Th1 - izločanje provnetnih citokinov (IL-2, IFN-ϒ, TNF-β) - spodbujanje celičnega IO
aktivirajo Mφ, (spodbujajo proizvodnjo IgG2a v limfocitih B), aktivirajo CD8 limfocite T,
mastocite in eozinofilce (preobčutljivostne reakcije!)
Th2- izločanje protivnetnih snovi (IL-3, IL-4, IL-5, IL-10, IL-13) - spodbujanje humoralnega IO
aktivirajo limfocite B (in spodbujajo vseh Ig, razen IgG2a), omejujejo delovanje Th1 prek IL-4
in IL-10 (preprečujejo proizvodnjo IFN-ϒ in omejijo patološke preobčutljivosti
Th17 - izločajo citokine (IL-17), ki lahko vzpodbudijo ali pa zavrejo tumorsko rast; spodbujajo tudi
epitelijske celice k izdelovanje kemokinov, ki v vnetno mesto pritegnejo nevtrofilce,
makrofage,... (kemotaksa?)
-
Periferna regulacija imunskega sistema - T regulatorni in kakšna je njihova funkcija?
Periferna toleranca (regulacija) nastane potem, ko limfociti T in B že dozore in pridejo v periferni krvni obtok oz. v periferne limfatične organe. Potrebna je, ker določeni avtoreaktivni kloni prežive negativno selekcijo v osrednjih limfoidnih organih oz. postanejo avtoreaktivni na periferiji. Vzdržujejo jo številni mehanizmi, npr.:
- sekvestracija telesu lastnih Ag
(skriti fizično (bariera) ali funkcionalno (odsotnost APC) pred avtoreaktivnimi imunskimi celicami)
- okolje imunsko privilegiranih tkiv in organov
(da se celice T ne bi vezale na lastne Ag, preprečuje Fas z vezavo na FaSL (apoptoza) ali pa
nevnetni citokini (TGF-β, IL-10))
- imunska homeostaza
(celice, molekule, topni dejavniki …)
- imunska regulacija T regulatorni …
T-celične odzive na lastne antigene nadzirajo in uravnavajo naravne celice Treg in inducirane regulatorne celice (Tr1, Th3, Treg).
Treg: naravno prisotni kloni Treg nastanejo v timusu med – selekcijo preprečujejo podaljšan imunski odziv in druga kronična, potencialno nevarna imunopatološka stanja. OSREDNJA
Tr1: regulatorne celice, ki nastanejo na periferiji. Za njihov nastanek so določene vrste tolerogenih APC ter citokini, delujejo na osnovi izločanja supresivnih topnih biogenih dejavnikov. + določene vrste CD8+limfocitov, ki delujejo imunosupresivno. PERIFERNA TOLERANCA!!
-
Funkcija molekul HLA (MHC) – katere vrste peptidov predstavljajo HLA I, katere HLA II? Kje se nahajajo HLA I, kje HLA II?
NAHAJALIŠČE:
HLA I – na vseh celicah z jedrom
HLA II – na APC
FUNKCIJA in VRSTE VEZANIH PEPTIDOV:
Na HLA molekule se veže antigen (predelan v peptid), ki ga izraža APC.
- antigeni HLA razreda I: A, B, C – vežejo in predstavljajo znotrajcelične antigene (od 8-10 AK).
- antigeni HLA razreda II: DR, DQ, DP – vežejo in predstavljajo zunajcelične Ag (najmanj 13 AK).
Funkcija je vezava peptidov antigenov. HLA I predstavljajo gene za CD4+, HLA II za lim. B.
INTERAKCIJE:
Med molekulami HLA I in peptidom: vodikove vezi, ionske interakcije.
Med molekulami HLA II in peptidom: vodikove vezi vzdolž njegove celotne dolžine.
-
OKUŽBE: različni povzročitelji okužb, na kakšen način se V., B. izogibajo prepoznavanju I.S.?
VIRUSI:
- inhibicija humoralnega IO
- inflamatornega odziva
- blokiranje prepoznavanja Ag in spreminjanje Ag
- imunosupresija gostiteljeve celice.
BAKTERIJE:
+ bakterijski LPS se sializira in s tem postane podoben sesalskim oligosaharidom pospešuje hitro odstranjevanje sestavin komplementa;
+ sprememba antigenskih lastnosti
+ gen, ki kodira pilin, se homologno rekombinira, pri čemer nastanejo različne variante tega proteina.
+ izločajo toksine, ki zavirajo kemotakso;
+ MO imajo ovojnice, ki preprečujejo vezavo na fagocite;
+ izločajo katalazo, ki cepi H2O2
+ več MO lahko uide iz fagosoma in se začne deliti v citoplazmi ubijejo fagocitno celico (nekroza, apoptoza)
PARAZITI:
- antigenska varianca, zaščitijo se pred okolico, dejavniki IS ne morejo do njih
- V MAKROFAGIH: vakuole vpete v membrano preprečujejo zlitje z lizosomom gostiteljeve celice encimi jih ne morejo uničiti; parazit uide iz fagosomov in se delijo v citoplazmi; paraziti se delijo znotraj fagosomov.
Molekulska mimikrija: nekateri patogeni izražajo proteinske in ogljikohidratne Ag, ki so zelo podobni gostiteljevim lastnim molekulam. Tako lahko premagajo toleranco na lastno in aktivirajo avtoagresivne limfocitne klone – pride tudi do nevarnosti avtoimunskih bolezni.
-
Aktivacija limfocitov B?
Vezava Ag na ustrezen BCR, aktivacijski signal potuje do celičnega jedra reagirajočega limfocita B in sproži internalizacijo Ag ta se znotraj celice razgradi v antigenske peptide. Ag peptidi se vežejo na molekule HLA razreda II, ki jih prepoznajo specifični kloni CD4+ celic Th2. Ti sprožijo diferenciacijo limfocitov B v plazmatke, ki proizvajajo antigen-specifična protitelesa.
So APC, ker ko se na BCR vežejo Ag, pride do internalizacije, predelave, se peptidi na HLA vežejo na površini in jih predstavijo limfocitom T - aktivacija z limf.B, prehod v plazmatko in izdelava Ab.
-
Katera podvrsta limfocitov T je pomembna za prehod limfocitov B v plazmatke?
Th2 (CD4+, ki spodbuja humoralno imunost, izloča protivnetne citokine itd.)
-
Koliko razredov Ab imamo ljudje?
Katere od teh lahko aktivirajo komplement po klasični poti in katere ne?
9 razredov - IgG1, IgG2, IgG3, IgG4, IgA1, IgA2, IgE, IgD, IgM
Komplement po klasični poti aktivirajo IgM vezani na tarčne Ag (ta imunski kompleks močno aktivira komplement po klasični poti), IgG1 in IgG3, IgG2 pa ga aktivira zelo šibko.
AKTIVIRAJO: aktivirani IgM > IgG1, IgG3 >>> IgG2
NE AKTIVIRAJO: IgG4, IgA, IgE, IgD, neaktivni IgM
-
Podrazredi IgA in v katerih oblikah obstajajo?
IgA1 , IgA2 ; oblike dimerov na sluznicah (sekretorni IgA) in monomerov v krvi (serumski IgA).
Poznamo serumski IgA, ki je značilen za 2° humoralni imunski odziv.
Najpomembnejšo vlogo imajo protitelesa IgA v njihovi sekretorni obliki, saj nudijo zaščito sluznic respiratornega GI in reproduktivnega trakta.
-
Kako IgA prehajajo iz epitelijskih celic v črevesje in kakšna je tam njihova funkcija?
Večino protiteles IgA proizvajajo plazmatke, ki se nahajajo tik pod epitelijem črevesja, respiratornega trakta, žlez slinavk in sluznic. Dimeri IgA nastanejo tako, da 2 protitelesi med seboj poveže povezovalna veriga J (joining). Ti se vežejo na receptorje poli-Ig, se v posebnih veziklih prenesejo preko epitelijskih celic na njihov apikalni del, kjer se receptor razcepi nastane dimer IgA, na katerega je vezana sekretorna komponenta + del receptorja, ki ni funkcionalen in se reciklira. Ogljikovi hidrati na sekretorni komponenti se vežejo na mukus ter s tem pritrdijo protitelesa na površino sluznice.
-
Funkcija IgA? Zakaj je pomembno, da so tako zgrajeni? Zakaj je vmesni del iz transportnega proteina (v dimeru)?
Značilna so za 2° humoralni imunski odziv. Imunski kompleksi z IgA opsonizirajo Ag in aktivirajo fagocitozo z vezavo na celične receptorje. Nudijo zaščito sluznic. IgA1 prevladujejo v serumu, IgA2 pa v kolonu. Del iz transportnega proteina v dimeru je zaostanek transportnega proteina, ki prenese IgA prek celic epitelija - omogoča vezavo cinka (Zn)!
Sekretorna komponenta ščiti molekulo pred razgradnjo zaradi prisotnosti proteolitičnih encimov in O.H. na njej se vežejo na mukus in s tem pritrdijo Ab na površino sluznice!
-
Kaj je afiniteta Ab?
Je mera za jakost (energijo, moč) vezi med paratopom Ab in epitopom Ag.
Je fizikalno-kemijska količina: izmerimo jo lahko samo ob uporabi posamičnega monovalentnega fragmenta Fab in “monovalentnega” haptena (+ še drugi pogoji – masni zakon).
Predpostavke za veljavnost - masni zakon:
- Ab mora biti monovalentno, prepoznavajoče samo 1 epitop na Ag
- oba reagenta morata biti homogena glede na vezavna mesta (čistota!)
- oba reagenta morata biti v raztopini
- ravnotežje mora biti doseženo brez nespecifičnih vezav na reakcijsko posodo
-
Na osnovi katerega fizikalnega zakona lahko izračunamo afiniteto?
Zakon o delovanju mas. Za to so zahtevani določeni pogoji:
- protitelo mora biti monovalentno in prepoznavati samo en epitop na Ag, oba reagenta morata biti homogena glede na vezavna mesta, morata biti v raztopini in ravnotežje mora biti doseženo brez nespecifičnih vezav na reakcijsko posodo.
-
CEPIVA: razlika med mrtvimi (inaktiviranimi) in živimi (atenuiranimi), prednosti in slabosti enih in drugih
RAZLIKE:
MRTVO: sproži nastanek serumskih IgA, sekretornih pa ne (okuženec ima večjo možnost biti zdrav prenašalec – vektor). Ob vbrizganju ostane (za določen čas) na mestu vbrizganja – mesto vnosa mrtvega cepiva je pomembno! So manj učinkovita od živih cepiv. So manj zahtevna za shranjevanje. Praviloma je potrebno dajati večkrat, da bi dosegla zadostno raven Ab (več odmerkov, revakcinacija, booster).
Cepivo mora biti dovolj imunogeno, zato mrtvim cepivom pogosto dodajamo adjuvanse (alume) (da vzpodbudimo njihovo imunogenost), ki pa so pogosto alergeni.
ŽIVO: poleg nastanka serumskih IgA sproži tudi proizvodnjo sekretornih IgA. Mesto vbrizganja ni pomembno (intramuskularno je enako učinkovito kot podkožno). So učinkovitejša od mrtvih (na splošno). Hraniti jih moramo na hladnem, da ostanejo stabilna. Za dolgotrajno imunost zadostuje že enkraten odmerek cepiva.
Prva faza IO je podobna tisti po dejanski okužbi z virusom. Običajno so to protivirusna cepiva.
PREDNOSTI: Živa so bolj učinkovita - omogočajo daljšo izpostavljenost Ag, kar omogoča
razvoj boljše imunosti. Povzročijo nastanek sekretornih IN serumskih IgA. Učinkovit
je že en odmerek cepiva. Lahko inducira tudi proizvodnjo sekretornih Ab (sIgA) –
zagotavlja zaščito na mestu vstopa virusa v telo.
Mrtva cepiva so primerna tudi za nekatere imunsko pomanjkljive osebe.
SLABOSTI: Živa lahko uidejo izpod nadzora in povzročijo bolezen. Hraniti jih moramo na hladnem,
da ostanejo stabilna. Niso primerna za imunsko pomanjkljive osebe (kontraindikacije)
Mrtvim moramo pogosto dodajti adjuvanse (da vzpodbudimo njihovo imunogenost), ti
pa so lahko alergeni. Ne omogočajo nastanka sekretornih IgA. Pogosto jih moramo dati
večkrat, da dosežemo zadostno raven Ab. Potrebne so revakcijacije (boosterji).
Ne more inducirati nastanka nazalnih in duodenalnih sIgA.
Ker mrtvi MO v cepivu ne morejo zagotavljati dolgotrajnega antigenskega stimulusa, se jih nadomešča z njihovimi očiščenimi naravnimi ali rekombinantno pridobljenimi sestavinami oz. strukturnimi podenotami.
-
Kakšna je funkcija adjuvansov?
Adjuvansi so številne telesu tuje in endogene snovi, ki pospešujejo tvorbo specifičnih protiteles po aplikaciji cepiva. V klinični praksi se pogosto uporabljajo aluminijeve in kalcijeve soli.
Aluminijeve soli imajo predvsem skladiščni efekt, saj povzročajo nastanek majhnih granulomov, ki vsebujejo Ag.
Novejše oblike adjuvantov (npr. liposomov in imunostimulirajočih kompleksov - ISCOM) pa dosežejo enak efekt s tem, da je antigen ujet v njih samih in se tako dostavi antigene predstavljajočim celicam (APC).
FUNKCIJA: da skoncentrirajo vnesene Ag v cepivu na mesto, kjer jih bodo lahko prepoznali limfociti T (skladiščni efekt). Spodbujajo tudi proizvodnjo citokinov, ki vplivajo na funkcije limfocitov.
-
Kateri tip TLR je ključen za prepoznavo LPS?
TLR-4
-
Kaj so superantigeni? Kaj povzročajo?
So razred Ag (virusne, bakterijske spojine), ki povežejo APC in limfocite T oz. se vežejo na TCR na tak način, da zaobidejo specifično prepoznavanje Ag, tako poliklonsko aktivirajo limfocite T in sledi sistemsko izločanje citokinov (to pa je toksično).
Povzročajo torej nespecifično aktivacijo limfocitov T, kar povzroči njihovo aktivacijo in povečano izločanje citokinov. Superantigene lahko naredijo patogeni mikrobi, kot obrambo pred gostiteljevim IS.
(?? to so antigeni, ki povzročijo polimerizacijo in koncentracijo protiteles do te mere, da se imunski odziv konča z nekrozo tkiva ali smrtjo – zaradi sistemskega izločanja citokinov???)
-
Katere celice aktivirajo z bakterijami okužene makrofage?
Limfociti Th1.
-
Opiši mehanizem in navedi primere vseh 4h tipov preobčutljivostnih reakcij.
TIP 1: Mehanizem takojšne ali reaginske ali protitelesno posredovane reakcije: alergen poveže receptorje FcRe (IgRε) preko IgE, sledi degranulacija mastocitov.
Primeri: anafilaktični šok, astma, koprivnica, celiakija, sezonski rinokonjunktivitis, laringitis; alergije na hrano, zdravila, pike insektov ..
TIP 2: Mehanizem citotoksične reakcije. Antigenske molekule so izražene na membrani celice ali na bazalni membrani. Vezava Ab (vrste IgM ali IgG) aktivira komplement. Nastopita vnetje in citoliza, pri čemer lahko lizo celic na katere so vezana Ab, povzročijo tudi celice NK.
Primeri: izoimunske reakcije (transfuzija), agranulacitoza, revmatoidni artritis.
TIP 3: Mehanizem z imunskimi kompleksi posredovane reakcije. Presežena je sposobnost odstranjevanja imunskih kompleksov, zato se ti odlagajo v tkiva. Sledi aktivacija komplementa, frustriranih fagocitov, bazofilcev in trombocitov.
Primeri: avtoimunske bolezni (sistemski lupus seritematozus), artusova reakcija,
glomerulonefritis, vaskulitis …
TIP4: Mehanizem pozne ali celične posredovane preobčutljivosti. Predstavitev Ag CD4+ celicam Th in njihova aktivacija - faza senzibilizacije. Senzibilizirani limfociti T nato ob ponovnem stiku z Ag, sproščajo citokine, ki preko aktivacije makrofagov povzročajo lokalno vnetje.
Reakcija poteče v roku 24-72h.
Primeri: alergijski kontaktni dermatitis, granulomatoze, avtoimunske bolezni: Cronhova, 1°biliarna ciroza, celiakija; zavrnitev transplantanta, tuberkulinski test …
-
Kaj je molekulska mimikrija pri nastanku avtoimunskih bolezni?
Da bakterije / virusi izražajo na svoji površini podobne molekule, kot jih normalne celice v organizmu (ogljikohidratne in proteinske antigene, podobne človeškim normalno prisotnim molekulam). Lahko povzročijo reakcije na te molekule, s čimer so ogrožene tudi lastne celice.
Z molekulsko mimikrijo naj bi (npr. enterični virusi) bili sposobni streti imunsko toleranco na lastno, kar ima za posledico navzkrižno antigensko aktivacijo avtoreaktivnih limfocitov T.
-
Prirojene (1°) imunske pomanjkljivosti
(SCID; pomanjkljivosti v zvezi z Ab – agamaglobulinemija – manjka Ig-frakcija; XLA; hiper IgM; CVID; motnje v delovanju komplementa; pomanjkljivost v delovanju fagocitov …)
So posledica mutacij v različnih genih, ki so ključni za nastanek ali nadzor imunskih odzivov.
XLA (s kromosomom X povezana agamaglobulinemija) okvarjena je tirozinska kinaza, ki jo označujemo z Btk in njen zapis se nahaja na kromosomu X. Izrazi se tako, da limfociti B ne morejo dozoreti in se razvijati, posledično pa pride do pomanjkanja Ig. Ženske prenašalke imajo hkrati prisoten normalen in defekten gen (zato same ne zbolijo), pri moških pa je odvisno, katerega od genov podeduje. Gre za pomanjkanje Ab, kar povzroči dovzetnost za B. in V. okužbe.
Zdravi se s pasivnim dodajanjem Ig. Ugotavlja se z imunsko elektroforezo.
Sindrom hiper IgM bolniki imajo normalen razvoj limfocitov T in B ter normalne ali visoke nivoje protiteles vrste IgM, tvorijo pa zelo majhne količine omenjenih Ab za tiste Ag, za katere je potrebna pomoč limfocitov. Ostali izotipi protiteles (IgA, IgE, IgD) nastajajo le v sledovih velika dojemljivost bolnikov za okužbe z zunajceličnimi patogeni. Pri bolnikih običajno limfociti B niso sposobni preklapljati med izotipi protiteles. Možnih vzrokov za nastanek je 5:
- mutacije kromosoma X (za CD40L ali CD154)
Bolniki z na kromosom X vezanim sindromom hiper Ig M imajo tudi motnje oziroma napake v celično posredovani imunosti. Zaradi mutacije v genu za CD40L, namreč aktivirani limfociti T ne morejo aktivirati makrofagov za znotrajcelično ubijanje patogenov, s katerimi so okuženi.
- mutaciji: v genu za CD40 na kromosomu 20 in v genu za NEMO (podenoto kinaze ϒ – IKKϒ)
- mutacija v genu za encimsko AID (aktivacijo inducirano citidinsko deaminazo)
- defekt preklopu izotipov (a normalna somatska hipermutacija limfocitov B in normalna funkcija AID; vzrok še iščejo)
CVID (splošna variabilna imunska pomanjkljivost pretežno humoralna imunska pomanjkljivost, pri kateri so obenem prizadeti nivoji IgM, IgG in IgA (težave pri preklapljanju izotipov), okvarjene so tudi funkcije limfocitov T in B. Bolniki so dojemljivi za ponovitve okužb in nenormalne protitelesne odzive. Pri nekaterih se razvijejo gastrointestinalne (pomanjkanje IgA) in avtoimunske bolezni. Stanje ni tako hudo, običajno ga odkrijejo šele v odrasli dobi.
Motnje v delovanju komplementa:
Napake v delovanju zgodnjih komponent alternativne poti in C3 povzročajo večjo občutljivost za okužbo z zunajceličnimi patogeni – piogenimi B, kot so stafilokoki, streptokoki, gonokoki).
Napake v delovanju zgodnjih komponent klasične poti pa prizadenejo predvsem nastajanje imunskih kompleksov in odstranjevanje apoptotičnih celic – bolezen imunskih kompleksov.
Pomanjkljivost na nivoju lektina, ki veže manozo (MBL) je povezana z bakterijskimi okužbami, zlasti v otroštvu.
Okvare komponent, ki napadejo membrano pa so povezane le z občutljivostjo na okužbo z neiserijami, ki povzročajo meningitis in gonorejo.
Pomanjkljivost v delovanju fagocitov povzročijo vztrajanje bakterijskih okužb.
Okvare levkocitnih integrinov in defekti selektinskega liganda sialil-Lewis preprečujejo adhezijo fagocitov in njihov pomik iz žilja v mesto okužbe.
Pri kronični granulomatozni bolezni ter okvarah glukoza-6-fosfatne dehidrogenaze (G6PD) in mieloperoksidaze je defekten ROS (respiratorni oksidativni izbruh). Pri kronični granulomatozni bolezni okužba vztraja zato, ker je okvarjena aktivacija makrofagov, to pa vodi v kronično stimulacijo CD4 limfocitov T in zato v nastajanje granulomov.
Pri Chedak-Hidashijevem sindromu pa gre za okvaro na nivoju zlivanja veziklov v makrofagih.
SCID (resne kombinirane imunske pomanjkljivosti) okvara v razvoju limfocitov T (bolniki so občutljivi na številne okužbe) – bolniki ne morejo proizvest od limfocitov T odvisnih specifičnih Ab, vzpostaviti celičnih imunskih odzivov in zato tudi ne IO-a. Okvare v preverjanju genov za antigenske receptorje; okvare signalizacije preko TCR; genetske okvare funkcije timusa.
- XSCID (s kromosomom X povezana SCID)
(okvara γc verige IL-2R okvara IL-2, IL-4, IL-7, IL-9, IL-15, IL-21; limfociti T in celice NK se ne
razvijajo normaln;, število limfocitov B je normalno, njihova funkcija pa ne)
- pomanjkljivost ADA in PNP (adenozinske deaminaze in purinske nukleotidne fosforilaze)
(kopičenje nukleotidnih metabolitov, ki so še posebej toksični za razvijajoče se limfocite T,
prizadete so tudi celice B – ADA)
- defekti v genih RAG-1 ali RAG-2
(zastoj razvoja limfocitov; sindrom Omenn; dojemljivost za oportunistične okužbe, klinični znaki
GvHD; bolniki nimajo limf. B, njihov močno okrnjen repertoar limf. T pa je avtoreaktiven)
- okvara encimov za popravilo in rekombinacij DNA
- Bloomov sindrom
(mutacije DNA helikaze – encima ,ki odvije dvojno vijačno DNA)
- AT (ataxia telengiectasia) – sindrom Louis-Bar
(dedna degenerativna bolezen; mutiran protein ATM – Ataxia Telengiectasia Mutated)
- okvare signalizacije prek TCR
(odsotnost verig CD3γ, majhne količine mutantnih verig CD3ε, defektne oblike citozolske
tirozinske kinaze ZAP-70, mutacije tirozinske fosfataze CD45)
- Wiskott-Aldrichev sindrom (WAS)
(mutacija na kromosomu X; prizadeti trombociti, funkcije limf. T, defektno citotoksično
delovanje celic NK in nesposobnost tvorbe protiteles zoper B. s kapsulo)
- DiGeorgeov sindrom
(epitelij timusa se ne more razvit; delecija 24 genov na 1 kopiji kromosoma 22;
okvara celičnega in humoralnega IO)
- sindrom golih limfocitov (bare lymphocyte syndrome)
(odsotnost HLA II na površini; dozori zelo malo limfocitov CD4+; CD8+ so normalni)
- pomanjkljivost v izražanju molekul HLA razreda I
(mutacije TAP1, TAP2; pomanjkanje CD8+ s podenoto α:β na TCR)
- s kromosomom X povezani limfoproliferativni sindrom
(mutacija SH2D1A; dečki – obsežne okužbe z EBV, tudi limfomi, smrt – vnetje, nekroza jeter)
- hemofagocitni sindrom
(Mφ fagocitirajo krvne celice, tudi eritrocite; provnetni citokini- nekroza in odpoved organov)
- družinska hemofagocitna limfohistiocitoza (FHL)
(pomanjkljivost perforina, okvara NK, progresivno vnetje, smrtno; imunosupresija nujna)
- Griscellijev sindrom
(mutacija majhne GTP-aze Rab27a – nadzira gibanje veziklov v celici)
- Chediak-Higashijevsindrom
(mutacija CHS1 – motnje limfocitov, nevtrofilcev, NK; hude, ponavljajoče infekcije; lahko se
razvije hemofagocitna limfohistiocitoza)
-
PRESADITVE: kako izvedemo navzkrižni preizkus pred presaditvijo ledvice? Pomen ditiotreitola? Kaj z njim naredimo?
Najprej naredimo standardni navzkrižni preizkus (limfociti darovalca + serum prejemnika).
Nato enak poskus z dodatkom ditiotreitola - ta je močan reducent, ki prekine disulfidne vezi v IgM protitelesih.
Če je bila reakcija v 1. delu pozitivna in v 2. negativna pomeni, da so bila zato kriva protitelesa IgM in ne IgG (ki so pomembna pri presaditvah), zato lahko transplantacijo izvedemo.
Izvedemo standardni navzkrižni preizkus (mikrolimfocitotoksična reakcija), kjer uporabljamo limfocite darovalca in serumski vzorec izbranega prejemnika (2,5 ure). Potem izvedemo navzkrižni preizkus z ditiotretiolom (mikrolimfocitotoksična reakcija), kjer uporabimo limfocite darovalca, serumski vzorec izbranega prejemnika in ditiotretiol (2,5 ure).
Ditiotretiol je močen reducent, ki cepi disulfidne vezi – reducira pentamerno molekulo IgM. Če je standardni test -, z ditiotretiolom pa +, lahko presaditev izvedemo. Pozitiven test je rezultat vezave izključno protiteles IgM, za zavračanje pa so v glavnem pomembna le specifična Ab IgG.
-
Kaj je to akutna bolezen presadka zoper gostitelja?
aGvHD
V roku 3 mesecev (100 dni) telo začne zavračati presajeni organ (KMC) ...
To je bolezen, ki se pojavi v prvih 100 dneh po posegu, lahko je blage narave (I-II) ali življenjsko nevarna (III-IV) za bolnika.
Sprožita jo poškodba prejemnikovih tkiv in aktivacija njegovih imunskih celic (Mφ) po kondicioniranju. Sledi aktivacija darovalčevih imunskih celic (limfocitov T), ki napadejo prejemnikovo tkivo.
Simptomi: kožni izpuščaj (vnetje; 1.dlani, podplati), vnetje ustne sluznice, krči, navzea, diareja, zlatenica.
-
Kaj pa kronična bolezen presadka zoper gostitelja?
cGvHD
Pojavi se kadarkoli v ali po obdobju 3 mesecev od presaditve KMC. Pogosteje se pojavi pri prebolelih aGvHD bolnikih. Lahko blaga ali huda oblika, dolgotrajna bolezen, zdraviti čim prej. Pri transplantiranih bolnikih jo lahko sproži že sončna opeklina.
Simptomi: kožni izpuščaj, sprememba barve/teksture; suhe, razdražene oči; bolečina, suhost ali občutljivost v ustih; REDKEJE še tanjšanje las, krhkost, lomljivost, spremenjena struktura nohtov, suha, občutljiva vaginalna sluznica, slabost, bruhanje, diareja, izguba apetita, telesne teže …)
-
Kakšni so načini prepoznavanja za nastanek zavrnitvene reakcije?
Neposredno/posredno prepoznavanje?
Dostları ilə paylaş: |
