NAS CASOPIS 390/30.1.2011
C
M
Y
K
20
20
30. januar 2012
elektronski naslov: obcina@borovnica.si
Občina
Borovnica
Projekt Comenius na
OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica
V decembru in januarju so na šolo prispele darilne škatle na-
ših prijateljev iz Romunije, Španije in Turčije. Njihova bogata
vsebina sloni pretežno na
etnologiji posamezne dr-
žave, oči opazovalca pa se
ustavijo zlasti na izdelkih
otrok, iz katerih veje vese-
lje do ustvarjanja. V večna-
menskem prostoru šole so
si razstavo ogledali učenci,
otroci iz vrtca, delavci vrtca in šole ter obiskovalci šole, v po-
kušino pa nekaj fotografij. Učenci šestih in osmih razredov
krepijo vezi z učenci iz Romunije in Turčije. Trenutno pote-
kajo predstavitve razredov v angleškem jeziku, izmenjali smo
si že fotografije in pisemca. Najbolj so nas presenetile obvez-
ne uniforme za učence v turški šoli in skromna opremljenost
učilnic. Naši učenci so se ob tem zamislili in priznali, da nam
je v slovenski šoli res lepo.
Moj pogled nazaj in malo naprej …
Mavčeva dolina. Že davnega leta 2006 je bila javno pred-
stavljena pobuda, da bi ta nekoč prireditveni prostor ponov-
no usposobili za take namene. Kaj več od odmevnega sestanka
pa se doslej praktično ni zgodilo. Prostor sameva, koristi pa se
– no, ja, saj veste, za kaj. Kljub vsemu pa je v našem okolju še
nekaj ljudi, ki so pripravljeni kaj postoriti z »udarniškim de-
lom«. Tako je bil v minulem letu prostor vsaj malo pospravljen,
odpeljane smeti in navlaka, odstranjen del lesenih barak in to
je nekako tudi vse. Za kaj več pa že ni volje in tudi ne posluha
pri ljudeh, ki so odgovorni za razvoj kraja. Naj na koncu samo
še pripomnim, da je bil takrat velik interes s strani našega vrtca
za koriščenje tega prostora. Malo po tihem pa le pričakujem, da
se bodo odgovorni morda pa le zamislili in začeli z uresničeva-
njem, ne boste verjeli, tudi tistih predvolilnih obljub, ki so jih
pripeljale do občinskih funkcij.
Modra parkirna mesta. Vse lepo in prav. Treba pa se je vse-
eno nekoliko zamisliti in pogledati okoli naše šole. Ste morda v
neposredni bližini šole opazili vsaj kakšno parkirno mesto za
invalide? Ga ni – nerodna zadeva. Pričakovati bi bilo, da bi od-
govorni svojo napako čim prej popravili in vrnili to parkirno
mesto tja, kjer je nekoč že bilo.
Kolesarske poti. V Borovnici ima kolesarstvo že dolgo tradi-
cijo. Prvo tako društvo naj bi bilo pri nas ustanovljeno že tam
nekje okoli leta 1900. Dolgo brado ima tudi želja, da se trasa
nekdanje Južne železnice uredi in usposobi za normalno kole-
sarsko pot. Prve resnejše pobude so bile dane že leta 2006. In
kaj je bilo narejenega doslej? Ne veliko ali bolje nič. Ja pač, lani
je bila ustanovljena celo komisija, ki naj bi spremljala ta potek
– ja in zakaj je bila ustanovljena ta komisija – preprosto zato, da
so nam nergačem v tej zadevi zavezali jezike. Največji ukrep v
minulem letu na tem področju pa je bil sklep našega občinskega
sveta, da se za ureditev te kolesarske poti ne prispeva nič in
da se ne pristopi k urejanju te poti. Žal kolesarstvo pač ni pri-
ljubljena panoga naših občinskih mož. Žalostna in ne razumna
poteza, čeprav je bila tudi to ena od predvolilnih obljub. No
ja, dopuščam še vseeno možnost, da se bo letos le morda na-
šel kdo in da bodo naši vrli svetniki morda le spremenili svoje
mnenje. Ali je to pričakovanje realno, pa bo pokazal čas.
100-letnica hidroelektrarne v Bistri. Leto 2011 je minilo in z
njim tudi pomembna obletnica začetka obratovanje hidroelek-
trarne v Bistri, Občina Borovnica. Ta elektrarna je bila zgrajena
leta 1911 in od takrat je v nepretrganem obratovanju in menim,
da bi si kot taka pač zaslužila saj skromno pozornost. Ker pa
vem, da se vodstvo TMS Bistra trudi, da bi si pridobilo lastni-
štvo nad tem objektom in napravo, pa bo tudi to lep prispevek k
visokemu jubileju, pa če prav z rahlo zamudo in ta trud je treba
že sedaj pohvaliti.
Franc Klančar
• PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO • PREJELI SMO •
Darila romunskih prijateljev
Primer naših daril
Zahvala
Otroci borovniškega vrtca že vrsto let s svojimi risbicami po-
skrbijo za popestritev sten v čakalnici zdravstvenega doma.
Potrudijo se, lepo narišejo, jih sami obesijo in poskrbijo, da so
na ogled vedno nove.
Zahvalo za trud so si zaslužili že dolgo prej, pa vendar smo
izkoristili ta obnovoletni praznični čas, da nadomestimo za-
mujeno in se jim javno zahvalimo za njihovo pozornost.
Hvala lepa, otroci, hvala lepa, vzgojiteljice, in veselo ustvar-
jajte še naprej.
Kolektiv Zdravstvene postaje Borovnica
Novoletni ples
V četrtek, 22. 12. 2011, smo devetošolci OŠ dr. Ivana Korošca
Borovnica organizirali prednovoletni ples. Po mnenju učen-
cev, ki so se plesa udeležili, in dežurnih učiteljev je ples zelo
dobro uspel. Učencem smo pripravili aktualno glasbo, pri-
grizke, veselo pošto in bogat srečelov. Obilico bogatih dobit-
kov so nam poklonili: Frizerski salon As, Gostišče Godec,
trgovina Jurček, d. o. o., KIM – VI, d. o. o., Petrol Borovnica,
Mercator Borovnica, Mercator Tehnika, Vulkanizerstvo Mo-
lek, Pošta Slovenije, d. o. o., Podjetje Urh, TMS, Kržič trans-
port, Liko Borovnica, Občina Borovnica, Klemen Stojanović,
Metka Pristavec - Repar, Miriam Svete, Jožica Hiti Mekinda
in Helena Hrovatin. Vsem se zahvaljujemo. Zahvalili pa bi se
še učiteljem, ki so nam omogočili prijetno zabavo: Jožici Hiti
-Mekinda, Klemenu Stojanoviču, Zali Rupnik, Heleni Svete
Hladnik, Mojci Gutnik, Miriam Svete in Boženi Molek. Za
brezhiben potek srečelova hvala Metki Pristavec - Repar, Bo-
ženi Molek in razredničarki.
Še posebna zahvala velja staršem, ki so nam veliko pomagali
pri izvedbi novoletnega plesa, pri izdelavi voščilnic pa po-
sebna zahvala gospe Bernardi Strle.
Vidimo se na naslednjem plesu.
Andraž Stevanovski
V spomin
Angeli Tortič
V petek, 9. decembra 2011, je prvo uro po-
uka na naši šoli prekinilo obvestilo ravnate-
ljice, da je umrla učiteljica športne vzgoje
Angela Tortič, rojena Šivic. Kruta novica je
zarezala v naša srca globoko rano. Vsi smo
upali, da bo Angela premagala zahrbtno bo-
lezen. Zakaj? Ker se je Angela v življenju
vedno znala boriti. Znala se je spopadati s
problemi in jih reševati preprosto in eno-
stavno, tako kot ji je to narekoval njen bister
um. Tokrat se to, žal, ni zgodilo. Tokrat je
bila bolezen močnejša.
Poklonili smo se ji z minuto molka. Bil pa
je to tak šok, da se je minuta raztegnila na
dobri dve uri. Da, prav ste prebrali. Šola je
ob tej šokantni novici dobesedno onemela.
Ne samo mi, odrasli, tudi vseh tristo otrok
je utihnilo. Samo tišina in solze.
Ko sem se lotila iskanja verzov, ki bi jih na-
pisali v sožalnico njeni družini, sem, kot po
čudežu, najprej prebrala vrstice Jožeta Udo-
viča:
»V neko neznansko deželo so odtavale roke,
ki niso hotele ničesar zase.
Tam pišejo svojo zgodbo na papir iz bele me-
gle.«
Da, roke, ki niso hotele ničesar zase, roke,
delavne, zgarane, vedno pripravljene daja-
ti, vedno in povsod pripravljene pomagati.
Nisem iskala naprej. Te vrstice so me pre-
pričale.
Na borovniški šoli je Angela službovala vr-
sto let, od leta 1974 pa do jesenskih počitnic
2011. 15. marca 2012 bi dopolnila šestdeset
let in končno začela uživati v zasluženem
pokoju. Žal se to ni zgodilo. Usoda je hotela
drugače.
Na naši šoli je Angela delala z vsemi gene-
racijami, z najmlajšimi v jutranjem varstvu,
z drugimi pri pouku in interesnih dejavno-
stih. Čisto vsi učenci so jo poznali. Čisto vsi
so šli tako ali drugače skozi njene roke. Tudi
zato, ker ji v življenju ni bilo nič pretežko.
Sprejela je vsako delo in ga tudi vestno in
z vso odgovornostjo opravila. Če pomislim
samo na šole v naravi. Kolikokrat v življe-
nju je zapela »pancarje«, kolikokrat je stala
v mrzli vodi in potem še dolgo v noč bedela
na hodniku, dokler mladi nadebudneži niso
zaspali. Kolikim generacijam je bila razred-
ničarka! In ne nazadnje, koliko mladih je
navdušila za šport!
Angela je bila tudi odlična športnica. Le
malokdo ve, da je kot srednješolka trenirala
skok v višino. Leta 1969 je na republiškem
tekmovanju v Novi Gorici skočila najvišje,
176 cm, in tako dosegla svoj osebni in po-
tolkla takratni republiški rekord.
Bolj kot skakanje v višino pa jo je vleklo v
košarko. Gospa Bernarda Rihar se je je ob
slovesu spominjala takole: »Z Angelo sem
se prvič srečala na košarkarskem igrišču na
Vrhniki daljnega leta 1964. Ona je tekmo-
vala za OŠ Borovnica, jaz pa za OŠ Loga-
tec. Več kot polovico košev je ona prispevala
za svojo ekipo. Seveda je bilo to premalo za
našo bolj homogeno ekipo. Vse Logatčanke
smo občudovale njen izredno visok skok.
Pa ne samo to, tudi prešeren, nasmejan in
iskren klepet po tekmi.
Kasneje, ko sva se obe vozili z vlakom v
Ljubljano v srednjo šolo, mi je pripovedova-
la o svojih treningih skoka v višino, jaz pa
njej o mojem nabiranju košarkarskega zna-
nja pri KK Slovan. Ob tem mojem živahnem
pripovedovanju mi je dejala: »Veš, košarka
se mi zdi še vedno bolj zanimiva kot skok v
višino.« In leta 1969 je postala članica lo-
gaškega košarkarskega kluba. Tri leta smo
skupaj trenirale. Po dveh osvojenih naslovih
prvakinj Ljubljanske lige smo leta 1972 pri-
čele tekmovati v Republiški košarkarski ligi.
Žal samo eno leto.
Angelo smo spoštovali in jo občudovali, da
zmore takšne napore. Šolanje v Ljubljani,
košarkarski treningi v Logatcu pa še doma
delo na kmetiji. Bila nam je svetel zgled
vztrajnosti in prizadevnosti na treningih in
tekmah.«
Nato je Angela postala članica KK Olimpija
Ljubljana v Prvi slovenski košarkarski ligi.
Po uspešnih kvalifikacijah za Prvo zvezno
košarkarsko ligo, leta 1973 v Šibeniku, je
prenehala z igranjem.
Leta 1974 se je zaposlila na borovniški šoli.
Ob službi, družini in delu na domači kmetiji
je še vedno veliko igrala v rekreativnih ligah.
Leta 1991, ob 25-letnici borovniške košarke,
ji je Dušan Šešok, predsednik KZ Slovenije,
podelil priznanje.
Občasno se je kot članica vrhniške tekaške
ekipe udeleževala krosov občinskih reprezen-
tanc, kjer je med članicami leta 1985 osvo-
jila prvo mesto v Brežicah. Vendar se nikoli
ni želela izpostavljati, nikoli ni govorila o
svojih uspehih. Neizmerno pa je uživala, ko
je svoje znanje predajala mladim, jih nav-
duševala za šport, pa najsi bo to atletika ali
košarka, ko jih je učila vztrajnosti in bor-
benosti, ko jih je do zadnjega spremljala na
najrazličnejših tekmovanjih, z njimi delila
občutke ob zmagah in jih učila sprejemati
tudi poraze. Skratka, bila je odličen šport-
ni pedagog in pedagog. S svojim delom je
vtisnila neizbrisen pečat borovniški šoli in
Borovnici.
Pogrešali bomo njen glas, njen smeh in ve-
drino, njeno energijo in le počasi in s težavo
dojemamo, da Angele ni več med nami. Tako
na hitro je odšla. Pisat svojo zgodbo na papir
iz bele megle. Angela, hvala ti za vse!
V imenu učencev in delavcev OŠ dr. Ivana
Korošca zapisala Božena Molek.
Nova Gorica – 1969 – osvojila zlato meda-
ljo v skoku v višino. Dosegla svoj osebni
in potolkla takratni republiški rekord.
Leta 1991, ob 25-letnici borovniške košar-
ke, ji je Dušan Šešok, predsednik KZ Slo-
venije, podelil priznanje.
Šibenik, 1973, kvalifikacije za Prvo zvezno
košarkarsko ligo – Angela s skupino so-
igralk.