Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(23. 9. 2010).

18 »[...] ein kompliziertes Netz von Ähnlichkeiten, die einander übergreifen und kreuzen.«

19 Fredric Jameson v kontekstu marksistične literarne vede ugotavlja nekaj podobnega (Aesthetics and Politics 198).

20 V tem pogledu se pričujoča razprava oddaljuje od Sternovega stališča.

21 Izrecno tega Wittgensteinovega izraza Stern ne uporablja oz. ga poveže z jezikovno samozadostnostjo nekaterih pojavov modernizma, npr. poznega Joycea (Stern 159).

22 Wittgenstein je angleški prevod nemškega Logisch-philosophische Abhandlung Charlesa Keya Ogdena (1922) pregledal in avtoriziral.

23 Ali pa jo desistematizirati v drugi Wittgensteinovi fazi.

24 Tukaj se kontroverzno dotika problematičnega enačenja percepcije s spoznanjem v enem od omenjenih pomenov realizma v filozofiji.

25 Koncept »die logische Form« iz Tractatus Logico-Philosophicus, ki ga Stern navaja (Stern 79, 170): »2.18 What any picture, of whatever form, must have in common with reality, in order to be able to depict it—correctly or incorrectly—in any way at all, is logical form, i.e. the form of reality./Was jedes Bild, welcher Form immer, mit der Wirklichkeit gemein haben muss, um sie überhaupt - richtig oder falsch - abbilden zu können, ist die logische Form, das ist, die Form der Wirklichkeit.« Gre za ključni koncept, ki se nanaša na sam način soočanja z realnostjo v tem Wittgensteinovem zgodnjem delu: »4.12 Propositions can represent the whole of reality, but they cannot represent what they must have in common with reality in order to be able to represent it—logical form. In order to be able to represent logical form, we should have to be able to station ourselves with propositions somewhere outside logic, that is to say outside the world./Der Satz kann die gesamte Wirklichkeit darstellen, aber er kann nicht das darstellen, was er mit der Wirklichkeit gemein haben muss, um sie darstellen zu können - die logische Form. Um die logische Form darstellen zu können, müssten wir uns mit dem Satze außerhalb der Logik aufstellen können, das heißt außerhalb der Welt.« Tudi Sternov opis realizma se sooča s podobnim problemom lastne metodološke protislovnosti.

26 Tako v pomenu jezika kot snovi za literaturo, kot tudi v smislu zunajjezikovnih elementov.

27 »7 Wovon man nicht sprechen kann, darüber muss man schweigen.«

28 V tej razpravi bo v tretjem delu poseben razdelek namenjen raziskavi realističnosti tega dela.

29 SSKJ: »personalízem -zma m (i) filoz. idealistična filozofska smer, po kateri je osebnost duhovno bistvo resničnosti: poznavalec personalizma / angleški, francoski personalizem«. V tem besedilu bo izraz personalizem uporabljan v specifičnem pomenu, ki ga razvije Mihail Bahtin v svoji teoriji diskurza; pravi namreč takole: »To ni psihološki, marveč smiselni personalizem« (Bahtin, Estetika in humanistične vede 351). Williams in Bengtsson ugotavljata, da je personalizmov več oz. da gre v 19. in 20. stoletju za tok (z dolgo predzgodovino) v filozofiji, teologiji in v drugih vejah humanistike – znani so mdr. personalizmi Emmanuela Mounierja, Nikolaja A. Berdjajeva in Kocbeka. Bahtinova navezava izjave na osebo, njenega govorca, ki jo zameji z začetkom in koncem govorjenja, je oblika materialističnega monizma – kar ni običajno v personalizmih – ter deloma podobna razširitvam personalizma pri Martinu Bubru, saj tudi Bahtin problematizira stališče izvzetosti človeka med drugimi bitji in rečmi (human exceptionalism). Bahtinova misel se ne povezuje z ostalimi oblikami personalizma le prek poudarka na »centrality of the person as the primary locus of investigation« ter pri tem v svoji radikalnosti sodi med »stroge personalizme« (strict personalism), ki izhajajo zgolj iz intuicije osebe, ampak je zanjo značilna tudi povezava s Kantom kot avtorjem, ki povezuje različne oblike personalizma. Za kontinentalne personalizme 20. stoletja je (poleg eksistencializma) pomembna tradicija Husserlove fenomenologije, ki ima močan vpliv na Bahtinove zgodnje spise. Personalizem bo v tem besedilu torej razumljen kot iskanje (odgovornih) oseb, ki stojijo za sestavnimi elementi diskurzov (Williams & Bengtsson).

30 »On the other hand, it is the form of life common to humankind, "the common behavior of mankind" which is "the system of reference by means of which we interpret an unknown language" (PI 206 [»Die gemeinsame menschliche Handlungsweise ist das Bezugssystem, mittels dessen wir uns eine fremde Sprache deuten.«]). This is clearly a universalistic turn, recognizing that the use of language is made possible by the human form of life.« (Biletzki & Matar)

31 Najdaljše poglavje v monografiji.

32 O usodnosti tovrstne delitve, ki jo je Stern razrešil na svojstven način, priča Grantova zavrnitev uporabnosti pojma realizma nasploh (Grant 72-4).

33 Prim. tudi (Stern 113).

34 Zdi se, da personalizma Stern ne izpelje neposredno iz Wittgensteinove teorije, vsaj ne na ekspliciten način (Stern 119-20). Vsekakor pa poudarek na rabi jezika v Filozofskih raziskavah pomeni rabo jezika pri ljudeh in ne v sistemu logike.

35 Tu pa tam ambivalentno razmerje med personalizmom, npr. bahtinovskim, in pogledom na človeka kot na presek različnih foucaultovskih subjektnih pozicij – gre seveda za temeljno razliko med avtorjema, kjer je Bahtinova misel personalistična, Foucaultova pa ne – zaznamuje Sternovo monografijo v celoti; tukaj zastopano personalistično branje se zdi bolj produktivno. Ta vprašanja izhajajo iz Sternovega prevzemanja Wittgensteinovih metod, nanje pa vpliva tudi integracija Sternovih ugotovitev v metodologijo tega besedila.

36 Stern opozarja, da tudi Wittgenstein poudarja družbenost jezika.

37 Stern omenja demokratično ideologijo.

38 Prim. tudi besedilo Györgya Lukácsa iz leta 1949 Dostoevsky