Franc Rozman Fizika in metafizika

74
Franc Rozman
Gravitacija
Gravitacija je privlačna sila med masami. Fiziki so ugotovili,
da je gravitacijska sila enaka G.M.m/r
2
, kjer je »G« gravitacijska
konstanta, ki znaša 6.6 10
–11
 Nm
2
kg
–2
, »M« in »m« sta masi, ki se
privlačita, »r« pa njuna medsebojna razdalja.
Prostor je bolj ali manj bogat z energijo.
Za uvod naj obnovim nekaj splošnih ˘zikalnih znanj. Zami-
slim si na skici prikazan pozitivni električni naboj Q
1
, ki se
nahaja na lokaciji »a«. Drug pozitivni električni naboj Q
2
, se
nahaja na lokaciji »c«.
Naboj Q
1
 ustvarja v točki c električno polje E=Q
1
/(4
per
2
).
Naboja se med seboj odbijata s silo F=E.Q
2
.
V nadaljevanju naboj Q
1
 potisnem iz lokacije „a” na lokacijo
„b”. Naboj Q
2
 miruje. Ker med nabojema deluje odbojna sila,
moram pri potiskanju naboja Q
1
 premagovati silo. V ˘zikalnem
smislu torej opravljam neko delo.
Naboju Q
1
 
se s premikom poveča elektrostatična energija v
vrednosti opravljenega dela. V točki „c” se zaradi krajše razdalje
med nabojema poveča elektrostatično polje. Močnejše elektro-
statično polje pa vpliva na povečanje odbojne sile med nabojema.
V drugem delu poskusa naboju Q
2
 omogočim premik iz
točke „c” v točko „d”. Ker na naboj Q
2 
 
deluje odbojna sila v smeri
gibanja, naboj Q
2
 na poti opravlja delo. Naboj Q
2
 v času gibanja
vrača energijo. Ob premiku iz točke „c” v točko „d” naboj Q
2

---

Fizika in metafizika
75
porabi toliko energije, kolikor sem jo pred tem vložil v pre-
mikanje naboja Q
1
 iz točke „a” v točko „b”.
Naboj Q
2
 vrne energijo, ki sem jo vložil v naboj Q
1
.
Po premikih obeh nabojev se vzpostavi začetno energijsko
stanje. Naboja sta na enakih razdaljah, kot sta bila v začetku. Na
naboja deluje enaka sila kot v začetku. Energijo, ki sem jo vložil
v premik naboja Q
1
,
 je vrnil naboj Q
2
 s svojim premikom.
Opisani poskus bi bil nezanimiv, če se ne bi zgodilo nekaj
zanimivega. Energijo, ki sem jo vložil v naboj Q
1
,
 je vrnil naboj
Q
2
. Energija je na neki način prešla iz naboja Q
1
 na naboj Q
2
. Pri
tem sta bila naboja ves čas narazen, med njima je bil ves čas
prazen prostor.
Uganko lahko rešim na osnovi razumevanja pojmov ener-
gija in energijsko polje.
Električni naboj omogoča ujetost elektrostatične oblike
energije v nekem prostoru. Ujeta energija se ne nahaja le v točki
naboja, nahaja se tudi v prostoru v okolici naboja v obliki ener-
gijskega polja. Dokler je neki naboj sam v vesolju, te energije ne
more niti oddati niti sprejeti, zato energije v prostoru skoraj ne
opazimo.
Kadar se v bližini omenjenega naboja pojavi drug naboj, ali
če naboj razpolovim, oba naboja oblikujeta skupno energijsko
polje v svoji okolici.
Različne lokacije nabojev pomenijo različne količine ener-
gije energijskega polja okrog njih. Spremembe lokacij nabojev
praviloma lahko izvedem le tako, da nabojema dodam ali od
njiju sprejmem določeno količino energije.
S pojmom energijsko polje imenujem torej statično ener-
gijo, ki jo vsebuje naboj ali skupina nabojev v svoji okolici. S
pojmom energija pa imenujem dodano ali prejeto energijo, ki
jo moram nabojem dodati ali odvzeti ob njihovem medseboj-
nem premikanju.
Ena od razsežnosti prostora
je energijska razsežnost prostora.

---

76
Franc Rozman
V prostoru najdem energijska polja (energijo) v različnih
oblikah. Lahko si na primer zamislim v vesolje usmerjeno an-
teno radijskega oddajnika, v katero za kratek čas spustim elektri-
čni signal. Antena odda paket elektromagnetnega valovanja.
Elektromagnetni valovi potujejo po vesolju še dolgo po tem, ko
antena neha oddajati. Na podoben način po prostoru potuje
svetloba kot še ena od oblik energijskega valovanja.
Omenjena energijska valovanja potujejo skozi prazen pro-
stor. Valovanje energije skozi prazen prostor si težko predstav-
ljam. V praznem prostoru ne opažam ničesar takega, kar bi
lahko valovalo. V primeru vodnega valovanja valuje voda, v
praznem prostoru pa nimam predstave, kaj bi lahko valovalo.
Fiziki so problem rešili tako, da prostoru dopuščajo neko
»prostostno stopnjo«, neko »stopnjo svobode« v smislu ener-
gijskega stanja. Tako kot vsaki točki prostora pripišemo prostor-
ske koordinate (x, y, z), tako točki prostora lahko pripišem neko
energijsko stanje, neko energijo, ki se nahaja v tej točki prostora.
Prostor lahko vsebuje energijsko polje, če ima poleg treh
prostorskih razsežnosti še neko »četrto« razsežnost, ki prostoru
omogoča vsebovati energijsko polje.
Prostor ima torej poleg poznanih prostorskih razsežnosti še
druge razsežnosti. Ena od takih razsežnosti je energijska raz-
sežnost prostora.
Preprosto pa bi temu lahko rekel, da ima prostor take last-
nosti, da se v vsaki točki prostora lahko nahaja neka večja ali
manjša količina energije v obliki energijskega polja.
Energijski valovi

---

Fizika in metafizika
77
Temeljne zakonitosti
energijske razsežnosti prostora
Opisana opažanja so tako pomembna, da si jih bom podrob-
neje ogledal.
Energijska singularnost:
Elektrostatično polje in elektromagnetno valovanje sta le
dve izmed mnogih oblik energije v prostoru. Einstein na primer
ugotavlja, da je vsak masni delec nosilec velikih količin energije.
Torej je tudi masni delec morebitni vir energijskega polja. Vse
izvore energijskih polj, kot so električni naboj, maso in druge,
bom v nadaljevanju imenoval s skupnim imenom »energijska
singularnost«.
Narava teži k minimalni energiji
Meritve kažejo, da narava teži k čim manjši energiji. Energija
v naravi se v okviru danih možnosti in razmer vedno skuša
urediti tako, da je energija določenega dela narave čim manjša.
Če trditev ilustriram na primeru nabojev Q
1
 in Q
2
, opazim,
da zbliževanje nabojev zahteva dodajanje energije, oddaljevanje
pa nabojema energijo zmanjšuje. Narava teži k zmanjševanju
energije, s tem pa k razmikanju obeh nabojev.
Energijsko polje v prostoru se lahko preoblikuje na osnovi
pretakanja energije po prostoru. Energija je gibljiva v prostoru.
Vsak delček (kvant) energije energijskega polja išče ustrezno
lokacijo v prostoru.

---