznih faz ki si sledijo v zaporedju se v pouk vključujejo še t.i. vidiki učnega procesa:

UČNA URA

začetni / uvodni del

glavni del

zaključni del

Vidiki:  Spoznavni, Psihološki, Organizacijsko-metodični, Materialno-tehnični (v vseh fazah)

UČNE FAZE

1. Priprava

2. Obravnava

3. Vadenje

4. Ponavljanje

5. Preverjanje

 

Ni univerzalne sheme pouka. Nekatere faze lahko dobijo na poudarku ⇒ različni tipi učnih ur.

Dinamični pouk:

• 
  Med potekom učne ure se lahko faze izmenjavajo.
  
• 
  Učna vsebina določa poudarjanje faz.
  
• 
  Didaktični principi (nazornost, abstraktnost, sistematičnost, postopnost, aktivnost, diferenciacija, individualizacija).
  

Sodobna temeljna shema pouka:

1. PRIPRAVA - vsebinska, psihološka, organizacijska

2. OBRAVNAVA - posredovanje novih učnih vsebin

3. VADENJE-URJENJE - ko hočemo doseči trajnost in uporabnost znanja, spretnosti in navad.

4. PREVERJANJE - osvajanje podatkov in generalizacija. Preverjanje je lahko:

parcialno, tematsko, kompleksno, sprotno, etapno, končno.

OCENJEVANJE pa ni faza učnega procesa. Vsako ocenjevanje je preverjanje, ni pa vsako preverjanje ocenjevanje. Kriteriji ocenjevanja so objektivni in subjektivni, morajo pa biti konstantni. 
 

ORGANIZACIJSKO-METODIČNI VIDIK učnega procesa 

I. Grupiranje učencev v učne skupine

Pri nas so učenci grupirani v razrede predvsem na osnovi kronološke starosti. Vendar pa se učenci kljub temu močno razlikujejo med seboj (predznanje, stopnja razvoja, interesi, motivacija, oseb. lastnosti).

Razlike med učenci se z leti povečujejo, vendar pa mora v šoli vsak napredovati glede na svoje zmožnosti in sposobnosti. Noben učenec ne sme napredovati na račun drugega.

KONZERVATIVNI ŠOLSKI SISTEMI:

Imajo kratko (4-5 let) OŠ, nato pa se učenci vpisujejo v srednje šole na podlagi lastnih želja in uspešnosti, na to pa močno vpliva tudi njihov SES. Zgodnje ločevanje učencev v navidezno homogene skupine ni v skladu s temeljnimi spoznanji o razvoju sposobnosti ter vplivu okolja na osebnostni razvoj.

ZUNANJA DIFERENCIACIJA je v obdobju osnovnega šolanja zelo vprašljiva. 

Učna diferenciacija je didaktični ukrep s pomočjo katerega na osnovi določenih kriterijev in z določenimi nameni razporejamo učence v bolj ali manj trajne homogene(jše) učne skupine.

Tipi učnih diferenciacij: zunanja (bolj ali manj trajno ločevanje otrok)

                  notranja (v razredu, različno zahtevne naloge)

                  fleksibilna (učenci so določen čas v heterogenih, nato pa v homogenih odd.)

Modeli zunanje diferenciacije: setting model (razporejenost v skupine le pri določenih predmetih *)         streaming model (trajna razporeditev učencev na osnovi dol. kriterija)

*Pomemben je Pygmalionov učinek (predvidevanja / pričakovanja učiteljev, ki prilagajajo zahtevnost učenja “sposobnostim” učencev v razredu ⇒ nizka pričakovanja - nizki rezultati) 

Najbolj znan model fleksibilne diferenciacije je model zaporednega kombiniranja temeljnega in nivojskega pouka:  
 
 
 
 
 
 
 

čas. razmerje

2 uri    Temeljni pouk          a               b               c        a 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

vs.  INTERODDELČNI MODEL INTRAODDELČNI MODEL 

1 ura   Nivojski pouk    a + b + c   a + b + c  a + b + c

                   zahtevna     povpr. manj zaht. skupina

Lahko pa iz vseh treh oddelkov ustanovimo skupino za najboljše in skupino za najslabše učence.