Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(6. 4. 2009), ki opazi podoben problem, vendar z drugega vidika.

39 Prim. vprašanje Wittgensteinovega univerzalizma.

40 Prim. Moses Finley Antična in moderna demokracija.

41 Binarna opozicija je podobna tabeli, ki je bila navedena zgoraj ob Sternovi »srednji oddaljenosti«, na katero se Kohl sklicuje. Vendar pa je Sternova razrešitev dvojnosti specifična – kot je bilo razloženo –, podobno kot je specifična pozicija Wittgensteinove filozofije na prehodu med semantično in sintaktično teorijo resnice (Grant 11).

42 Navaja Proustov Spet najdeni čas, kjer metafora vzpostavi most med dvema svetovoma: »l'écrivain prendra deux objects différentes, posera leur rapport, analogue dans le monde de l'art à celui qu'est le rapport unique de la loi causale dans le monde de science, et les enfermera dans les anneux nécessaires d’un beau style; même, ainsi que la vie, quant, en rapprochent une qualité commune à deux sensations, il dégagera leur essence commune en les réunissant l’une et l’autre pour les soustraire aux contingences du temps, dans une métaphore.« Na tej podlagi Grant predlaga, bežno sklicujoč se na razpravo Defensa del realismo (1944), avtor Hector Agosti, »supersubjektivno« prežemanje individualnega in kolektivnega, nekakšen dinamični realizem med subjektivnostjo in objektivnostjo (Grant 62-3).

43 Sternova teorija se omenjenim težavam v dobršni meri izogne; seveda avtor ne pove natančno, kako.

44 Vse podčrtal A. V.

45 Pri tem se navezuje tudi na teorijo grotesknega realizma srednjega veka, ki jo je Mihail Bahtin razvil v knjigi Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa.

46 Npr. pri nas v razpravah Janeza Vrečka.

47 Kohlovo teorijo, kot jo avtor povzame v zadnjem odstavku knjige, Aust eksplicitno poveže z Aristotelovo (Aust 11).

48 Kohl kot redka izjema med raziskovalci nemškega realizma ter realizma v primerjalnozgodovinski perspektivi Kellerja ne omeni niti enkrat. Stern realističnost Kellerjevih del brez obširnejše analize zavrne (Stern 102).

49 Aust očitno namiguje na pojme lacanovske psihoanalize.

50 Raba te okrajšave socrealizem je manj pogosta in poudarja pejorativni pomen besede.

51 Prim. spletišče Soviet Writers’ Congress 1934, (23. 3. 2009).

52 Prim. 23. 5. 1932 (Kohl 157), Uvodnik v Literarno gazeto (Literaturnaya Gazeta), uradni časopis Zveze sovjetskih pisateljev z 29. 5. 1932 (op. št. 12 v Andrews 119).

53 In kasneje predvsem azijskih komunističnih voditeljev.

54 (23. 3. 2009)

55 (23. 3. 2009)

56 Kohl omenja tudi pismo Engelsa Minni Kautsky z dne 26. 11. 1885. < http://www.marxists.org/archive/marx/works/1885/letters/85_11_26.htm> (23. 3. 2009). »Each of them is a type but at the same time also a definite individual, a “Dieser,” as old Hegel would say, and that is how it should be.«

57 »He [materialist] does not limit himself to speaking of the necessity of a process, but ascertains exactly what social-economic formation gives the process its content, exactly what class determines this necessity. In the present case, for example, the materialist would not content himself with stating the “insurmountable historical tendencies,” but would point to the existence of certain classes, which determine the content of the given system and preclude the possibility of any solution except by the action of the producers themselves. On the other hand, materialism includes partisanship [partijnost], so to speak, and enjoins the direct and open adoption of the standpoint of a definite social group in any assessment of events.« The Economic Content of Populism and its Critique in Struve's Book, 2. pogl. (23. 3. 2009). Alternativni prevod naslova: The Economic Content of Narodism and the Criticism of it in Mr. Struve’s Book.

58 Parteiorganisation und Parteiliteratur; (23. 3. 2009).

59 Podlaga tega je Stalinova teorija o fazah razrednega boja po prvi svetovni vojni.

60 Szegedi Lukács (Löwinger) György Bernát, v nemščini Georg Bernhard Lukács (Löwinger) von Szegedin (1885 – 1971).

61 Lukácsov sošolec in prijatelj je bil tudi Ernst Bloch.

62 Zbornik Aesthetics and Politics poudarja kompleksnost in brezizhodnost politične situacije in ugotavlja, da ni podatkov o Lukácsovem morebitnem aktivnem sodelovanju v »velikem terorju« ter da se je temam moskovskih procesov skušal čim bolj izogniti – kar pa ne velja vedno tudi za njegove nasprotnike v debatah (15).

63 Tudi Adorno je sodeloval v debatah s konca tridesetih, npr. prek osebne korespondence z Benjaminom. Sicer pa sta njegovi besedili, ki jih zbornik prinaša, kasnejši, pa vendar tesno povezani s temami debate.

64 Blochovo besedilo je odgovor na polemično besedilo Nun ist dies Erbe zuende … Alfreda Kurelle (pod psevdonimom Bernhard Ziegler), Lukácsovega študenta, v Das Wort iz leta 1937, ki ga Bloch (kot bivši Lukácsov sošolec v Heidelbergu) ustrezno poveže s še starejšim Lukácsovim besedilom Ekspresionizem: Pomen in padec (Grosse und Verfall des Expressionismus) izdanem v Internationale Literatur (1934), pod vplivom katerega je Kurellovo besedilo nastalo.

65 Ne gre zgolj za debate o literaturi, kar dodatno zapleta razmerja med stališči, saj avtorji ob spregledovanju razlik med umetnostmi razpravljajo o temeljnih problemih umetnosti v okvirih marksizma; Bloch se recimo sklicuje predvsem na slikarstvo, Adorno na glasbo, Lukács na literaturo …

66 V to smer vodi logika katoliškorealistične literarne doktrine.

67 Kurella je v tem smislu leta 1937 izrazito nerodno povezal ekspresionizem s fašizmom, saj so nacisti istega leta v Münchenu pripravili sramotilno razstavo avantgardističnih in abstraktnih del, kar Bloch z užitkom navaja. Frederic Jamson v sklepnem besedilu zbirke Aestehtics and Politics komentira: »Nothing has, of course, more effectively discredited Marxism than the practice of affixing instant class labels (generally ‘petty bourgeois’) to textual and intellectual objects; nor will the most hardened apologist for Lukács want to deny that of the many Lukács’s conceivable, this particular one – epitomized in the shrill and outrageous postscript to Zerstörung der Vernunft – is the least worthy of rehabilitation.« Govor je seveda tudi o ideoloških sodbah, npr. povezavi ekspresionizma in fašizma, ki jih je Lukács utemeljeval s svojo metodo. Jameson nadaljuje: »But abuse of class ascription should not lead to over-reaction and mere abandonment of it. In fact, ideological analysis is inconceivable without a conception of the ‘ultimately determining instance’ of social class. What is really wrong with Lukács’s analyses [… je] too incomplete and intermittent a sense of the relationship of class to ideology.« (Aesthetics and Politics 201). Jameson v tem kontekstu omenja zlasti Lukácsovo ohlapno rabo izraza »dekadenten«.

68 Vprašanje ljudskega je v obdobju vzpona nacionalsocializma v Nemčiji seveda dvorezen meč, saj je del ideologije te stranke. Gre za podoben problem kot v primeru »degenerirane umetnosti«, ki jo Lukács in njegovi privrženci označujejo za fašistično, obenem pa se nacisti zavzemajo za neoklasicistično umetnost. Prim. tudi prejšnjo opombo.

69 »We shall never achieve this fully,« pravi Lenin v Lukácsovem navedku (Aesthetics and Politics 33).

70 Predavanje Ernesta Laclaua v Ljubljani na ZRC SAZU 14. 2. 2009 z naslovom Articulation and the Limits of Metaphor.

71 »[...] objective reality is reflected«, tudi »mirrored« (Aesthetics and politics 33, 42).

72 Seveda je treba ob sopostavljanju del Bahtinovega kroga partijsko podprtim delom upoštevati zgodovinski kontekst, vendar povezave obstajajo: »Many of the central works [Bahtina] on the novel were at least partially written in response to the theory of the novel developed by Georg Lukács. Bakhtin had begun to translate Lukács' Theory of the Novel in the 1920s but abandoned the project upon learning that Lukács no longer liked the book in the 1930s« (Brandist). Razmerja med Lukácsom in Bahtinom so zaradi (spreminjajočih se) družbenih statusov obeh ter ogromnega pritiska zgodovinskega konteksta zelo kompleksen problem, s katerim sta se ukvarjala npr. Galin Tihanov in John Neubauer. Temeljna teoretična razlika se kaže v različnih odnosih do sistema baza-nadstavba, ki se mu Lukács nikoli ne odreče.

73 Odtod sledijo seveda možnosti za stike in zlivanja marksističnih in diskurzivnoteoretičnih metodologij (mdr. pri avtorjih, kot so Louis Althusser, Michel Pecheux, Chantal Mouffe in Ernesto Laclau).

74 Der Monat 11.122 (1958): 37-49. Revijo je v Frankfurtu na Majni ustanovila Ameriška vojska ter financirala CIA. Lukács, Georg. Wider den mißverstandenen Realismus. Hamburg: 1958. Angl. prevod The Meaning of Contemporary Realism. London: Merlin Press, 1962.

75 Prim. tudi (Lukač 36).

76 Po drugi svetovni vojni, ki jo je Lukács preživel v Moskvi, kamor se je umaknil iz Nemčije po zmagi nacionalsocializma, se je vrnil v Budimpešto. Leta 1949 je doživel napade, ki jih je pospremilo prenehanje izhajanja njegovih knjig. Po koncu Stalinove vladavine 1953 (po Stalinovi smrti), v obdobju »odjuge«, je Lukács ponovno vzpostavil temeljne koncepte svoje teorije in v predavanjih po metropolah vzhodne Evrope leta 1955 agresivno napadal kanon »revolucionarne romantike« Ždanova, vendar pod istim krovnim pojmom socialistični realizem. Leta 1956 zaključi knjigo Wider den mißverstandenen Realismus, iz katere je zgornji Adornov navedek. Pri Madžarski vstaji oktobra 1956 se kljub lucidnemu vpogledu v težave odloči za stran delavcev in študentov. Sodeluje v vladi Imrea Nagya ter svari proti izstopu iz Varšavskega pakta. Ruske sile ga po napadu na Madžarsko zaprejo v Romuniji do marca 1957. Leta 1958 pošlje rokopis v Nemčijo in objavi knjigo Wider den mißverstandenen Realismus, na Madžarskem ga napadajo in ne more objavljati. Prim. Aesthetics and Politics (143).

77