390 prva indd z občinske seje
Yüklə 2,55 Mb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Markom Tratarjem
- Šahovski klub Borovnica prevzemata brata Šivic
- Petrom Ana- stasovim
- Damjan Debevec Pred stotimi leti je umrl legendarni borovniški nad- učitelj Frančišek Papler, ki je odločilno zaznamoval
- J. Dimnik. Šahovskega turnirja se je udeležilo 27 igralcev. Peter Anastasov in Boštjan Zakrajšek (levo) prepuščata
- Borovnica ima po novem vseslovenskega prvaka v mešanih borilnih veščinah (mixed martial arts- MMA) – stilu bojevanja, ki vključuje udarjanje z
- Damjan Debevec Prvak slovenske lige MMA Jan Debevec
NAS CASOPIS 390/30.1.2012
C M Y K 21 21 30. januar 2012 elektronski naslov: obcina@borovnica.si
Občina Borovnica Turnir se je začel v dopoldanskih urah dneva samostojnosti in eno- tnosti, glavna nagrada pa je bila (poleg pokala seveda) kar krača pr- šuta. Morda so se turnirja prav zato udeležili tekmovalci iz vseh koncev in krajev, od Postojne do Trzina, od Vrhnike pa do Maribora? No, šalo na stran, turnir je potekel v šport- nem in prijateljskem vzdušju in se z devetim kolom končal pozno po- poldne. Vmes so organizatorji tek- movalcem preskrbeli okusno kosi- lo, obiskal pa jih je tudi borovniški župan. Ko so se zadnje igre končale z matiranjem ali remiziranjem, je postalo jasno, da glavna nagrada odhaja s favoritom turnirja, vele- mojstrom Markom Tratarjem iz ŠK Branik Maribor. Na drugo mesto se je zavihtel novi vodja borovniških šahistov Klemen Šivic, tretji je bil mojster FIDE Anton Praznik iz ŠD Vrhnika, na četrtem mestu pa smo imeli prav tako domačina Simona Jeriča, sicer mednarodnega mojstra, ki zadnje čase bojuje šahovske bitke za avstrijske klube. Dosedanji predsednik ŠK Borovnica Boštjan Zakrajšek je ob zaključku izrazil zadovoljstvo nad veliko ude- ležbo vabljenih igralcev, še posebno tistih, ki »že leta hodijo na ta tradi- cionalni novoletni turnir.« Turnir je označil za »močan«, kar je podkrepil z zmagovalcem, ki je celo šahovski velemojster. G. Tratar se s šahom ukvarja že 30 let, od tega 15 let pro- fesionalno. Igra po vsej Evropi, že dvakrat pa je bil član slovenske re- prezentance na šahovski olimpijadi. Slednji je bil s turnirjem vidno za- dovoljen, češ da je bil »božičnemu času primeren.« »Malo smo se pri- šli družit, kar je tudi glavno. Bilo je zelo simpatično in upam, da se še ponovi,« je komentiral Tratar in ob- ljubil, da »rade volje še pridem, če bo le čas dopuščal.« Šahovski klub Borovnica prevzemata brata Šivic Uspešen šahovski turnir pa ni bil edina odmevna zadeva dneva, saj je dosedanji predsednik Zakrajšek pri- sotno občinstvo ob podelitvi nagrad seznanil, da s tajnikom Petrom Ana- stasovim končujeta svoj mandat, vajeti društva pa prepuščata mlajši- ma, Klemenu in Jerneju Šivicu. Ali, kot se je Zakrajšek slikovito izrazil: »Skrbi, probleme, iskanje sponzor- jev, nagrad, borbe z občino, ukvar- janje s šahovskim krožkom v šoli, z organizacijo tekmovanj, rezervacijo hotelov itn. pa zdaj predajava oz. prepuščava našemu podmladku.« Sam se bo po okroglih dvajsetih le- tih vodenja kluba umaknil na manj stresno funkcijo blagajnika in seve- da igralca. Novega predsednika Klemena Šivica ob začetku mandata vsaj ne čaka re- ševanje dolgoletne prostorske stiske kluba, ki je sprva imel svoje prostore v sedanji županovi pisarni, zatem so ga preselili v prostore TVD Partizan, kar pa se med šahisti kar ni prijelo in so se raje dobivali v gasilskem domu na Bregu. Zdaj se klub vendarle red- no sestaja v domu krajanov na Dolu, ki so ga šahisti že vzeli za svojega. O drugih načrtih je novi predsed- nik sicer še skop. Igrati bodo skuša- li v čim več regionalnih ligah in se udeležiti tretje članske lige zahod v organizaciji Šahovske zveze Sloveni- je, kar pa bo »odvisno predvsem od igralcev, če bodo igrali. Jaz upam, da bomo zanje vedno imeli ekipo,« je pojasnil Šivic, ki obenem upa, da bo tudi šolski šahovski krožek sčasoma dal nekaj novih igralcev. Damjan Debevec Pred stotimi leti je umrl legendarni borovniški nad- učitelj Frančišek Papler, ki je odločilno zaznamoval intelektualni in gospodarski razvoj borovniške do- line 19. stoletja. Po njem sta poimenovana sorta ja- blane ter glavna borovniška ulica. Časnik Učiteljski tovariš pa je o njem 22. decembra 1911 (let. 51, št. 51) na straneh 3 in 4 zapisal: Fran Papler. Spremili smo ga do »kotička miru«. Nosači-gasilci so ga pol- ožili v novo izkopano jamo, okolo katere so se gnetli pogrebci, da bi videli, kje bo ležal značajni in zaslužni učitelj, ki ni bil ljub- ljenec samo borovniških občanov, ampak znan in spoštovan po celi Notranjski in še preko te. Ko je opravljal domači župnik na- grobne molitve, je nastala grobna tišina na pokopališču, ki leži v ozki borovniški dolini, v kateri so se ta dan plazile žalostne zimske megle. Le na vrhuncu gore Planine, kamor je pokojnik tako rad zahajal, so se prikazali zadnji sončni žarki tega žalost- nega dneva, ki so menda hoteli pokazati, da biva njegova duša v rajskih višavah ter uživa zasluženo plačilo. In zazdelo se nam je, da gleda pokojnik na nas doli ter nam govori tako-le: »Ve- sel sem bil med vami, a še bolj vesel sem danes, ko vidim to ogromno množico ob svojem grobu, ki priča, da ste me res ljubili in spoštovali. Hvala vam vsem, ki ste izkazali mojim zemskim ostankom zadnjo čast! V prvi vrsti pa hvala vam, stanovski tova- riši-trpini! Zapuščam vam pot za sabo. Hodite po tej poti ki vas dovede do ugleda in spoštovanja med narodom. Ljubite svoj na- rod in vzgajajte ga v mojem duhu! Bodite napredni in značajni ter ne prodajajte sebe in svojega stanu za skledico leče. Podajte si roke vsi brez izjeme in bodite složni med sabo! Ne poslušajte stanovskih izdajalcev in ne verujte njim, ki plačujejo izdajstvo z judeževimi groši, da bi zasužnili vas in učiteljski stan.« Tako se nam je zdelo, da je govoril Paplerjev duh … O Bog, obudi ga poslednji dan! Molimo za pokojnega nad- učitelja ... Pri teh župnikovih besedah so obledeli naši obrazi, globoka žalost je legla v naše duše in solze so zalile naše oči … Solnčni žarki na prijazni Planini so izginili ter vzeli slovo od pogrebcev. Na njih mesto je legla gosta megla, ki se je polagoma razširjala proti dolini in borovniškemu pokopališču. Prihajala je bliže in bliže Paplerjevemu grobu, kakor bi nam prinašala v slo- vo zadnji pozdrav njegove duše. Tudi mi smo se v tem trenotku poslovili od njega. Na grudo poleg jame je stopil mladenič vitke, prikupljive postave, njegov hvaležni učenec, zdaj visokošolec, phil. Fr. Ramovš. V svojem in v imenu pogrebcev je vzel slovo od priljubljenega nadučitelja. Govoril je tako-le: Ljubljeni učitelj! Zabobnela je domača gruda na Tvojo krsto in v naših očeh so se zaiskrile žalostne solze. Dokler si bil med nami, smo Te cenili kot skrbnega vrtnarja-očeta, ki si nam vcepil vsem, svojim učencem, mlademu drevju, močno vzgojo. Ko pa je odhitel Tvoj zlati duh iz sveta žalosti in usode, smo občutili grozno izgubo. Dvignil bi grozečo pest proti kruti usodi, da bi Te rešil, blaga duša! Ali brez moči sem, strt! A za nas si, dragi učitelj, žrtev na najsvetejšem žrtveniku one blagohotne ljubezni, ki si jo vlival skozi toliko let v naša mlada, nedolžna, vzprejem- ljiva srca. Ta neusahljiva ljubav nas tolaži ob žalostnem času, ko se poslavljamo od Tebe. Mučno in bridko je to slovo pri spominu večne ločitve, ali up nam daje ljubezen, ki je bila Tvoja in ki si jo dal nam, ki nas torej veže na večno. V tej ljubezni smo si ved- no blizu in neločljivi. Blagi duševni oče, spi in počivaj sladko in mirno v slovenski zemlji, ki si jo vedno ljubil in ki Te ona ljubi! In tihi grob, ki si vanj legel po trudni življenski poti, bo nam, Tvojim učencem, vedno svet. Tvoje spanje pa bo sladko, ker ga preveva sen naše ljubezni. Usoda nas je ločila, ljubezen nas združi. Tvoji žalostni učenci pa Ti kličemo usodepolno slovo: Na snidenje med vrstami duhov! Ta govor je napravil globok vtisk na vse pogrebce. Hvaležne- mu in vzornemu Paplerjevemu učencu se na tem mestu najtople- je zahvaljujemo na ljubezni in spoštovanju do svojega učitelja. Za govornikom je nastopil oktet Ljubljanskega pevskega dru- štva Zvon, ki je pod vodstvom g. A. Štamcarja zapel prekras- no nagrobnico »Nad zvezdami«. Med nagrobnim govorom in to nagrobnico nisi videl suhega očesa. Vse je ihtelo in jokalo: nežna mladina, žene, možje in starčki. Pri ločitvi so nam bile edina uteha in tolažba besede pevcev: »Da vidimo zopet se nad zvezdami…« * * *
Fran Papler se je porodil l. 1842. v Ovsišah na Gorenjskem. Po končanih študijah l. 1862 je služboval prva leta v Ratečah na Go- renjskem in v Cerknici. Od tu je prišel v Borovnico, kjer je ostal 36 let. S svojo pridnostjo v šoli, s svojo vljudnostjo in prijaznostjo med narodom si je pridobil srca vseh občanov. Bil je rad vesel med veselimi, a tudi resen, kadar je bilo treba tako nastopiti. Zlagal in skladal je pesmi in rad pel v narodnih društvih. Med učiteljstvom je bil nad vse priljubljen zaradi svoje kolegialnosti. Značajen in napreden je bil ves čas. Tudi v konkordatski dobi se ni upognil, ko so zahtevali od njega, da si mora porezati brke! Čast in trajen spomin vrlemu možu! Zadnji čas svojega življe- nja je bil siromak še sam sebi v nadlego. V četrtek, dne 14. de- cembra, se mu je ustavil košček hrane v požiralniku. Odpravili so ga v deželno bolnico v Ljubljano, kjer je 15. decembra izdihnil svojo blago dušo. Naročil je, če umre, naj ga prepeljejo v Borov- nico pokopat. Tej njegovi želji se je tudi ustreglo. Prepeljali so ga v njegovo stanovanje, kjer so ga položili na mrtvaški oder. V nedeljo, dne 17. decembra ob treh popoldne se je vršil po- greb. Malone vsa Borovnica je prihitela izkazat zadnjo čast svoje- mu uglednemu in spoštovanemu nadučitelju. Pa tudi iz okolice in Ljubljane se je zbralo vse polno Paplerjevih prijateljev in tova- rišev. Predsednik pevskega društva »Zvon« g. dr. Švigelj je pri- peljal seboj osem izbranih pevcev, ki so pod spretnim vodstvom g. A. Štamcarja zapeli pred hišo žalosti: »Usliši nas, Gospod!«, v cerkvi: »Blagor mu« in na grobu: »Nad zvezdami«. Na čelu veličastnega izprevoda je korakala šolska mladina s svojim učiteljstvom, za to pa Sokol in Gasilno društvo z zastava- mi. Za krsto, ki so jo nosili gasilci in ji svetili ob strani Sokoli, so se uvrstili sorodniki, občinski odbor, prijatelji, tovariši in znanci. Razna društva in korporacije, prijatelji in znanci so položili na grob krasne vence s trakovi in napisi. Tak je bil konec zemeljskega potovanja značajnega Paplerja in tako časti ljudstvo tiste učitelje, ki so bili ves čas svojega življenja nesebični, značajni in napredni. Blag bodi spomin blagemu možu!
To je namreč 17. decembra 2011 po razburljivem in napet- em četrtem krogu borb slovenske lige MMA postal nekda- nji mladinski reprezentant teka na smučeh Jan Debevec (ki sicer trenira v klubu Vale Tudo Ljubljana). Debevec se je z borilnimi veščinami začel intenzivneje ukvarjati šele lani, zato je njegova visoka uvrstitev v ligi marsikoga ne- malo presene- tila. Še poseb- no v zadnjem, odločilnem decembrskem krogu lige, ko je v ring vstopil z gr- dim zlomom nosu, ki ga je dobil na tre- ningu le nekaj dni pred tek- movanjem, ni prav nič ka- zalo na zma- go našega so- krajana. Prej nasprotno. A vendarle bi bila vsaka stava na podlagi teh podatkov za hazarderje lahko usodna, saj se je znova pokazalo, da slovenske tekače na smučeh klešejo iz povsem drugačnih materialov. Debevec se je namreč v slogu svoje kolegice Majdičeve, poškodbi navkljub, v so- botnih dveh petminutnih borbah uspešno spopadel s teh- nično bistveno boljšima nasprotnikoma, ki imata tudi sicer precej daljšo kilometrino v borilnih veščinah. Matej Sovdat iz Fight Xtreme, s katerim se je pomeril v prvi borbi, na- mreč slovi po odlični tehniki v borbi na tleh, medtem ko je Matej Turk iz Fight club Postojna naravnost strupen z nožnimi udarci. V amaterski slovenski ligi MMA so udarci v glavo res pre- povedani, a se Debevec naključnim udarcem v nos vendar- le ni mogel izogniti. Za nameček je v drugo borbo vstopil še s poškodbo gležnja iz prve borbe, a je vseeno obe končal z neodločenim izidom, kar je v končnem seštevku točk za- dostovalo za njegovo zmago v borbeni kategoriji do 88 kg.
Yüklə 2,55 Mb. Dostları ilə paylaş:
|