H e r m e n e V t I k a in humanistika II

32

P

HAINOMENA

14/53–54                                              D

UHOVNA

 

ZGODOVINA

Pri tem postulira kot osnovo tega razumevanja do`ivljanje subjekta. Subjekt

lahko – po njegovi tezi – na podlagi introspekcije, torej povratka na lastna

notranja stanja, podo`ivlja tuja individualna in dru`bena stanja: »Dejanska

stanja v dru`bi so nam notranje razumljiva, v sebi jih lahko, zaradi zaznavanja

lastnih stanj, do dolo~ene mere podo`ivljamo, in z ljubeznijo in sovra{tvom, s

strastnim veseljem, s celotno igro na{ih afektov motre~e spremljamo predstavo

zgodovinskega sveta.« (I, str. 36)

Dru`ba je s tem za nas razumljena, je »na{ svet«: »Igro medsebojnih u~inkov v

njej do`ivljamo zraven, v vsej zmo`nosti na{ega celotnega bistva, ker se v sebi

od znotraj, v naj`ivahnej{em nemiru, zavedamo stanj in zmo`nosti, iz katerih

je zgrajen njen sistem.« (I, str. 36 isl.)

V nasprotju s tem ima na{e razmerje do narave povsem drugo kvaliteto: »Na-

rava je nema 

[…] Kajti takoj ko smo z njo v sistemu sovplivanja telesni ele-

menti, ne spremlja igre tega vplivanja nikakr{no notranje zavedanje. 

[…]

Narava nam je tuja, kajti predstavlja nam le zunanjost, nikakr{ne notranjosti.«

(I, str. 36)

Postopek prenosa na{e notranjosti na duhovna dejstva in individue, ki je pod-

laga razumevanja, opisuje Dilthey sedaj kot postopek, ki je po u~inku enako-

vreden sklepanju po analogiji (prim. I, str. 9). Ta postopek je mogo~e prikazati

in upravi~iti »logi~no kot sklepanje po analogiji od tega izvorno vsakemu

neposredno danega notranjega `ivljenja, s pomo~jo predstav o z njim povezanih

izrazih, na sorodne pojave zunanjega sveta« (I, str. 20 isl.).

Razumevanje je torej mi{ljeno kot transpozicija lastnega do`ivljajskega sveta

v tujo okolico. Izkustvo ti-ja, razumevanje drugega je s tem reducirano na golo

»najdevanje jaza v ti-ju«, kot se glasi formulacija v poznem delu.

Kot nujni pogoj mo`nosti tak{ne transpozicije je predpostavljena dolo~ena

identiteta ali istovrstnost med subjektom razumevanja in razumevanju izpo-

stavljenimi drugimi individui oz. dogodki, postopki ali objekti. Mo`nost razu-

mevanja »`ivljenja dru`be« temelji torej na podmeni, »da sem jaz sam, ki se

~utim in poznam od znotraj, sestavni del tega dru`benega telesa, in da so mi

drugi sestavni deli razumljivi na enak na~in, torej ravno tako v svoji notra-

njosti« (I, str, 37). To so torej »isti postopki, ki so v njem 

[individuu, H.-U. L.],

s pomo~jo notranjega zaznavanja, zavestni v svoji celotni vsebini, in ki so zunaj

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

32

---

33

H

ANS

-U

LRICH

 L

ESSING

: H

ERMENEVTIKA

 

V

 D

ILTHEYEVI

 

UTEMELJITVI

 …

njega izgradili to celoto 

[dru`bo]« (I, str. 36).

5

 Ta istovrstnost utemeljuje mo`-

nost razumevajo~ega dojemanja postopkov in odnosov v dru`beni dejanskosti,

se pravi konec koncev mo`nost znanosti te dru`be, njenih kulturnih sistemov

in zunanje organizacije.

S tem so vsekakor na dlani tudi omejitve tega modela razumevanja: poleg

narave, ki jo omenja Dilthey sam, obstajajo {e druge meje, ki so postavljene tej

koncepciji razumevanja. Tako se po shemi prenosa iz subjektivnega notranjega

`ivljenja zlasti ne da razumeti niti radikalne tujosti in drugosti niti zgodo-

vinskega sveta.

6

Duhoslovne znanosti po Diltheyu bazirajo na neki »posebni vrsti izkustva«

(I, str. 109), katerega izvor je v do`ivetju (prim. I, str. 8 isl.). V teh znanostih se

torej ohranja, kot to formulira v Zgradbi, »povezava med `ivljenjem in zna-

nostjo, po kateri miselno upodabljajo~e 

[gedankenbildende] delo `ivljenja osta-

ja podlaga znanstvenega ustvarjanja« (VII, str. 136). Toliko lahko Dilthey tudi

re~e, da »je izhodi{~e v `ivljenju in permanentna povezava z njim prva zna-

~ilnost v strukturi duhoslovnih znanosti« (VII, str. 137).

Duhoslovne znanosti kot izkustvene znanosti duhovne dejanskosti bazirajo

potemtakem po eni strani na tako imenovanem »notranjem izkustvu« oz. »no-

tranjem do`ivetju« (I, str. 9), torej na do`ivljanju, na drugi pa na razumevanju.

To – lahko bi rekli – »`ivljenjskosvetno-elementarno« razumevanje ne izpol-

njuje – in to je potrebno poudariti – v sistemati~nem kontekstu Uvoda {e nika-

kr{ne v strogem smislu metodolo{ke funkcije, marve~ re{uje tako imenovano

nalogo ekspliciranja in konstituiranja predmeta za duhoslovne znanosti. Vzpo-

stavlja namre~ samoumevnost vedenja o … , jam~i spoznavanje-na 

[Sich-aus-

kennen-mit

], brez ~esar ne bi bila mo`na osnovna orientacija v dru`bi in zgo-

dovini. To pomeni, da se predmeti duhoslovnih znanosti v sou~inkovanju no-

tranjega izkustva (oz. do`ivetja) in razumevanja {ele konstituirajo in »ustva-

rijo«. Šele na osnovi tako izvedene konstitucije objekta duhoslovnoznanstve-

5

 Prim. tudi XVIII, str. 49; I, str. 43 isl.; VII, str. 141 in 278; VIII, str. 85.

6

 Prim. H. R. Jauß: Das Verstehen von Geschichte und seine Grenzen, v: isti: Probleme des Ver-

stehens. Ausgewählte Aufsätze. Stuttgart 1999, str. 196 isl. O tej problematiki prim. {e H.-U.

Lessing: Das Verstehen und seine Grenzen in Diltheys Philosophie der Geisteswissenschaften, v:

G. Kühne-Bertram/G. Scholtz (ur.): Grenzen des Verstehens. Philosophische und humanwissen-

schaftliche Perspektiven. Göttingen 2002, str. 49-67.

Hans-Ulrich Lessing.pmd

19.1.2006, 7:00

33

---