Strokovna literatura iz katere črpam predavanja: Dr. Dušan Kos: Vitez in grad

Nekaj prostorov je moralo biti namenjenih reprezentanci, opremljenih primerno političnemu, gospodarskemu in kulturnemu statusu gospodarja, tako napram sebi enakim kot višjim na družbeni lestvici.

Na gradu si je bilo mogoče privoščiti več: naravne in umetne svetlobe, zavarovanega ognja, svežega in ogretega zraka, vode in čistoče.

Podobno kot grajska stavba se je kot živ organizem tudi stanovanjska oprema spreminjala , rasla, venela, se množila.

Vloga plemstva in gradov se je ves čas spreminjala , najbolj korenito in sunkovito pa v prejšnjem stoletju.

O grajski stanovanjski opremi lahko govorimo v okviru zadnjih petsto let. Njeno proučevanje v Sloveniji pa je zelo oteženo: novo jugoslovansko okolje sredi prejšnjega stoletja, politično, gospodarsko, kulturni prevrat je pometel s plemstvom in meščanstvom, vključno z njunim načinom življenja.

UMETNA RAZSVETLJAVA

• Še pred osemdesetimi leti so naši gradovi na Slovenskem bili tako polni stoletja stare opreme kot današnje oblegane turistične točke v drugih evropskih deželah; danes pa zevajo prazni kot pokazatelj naše vrednostno otresene družbe.

• Štirje ključni elementi plemiškega stanovanja: razsvetljava, obloge sten, tal in stropa ter shrambno in sedežno pohištvo.

• Debeli, kamniti srednjeveški zidovi, majhna okna z lesenimi polkni in ogenj v odprtih kaminih so nudili zavetje pred sovražniki in naravo; za toploto so poskrbele tekstilije in krzno.

• Osnovna naravna osvetlitev grajskih prostorov se je zelo izboljšala , pri nas verjetno bolj v visokem srednjem veku, z zastekljevanjem.

• Grad Krancelj nad Škofjo Loko, ki ga je uničil potres 1511- najdena stekelca s svinčenimi okviri , pa tudi eden boljših svečnikov, narejenem v Dinantu-Belgija-dinanderija.Sveče, lojenke in voščenke, zataknjene v enojne, dvojne, večramne namizne in stenske svečnike ali v iz stropa viseče kronaste in košaraste lestence.

• Na stenah najprej bakle in trske zataknjene v obešene ali kovane železne čelesnike.

• Renesančno 16.st. je zelo izboljšalo umetno, pa tudi naravno razsvetljavo z vedno večjimi okni.

• Svetila v kapeli na gradu Vurberk 1525; po inventarjih sodeč so bili konzolni svečniki in viseči lestenci redki.

RAZLIČNI LESTENCI PO OBDOBJIH

• Preprostejše lestence so izdelovali domači kovači s stiliziranim cvetjem iz izrezane pločevine in s trni za sveče.

• Dražji so bili medeninasti lestenci z balustradskim stebrom in z več kraki; hišni namizni prenosni svečniki , medeninasti, kositrni in porcelanasti, razlikujoč se po času nastanka.

• V reprezentančnih prostorih so v baroku viseli stekleni lestenci najrazličnejših oblik in okrasij, najlepši narejeni v beneškem Muranu ali na Češkem; kasneje tudi v naših glažutah in steklarnah.

• V ½ 19.st. je bilo v modi antiko posnemajoče oljenke na repično olje, ki so ga v začetku 20.st. zamenjal petrolej.

• Prve električno osvetljene gradove smo dobili v dvajsetih letih 20.st. npr. grad Snežnik-1926.

• Toploto so zagotavljali odprti kamini kot zaprte keramične peči.V pogosto prehodnih, zlasti reprezentančnih grajskih prostorih pa so imele obloge sten, stropov in tal kot zaščita pred hladom, prepihom, prahom in mrčesom zaradi okrasa in zasebnosti izjemno pomembno vlogo.

• V prvi vrsti je bil kot cenen in dober izolator v uporabi les.V lesene stenske obloge so bile vdelane omarice, police in dekorativni okvirji oken in vrat, renesančni, gotski, baročni.

OBOLGE STEN, STROPOV IN TAL

• Lesene stenske obloge so pogosto prehajale v tramovne ali kasetirane lesene stropove in tla.Različna tla, a konec 19.st. parketni vzorec ribje kosti.

• V zgodnejših obdobjih so dragocene tekstilije, ročno tkane in vozlane preproge ter tapiserije, zavese pred okni in vrati, blazine itd.iz pustih in kamnitih prostorov naredile dom prijetnejši za lastnika in obiskovalce in opozarjale na gostiteljevo bogastvo.

• Tekstilije so bile lahko napete na ogrodje in zakrivale cele stene; v 18.st. so bile zelo v modi ročno poslikane tekstilije.

• Bolj običajno je bilo za stenske opne uporabljati enobarvno platno, damast, cic ali blago z vzorcem, ki se je nadaljeval v oblazinjenem pohištvu.

• Priljubljene , a precej dražje so bile poslikave, zgolj v osrednji dvorani ali salonu, v kombinaciji s štukaturami, v 19.st. pa v kombinaciji z vzorčastimi papirnimi tapetami-Snežnik.

• Krzno in usnje sta bila pogosta v uporabi kot oblazinjenje ali preproga.Poleg obarvanega usnja so si imovitejši privoščili vzorčno reliefno stiskane, polihromirane, posrebrene, pozlačene usnjene tapete, izdelane v Italiji, Španiji, na Flamskem, Tržiču(Valvasor).

• Za hrambo so velikokrat zadostovale stenske niše ali v lesen stenski opaž vdelane police in omarice.

SHRAMBNO POHIŠTVO

• Skrinje so imele hkrati funkcijo kovčkov.Stoli in postelje so predstavljali simbol veljave.

• Mize so bile razstavljive, klopi so imele premična naslonjala.Najimenitnejši kosi so bili okrašeni s plitvim gotskim listnim okrasom.

• Najosnovnejši shrambni kosi so prepristi zaboji, uporabni tudi kot sedeži ali postelje; grajski prebivalci so jih pogosto jemali s seboj na potovanja.

• Skrinje so bile okovane, z obročastimi ročaji in ključavnicami.Sprva izdelane iz težkih plohov.

• Na gradovih je bilo pogosto po več deset skrinj: stale so v pomožnih prostorih za orodje, nujne za žito in druga živila.Skrinje na gradu Vurgerg l.1525 po smrti viteza Gašperja Stubenberškega.

• V renesansi so imele imenitnejše skrinje in omare čelnice, okrašene kot pomanjšane arhitekture, s stebri, nišami in timpanoni.Potovalne in poslikane beneške skrinje Janeza Bonoma iz Volčjega potoka; 1665 na gradu Turjak v sobi s kaminom 14 skrinj za perilo, rezljane iz orehovine ali poslikane s pari grbov domačih plemiških rodbin.V stolpu je bilo več skrinj s spisi.Skrinja z biserovino grofice Doroteje Sidonje Schrattenbach 1668.

SHRAMBNO IN SEDEŽNO POHIŠTVO

• Že v srednjem veku se je skrinjam pridružila omara, za modno obleko, ki se v njej ni zmečkala.Omare iz gradu Vurberg iz 1525 za obleke, pisarja, orožje in smodnik, v kopalnici in kletni shrambi.

• V 17.st. začenjajo postajati vse pogostejše omare za obleko, velike iz mehkega lesa, zeleno obarvane in belim, pokositrenem železnim okovjem.Konec 17.st. so postale moderne črno lužene omare, po hodnikih in vežah, pa tudi v sobah.

• Najznačilnejši kos shrambnega pohištva v 17.st. so kabinetne omarice, za pisanje in shranjevanje dragocenosti.

• Pisalna mizica Janeza Ambroža Thurna-Valsassine v Radovljici; Take pisalne mize imenujemo, če je velikost pravšnja, tudi pisalne omare.Konec 17.st. se po naših gradovih pojavijo prvi predalniki.V modi je bilo rjavo-črno in črno pohištvo po vzru drage čezmorske ebenovine.

• Sredi 18.st. se je razvila trodelna tabernakeljska omara , ki je bila praviloma najdražji kos pohištva. V njih so gospodje hranili dokumente, korespondenco, denar, nakit, rožne vence, svetinjice, molitvenike, šivanje, čipke, trakove, manjše zbirke školjk, herbarije, perilo.

• Omara je bila sestavljena iz spodnjega predalnika, srednjega pisalnega dela in zgornje kabinetne omarice.

• Zreli barok je uveljavil furniranje z orehovino in drugobarvnimi furnirji.

SEDEŽNO POHIŠTVO

• 18.st. je prineslo s furniranimi omarami večje število kotnih in knjižnih omar ter kredenc z zastekljenimi vratnicami.Iz zapisnikov inventarja: sprejmnica grofice Petazzi na dvoru Pogance iz 1785; interjer dvorca Dornava; inventar Erbergovega dvorca Dol pri Ljubljani iz l.1846-izjemno.

• Novorazviti postopki strojne izdelave so v 2/2 19.st. omogočili preobilje okrasja, sestavljenega iz preteklih slogovnih slogov in vrsto specifičnih shrambnih tipov pohištva, od za jedilnice kredence, za spalnice velike garderobne omare, za sprejemnice velike vitrine, za delovne sobe velike knjižne omare.

• Ruardov dvorec na Jesenicah l.1871.

• SEDEŽNO POHIŠTVO-Sprva so na gradovih stale preproste lahke dolge klopi, pručke in trinožniki, za veljake pa vzidani sedeži ali večji leseni stoli z visokimi hrbtnimi naslonjali in naslonjali za roke.Grad Vurberk 1525, grad Kožljak v Istri 17.st., grad Kamen 1629.

• Udobje in različne oblike sedežnega pohištva so se stopnjevale od stolov do naslanjačev. Na dvorcu Grm so imeli v začetku 18.st. nekja garnitur enakih stolov v veliki sobi, sobi zraven nje, jedilnici, štukatirni sobi, sobo gospoda Mordaxa in modri sobi.Čez 60 let jih je bilo še vedno 55.

IZJEMNO SOBNO POHIŠTVO NA GRADOVIH GOSPODOV AUERSPERGOV

• Na gradi Turjak 1768 je bilo v spalnici Volfa Engelberta Ignaca grofa Auersperga kanape in 6 enakih stolov z rdečo brokatno prevleko; v vogalni sobi kanape z 8 takimi stoli, v jedilnici kanape z 12 takimi stoli, v spodnjem nadstropju kanape z 10 stoli z brokatelno prevleko, en kanape z 12 stoli z žametom, 9 stolov preoblečenih z rdečim in rumenim brokatelom in še 11 takih stolov ter 8 z rumenim suknom. V 17.st. so bili stoli bolj prilagojeni človekovemiu telesu s trapezastim sede+žem in nagnjenim naslonjalom; v zadnjih desetletjih 18.st. pa so se linije klasicistično umirile.

• Grad Štrajbarski turn, naslikan interier iz l.1840 : kanapeji z mizami in stoli z modrim, modro črtastim in usnjenim oblazinjenjem.

• Strojna izdelava 2/2 19.st. je omogočala udobno oblazinjeno gumbano sedežno pohištvo s posnemanjem zgodovinskih umetnostnih slogov, kot na primer na lovskem gradu Snežnik

• Kakovostno grajsko sedežno pohištvo je lahko imelo tudi kovinska ogrodja, kot elegantno urejen, moderen dom grofa Antona Aleksandra Auersperga, pesnika Anastazija Gruna in njegove žene Marije Attems, kjer je bil zložljiv počivalnik z ogrodjem iz železnih trakov.Železo je bilo najmodernejši material 19.st.

• Še danes pa je ohranjena atmosfera interierija Prešernovega časa na dvorcu Tuštanj pri Moravčah.

KAMEN, PUSTI GRAD, BLEJSKI GRAD V POKRAJINI

• Ruardov dvorec na Jesenicah v 19.st.; na prelomu v 20.st. je skrbne revitalizacije bil deležen Šveglov dvorec Grimšče pri Bledu z modernim sedežnim pohištvom.

• Novodobni graščak in industrijalec Rado Hribar je v tem času z arhitektom Miho Osolinom opremljal grad Strmol s sveže kupljenim pristnim pohištvom iz 18. in 19. st in dal narediti tudi precej historičnih posnetkov.

• Srednjeveški gradovi se naravi skrajno prilagajajo in jo nadgrajujejo-lega je bila izbrana zaradi vojaško strateškega položaja in nadzora nad prostorom , a je zaradi talenta graditeljev skozi stoletja postala estetski fenomen.

• Gradovi Pusti grad na skali nad Lipniško dolino ob vznožju Jelovice, grad Kamen na skalnem grebenu pod Karavankami ob stari poti naprej čez Ljubelj in Blejski grad na skali nad jezerom pod Pokljuko so pravzaprav razporejeni tako, da tvorijo trikotnik, ki je ves srednji vek obvladoval ne samo vodne in cestne poti, marveč vso Gornjo Kranjsko ali Deželo.

• Najstarejši je Blejski grad, “castellum Veldes”, prvič omenjen v darilni listini kralja Henrika II briksenški škofiji l.1011.Briksenški škofje so mu prek ministerialov in zakupnikov s krajšimi prekinitvami vladali skoraj 800 let.

• Pusti grad in Kamen sta prvič omenjena 1263 v dedni pogodbi bratov Friderika in Henrika Ortenburškega :Friderik dobi Pusti grad-Waldenberg s pritiklinami, Henrik pa grad Jama –Antrum in Kamen pri Begunjah.

PLEMIŠKE ZGODBE-GROF GALENBERG

• Kako Slovenci merimo svojo materialno kulturno dediščino z dvema vatloma: ljudsko kulturo brez vrednostnega primerjanja z drugimi ljudskimi kulturami; materialno kulturo elit, tako plemiških kot meščanskih, pa neprestano primerjamo z materialno kulturo elit drugih okolij in nato do onemoglosti poslušamo: kako kvalitetno šibka , zamudniška, provincialna je.Trdovraten mit o naši preteklosti.

• Sleherno okolje je edinstveno in posebno in primerjanje za vsako ceno je nestrokovno.

• Ljudska kultura preteklih časov nam pripoveduje o vsakokratni podobi večine prebivalstva, a tudi o njegovi samopodobi.Videti je statična in “avtohtona”.

• Kultura elit je obsojena na novosti, da se vidijo razlike med njo in navadnimi smrtniki vidijo, kajti različnost ni nič vredna, če ni nikogar, ki bi jo opazil ali poželel.

• Elite so sledile trenutnemu okusu svojega stanu: izoblikovale so si ga doma, v šoli in pri študiju, na kavalirskih potovanjih, družabnih stikih, darilih vladarja, službi deželi in dvoru, poslanstvu na tujem, informacijah iz knjig, tiskov, pisem.

• Prav v tem je neprecenljiva obširna korespondenca grofa Galenberškega iz let 1646-77, ki ponuja vpogled v zasebnost in mentaliteto pisca in dolenjske gospode v času po rekatolizaciji in tridesetletni vojni, v času razcveta baroka.

DOM GALENBERŠKIH

• Jošt Jakob Galenberški je bil značilen predstavnik svojega časa, plemič iz protestantske družine.Nekj njegovih sorodnikov se je 1628 izselilo, nekaj jih je ostalo in pokatoličanilo in se eni počasi, drugi hitreje vključilo v stvarnost: plemstvo je ustvarjalo bleščeč okvir okoli vladarja, absolutista.

• Jošt Jakob je izhajal iz družine očeta Janeza Adama s Podpeči in Turna in matere Felicite rojene Širska s Soteske.

• Imela sta 12 otrok, šlo je za rod in posest.Družina je do smrti Felicitinega neporočenega brata Jurija Erazma živela na galenberški graščini Podpeč, stari graščini nad Litijo, potem pa se je preselila v Sotesko.

• Janez Adam Galenberški je bil izobražen mož: v letih 1607/08 je študiral v Tubingenu in Padovi, a se je kasneje posvečal gospodarstvu.Bil je edini dedič Galnebergov.

• Grad Soteska je bil priženjen fevd, s propadajočim gradom nad desnim bregom Krke in novo postavljeno graščino Soteska, mitnico, mlin in mostnino in 50 kmetij z gozdovi in njivami.

• Znaten denarni vir so predstavljali mlin, most in mitnina.Posest je Janez Adam utrdil in povečal, posojal svojim sosedom večje količine denarja, svoje otroke pa poslal v šolo k ljubljanskim jezuitom. Ni bil pravdarski človek.

KAJ JE BILO POMEMBNO ZA JOŠTA JAKOBA GALENBERGA

• Gradovi, v katerih so živeli Galenbergi, Soteska, Podpeč in med sezono lova tudi Turn, so bili zidani še v času obrambe pred Turki ali kmeti, in je bilo razkošje ali udobje drugotnega pomena.

• Jošt Jakob je bil konservativen človek, zadostovali so mu gradovi, kakršne je podedoval, investiral je pretežno v izobrazbo sinov.

• Ti pa so imeli , rojeni in vzgojeni čisto v drugačnem času, drugačne želje in potrebe, tako kot njihov stan v celoti.

• Jošt Jakob in njegovi bratje Jurij Žiga, Janez Friderik in Sajfrid so se šolali v ljubljanskem jezuitskem kolegiju in dobili najboljšo izobrazbo po najboljših standardih tistega časa.

• Jezuitski kolegiji so bili v 17.st. kovačnice izobražencev, sistematično so izoblikovali katoliško inteligenco.Dobro pisno in ustno izražanje in znanje latinščine, povezovalnega jezika med narodi , je gojencem omogočilo, da so postali sestavni del kulturne Evrope.

• Pri svojem pedagoškem in pastoralnem delu pa so jezuiti upoštevali okolje, tako da je imela slovenščina v kolegiju v Ljubljani od vsega začetka trdno mesto v učnem načrtu.

ŠOLANJE NA JEZUITSKEM KOLEGIJU

• Za družbeno klimo tedanjega časa je bilo zelo pomembno, da so se na jezuitskem kolegiju šolali otroci iz različnih družbenih slojev, ki so kasneje postali tovariši v upravljanju dežele.

• Močne plemiške družine, kot Bonomi, Lenkoviči, Paradajzerji, Barbi, Valvazorji so hitro spoznali, da je njihov obstoj in napredovanje odvisno od ponovnega prevzema katoliške vere: za tem programom je stal vladar, izvajali pa so ga jezuiti, modro in potrpežljivo.

• Spreobrnitve posameznikov, najbolj veličastna je bila prelomnica l.1625, ko sta se spreobrnila predstavnik najmogočnejše kranjske plemiške rodbine Ditrih Turjaški in njegov sin Volf Engelbert; njihov adarila jezuitski cerkvi in pogrebi v njej, pridige in privlačni obredi, delovanje kongregacij in bratovščin, šolske gledališke predstave, pa tudi seveda represija vladarjevih verskih komisij po l.1600.

• Da protestantizem ni bil hitro pozabljen je primer Matija Kastelec, ki je 1668 prevzel beneficij pri sv.Erazmu na Soteski in se moral obvezati, da bo daroval maše samo za katoličane in ne za luterane.

• Jošt Jakob je bil l.1660 že član bratovščine Kristusovega smrtnega boja na križu. Skupaj z prijateljem Jurijem Jankovičem se je udeleževal verskih obredov ob godu sv.Ignacija, intimno pa je bil navezan na novomeške kapucine.

ŠOLANJE IN KAVALIRSKO POTOVANJE

• Že sto let je bil standard premožnejših plemičev došolanje , združeno s kavalirskim potovanjem.Tako je nanj odšel tudi Jošt Jakob; mlajši brat Dajfrid, ki je postal poklicni vojak pa ne.

• Jošt Jakob je v Rimu bival kot petindvajsetletnik 1654-55 in ni bil tam takrat edini Slovenec.V italijansko pisanih pismih očetu omenja gospode Apfalrerja, grofa Paradajzerja, gospoda Gala itd.

• Rim je bil v tem času središče vsega baročnega, papeži in premožno plemstvo že po izročilu meceni znanosti in umetnosti, vodilni v zadevah okusa.kaj vse se je ustanavljalo in gradilo takrat v Rimu:…

• Jošt Jakob, ki se je navduševal za lov in postal v njem nekakšen veščak, je vse to opisoval v pismih bratom v latinščini, italijanščini, francoščini in španščini, ki so jih imeli za kultivirane jezike, nemščina , živa in okretna, pa je veljala za precej robato.

• Poleg šolanja in kavalirskega potovanja si je plemič širil obzorje tudi s knjigami.Ohranjeni zapuščinski inventarji nam povedo, kakšne so bile v tem stoletju bralne navade kranjskega plemstva, koliko je bilo pripravljeno in zmožno odšteti za knjigo.Plemiči so si med seboj izposojali knjige.Predvsem biblioteke pravnikov, zdravnikov in duhovnikov so obsegale več sto knjig.

KAJ SO BRALI BRATJE GALENBERŠKI

• Zaenkrat največja znana plemiška knjižnica je bila v lasti Volfanga Engelberta grofa Turjaškega, prek 3000 naslovov v skupaj do 7000 zvezkih; njeno vsebino je v letih 1655-68 popisal učeni doktor Šenleben.

• Zbirka knjig Jošta Jakoba, ki je ostal samski je prišla po njegovi smrti v roke sorodnikom, morda bratu na Sotesko, nečaku Danijeli na Gabrje.Brate Galenberg je zanimal tudi francoska kultura –čas Ludvika XIV-in kot nekateri kranjski plemiči niso gojili sovražnosti do Francozov.

• Z iznajdbo tiska je prihajalo na tržišče na milijone letakov in drobnih tiskovin o vseh mogočih trivialnih dogodkih, do visoke politike.Najprej so jih raznašali krošnjarji in trgovci, potem pa redna pošta, ki se je pri nas razvila po l.1573.

• Te tiskovine so izjemno okno v preteklost, poročale so tudi o dogodkih na Slovenskem, posebno v času, ko so bili Turki huda grožnja Evropi. Zbirali so jih že takrat, tako Valvazor, Turjaški, ljubljanski škof Sigismund Herberstein, Janez Gregor Dolničar itd.

• Janez Adam je umrl 1664 po nekaj zaporednih kapeh na gradu Soteska brez oporoke.Njegovi otroci, trije sinovi in hči so se prijateljsko sporazumeli o zapuščini.Dva starejša sta bila že poročena z otroki, hči tudi,a še brez otrok.