Filozofija prava

5. Pravo in avtoriteta

Največja moč izhaja iz avtoritete. V predanosti avtoritativnemu mišljenju se posameznik notra-nje odpre miselnim in čustvenim tokovom, kot so njegovi lastni. Če se takšno mišljenje razširi na množico ljudi in postane vodilni tok mišljenje, pride do sinergističnega povečevanja moči. Avtoriteta je moč moči.

Avtentični pomen besede avtoriteta je izvirno ustvarjalno dejanje, s čimer se povezuje pojem stvaritelja. Avtoriteta je izvirna ali vodilna misel, ki samodejno privlači pozornost, soglašanje in privrženost ljudi. Moč prava je večja, če temelji na avtoriteti. Pravo brez avtoritete ne more obstati dalj časa, v kratkotrajnem času veljave pa se kaže kot prisilno in nasilno.

Nasprotno lahko negativna avtoriteta privede do nasilja, ki traja daljše obdobje, dokler se ji ne zoperstavi pozitivna avtoriteta.

Obstajata 2 vrsti avtoritete:

• 
  pozitivna avtoriteta – privlači ljudi k ravnanju, ki vodi v smer samorealizacije posamezni-kov, družbe in človeštva;
  
• 
  negativna avtoriteta – odvrača posameznike od samorealizacije.
  

V konkretnem življenju je zelo težko prepoznati eno ali drugo vrsto avtoritete, ker povprečni človek zavestno ne more zanesljivo presojati nadpovprečnih lastnosti nosilca avtoritete.

Avtoriteta se pri ljudeh najmočneje izraža na čustveni (emocionalni) ravni. Ponavadi podrejanja avtoriteti racionalno ne presojamo, zato je avtoriteta modernega prava manj intenzivna od avtoritet, ki jo dajejo pravu osebna karizma določenega vodje ali privajenost ljudi na ustaljene družbene obrazce.

Tudi avtoriteta razosebljenega modernega prava je izraz človeškega dejavnika. Pravo je izraz človeške zavesti in je (ne)posredno namenjeno ljudem. Pravne norme in institucije so le norma-tivni posrednik med pravnimi ustvarjalci in pravnimi naslovljenci. Preko nosilcev pravne moči se pravo koncentrira v pravnih aktih, ki jim pravni subjekti pripisujejo reprezentativni pravni pomen. Splošna ocena o pravu v družbi temelji na splošnem pravnem občutku, ki se ljudem izoblikuje glede na manjše število znanih pravnih odločitev. Gre za odločitve, ki neposredno posegajo v bolj občutljive aktualne potrebe ljudi ali se nanašajo na znane osebnosti, pomembna vrednostna vprašanja ali visoke materialne vložke (npr. visoke odškodnine).

Avtoriteta modernega prava temelji na odločitvah nosilcev pravne moči, ki jih ljudje opazijo in ovrednotijo kot reprezentativne. Pri opredeljevanju reprezentativnih pravnih primerov imajo najbolj pomembno vlogo pravni strokovnjaki (pravna elita). Ti z javnimi pravnimi ocenami lahko odločilno vplivajo na javno mnenje o pravu. Osebna avtoriteta nosilcev pravne moči je ključnega pomena za moč modernega prava. Ta osebna avtoriteta se lahko izoblikuje šele tak-rat, ko je pravo kot celota v družbi vrednostno pozitivno. Če pravo po družbeni učinkovitosti zdrsne pod določen minimum, je osebna avtoriteta nosilcev pravne moči onemogočena. Če pravo izgubi vso pozitivno avtoriteto, se mora osebna avtoriteta takšnemu pravu upreti.

Vrednostno pozitivno pravo in njegova moč temeljita na vrednostno pozitivni avtoriteti nosil-cev pravne moči.

Pravo je po svoji naravi sklop pozitivnega in negativnega delovanja. Če prevlada ena ali druga stran, obstoj prava sploh ni mogoč. Če prevlada pozitivni tok, bi ljudje presegli stopnjo konf-liktnosti, ki jo razrešuje pravo, zato prava sploh ne bi več potrebovali. Če prevlada negativni tok (prim. the Dark Side of the Force v filmih Star Wars), bi ljudje konflikte urejali nasilno in prav tako ne bi potrebovali prava. Človek v pravu ne more nikoli delovati izključno življenjsko pozitivno, lahko pa si v čim večji meri prizadeva za vrednostno pozitivno delovanje. Nosilec pravne moči se mora kljub iluziji moči sprijazniti z dejstvom, da je moč nujnost prava.

Moderno pravo se z racionalnostjo uspešno upira iracionalnosti = gola prevlada sile nad razu-mom. Racionalnost modernega prava je njegova kognitivna (= miselna) moč miselnega doje-manja. Fizično prisiljevanje ostaja ultima ratio modernega prava. To pomeni, da pravni naslov-ljenci modernemu pravu pripisujejo relativno veliko moč.

Obdobje, v katerem se pravu pripisuje velika moč, je progresija. Nujno mu sledi degresija = obdobje, v katerem se moč prava zmanjšuje zaradi političnih, ekonomskih in tudi pravnih vzro-kov. V tem obdobju je za ohranitev pridobitev pravne države odločilnega pomena pozitivna avtoriteta nosilcev pravne moči ter zavest, da modernega prava in države ne smemo utemelje-vati na negativni skrajnosti "skupnega sovražnika". Temeljna naloga vseh akterjev modernega prava je preventiva, ki se kaže v pravočasnih odzivih na pojave, ki radikalno nasprotujejo vse-bini pravne države. Avtonomna moč oz. avtoriteta nosilcev modernega prava, ki se ravnajo po veljavnih pravnih načelih in pravilih pravne države, je moč, ki ima ključno vlogo pri obrambi demokratične ureditve.


Zgodovina pravne misli (zapiski s predavanj)
Pravo se je v največjem delu zgodovine razumelo kot nekaj, kar izvira od Boga. Danes postav-ljeno pravo, ki ga imamo v zahodnem svetu, v večjem delu sveta ni sprejeto.
TORA – judovska skupnost je svoje pravo naslanjala na božje razodetje, ki določa pravila za življenje = na zapovedi, ki jih je dobil Mojzes. Kasneje se je judovsko pravo razdelilo na bolj religiozne zapovedi za duhovnike in na bolj pravne zapovedi za vladarje, vendar je bila ta deli-tev bolj zamegljena. Gre za božje in posvetno pravo – neko višje in nižje pravo, ki ga ljudje skušajo uzakoniti. Hebrejsko pravo je bilo pogojeno z božjim pravom. Nato se pojavi pristop k enakosti – ekvivalenca med ljudstvom in vladarji. Hebrejsko pravo ima religiozne nauke, ki se delijo na pravne in božje. Vendar se hebrejsko pravo ni zadovoljilo z religioznimi nauki, ampak je upoštevalo tudi osebno inspiracijo posameznika, ki je pogojeno z iracionalnostjo človeka (sodnik uporabi abstraktne norme za konkretno situacijo). Po Jezusu sporočilo univerzalne lju-bezni ni več poudarjalo zapovedi, zato Jezusov nauk ni veliko prispeval k razvoju prava. V tem obdobju je bilo pravo pogojeno religiozno, zato je bilo iracionalno.
ANTIČNA GRČIJA IN RIM

Kozmološko obdobje: svet se dojema kot eno (monizem), zato tudi pravo ni avtonomen pojav, ampak nekaj, kar izvira iz skupnega svetovnega uma – vse je bilo povezano.

Sofisti so postavili dualizem. Od narave so se usmerili k človeku – treba je razlikovati med:

• 
  nomos (= običaji, pravna vedenja – so nepopolni), in
  
• 
  physis (= narava in naravni pojavi, kot jih razumemo empirično).
  

Nekateri so poudarjali eno, nekateri drugo, vendar so vsi razumeli nomos kot nekaj nepopol-nega, medtem ko so si physis med seboj drugače razlagali.

Sofisti so hoteli pokazati, da je vsaki trditvi možno postaviti nasprotno trditev. Trdili so, da je vse subjektivno relativno.

Monizem – pravo je le tisto, kar postavijo ljudje.

Sofistom sta nasprotovala Sokrat in Platon. Platon je verjel v popolnost – obstaja popolni svet idej, ki se mu moramo ljudje približati. Vsako spoznanje je pogojeno subjektivno. Država in iz nje izvirajoča pravila naj bi bila izraz dobrega, izraz najvišje ideje. S tem naj bi bila država har-monična in zagotavljala distributivno pravičnost – vsak naj dela, za kar je najboljši. Platon je spoznal, da takšna idealna država ni možna, zato je pristal na pravno državo, v kateri veljajo zakoni, ki so več ali manj vsi enaki.

Aristotel je postavil nauk o pravičnosti. Poudarjal je distributivno pravičnost, ki jo je kasneje Ciceron analiziral in prišel do načela vsakomur svoje. Bistveno je, po katerem kriteriju nekaj nekomu pripada (po pridnosti, po pameti, po tem, v kateri družini se je rodil).

Pravičnost po Aristotelu na abstraktni ravni obstaja v 2 oblikah:

• 
  distributivna ali razdeljevalna pravičnost – ljudi po skupnih lastnostih razdelimo v sku-pine in jih znotraj teh skupin enako obravnavamo med seboj, med seboj pa obravnavamo skupine drugače;
  
• 
  komutativna ali izravnalna pravičnost – če nekomu nekaj vzamemo, mu moramo to vrniti.
  

Toda Aristotel pravi, da to ni dovolj, zato abstraktna pravičnost potrebuje korekcijo s kon-kretno pravičnostjo (lat. aequitas, blagohotnost).

Aristotel je prvi, ki natančno definira pravičnost. V vseh obdobjih je zaslediti 4 temeljne ele-mente pravičnosti:

1. 
   usmerjenost na druge – nanaša se na razmerja med ljudmi (interpersonalnost),
   
2. 
   pravičnost vzpostavlja korelativne pravice in dolžnosti glede na neko merilo (pri Aristo-telu je merilo družbeni položaj – takšna oseba ima več pravic in dolžnosti) – merilo je lahko delo, ekvivalenca (vsakomur tisto, kar je že imel), potreba, vrstni red (npr. kdor prvi odda vlogo, naj prvi dobi nekaj – načelo prioritete), zakon (legalistična pravičnost – kar določa zakon, je pravično), retributivna pravičnost (zlo za zlo, talionsko načelo danes ni več tako strogo),
   
3. 
   pojem pravičnosti se vedno povezuje s pojmom ENAKOSTi, ki je možna kot:
   

1. 
   aritmetična enakost – vsi enako, ali
   
2. 
   geometrična enakost – sorazmerna enakost (bogati enako med seboj, vendar več kot revni, le-ti spet enako med seboj).
   
3. 
   pravičnost je elementarna POŠTENOST – vsi naj bi imeli izhodiščno enake možnosti.
   

Stoicizem pomeni prehod med antičnim in srednjeveškim razumevanjem prava. Njegov najpo-membnejši predstavnik je Ciceron. Beseda stoično pomeni, da mirno nekaj sprejemamo. Ciceron: obstaja Bog, ki je postavil večni, univerzalni, nespremenljivi zakon – NOMOS (beseda ima drugačen pomen, kot pri sofistih, kjer je pomenila pravni običaj). Nomos je izvor pravič-nosti in naravnega prava. Preko našega razuma to naravno pravo spoznamo. Pozitivno pravo mora biti naravnemu podrejeno (še vedno velja dualizem).

Rimski pravniki so naravno pravo izenačevali z naravo stvari. Pravičnost so odkrivali v kon-kretnih primerih in trdili, da sami zaznamo pravično rešitev določenega primera. Gre za kon-kretno pravičnost, ki izvira iz samega empiričnega sveta.

Aristotel je trdil, da je abstraktna pravičnost neka splošna formula, ki ne zadostuje za reševanje konkretnih primerov in potreb posameznika. Tudi sodnikom pri reševanju primera danes ne pomaga abstrakcija pravne norme (npr. sankcija), ker mora sodnik tudi določiti višino sankcije in svojo odločitev argumentirati.
SREDNJI VEK

Sveti Avguštin & Tomaž Akvinski še vedno postavljata delitev med višjim in nižjim pravom.

1. 
   BOG – VEČNI ZAKON (lex aeterna vel divina – velja za vse, vendar človeku ni dosto-pen, gre za Božanski razum, ki je nad voljo in nad vsem).
   
2. 
   NARAVNI ZAKON (lex aeterna vel naturalis – manifestacija Božjega zakona, ki je člo-veku do neke mere razumsko dostopen, gre za sodelovanje razumnih bitij v Božjem zako-nu. Glavna zapoved naravnega zakona je: delaj dobro in izogibaj se slabega. Ta zakon zavezuje zakonodajalca).
   
3. 
   ČLOVEŠKI ZAKON / POZITIVNO PRAVO (lex humana vel positiva – prevzema vzorec naravnega prava, da konkretizira naravni zakon glede na razmere v družbi, če je v nasprotju z naravnim zakonom, gre za lex corrupta [= človeški zakon, ki pomeni razde-janje naravnega zakona, ker se z njim razhaja], ki ne zavezuje človekove vesti. Tomaž Akvinski se tukaj postavlja na življenjsko stališče, da se sme legem corruptam ubogati zaradi pravnega reda in pravnega miru, vendar se nikakor ne sme ubogati zakona, ki je v nasprotju z lex divina – v tem primeru smo se dolžni upreti).
   
4. 
   posebni (pozitivni) Božji zakon (je nujno potreben, saj naravni in človeški zakon ne moreta zajeti vseh razsežnosti večnega zakona).
   

Gre za sholastično pojmovanje naravnega prava.
NOVI VEK

Pojavi se zavest o avtonomnosti posameznika, ki ni več popolnoma podrejen Bogu, ampak je do neke mere avtonomen (svoboden). To ne pomeni, da zanikamo Boga, ampak da imamo do njega bolj posreden odnos. Božja zakonodaja se razteza na notranje ravnanje posameznika.

Zunanje vedenje sodi v domeno državne oblasti.

Pojavi se racionalizem = človekovo prepričanje, da lahko razume svet (zato se razvijeta mate-matika in fizika).

Pride do absolutističnih teženj pri razvoju držav, zato vloga Cerkve vedno bolj slabi na politič-nem področju.

Renesansa – Machiavelli je državo ločil od narave in trdil, da je interes pogojen z močjo. Gre za posvetni način gledanja na pravo.

Začne se razvijati kapitalizem. Hkrati gre tudi za obdobje razvoja znanosti. Ljudje smo eko-nomsko pogojeni. Ekonomska baza ima velik vpliv na našo zavest.

Racionalistični pogledi na pravo – prvi naredi prelom Hugo Grotius (1583-1645). Od njega naprej govorimo o racionalističnem naravnem pravu (prej smo govorili o klasičnem naravnem pravu). Bog je človeku položil v razum neke univerzalne zakone, zato je naravno pravo tisto, ki ustreza človekovi razumni naravi. Tudi če Boga ne bi bilo, bi bil razum normativno primeren za naravno pravo (Grotius je celo vztrajal pri metodi iskanja naravnega prava, kakor da Bog ne bi obstajal). V tem hipu pridemo v drugo fazo – naravno pravo je položeno v razum, zato ga ne iščemo več pri Bogu. Razum postane vir naravnega prava. Ljudje lahko samo postavljamo pravna načela – še vedno velja dualizem med naravnim in pozitivnim pravom.

Grotius je temeljno človekovo lastnost videl v prizadevanju za mirno in urejeno sožitje ter lju-bezen do sebi enakih. Človek tudi onstran čutnega nagona prepozna, kaj je zanj dobro in koristno. Kot najvišja načela naravnega prava je Grotius izvajal:

• 
  pacta sunt servanda (= treba je spoštovati sklenjene pogodbe),
  
• 
  treba se je vzdržati tuje lastnine,
  
• 
  treba je povrniti storjeno škodo,
  
• 
  drugemu se ne sme storiti sile,
  
• 
  za zločin je treba pretrpeti povračilo s kaznijo.
  

Thomas Hobbes (1588-1679) je imel nasprotno stališče od Grotiusa. Človeka je imel za aso-cialno bitje in egoista. Ljudje naj bi brez prava živeli v naravnem stanju, pri katerem ima vsa-kdo pravico do vsega, tudi do drugih ljudi. Ker imajo vsi neomejene pravice, gre za vojno vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes). Človek je človeku volk (homo homini lupus). Ker svoboda pripelje do samouničenja človeka, si človek prizadeva za mir. Prvo načelo narav-nega prava je: Vsakdo si mora prizadevati za mir, dokler je kaj upanja; če ga ne more ustva-riti, si sme pridobiti vsa pomožna sredstva in prednosti vojne ter jih uporabljati. Drugo načelo je: Vsakdo naj se prostovoljno, če so tudi drugi pripravljeni na to, odpove svoji pravici do vsega, če meni, da je to potrebno zaradi miru in samoobrambe. Pravo je proizvod strahu, zato je najboljša državna ureditev tista, ki najbolj zanesljivo zagotavlja upoštevanje zapovedi narav-nega prava. Država mora brzdati rušilne sile državljanov. Njena naloga je zagotavljati pravno varnost. Če država državljanov ne more varovati, ne more zahtevati pokorščine.

Grotiusovo izročilo je nadaljevala nemška naravnopravna trojica:

1. 
   Pufendorf (1632-1694) – razvije sistem naravnih dolžnosti. Naravno pravo popolnoma loči od božjega prava, ker dolžnosti do Boga ureja religija, dolžnosti do samega sebe pa morala. Pravne dolžnosti so popolnoma neodvisne od religije in morale ter izhajajo samo iz uma. 3 osnovne dolžnosti so:
   
   1. 
      nihče naj ne škoduje drugemu (neminem laedere – spoštovanje lastnine in izpolnjeva-nje pogodb),
      
   2. 
      vsakdo naj ravna z drugim kot enakopravnim (suum cuique – spoštovanje človeko-vega dostojanstva),
      
   3. 
      vsakdo naj podpira drugega, kolikor more (skrbstvo).
      
2. 
   Thomasius (1655-1728) – razlikuje med etiko, politiko in pravom:
   
   1. 
      etika se ukvarja s človekovimi dolžnostmi do samega sebe – gre za notranjo čast, člo-vekov notranji mir. To načelo se imenuje honestum (= pošteno).
      
   2. 
      politika se nanaša na pozitivno zlato pravilo: Quod vis ut alii tibi faciant, tu et ipsis facias = Kar želiš, da bi drugi ljudje storili tebi, tudi ti stori njim.
      
   3. 
      pravo se nanaša na negativno zlato pravilo: Quod tibi non vis fieri, alteri ne feceris = Kar ne želiš, da bi ljudje storili tebi, tega ne stori drugemu.
      
3. 
   Wolff (1679-1754) – uveljavlja etični perfekcionizem in deduktivno pojmovno metodo, je prednik pojmovne jurisprudence. Etični perfekcionizem pomeni, da morala človeka obve-zuje h popolnosti. Če je človek sam, lahko popolnost doseže le omejeno, zato morata država in pravni red pospeševati človekovo izpopolnitev:
   

• 
  z zagotavljanjem potrebnih dobrin,
  
• 
  z osvoboditvijo od strahu pred krivico,
  
• 
  z varstvom pred zunanjim nasiljem.
  

Pravo je omogočanje izpolnjevanja nravnih dolžnosti.

Na podlagi tega je Wolff izoblikoval misel o sklenjenem sistemu vseh spoznanj in s tem vplival na nastanek velikih naravnopravnih zakonikov:

• 
  Bavarski civilni kodeks (CMBC, 1756)
  
• 
  Prusko splošno deželno pravo (PAL, 1794),
  
• 
  Code Civil alias Code Napoleon (CC, 1804),
  
• 
  avstrijski Občni državljanski zakonik (ODZ, 1811).
  

Immanuel Kant (1724-1804) – razum je nezmožen, da bi dojel resničnost, ker vedno pride do dveh različnih trditev, zato nam ostane le vera. Kant napravi kopernikanski preobrat v mišlje-nju evropskega človeka. Trdi da, ko človek opazuje nek predmet, je le od človeka odvisna predstava tega predmeta. Do Kanta je človek krožil okoli predmeta in ga skušal preučiti, Kant pa je ugotovil, da ne kroži človek okoli predmeta, temveč predmet okoli človeka. Prostor in čas sta subjektivni predpostavki človekovega dojemanja (to nam je apriorno dano). Prostor in čas sta v nas, ne izven nas, zato sta subjektivna. Poleg prostora in časa so človeku apriorno dane tudi pojmovne danosti, ki predstavljajo miselno predpostavko, medtem ko sta prostor in čas čutni predpostavki. Objekt kroži okoli človeka. V človeku so že predpostavke spozna-vanja, zato rabi le še nek čutni dražljaj, ki ga prilagodi prostoru in času. Spoznanje je zato subjektivno in relativno. Spoznanje NI razumsko ali umsko. Zato ne moremo nobenega prava spoznati (razum ni več vseobsežni pravni imperativ). Človek s Kantom dobi bolj osrednje mesto v svetu, ker je on tisti, ki kreira vsebine okoli sebe. Najbolj znan Kantov citat o pravu je: Pravo je skupek pogojev, ki na temelju splošnega zakona svobode lahko združi svobodno voljo enega s svobodno voljo drugega. Glede na subjektivno usmerjenost svoje filozofije Kant v ospredje postavlja predvsem vprašanje, kako naj subjekt ravna: Ravnaj tako, da bo vodilo tvojega hotenja vedno lahko hkrati veljalo kot načelo splošne zakonodaje (kategorični imperativ). Ravnaj tako, da boš imel človeštvo v tvoji osebi kakor tudi v osebi koga drugega vedno za cilj, nikoli samo za sredstvo – ta misel je pomembna za človekove pravice. Kant razlikuje med pravno zakonodajo, ki se omejuje na zunanje vedenje in ravnanje ljudi, ter nravno zakonodajo, ki ureja notranje življenje (= morala). Glede na domet apriornega spoz-nanja je pravo izkustven pojav – Kant trdi, da ni možno nobeno apriorno spoznanje, razen spoznanja predmetov spoznanja. Apriorno spoznanje se lahko nanaša le na obliko, ne pa na vsebino. Zato ni večnega prava, ker je pravo le izkustven pojav, čigar vsebina je rezultat razumske in voljne odločitve.

Kljub temu je Kant pod vplivom naravnopravne šole še vedno zagovarjal naravno pravo, čeprav je bilo v popolnem nasprotju z njegovim filozofskim sistemom. Naravno pravo je defi-niral kot nestatutarno pravo, ki ga um vsakega človeka a priori lahko spozna. Pozitivno ali statutarno pravo pa je po Kantu pravo, ki izhaja iz volje zakonodajalca. Kant se je zavedal, da države in prava ne moremo utemeljiti povsem pozitivno – tudi pred zunanjo zakonodajo, ki vsebuje samo postavljene zakone, mora biti nek naravni zakon, ki utemeljuje avtoriteto zako-nodajalca (= pooblastilo, da zakonodajalec s svojo samovoljo zavezuje druge). Kant tega zako-na ni našel, utemeljeval ga je v kategoričnem imperativu, ki se nanaša na vprašanje, kako mora človek ravnati. Pri tem je izvedel sklep, da postopek ravnanja (kako človek ravna) sam po sebi določa tudi vsebino ravnanja (= kaj naj človek stori).

Glede pravičnosti se je Kant zavzemal za talionsko načelo – kdor je moril, mora umreti.

Teorije družbene pogodbe in delitev oblasti so zagovarjali:

1. 
   John Locke (1632-1704)
   
2. 
   Montesquieu (1689-1755),
   
3. 
   J.J. Rousseau (1712-1778).
   

Locke in Montesquieu sta utemeljila delitev oblasti, Locke in Rousseau pa delitev o družbeni pogodbi. S tem so postavili temelje moderne države, ki se je uveljavila po meščanskih revolu-cijah.

Giambattista Vico postavi naslednje teze:

• 
  družba se razvije skozi razvojne stopnje:
  
  • 
    1. doba je doba mitov,
    
  • 
    2. doba je doba herojev – aristokratska republika,
    
  • 
    3. doba je doba enakosti – vsem je treba priznati enako (republika, monarhija).
    
• 
  obstaja naravno pravo, ki se prilagaja vsakokratnemu zgodovinskemu razvoju in obdobju – naravno pravo se približa pozitivnemu.
  

Hegel (1770-1831) je prvi obravnal ta razvoj.V osnovi je vse, kar obstaja, vse bivajoče IDEJA. Duhovni nauki bi na to mesto postavili Boga. Ideja je celotna resničnost. V ideji je prisoten UM. Vendar se v svoji prvotni eksistenci ideja sploh ne pokaže navzven – se ne manifestira v zunanjem svetu. V določenem obdobju pa se ideja materializira in stopi skozi čas in prostor. Od tu naprej se začne njen razvoj:

• 
  1. faza: nastane materija, ki se razvija. Ta razvoj je po Heglu dialektičen (TEZA, ANTITEZA  SINTEZA). Ta razvoj Hegla ne zanima metodološko, ampak pravi, da je razvoj ontološki. Na koncu nastane DUH, ki izvira iz ideje.
  
• 
  2. faza: razvoj subjektivnega duha – materija postane sama za sebe zavestna. Oblikuje se kot duša, ki najprej razvije intelekt in voljo. Ko sta intelekt in volja razvita do neke višje stopnje, se začne
  
• 
  3. faza: razvoj objektivnega duha – dogaja se na ravni človekove zavesti. Zavest se obli-kuje do te stopnje, da je človek sposoben abstraktnega mišljenja. Sedaj se razvijejo PRAVO, MORALA in NRAVNOST (= DRŽAVA). Človek sebe dojema ločeno od dru-gih, kot odnos vzajemnosti, enako priznavanje sebe in drugih. V morali človek preneha biti abstraktna oseba, ugotovi, da ima notranjo svobodo, v kateri sprejema odločitve.
  

Abstraktnost prava in konkretnost morale se zlijeta v nravnost. To imenujemo država, ki združi človeška individualna in kolektivna hotenja. Vsebovani so elementi prejšnjih sto-penj.

• 
  4. faza: pridemo do ABSOLUTNEGA DUHA – človeška zavest preseže vzajemnost.
  

Absolutni duh se želi vrniti nazaj k ideji, k popolnosti. Kmalu preseže svojo omejenost in se zopet zlije z idejo. Ugotovi, da je bil ves razvoj (prve 3 stopnje) le ILUZIJA = svet navi-deznih pojavov. Duh osvoboditev išče v umetnosti in religiji, vendar jo najde v filozofiji.

Pravo je le košček v razvoju človeka. Poanta: tudi pravo se razvija. S tem je Hegel v pra-vo vnesel zgodovinskost.

Karl Marx (1818-1883) je prevzel ta razvoj, vendar sploh ni verjel v idejo. Menil je, da vse ni iluzija, ker vse poteka skozi neko dialektiko, vendar materialno (vse, kar je, je tu, ni drugega sveta) – ideje sploh ni. Od materije (= produkcija) je odvisna stopnja zavesti. Vendar pa tudi zavest vpliva nazaj na produkcijo. Marx pravi, da je pravo podobno kot država. Komunizem je družba, kjer materialni razvoj doseže višek, zato vsi živijo v izobilju, harmonično delajo po svojih najboljših močeh ter dobivajo po svojih potrebah. Kljub nasprotovanju sta Marxova in Heglova teorija povsem neuporabni. V praksi so Marxa razumeli kot totalitarno državo.