Zadeva c-62/86 akzo chemie bv proti Komisiji Evropskih skupnosti
B – Obstoj zlorabe prevladujočega položaja
Yüklə 142,75 Kb.
|
B – Obstoj zlorabe prevladujočega položaja 1. Uvodni preudarki – Merila glede zakonitosti ravnanja prevladujočega podjetja v zvezi s cenami 63. Iz izpodbijane odločbe (75. točka) izhaja, da je družba AKZO svoj prevladujoči položaj zlorabila s tem, da je družbo ECS skušala izključiti s trga organskih peroksidov, in sicer predvsem z množičnim in dolgotrajnim zniževanjem cen na trgu aditivov za moko. 64. Komisija meni, da na podlagi 86. člena stroški niso odločilno merilo za ugotovitev, da gre pri zniževanju cen, ki ga je izvajalo prevladujoče podjetje, za zlorabo (77. točka odločbe). Takšno merilo v ničemer ne upošteva splošnih ciljev pravil o konkurenci EGS, določenih v točki f) 3. člena Pogodbe, zlasti pa ne potrebe, da se prepreči škoda na učinkovito strukturo konkurence na skupnem trgu. Mehanično merilo ne daje zadostne teže strateškemu vidiku ravnanja, usmerjenega v zniževanje cen. Z zniževanjem cen bi se lahko zasledovali protikonkurenčni cilji, ne glede na to, ali podjetje, ki napada, svoje cene določa nad svojimi stroški ali pod njimi, in ne glede na to, kako se ti stroški razumejo (79. točka odločbe). 65. Vendar je podrobna analiza stroškov prevladujočega podjetja po mnenju Komisije lahko zelo pomembna pri ocenjevanju, ali je ravnanje v zvezi s cenami razumno ali ne. Učinki izključevanja kampanje zniževanja cen prevladujočega proizvajalca so lahko tako očitni, da njegovega namena izključitve konkurenta ni treba dokazovati. Kadar pa je za nizko raven cen mogoče ponuditi različne razlage, bi bilo za ugotovitev obstoja kršitve treba dokazati tudi namen, da se izključi konkurent ali omeji konkurenca (80. točka odločbe). 66. Družba AKZO izpodbija pomembnost merila glede zakonitosti, ki ga je uporabila Komisija, in meni, da je to merilo nejasno ali vsaj neuporabno. Meni, da bi Komisija morala uporabiti objektivno merilo, ki bi se opiralo na stroške družbe. 67. V zvezi s tem navaja, da vprašanja zakonitosti določene ravni cen ni mogoče ločiti od konkretnih tržnih okoliščin, v katerih je bila ta cena določena. Zloraba ni podana, če si prevladujoče podjetje prizadeva določiti optimalno prodajno ceno in pozitivno stroškovno maržo. Cena je optimalna, če podjetje lahko upravičeno pričakuje, da bo druga ponujena cena ali nezaračunana cena kratkoročno privedla do manj ugodnega poslovnega rezultata. Stroškovna marža pa je pozitivna, če vrednost naročila presega seštevek spremenljivih stroškov. 68. Merila, ki temelji na kratkoročnem iskanju optimalne cene, ni mogoče izključiti z utemeljitvijo, da dolgoročno ogroža obstoj podjetja. Zadevno podjetje lahko šele po določenem časovnem obdobju sprejme ukrepe za odpravo izgub ali se umakne s področja dejavnosti, ki prinaša izgubo. V vmesnem času mora podjetje za zmanjšanje primanjkljaja in za zagotovitev nadaljnjega obratovanja sprejeti »optimalna naročila«. 69. Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 13. februarja 1979, Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 91. točka (zadeva 85/76, Recueil, str. 461), razsodilo, da je pojem zlorabe objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, ki so takšna, da lahko vplivajo na strukturo trga, na katerem je zaradi prisotnosti zadevnega podjetja konkurenca že oslabljena, in ki s sredstvi, drugačnimi od tistih, ki pogojujejo običajno konkurenco z izdelki ali storitvami, na podlagi poslovanja gospodarskih subjektov ovirajo obstoj konkurence, ki je še prisotna na trgu, ali razvoj te konkurence. 70. Iz tega izhaja, da 86. člen Pogodbe prevladujočemu podjetju prepoveduje, da bi izključilo konkurenta in tako okrepilo svoj položaj z uporabo takšnih sredstev, ki ne izhajajo iz konkurence na podlagi kakovosti. S tega vidika se kakršna koli cenovna konkurenca ne more šteti za zakonito. 71. Cene, nižje od povprečja spremenljivih stroškov (tj. stroškov, ki se spreminjajo glede na količino izdelkov), s katerimi prevladujoče podjetje skuša izključiti konkurenčnega ponudnika, se morajo šteti za zlorabo. Prevladujoče podjetje ima namreč zgolj en interes za uporabo takšnih cen, in sicer izključitev svojih konkurentov, kar mu bo naknadno omogočilo dvigniti cene, zahvaljujoč svojemu monopolnemu položaju, kajti vsaka prodaja predstavlja za to podjetje izgubo v višini vseh fiksnih stroškov (tj. stroškov, ki se ne spreminjajo ne glede na količino izdelkov) in vsaj dela spremenljivih stroškov, ki se nanašajo na enoto izdelka. 72. Poleg tega je treba tudi cene, nižje od povprečja vseh stroškov, tj. fiksnih in spremenljivih stroškov, a vendarle višje od povprečja spremenljivih stroškov, šteti za zlorabo, če so bile te cene določene v okviru načrta za izključitev konkurenta. Takšne cene namreč lahko izključijo s trga podjetja, ki so morda prav tako uspešna kot prevladujoče podjetje, vendar pa se zaradi svojih manjših finančnih sredstev niso sposobna upreti pritisku konkurence, ki se izvaja proti njim. 73. To so merila, ki jih je treba uporabiti v obravnavani zadevi. 74. Ker merilo glede zakonitosti, ki ga je treba uporabiti, temelji na stroških in strategiji prevladujočega podjetja samega, je treba že v začetku zavrniti očitek družbe AKZO, ki se nanaša na nezadostnost preiskave, ki jo je Komisija opravila v zvezi s strukturo stroškov in cenovno politiko konkurentov te družbe. 2. Različni vidiki zlorabe 75. Domnevna zloraba položaja se nanaša na grožnje, ki jih je družba AKZO družbi ECS izrekla ob koncu leta 1979, in na cene za tri aditive za moko, ki so bile ponujene oziroma odobrene med decembrom 1980, tj. datumom prvih spornih ponudb, in julijem 1983, kar ustreza datumu izdaje zgoraj navedene odločbe o začasnih ukrepih, ki je družbi AKZO naložila spoštovanje sistema najnižjih cen. a) Grožnje 76. Komisija je ugotovila, da je družba AKZO družbi ECS na sestankih, ki jih je ob koncu leta 1979 imela s poslovodji tega podjetja, neposredno grozila z namenom, da bi to družbo prisilila, da se umakne s trga organskih peroksidov, ki se uporabljajo v proizvodnji plastik (točka i) 1. člena odločbe). 77. Družba AKZO zanika, da bi grozila družbi ECS. Navaja, da je družbo ECS zgolj opozorila, da ne more računati na nadaljnje sodelovanje v sektorju aditivov za moko, če bo v sektorju plastik še naprej dajala ponudbe po zelo nizkih cenah. Pred sporom sta namreč družbi ECS in AKZO druga drugi po znižanih cenah dobavljali določene aditive za moko, da bi nadomestili nezadostno proizvodnjo ali zadovoljili potrebe tiste družbe, ki sama ni proizvajala katerega od teh izdelkov. Tako je družba AKZO družbi ECS prepustila del svojih zalog benzoil peroksida, družba ECS pa je družbi AKZO dobavila vitaminske zmesi. 78. Za presojo utemeljenosti tega očitka je treba ugotoviti vsebino sestankov z dne 16. novembra in 3. decembra 1979. V zvezi s tem Sodišče razpolaga z zapisniki teh sestankov, ki so jih pripravili uslužbenci družbe ECS, z izjavo enega od poslovodij družbe AKZO in z zaznamkom drugega uslužbenca tega podjetja. 79. Podatki iz različnih dokumentov, ki so jih pripravili poslovodje družbe ECS, se v glavnem medsebojno ujemajo (priloge 12, 13, 14, 15, 16, 17 in 18 obvestila o ugovorih). Iz njih izhaja zlasti, da je družba AKZO na prvem sestanku pojasnila, da namerava uvesti splošno znižanje cen v sektorju aditivov za moko, če bo družba ECS benzoil peroksid še naprej prodajala v sektorju plastik, izrazila pa je tudi svojo odločenost, da bo po potrebi prodajala po cenah, nižjih od proizvodnih stroškov, četudi bo s tem utrpela izgubo, ocenjeno v vrednosti 250.000 UKL. Na drugem sestanku je družba AKZO potrdila, da je, če bo to potrebno, pripravljena prodajati po cenah, ki ne dosegajo proizvodnih stroškov. 80. Na podlagi teh sestankov je družba ECS pri High Court v Londonu predlagala, naj družbi AKZO prepove uresničitev njenih groženj, saj gre pri tem za kršitev 86. člena Pogodbe. V teh postopkih je eden od uslužbencev družbe AKZO pod prisego opisal vsebino teh sestankov. Iz te izjave (priloga 20 obvestila o ugovorih, str. 35) izhaja tudi, da je bila družba AKZO pripravljena prodajati po cenah, nižjih od proizvodnih stroškov, in po potrebi utrpeti tudi izgubo, če se družba ECS ne bi umaknila s trga plastik. 81. Vsebino teh pogovorov potrjuje tudi zaznamek z dne 7. decembra 1979, ki ga je pripravil eden od poslovodij družbe AKZO (priloga 21 obvestila o ugovorih). Iz tega zaznamka jasno izhaja, da bi družba AKZO uporabila agresivne ukrepe na trgu izdelkov za mlinarstvo, če se družba ECS ne bi odpovedala svojih izdelkov dobavljati industriji plastik. Ta zaznamek vsebuje tudi podroben in številčno opredeljen načrt ukrepov, ki bi bili izvedeni, če se družba ECS ne bi umaknila. Iz tega načrta izhaja zlasti, da si je družba AKZO prizadevala pridobiti stranke družbe ECS s tem, da jim je po cenah, ki prinašajo izgubo, ponujala celoten izbor aditivov za moko. 82. Glede na to usklajenost dokazov je treba ugotoviti, da je družba AKZO ob koncu leta 1979 družbi ECS grozila, da bi zagotovila njen umik s trga organskih peroksidov za uporabo v proizvodnji plastik. b) Ravnanje družbe AKZO v zvezi s cenami i) Stroški družbe AKZO 83. Ob upoštevanju merila, določenega za presojo ravnanja prevladujočega podjetja v zvezi s cenami, je treba ugotoviti skupne in spremenljive stroške družbe AKZO za vsakega od zadevnih aditivov v upoštevnem obdobju. Skupni stroški družbe AKZO 84. Komisija je dopisu, ki dopolnjuje obvestilo o ugovorih (preglednica F), priložila oceno skupnih stroškov družbe AKZO, izračunanih na podlagi knjigovodstva tega podjetja. Vendar pa je Komisija pojasnila (9. točka dopisa, ki dopolnjuje obvestilo o ugovorih, in preglednica G), da so dejanski skupni stroški družbe AKZO gotovo presegali to oceno. 85. Družba AKZO je svojim ugovorom priložila poročilo revizijskega podjetja, ki med drugim vsebuje oceno teh stroškov za isto časovno obdobje (priloga 3 tožbe, priloga 7 replike). 86. Iz teh ocen je razvidno, da so bili skupni stroški družbe AKZO v nekaterih primerih nižji, v drugih pa višji od stroškov, ki izhajajo iz ocen služb Komisije. 87. Komisija v postopku pred Sodiščem tem številkam ni ugovarjala. Po eni strani je izjavila, da te vrednosti potrjujejo »njeno prepričanje, da je bil izračun stroškov, ki ga je opravila sama na podlagi lastnih dokumentov družbe AKZO, pravilen« (104. točka odgovora na tožbo). Po drugi strani pa je poudarila, da te številke ne nasprotujejo njenemu stališču, »po katerem so cenovne ponudbe družbe AKZO stalnim strankam družbe ECS skoraj vedno privedle do izgub« (52. točka duplike). 88. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so skupni stroški družbe AKZO tisti, ki izhajajo iz poročila, priloženega njeni procesni vlogi. 89. Ti stroški, izraženi v UKL na tono, so naslednji: − za 16-odstotni benzoil peroksid: 1981: 557,90; 1982: 578,10; 1983: 519,20; − za 20-odstotni benzoil peroksid: 1981: 649,60; 1982: 700,29; 1983: 582,57; − za 6-odstotni kalijev bromat: 1981: 290,14; 1982: 316,84; 1983: 308,14; − za 10-odstotni kalijev bromat: 1981: 350,34; 1982: 370,98; 1983: 360; − za vitaminske zmesi (nutramin): 1981: 665,86; 1982: 714,40. Spremenljivi stroški družbe AKZO
1981: 298,30; 1982: 324,70; 1983: 314,10; − za 20-odstotni benzoil peroksid: 1981: 352,80; 1982: 383,10; 1983: 359,50; − za 6-odstotni kalijev bromat: 1981: 169,40; 1982: 188,60; 1983: 200,70; − za 10-odstotni kalijev bromat: 1981: 229,60; 1982: 242,74; 1983: 252,56; − za vitaminske zmesi (nutramin): 1981: 541,02; 1982: 578,00. ii) Nerazumno nizke cene, odobrene strankam družbe ECS 98. Komisija je ugotovila, da je družba AKZO približno od decembra 1980 sistematično ponujala in dobavljala aditive za moko družbam Provincial Merchants, Allied Mills in strankam družbe ECS, ki sodijo med »velika neodvisna mlinarska podjetja«, po nerazumno nizkih cenah z namenom, da bi škodila obstoju družbe ECS (točka ii) 1. člena odločbe). Ponudbe družbi Allied in mlinarskim podjetjem skupine Allied 99. Družba AKZO zanika, da je družbi Allied in mlinarskim podjetjem skupine Allied aditive za moko ponujala po nerazumno nizkih cenah z namenom, da bi škodila družbi ECS. Predvsem ni imela nikakršnega tovrstnega namena. Prizadevala si je le pridobiti nove stranke, da bi povečala svoj promet in tako zmanjšala občutno znižanje svojih dobičkovnih marž, do česar je prišlo zaradi ponudb družbe ECS družbama Ranks in Spillers v letu 1980. Nadalje, ponujenih cen ni mogoče šteti za nerazumno nizke. Po eni strani so bile cene, ki jih je januarja 1981 ponudila družbi Allied, enake cenam, ki jih je družba ECS oktobra 1980 ponudila družbi Spilllers. Po drugi strani so cene, ponujene v obravnavanem obdobju, presegale povprečje spremenljivih stroškov. 100. Ugotoviti je treba, da je družba AKZO družbi Allied in mlinarskim podjetjem skupine Allied ponujala naslednje cene: − za 16-odstotni benzoil peroksid: od januarja 1981 do januarja 1983: 517,90 UKL; februarja 1983: 512 UKL; − za 10-odstotni kalijev bromat: od januarja 1981: 314,90 UKL; − za vitaminske zmesi: septembra 1981: 565 UKL; oktobra 1982: 455 UKL za poceni zmes. 101. Glede vitaminskih zmesi (prodanih leta 1981) je treba ugotoviti, da so cene 16-odstotnega benzoil peroksida in 10-odstotnega kalijevega bromata nižje od povprečja skupnih stroškov družbe AKZO, vendar višje od povprečja njenih zgoraj ugotovljenih spremenljivih stroškov (glej 89. in 97. točko). Cena v višini 455 UKL, ki jo je družba AKZO leta 1982 ponujala za poceni vitaminsko zmes, je v vsakem primeru nižja od povprečja njenih skupnih stroškov, ki za standardno vitaminsko zmes znašajo 714,40 UKL. 102. Poleg tega pa je vse te ponudbe mogoče pojasniti le z namenom družbe AKZO, da bi škodila družbi ECS, ne pa z njenim prizadevanjem, da bi si povrnila svoje marže. Iz zaznamka, ki ga je pripravil eden od predstavnikov AKZO (priloga 51 obvestila o ugovorih), izhaja, da je družba AKZO januarja 1981 cene, ponujene družbi Allied, izračunala tako, da so bile precej nižje od cen, s katerimi je družba ECS poslovala z družbo Allied. Slednje kaže na to, da namen družbe AKZO ni bil zgolj dobiti naročilo, kajti v tem primeru bi svoje cene znižala le toliko, kolikor je to za ta namen potrebno. Poleg tega pa je s tem, ko je družbi Allied ponudila ceno, enakovredno ceni, ki jo je družba ECS ponudila družbi Spillers, družba AKZO hotela svoje cene določiti na najnižji možni ravni, ne da bi pri tem kršila obveznost, h kateri se je zavezala pred High Court v Londonu, da svojih prodajnih cen za benzoil peroksid ne bo znižala zato, da bi izključila družbo ECS. 103. Komisija je torej utemeljeno ugotovila, da je družba AKZO družbi Allied Mills in mlinarskim podjetjem skupine Allied ponujala in dobavljala aditive za moko po nerazumno nizkih cenah, z namenom, da bi škodila obstoju družbe ECS. Ponudbe »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, strankam družbe ECS 104. V zvezi z očitkom glede ponudb »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, strankam družbe ECS, je družba AKZO navedla stališča, ki so bila v bistvu enaka tistim, ki jih je uporabila pri izpodbijanju očitka glede ponudb skupini Allied, danih po nerazumno nizkih cenah. 105. Ugotoviti je treba, da je družba AKZO »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, strankam družbe ECS, ponujala naslednje cene: − za 16-odstotni benzoil peroksid: januarja 1981: 532 UKL; od aprila 1981: 530 UKL; − za 6-odstotni kalijev bromat: decembra 1980: 260 UKL; januarja in aprila 1981: 245 UKL; junija 1983: 320 UKL; − za 10-odstotni kalijev bromat: decembra 1980: 339 UKL; maja 1981: 336 UKL; maja 1982: 325 UKL; − za vitaminske zmesi: decembra 1980: 595 UKL; maja 1981: 575 UKL; oktobra 1982 (nutramin 50): 489 UKL; junija 1983 (nutramin 50): 757 UKL. 106. Opozoriti je treba, da so ponudbe družbe AKZO nižje od povprečja njenih skupnih stroškov, vendar višje od povprečja njenih zgoraj ugotovljenih spremenljivih stroškov (glej 89. in 97. točko), v primeru ponudbe iz oktobra 1982, ki se nanaša na vitaminske zmesi, pa so celo nižje od njenih spremenljivih stroškov. 107. Ponudbe iz junija 1983 za 6-odstotni kalijev bromat in vitaminske zmesi presegajo njene povprečne skupne stroške. Vendar pa te ponudbe ne kažejo na ravnanje družbe AKZO v obravnavanem obdobju. Dejansko sta bili dani dva dneva pred obravnavo v postopku za izdajo odločbe o začasnih ukrepih (23. junija 1983) in dober mesec pred sprejetjem odločbe o začasnih ukrepih (29. julija 1983). 108. Poleg tega je treba opozoriti, da cene, ki jih je družba AKZO decembra 1980 ponudila temu delu strank družbe ECS, kažejo na to, da je družba AKZO družbi ECS hotela škodovati, ne pa povrniti svoje lastne marže. Te cene so namreč znatno nižje, kot bi bilo potrebno za konkurenco z družbo ECS, saj glede na cene, ki jih je družba ECS tedaj odobrila tej skupini strank, predstavljajo razliko v višini več kot 70 UKL za 16-odstotni benzoil peroksid, več kot 100 UKL za 6-odstotni kalijev bromat in več kot 60 UKL za vitaminske zmesi. 109. Komisija je torej utemeljeno ugotovila, da je družba AKZO strankam družbe ECS v skupini »velikih neodvisnih mlinarskih podjetij« ponujala in dobavljala aditive za moko po nerazumno nizkih cenah, z namenom, da bi škodila obstoju družbe ECS. iii) Selektivne cene 110. Komisija družbi AKZO očita tudi, da je strankam družbe ECS dajala selektivne ponudbe, medtem ko je za primerljive kupce, ki so že bili njene stalne stranke, ohranila občutno višje cene (točka iii) 1. člena odločbe). 111. Iz procesnih vlog Komisije izhaja, da se očitek nanaša na dve različni skupini strank. Po eni strani Komisija ugotavlja, da je kršitev družbe AKZO najti v dejstvu, da je ponujala ugodne cene »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, strankam družbe ECS, pri tem pa je ohranila občutno višje cene za »velika neodvisna mlinarska podjetja«, ki so bila njene stranke. Po drugi strani šteje za kršitev 86. člena dejstvo, da je družba AKZO posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied ponujala ugodnejše cene, kot so bile te, določene za »velika neodvisna mlinarska podjetja«, ki so že bila njene stalne stranke. Selektivnost ponudb, danih »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem« 112. Družba AKZO meni, da je očitek neutemeljen tako iz dejanskih kot iz pravnih razlogov. Očitek je dejansko neutemeljen, ker družba ni določala različnih cen za svoje stranke in za stranke družbe ECS. Trdi, da bi morala biti opravljena primerjava med strankami, pri katerih sta družbi ECS in AKZO tekmovali za naročila, in med strankami družbe AKZO, ki konkurenčnih ponudb niso prejele. Iz pravnih razlogov je očitek neutemeljen, ker družba AKZO s tem, ko je določila višje cene za nekatere od svojih stalnih strank, družbi ECS ni povzročila škode. 113. Družba AKZO ne zanika, da je kupcem primerljive velikosti zaračunala različne cene. Poleg tega ni predložila stališč, s katerimi bi izkazala, da so bile te razlike povezane s kakovostjo prodanih izdelkov ali s posebnimi proizvodnimi stroški. 114. Cene, ki jih je družba AKZO uporabljala za svoje lastne stranke, so bile višje od povprečja njenih skupnih stroškov, medtem ko so bile cene, ki jih je ponujala strankam družbe ECS, nižje od tega povprečja. 115. Tako je družba AKZO izgube iz prodaje strankam družbe ECS lahko vsaj deloma izravnala z dobički iz prodaj »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, ki so bila njene stranke. To ravnanje kaže, da namen družbe AKZO ni bil izvajanje splošne politike ugodnih cen, temveč je družba AKZO sledila strategiji, ki naj bi škodila družbi ECS. Očitek je torej utemeljen. Selektivnost ponudb, danih posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied 116. Komisija meni, da družba AKZO od januarja 1981 posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied, ki so pretežno stranke družbe ECS, ne bi več smela ponujati ugodnejših cen, kot so bile te, ki jih je odobrila »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, ki so bila njene lastne stranke. Komisija to stališče utemeljuje z dejstvom, da po njenem mnenju posamezna mlinarska podjetja iz skupine Allied in »velika neodvisna mlinarska podjetja« predstavljajo primerljive stranke. V zvezi s tem poudarja, da je družba AKZO pred januarjem 1981 družbi Coxes Lock, edinemu posameznemu mlinarskemu podjetju iz skupine Allied, ki je bilo ena njenih strank, zaračunala enake cene, kot so bile tiste, ki jih je zaračunala »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«. 117. Družba AKZO očitku nasprotuje iz razloga, da posamezna mlinarska podjetja iz skupine Allied in »velika neodvisna mlinarska podjetja« niso primerljive stranke. 118. Ugotoviti je treba, da so bile cene, ki jih je družba AKZO med sporom ponudila posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied, enake cenam, ki jih je ponudila družbi Provincial Merchants, osrednji nakupovalni agenciji skupine Allied. Dejansko so bile te cene mnogo ugodnejše od cen, ki jih je odobrila »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, ki so bila njene lastne stranke. 119. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da politika, ki ji je družba AKZO sledila, ni vodila do diskriminacije med mlinarskimi podjetji znotraj skupine Allied. Družba AKZO je namreč od januarja 1981 ponujala enake cene vsem mlinarskim podjetjem skupine Allied, vključno z družbo Coxes Lock, tako da ji ni mogoče očitati, da je posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied, ki so bila stranke družbe ECS, odobrila ugodnejše cene od tistih, ki jih je odobrila edinemu mlinarskemu podjetju iz skupine, ki je že sodilo med njene stranke. 120. Nadalje je treba poudariti, da ni bilo nikakršne neprimerne razlikovalne politike med posameznimi mlinarskimi podjetji iz skupine Allied in »velikimi neodvisnimi mlinarskimi podjetji«, kajti ti dve skupini strank nista medsebojno primerljivi. Po eni strani je osrednja nakupovalna agencija skupine Allied (30 % nakupov benzoil peroksida), ne glede na dobavitelja, vedno uživala ugodnejše cene od cen, odobrenih »velikim neodvisnim mlinarskim podjetjem«, ki so izdelke kupovala le v zelo majhnih količinah (skupaj 10 % nakupov benzoil peroksida). Po drugi strani pa je mlinarsko podjetje iz skupine Allied aditive vedno lahko dobavljalo prek svoje osrednje nakupovalne agencije. Glede na to ponudba posameznemu mlinarskemu podjetju nima resnih možnosti za uspeh, če ne ustreza ravni cen, ponujenih osrednji nakupovalni agenciji. Običajno namreč ni mogoče pričakovati, da bo posamezno mlinarsko podjetje pripravljeno svojemu dobavitelju plačati višjo ceno od tiste, ki jo lahko doseže prek osrednje nakupovalne agencije. 121. Očitek, ki se nanaša na selektivnost ponudb posameznim mlinarskim podjetjem iz skupine Allied, torej ni utemeljen. iv) Plenilske cene 122. Komisija družbi AKZO nadalje očita, da je strankam družbe ECS kalijev bromat in vitaminsko zmes (čeprav slednjega izdelka običajno ni dobavljala) ponujala po plenilski ceni v okviru paketa, ki je vključeval benzoil peroksid, da bi pridobila njihova naročila za celotno ponudbo aditivov za moko, in s tem izključila družbo ECS (točka iv) 1. člena odločbe). Plenilske cene za kalijev bromat 123. Iz spisa izhaja, da je družba AKZO po mnenju Komisije zlorabila položaj, ker je strankam družbe ECS ponujala kalijev bromat po nerazumno nizkih cenah, da bi jih s tem prepričala, naj pri njej naročijo vse svoje aditive. 124. Družba AKZO navaja, da je uporaba določenega izdelka za politiko plenilskih cen smiselna le, če se ta izdelek ponuja le v zelo majhnih količinah. Ker je kalijev bromat vedno prodajala v velikih količinah, očitek ni utemeljen. Družba AKZO poudarja, da tega izdelka ni ponujala izključno strankam družbe ECS. 125. V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz primerjave proizvodnih stroškov za kalijev bromat in benzoil peroksid izhaja, da je bil kalijev bromat ponujan po sorazmerno ugodnejših cenah kot benzoil peroksid. 126. Ugodnejše cene za kalijev bromat, izdelek, ki ga je družba AKZO ponujala običajno skupaj z benzoil peroksidom, so bile namenjene povečanju privlačnosti celotne ponudbe aditivov. Očitek je torej utemeljen. Plenilske cene za vitaminske zmesi 127. Komisija meni, da je družba AKZO zlorabila položaj s tem, ko je po nerazumno nizkih cenah ponujala vitaminske zmesi strankam družbe ECS, čeprav tega izdelka ni dobavljala svojim lastnim strankam. 128. Družba AKZO temu očitku nasprotuje in poudarja, da ga zanikajo dejstva. Določena mlinarska podjetja, katerim je družba AKZO ponujala svojo celotno ponudbo aditivov, vključno z vitaminskimi zmesmi, so se odločila samo za nakup benzoil peroksida in kalijevega bromata. Poleg tega je zaradi konkurenčnih cen družbe Vitrition, glavnega dobavitelja vitaminskih zmesi, ta izdelek v obliki storitev svojim strankam lahko ponujala samo po zelo nizkih cenah. 129. Opozoriti je treba, da dejstvo, da so se določene stranke odločile, da ne bodo kupile vitaminskih zmesi, ne more ovreči obstoja politike plenilskih cen družbe AKZO. 130. Poleg tega utemeljenost očitka dokazujeta dve dejstvi. Najprej je družba AKZO svojo ponudbo aditivov naredila privlačnejšo, ker je za stranke družbe ECS vanjo vključila vitaminske zmesi, čeprav svojima najpomembnejšima strankama, družbama Ranks in Spillers, tega izdelka ni prodajala. Nadalje, te zmesi je ponujala po posebej ugodnih cenah, kajti, kot je sama priznala, te v določenih primerih niso pokrile povprečja njenih spremenljivih stroškov (185. točka tožbe). Konkurenčne cene družbe Vitrition ne upravičujejo dejstva, da je družba AKZO ta izdelek ponujala po nerazumno nizkih cenah, upoštevaje njeno strukturo stroškov. v) Ohranjanje cen na umetno nizki ravni daljše obdobje 131. Komisija družbi AKZO očita, da je v okviru načrta škoditi družbi ECS cene aditivov za moko v Združenem kraljestvu daljše obdobje ohranjala na umetno nizki ravni, pri čemer je takšne razmere lahko preživela, ker je razpolagala z večjimi finančnimi sredstvi kot družba ECS (točka v) 1. člena odločbe). 132. Družba AKZO in Komisija se strinjata, da se ta očitek nanaša na cene, ki so bile odobrene družbama Ranks in Spillers. Cene, odobrene družbi Ranks 133. Družba AKZO meni, da njene cene ne predstavljajo zlorabe položaja, kajti upravičene so bile s prilagoditvijo, ki je bila odgovor na ponudbe družb ECS ali Diaflex. 134. Komisija načeloma ne izpodbija pravice prevladujočega podjetja, da svoje cene prilagodi. Ne sprejema pa, da je družba AKZO svoje cene znižala zaradi močne konkurence družbe Diaflex (45. točka odločbe). Iz različnih dokumentov je namreč razvidno, da je družba AKZO izvajala nadzor nad cenami družbe Diaflex. V obravnavanem primeru so torej prilagoditve družbe AKZO na cene družbe Diaflex nezakonite. 135. Iz dokumentov, na katere se sklicuje Komisija, izhaja zlasti: − da sta se družbi Diaflex in AKZO junija 1979 posvetovali o načinu zvišanja cen, ki sta jih odobrili družbama Ranks in Spillers (priloga 119 obvestila o ugovorih); − da se je leta 1980 eden od svetovalcev družbe Diaflex skliceval na »nenapisan zakon«, ki je družbi Diaflex prepovedoval, da bi družbi AKZO prevzemal stranke (priloga 117 obvestila o ugovorih); − da je novembra 1980 družba Diaflex družbi AKZO sporočila višino ponudbe, ki jo je družba ECS dala družbi Ranks. V skladu s tem dokumentom sta družbi Diaflex in AKZO morali znižati cene, ki sta jih odobrili družbi Ranks, če sta hoteli to stranko ohraniti (priloga 38 obvestila o ugovorih); − da je novembra 1982 eden od poslovodij družbe AKZO dobil navodilo, naj se poveže z družbo Diaflex, da bi jo prepričal, naj zviša cene (priloga 120 obvestila o ugovorih). 136. Iz teh dokumentov izhaja, da sta družbi AKZO in Diaflex pred izdajo odločbe o začasnih ukrepih vzdrževali tesne stike glede politike na področju cen. V teh okoliščinah je Komisija lahko štela, da so prilagoditve družbe AKZO na cene, ki jih je odobrila družba Diaflex, bile nezakonite. Zato se pri obravnavi tega očitka ponudbe družbe Diaflex ne upoštevajo. 137. V zvezi z 20-odstotnim benzoil peroksidom je treba ugotoviti, da je družba AKZO od januarja 1981 do marca 1982 družbi Ranks zaračunala ceno v višini 640 UKL, ne da bi morala biti poleg družbe Diaflex soočena še s ponudbami drugih podjetij. Marca 1982 je družba AKZO svojo ceno znižala na 629 UKL, da bi s tem odgovorila na ponudbo neodvisnega trgovca, ki se je glasila na enak znesek. Ta ponudba ne more upravičiti dejstva, da je družba AKZO to ceno ohranjala vse do izdaje odločbe o začasnih ukrepih, saj se ji pozneje ni bilo treba soočiti z drugimi konkurenčnimi ponudbami. Cene v višini od 640 do 629 UKL so bile nižje od povprečja njenih skupnih stroškov, vendar višje od povprečja njenih zgoraj ugotovljenih spremenljivih stroškov (glej 89. in 97. točko). 138. V zvezi z 10-odstotnim kalijevim bromatom je treba ugotoviti, da je družba AKZO od januarja 1981 do marca 1982 uporabljala ceno v višini 314 UKL, od marca 1982 do februarja 1983 v višini 309 UKL, od februarja 1983 do junija 1983 v višini 325 UKL, od junija 1983 dalje pa v višini 339 UKL. Te cene, ki so bile odobrene brez drugih konkurenčnih ponudb, so bile nižje od povprečja njenih skupnih stroškov, vendar višje od povprečja njenih spremenljivih stroškov. 139. Iz tega izhaja, da na cene, ki jih je družba AKZO zaračunala družbi Ranks, niso vplivale konkurenčne ponudbe, kar pa ne velja za ceno v višini 629 UKL, ki se nanaša na benzoil peroksid (marec 1982). 140. S tem, ko je družba AKZO brez objektivne upravičenosti svoje cene daljše obdobje ohranjala pod povprečjem svojih skupnih stroškov, je družbi ECS lahko škodila, ker ji je preprečila, da bi se obrnila na svoje stranke. Cene, odobrene družbi Spillers 141. Iz zgoraj navedenih razlogov se ponudbe družbe Diaflex, dane družbi Spillers, ne upoštevajo. 142. V zvezi s 16-odstotnim benzoil peroksidom je treba ugotoviti, da je družba AKZO družbi Spillers od novembra 1980 do marca 1982 odobrila ceno v višini 489 UKL. Ta cena je bila nižja od povprečja skupnih stroškov družbe AKZO, vendar višja od povprečja njenih zgoraj ugotovljenih spremenljivih stroškov (glej 89. in 97. točko). Ni je mogoče pojasniti z nujnostjo odgovora na konkurenčne ponudbe. 143. Družba AKZO je v nadaljevanju družbi Spillers za benzoil peroksid odobrila še ugodnejše cene (425 UKL od marca 1982 in 435 UKL od junija 1983), ki pa niso vključevale prevoznih stroškov, ki jih je družba AKZO ocenila v višini 35 UKL na tono (priloga 3 tožbe). Iz spisa ni razvidno, da bi v tem obdobju obstajale kakršne koli konkurenčne ponudbe. 144. Glede 10-odstotnega kalijevega bromata je treba ugotoviti, da je družba AKZO v celotnem obravnavanem obdobju ponujala ceno v višini 309 UKL, ki je bila nižja od povprečja njenih skupnih stroškov, a višja od povprečja njenih spremenljivih stroškov, pri čemer se ji tedaj ni bilo treba soočati s konkurenčnimi ponudbami. 145. Iz tega sledi, da, tako kot velja za cene, ki jih je družba AKZO odobrila družbi Ranks, tudi na cene, odobrene družbi Spillers, niso vplivale konkurenčne ponudbe. 146. S tem, ko je družba AKZO brez objektivne upravičenosti svoje cene daljše obdobje ohranjala pod povprečjem svojih skupnih stroškov, je družbi ECS lahko škodila, ker ji je preprečila, da bi se obrnila na svoje stranke. vi) Pridobivanje podatkov o konkurenčnih ponudbah in pogodba o izključni dobavi 147. Po mnenju Komisije je družba AKZO svoj položaj zlorabila tudi, ker je vodila poslovno politiko izključevanja dobaviteljev družb RHM in Spillers, s tem ko je od teh strank pridobila podrobne podatke o ponudbah drugih dobaviteljev aditivov za moko, nato pa je takoj ponudila ceno, ki je bila tik pod najnižjo konkurenčno ponudbo, k čemur Komisija dodaja (v primeru družbe Spillers) še stranki naloženo obveznost, da se pri družbi AKZO v celoti oskrbuje z aditivi za moko (točka vi) 1. člena odločbe). 148. V zvezi s pridobivanjem podatkov je treba opozoriti, da takšne prakse, ki kot v obravnavanem primeru predstavlja del načrta za izključitev konkurenta, ni mogoče šteti za običajno sredstvo konkurence. 149. V zvezi s pogodbo o izključni dobavi je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi z dne 13. februarja 1979, Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 89. točka, razsodilo, da okoliščina, ko podjetje s prevladujočim položajem na trgu kupce, četudi na njihovo željo, priklene nase z obveznostjo ali obljubo, da se bodo za vse ali pretežni del svojih potreb oskrbovali izključno pri tem podjetju, predstavlja zlorabo prevladujočega položaja v smislu 86. člena Pogodbe. 150. Pogodbo, sklenjeno med družbo AKZO in družbo Spillers, je torej treba šteti za zlorabo. Yüklə 142,75 Kb. Dostları ilə paylaş:
|