277
M
ATEJA
K
URIR
: R
AZUMEVANJE
ARHITEKTURE
V
HERMENEVTI
~
NI
FILOZOFIJI
Gadamer spra{evanje o ontologiji umetni{kega dela in njenem hermenevti~nem
pomenu odpre z igro, ki v kontekstu umetnosti pomeni na~in biti same umet-
nine. Vsakdo, ki v igri sodeluje, mora sprejeti pravila resno, pri tem pa subjekti
igre niso igralci – preko njih se igra le poka`e. Izvirni smisel igre je pri tem
medialni oziroma prenosni smisel. Kot pravi subjekt igre se na koncu izka`e
igra sama, ki je Gadamerju gibanje brez cilja in smotra; je lahkotna in ravno
zato dojeta kot razbremenilna. Ena glavnih sestavni igre je tudi njena odprtost
– odprtost h gledalcu je v primeru gledali{ke igre sestavni del zaprtosti igre,
kjer se lahko zgodi preobrat. Kot poudari Gadamer, je obrat, v katerem ~lo-
vekova igra izoblikuje svojo pravo dovr{itev in s tem postane umetnost, obrat
preobrazbe v podobo. Šele s tem obratom prejme igra svojo idealnost in vzpo-
stavi razliko do predstavljanja, ki je bilo na elementarni osnovi na delu pri
predstavljanju igralcev.
Gadamer pri taki zastavitvi postavi tezo, da biti umetnosti ni mogo~e dolo~iti
kot predmet estetske zavesti, bit umetnosti je del bitnega procesa predstavitve
in bistveno pripada igri kot igri. Kaj pomeni ta njegova teza? Umetnost je
razumljena kot proces, ki se odvija kot igra; umetnina je v taki zastavitvi
izena~ena z igro, pri ~emer bit umetnine ni lo~ljiva od njene predstavitve. V
umetnini je njena bit nelo~ljivo zdru`ena z njeno predstavitvijo, in ~e ju Ga-
damer izena~i z igro, lahko sklepamo, da je tudi smisel umetnine, tako kot
smisel igre, medialni smisel. Pri ~emer pa umetnino misli izven estetske za-
vesti, saj bit umetnosti pripada igri. Kako pa je potem z estetsko bitjo, ki bi
morala biti predmet estetske zavesti? Estetska bit je dolo~ena s specifi~no
~asovnostjo oziroma tem, da ima svojo bit v upredstavitvi (literarnega dela,
umetni{kega dela, …); le ob izvedbi postane eksistentna kot samostojen in
razlo~en pojav. Vendar pa nam razumevanje umetnine na ravni estetske zavesti
po Gadamerju ne bo omogo~eno, zato predlaga skok vnaprej.
Z razumevanjem umetnine, pri ~emer mu je med statutarnimi umetninami
najbolj odli~na prav arhitektura, prestopi v polje vpra{evanja ontolo{kega te-
melja okazionalnega in dekorativnega. Pri tem tudi Gadamer delno vstopi v
prostor debate o poziciji ornamenta v arhitekturi. Le-tega so funkcionalisti
popolnoma izrinili, s postmoderno arhitekturo pa je stopil ponovno v ospredje.
Poglejmo, ali je vpra{anje okazionalnosti in dekorativnosti obravnaval na sub-
stancialni ali na akcidentalni ravni arhitekture. Okazionalnost mu pomeni, da
se pomen vsebinsko dodatno dolo~a iz okoli{~ine, v katero je bil spremenjen,
vendar pa vsebuje ve~, kot bi vseboval, ~e se ta okoli{~ina ne bi pripetila. V
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
277
278
P
HAINOMENA
14/53–54
U
METNOST
bistvu dramskih, glasbenih in statutarnih umetnosti le`i, da mora biti njihova
izvedba v razli~nih dobah in ob razli~nih prilo`nostnih razli~na. Pri tem pa se
tudi umetnina v vsaki dobi razume in daje druga~e, saj tudi oblikuje ob sebi
druga~no polje razumevanja. Sam na~in biti umetnosti, ki v sebi zdru`uje vse
umetnine, pa Gadamer ozna~i s pojmom predstavitve, ki enako zajema igro in
podobo. Na~in biti umetnosti se torej daje preko igre in podobe, pri ~emer pa je
umetni{ko delo mi{ljeno kot bitni proces. Ta bitni proces bomo na tem mestu
ena~ili s procesom biti in tako sklepali, da umetni{ko delo pri Gadamerju tako
kot pri Heideggru ka`e oziroma razkriva bit.
Gadamer podobo, ki skupaj z igro tvori umetnino, definira kot sredino med
dvema skrajnostma, med ~istim napotevanjem oziroma bistvom znaka in ~istim
zastopanjem oziroma bistvom simbola. Razliko med podobo in znakom pa
postavi na ontolo{ko raven, saj se podoba ne iz~rpa v svoji napotitveni funkciji,
ampak se s svojo lastno bitjo udele`uje pri upodabljanju in je s tem ontolo{ko
soudele`ena. Kje je torej mogo~e vzpostaviti razliko med znakom in simbolom
na eni strani ter okazionalnostjo in dekorativnostjo na drugi strani? Simbol po
Gadamerju ne le napotuje, ampak predstavlja ravno s tem, ko zastopa, oziroma
zastopa s tem, ko reprezentira. Ta reprezentacija ni tisto razlikovano med sim-
bolom in znakom, je pa reprezentacija tisto zdru`evalno med simbolom in
podobo, saj je navzo~a v obeh. Podoba pa ima ravno s svojo pozicijo sredine
med znakom in simbolom poseben bitni rang. Preden se {e dlje zapletemo v te
ontolo{ke hierarhi~ne zastavitve Gadamerjevega poskusa utemeljitve nove her-
menevtike, si poglejmo {e njegov odnos do arhitekture.
Gadamer pomena umetni{kega dela ne vzpostavlja iz njegovega nastanka, am-
pak pravi, da umetni{ko delo svojega samolastnega pomena ne dolguje na-
stanku. Umetnina je `e venomer podoba s svojo lastno pomensko funkcijo, ki
priti~e tako figurativni kot nefigurativni predstavitvi. Arhitektura je v takem
okro`ju najodli~nej{a umetnostna forma, v njej je tudi oblika prese`ena z vse-
bino. Arhitektura lahko ob tem tudi sama sebe presega, saj lahko stavba sega
preko sebe tako s smotrom, ki ga izpolnjuje, kot z mestom, ki ga je zasedla v
prostoru. S tako dvojno vklju~enostjo tudi stavba za Gadamerja spada med
umetnine, ~eprav stavba nikoli ni le umetni{ko delo, ampak opravlja tudi svojo
prakti~no funkcijo. Arhitektura je po drugi strani najbolj statutarna umetni{ka
zvrst, ki povsem jasno razkriva, kako sekundarno je estetsko razlo~evanje. Tudi
pri arhitekturi pa je mogo~e pokazati posredovanje, brez katerega umetni{ko
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
278