267
M
ATEJA
K
URIR
: R
AZUMEVANJE
ARHITEKTURE
V
HERMENEVTI
~
NI
FILOZOFIJI
V spisu Izvor umetni{kega dela (1936) nem{ki mislec tako umetnost in umet-
ni{ko delo zastavi kot {e eno mesto sijanja resnice kot neskritosti, s ~imer svojo
misel gradi na gr{kem razumevanju resnice. Heidegger sku{a resnico razpreti
preko analize konkretnega umetni{kega dela – Van Goghove slike Kme~ki
~evlji –, s ~imer se poda na pot odprtja bistva umetnosti. Slika mu je pokazala
pravo bistvo kme~kih ~evljev, v svoji nadaljnji eksplikaciji pa pove: »Van
Goghova slika je razkritje tega, kaj to orodje, par kme~kih ~evljev, v resnici je.
To bivajo~e je izstopilo v neskritost svoje biti. Neskritost bivajo~ega so Grki
imenovali aletheia« (Heidegger, 1967: 260). Umetni{ka slika razpira bistvo
tega orodja, potem pa se avtor nadalje povzpne do bistva umetnosti: »V delu
umetnosti se je postavila v delo resnica bivajo~ega … Bivajo~e, par kme~kih
~evljev, se v delu postavi v sijanje svoje biti. Bit bivajo~ega stopi v stalnost
svojega sijanja. Bistvo umetnosti bi bilo tedaj tole: samopostavljanje resnice
bivajo~ega v delo« (Heidegger, 1967: 260). Umetnost tako v umetni{kem delu,
preko svojega lastnega izrazja, postavi bivajo~e v sijanje, bivajo~e presko~i iz
teme v svetlobo, iz skritega zasije v neskrito. Umetni{ko delo ne postavi v
sijanje le posami~nega, konkretnega, ampak izvr{i sijanje ob~ega. »Delo nam
je povedalo, kaj je orodje. S tem je tako reko~ pod roko pri{lo na dan, kaj je v
delu na delu: razpiranje bivajo~ega v njegovi biti: dogodek resnice« (Heidegger,
1967: 263). Umetni{ko delo razpira bivajo~e kot bivajo~e in na njem se vr{i
dogodek resnice. Samo umetni{ko delo je dogodek resnice, je to razpiranje in
je ta resnica bivajo~ega. Za Heideggra, ki se ne spra{uje po kriteriju resnice,
saj mu je pomembnej{e razprtje resnice kot tako, je odnos med resnico in bitjo,
ki je eden izmed {tirih na~inov izrekanja resnice po Aristotelu, klju~nega po-
mena. Šele s tem odprtjem, s to razklenitvijo bivajo~ega, se lahko napotimo k
razumevanju bistva umetnosti in umetni{kega dela.
Na tem mestu Heidegger uvede znani primer gr{kega templja, kjer poda do-
lo~itev odnosa med delom in resnico. Heideggrov zgled je tempelj, ki je lociran
na arheolo{kem najdi{~u Paestum, kjer stojijo {e trije drugi templji, ki so po-
sve~eni Heri in Ateni. Kot ugotavlja Migeul de Beistegui, je nenavadno, da
prav taisti primer uporabi tudi Le Corbuisier v poro~ilu o gr{kem dorskem
templju, kjer pravi: »Grki so na akropoli postavili templje, ki jih vzgibava ena
sama misel: okrog njih so zbrali opusto{eno pokrajino in jo zbrali v kom-
pozicijo« (Le Corbusier, v: De Bistegui, 2002: 208). Heideggrova izbira temp-
lja kot {e enega zgleda umetni{kega dela, ob katerem se bo podal k dolo~itvi
bistva umetnosti, ni naklju~na, saj z njim uvede znano razliko med svetom in
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
267
268
P
HAINOMENA
14/53–54
U
METNOST
zemljo. Tako tempelj kot ~lovek
sta utemeljena na zemlji, tempelj je delo, ki to
zemljo razpira, ki odpira to »k ni~emur zgneteno brezutrudno-neutrudno«.
Tempelj kot delo nam zemljo dr`i odprto, tako da ta postane svet. »Dvigajo~ se
v sebi, delo razpira neki svet in ga ustanavlja v tem trajanju. Biti delo pomeni:
odpreti neki svet« (Heidegger, 1967: 270). Delo torej razpira to zaprtost zemlje
in postavlja, dr`i odprti svet, to razpiranje sveta pa delu daje edinstveni pomen.
Delo je proizvod in je hkrati tisto proizvajajo~e, saj je vselej na delu – je v
odpiranju. Zemlja je naravnana v zaprtost, aktivnost dela pa jo zmore zadr`ati
v odpiranju. Odprtost sveta in zaprtost zemlje sta v nenehnem boju, v `elji
prevlade enega nad drugim. Ta boj se odvija v razporu, njuna sprtost se odra`a
v tej re`i: »Delovnost dela je v bojevanju razpora med svetom in zemljo«
(Heidegger, 1967: 275). V tem razporu zemlja in svet vstopita v potrjevanje
lastnega bistva, v dvigovanje enega nad drugega. Delovnost dela dr`i odprt
razpor, sili zemljo in svet v nenehno potrjevanje. Umetni{ko delo tako vznikne
iz tega pre`emanja, iz tega boja sveta in zemlje, uskladi ta boj in pri tem zasije
kot resnica. In ~e se razpor med zemljo in svetom odpira predvsem z delov-
nostjo dela, kak{no je bistvo umetnosti ob takem pojmovanju dela? Bistvo
umetnosti je samopostavljanje resnice v delo, resnica pa je »bistvo resni~nega«
(Heidegger, 1967: 277) in jo razumemo kot neskritost. Neskritost bivajo~ega je
pripu{~anje bivajo~ega v sijanje, v prikazovanje: bit bivajo~ega pa je bila pri
izvoru filozofije mi{ljena kot prikazovanje prisotnega (Heraklit, Parmenid).
Heidegger ho~e obuditi razumevanje izvornega pomena resnice kot neskritosti,
v lu~i katere je bit dana kot prisotnost prisotnega. Sama neskritost nas postavlja
v bistvo, vselej smo v neskritosti in ji sledimo. »Sredi bivajo~ega v celoti biva
neko odprto mesto. Neka razsvetljava je. Mi{ljeno s strani bivajo~ega je bolj
bivajo~a kakor bivajo~e. Ta odprta sredina sama obkro`a vse bivajo~e kakor
Ni~, ki ga komaj poznamo« (Heidegger, 1967: 279). V tej sredini bivajo~ega,
ki ga vidimo v njegovi neskritosti, stoji neka sredina, neko odprto mesto, ki je
razsvetljava. Ta razsvetljava dolo~a skritost in neskritost, me~e lu~ na bivajo~e
ali pa to bivajo~e zastira, ga dr`i v temi. Razsvetljava je lahko hkrati skrivanje:
to skrivanje se dogaja kot izmikanje ali kot zastiranje. Heidegger nato zastavi
pojem bistva resnice: »K bistvu resnice kot neskritosti sodi to kratenje na na~in
dvojnega snovanja« (Heidegger, 1967: 281). Bistvo resnice je ta prarazpor
odprte sredine, ta razsvetljava, v katero je postavljeno bivajo~e. Resnica, to
odprto, stoji v sredini bivajo~ega in se na ka`e kot neskritost. K temu odprtemu
sodita zemlja in svet: »Zemlja in svet se pre`emata le, kolikor se resnica dogaja
kot prarazpor razsvetljave in skritosti« (Heidegger, 1967: 282).
Mateja Kurir.pmd
19.1.2006, 8:28
268