269
M
ATEJA
K
URIR
: R
AZUMEVANJE
ARHITEKTURE
V
HERMENEVTI
~
NI
FILOZOFIJI
Resnica se lahko dogaja, lahko se nam daje na ve~ na~inov, med katerimi sta
tudi delovnost dela in lepota. Delovnost dela je to proizvajajo~e onega odprtega
razpora, lepota pa je eden izmed na~inov bivanja resnice kot neskritosti. Res-
nica se postavi in utemelji v odprtem, ob tem se dogaja tudi kot razsvetljava,
saj razsvetljava te odprtosti in ume{~anje v odprto sodita skupaj, razsvetljava
in ume{~anje sta isto dogajanje resnice. Bistvo umetnosti kot samopostavljanja
resnice v delo je torej eden izmed bistvenih na~inov, kako se resnica ume{~a v
bivajo~em. Heideggrovo mi{ljenje spremlja resnico kot dogajanje, v nada-
ljevanju pa bomo videli, da tudi Gadamer opredeljuje samo umetni{ko delo kot
dogajanje. Resnica pa se pri Heideggru lahko dogaja tudi na na~in vpra{evanja
ali pa kot bistvena `rtev. Resnica bivajo~e spravi do sijanja, bivajo~e spravi v
ris, v na-risu se ori{e bivajo~e v svoji neskritosti, ta naris kot temeljni ris ri{e
vznikanje razsvetljave bivajo~ega.
Heidegger je svojo teorijo estetike, ~e nam je dovoljeno dati ji tako ime, gradil
ob ve~ zgledih, pri ~emer je iz kroga umetnosti ve~krat izpostavljal pesni{tvo,
ki mu je bilo najbolj `lahtna oblika umetnosti, saj bolj jasno kot filozofija bere
namige bogov iz ~etverja. ^e sledimo Heideggru v njegovih razmi{ljanjih o
Hoelderlinu, vidimo, da je ustanavljanje biti povezano z bogovi, ker so prvotno
ti poimenovali in dajali svet. Bogovi se ogla{ajo, govorijo z namigi, pesniki pa
zmorejo v svoji nedol`nosti brati namige, ki drugim uidejo. Zaradi tega je
pesnik izvr`enec, izob~enec med ljudmi in med bogovi, saj ne pripada ne enim
ne drugim, ampak je njihov vmesnik in glasnik; to pa Hoelderlin izrazi v svo-
jem verzu takole: »Pesni{ko prebiva ~lovek na zemlji « (Heidegger, 2001: 33).
Le pesniki zmorejo pripovedovati o pesni{tvu in o bistvu pesnjenja, saj edino
oni lahko izrazijo pesni{ko prebivanje v razklanosti ~etverja med bogovi in
ljudmi, med nebom in zemljo. ^etverje je bilo prisotno `e v gr{tvu, kjer je
kozmos razdeljen na zemljo in nebo, na ljudi kot smrtnike in zemljane ter na
bogove kot nesmrtnike in nebe{~ane. Šele pesniki se lahko dotikajo neba, ko
stojijo na zemlji, berejo signale bogov in jih prevajajo ljudem. Pesniki prebivajo
ob izvoru, iz katerega ~rpajo. ^etverje stoji v soodvisnosti: »Zvenijo {tirje
glasovi: nebo, zemlja, ~lovek, bog. V njih zbira usojenost celo neskon~no
razmerje. Vendar nobeden izmed teh {tirih ne stoji in ne deluje enostransko
zase. Nobeden ni kon~en v tem smislu. Nobeden ni brez drugih treh. Ne-
skon~no se dr`ijo drug ob drugem, so, kar so, iz neskon~nega razmerja, so ta
celota sama« (Heidegger, 2001: 160). V tem zvenu in prepletenosti obstajajo
od vedno, ~lovek je od vekomaj v tem obnebju in v tej totaliteti. Prisotnost
bogov in prisotnost sveta se so~asno dogajata v govorici. Ko se nam v govorici
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
269
270
P
HAINOMENA
14/53–54
U
METNOST
dajejo bogovi, se nam ob tem daje tudi sveto. Bogovi so tisto prese`no, trans-
cedenca, v katero je ~lovek bil usmerjen in v katero je usmerjen. Sveto obkro`a
bogove, ni pa ne del bivajo~ega ne del biti bivajo~ega, ampak se sveti iz jasnine
kot jasnine: sveto je nad ljudmi in nad bogovi. Sveto zasije, ko je v umetnini,
godi se na kraju umetnosti. Pesniki kot posredniki ~etverja v pesni{tvu odpirajo
svet, to pa zmorejo le zato, ker posredujejo svete besede, sveto. V svetem se
~loveku razpre tisto najbolj oddaljeno in skrivnostno: neskritost bivajo~ega.
Pesni{tvo razpira neskritost, postavljeno je ob bok filozofiji. Mi{ljenje ju pri-
merja, ~etudi lahko bistvo mi{ljenja in bistvo pesni{tva razumemo kot isto
bistvo, kot dve zrcalni sliki istega.
Šele v besedilu Grajenje, mi{ljenje, prebivanje se bo Heidegger najbolj nepo-
sredno dotaknil vpra{anja arhitekture in ga povezal z nekaterimi osrednjimi
to~kami svojega mi{ljenja, kot so bit, prebivanje, resnica. Osrednje vpra{anje
tega eseja je, kaj je to prebivanje in v kolik{ni meri grajenje spada v prebivanje.
Cilj grajenja sicer je prebivanje, vendar pa vse zgradbe niso prebivali{~a, saj na
mostu, cesti ali skladi{~u ne prebivamo, po drugi stani pa je prebivanje namen
vseh zgradb. Prebivanje in grajenje Heidegger zastavi kot medsebojno odvis-
nost namena in sredstva, vendar s tem poudarkom, da grajenje ni le sredstvo in
pot k prebivanju, je nekaj ve~: grajenje je samo na sebi `e prebivanje. Da bi
dolo~il bistvo grajenja, se ozre po etimolo{ki razlagi besede
,graditi‘ in sklene,
da
,graditi‘ izvorno pomeni neko negovanje in gojenje ter vzpostavljanje stavb,
oba ta mo`na na~ina izvornega pomena grajenja pa sta vsebovana v prebivanju.
Prebivanje o~rta kot samolastni smisel grajenja, ki v primerjavi z mnogovrstnim
na~inom grajenja tone v pozabo. Zaradi tega prebivanja ne izku{amo ve~ kot
bit oziroma ni ve~ mi{ljeno kot temeljna poteza ~lovekove biti. Odnos med
grajenjem in prebivanjem razgrne govorica o grajenju. Grajenje ena~i s prebi-
vanjem, prebivanje pa definira kot na~in, kako smrtniki so na zemlji. Grajenje
kot prebivanje se razgrne v grajenje, ki neguje, torej v neko rast, in v grajenje,
ki vzpostavlja zgradbe. ^lovek vselej zmore graditi le, kolikor prebiva. Pre-
bivanje preko prizana{anja, ki ga v celoti preveva, omogo~a so`itje in obstoj
~etverja {tirih – neba, zemlje, bogov in smrtnikov. Temeljna poteza prebivanja
– prizana{anje – tako pomeni varovati ~etverje v njegovem bistvu. ^etverje je
prostor, kjer se godita prebivanje in grajenje, ter ostaja temeljni okvir za njuno
razumevanje.
Heidegger v drugem delu tega eseja poda {e en znan primer grajene stvari:
most. V lu~i zastavitve pomena ~etverja je seveda glavna poteza mostu ta, da
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
270