Filozofija prava

1.3. Normativna konkretizacija namesto uporabljanja prava

Teorija NORMATIVNE KONKRETIZACIJE zakona zavrača:

• 
  ideologijo uporabljanja prava, in
  
• 
  vsebinsko izvotleno konkretizacijo prava (= čista teorija prava).
  

Pravno odločanje v konkretnih primerih je zgodovinski dogodek, ki ima povsem določne časovne in prostorske koordinate. Normativno izhodišče so formalni pravni viri. Razmerje med normativnim izhodiščem in življenjskimi primeri je vsebinsko obojestransko pogojevano.

Jezikovnih znakov, ki tvorijo formalne pravne vire, ni možno razlagati samih zase, temveč le glede na družbena razmerja, ki so jim namenjeni.

Dejansko izhodišče je življenjski primer.

Življenjski primeri so neizoblikovano dejansko stanje, ki ga je možno opredeliti šele glede na normativno izhodišče, ki te primere ureja.

Zakon je (ohlapen) okvir, ki ga je potrebno vsebinsko napolniti in s tem pravno ovrednotiti živ-ljenjski primer, ki terja pravno rešitev.

Vnaprej so dana:

1. 
   pravna določila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, in
   
2. 
   življenjski primer, ki je predmet pravnega odločanja.
   

Pravna odločitev je VREDNOSTNA SINTEZA, ki:

• 
  iz normativnega gradiva ustvari zakonski ali ABSTRAKTNI DEJANSKI STAN, in
  
• 
  na temelju dejanskega izhodišča oblikuje KONKRETNI DEJANSKI STAN, ki se ujema z zakonskim.
  

Normativno izhodišče in življenjski primer sta večpomenska, zato ima pravna odločitev mož-nost, da je ustvarjalna.

Pravna odločitev je vedno produktivno dejanje, ki pravo soustvarja, opirajoč se na formalne pravne vire, in izhajajoč iz življenjskega primera, ki ima pravno relevantne sestavine.

Produktivno dejanje terja:

1. 
   odgovor na vprašanje, kako sklepamo med normativnim in dejanskim;
   
2. 
   pojasnilo, kako smo oblikovali abstraktni in konkretni dejanski stan;
   
3. 
   utemeljitev, kako in zakaj smo ju povezali.
   

Za vse to se zavzema TEORIJA ARGUMENTACIJE v pravu, ki odklanja:

• 
  pravni decionizem, ki spregleduje zakon in absolutizira pomen življenjskega primera (prav-na odločitev je čisti voljni akt), in
  
• 
  pravni determinizem, ki absolutizira pomen zakona in zanemarja pomen življenjskega pri-mera (pravna odločitev je že vnaprej v celoti dana v zakonu).
  

Pravna odločitev NI "čista uporaba zakona" in NI uporabnikova samovolja, temveč je odloči-tev, ki je racionalno utemeljiva.

Pravno odločanje v konkretnih primerih je odgovorno intelektualno opravilo, ki ga je treba pre-pričljivo utemeljiti v obrazložitvi pravne odločitve in ga teoretično osmišljati.

2. Prvine normativne konkretizacije zakona

2.1. Od življenjskega primera do pravne odločitve

Pravna odločitev je možna šele tedaj, ko:

• 
  na temelju zakona (= formalnega pravnega vira) oblikujemo abstraktni (zakonski) dejan-ski stan,
  
• 
  iz življenjskega primera "izluščimo" konkretni (življenjski) dejanski stan,
  
• 
  ugotovimo, da je konkretni dejanski stan primer abstraktnega dejanskega stanu, na kate-rega se navezuje določena pravna posledica.
  

Tudi pravno posledico je potrebno konkretizirati.



Oddaljenost med zakonskim in konkretnim dejanskim stanom je vedno tolikšna, da med njima ni vsebinske enakosti. Primerjava je matematično eksaktna le, če oba stanova opisujemo z eno-pomenskimi znaki (matematični znaki, števili) – to je zelo redko (npr. roki).

Formalni pravni viri se nanašajo na vnaprej zamišljena družbena razmerja. V njih so vsebovani tipi vedenj in ravnanj. Pomenska odprtost je položena v samo bistvo sodobnega prava, ki je na ravni formalnih pravnih virov vedno splošno in abstraktno.

Pomensko odprti so tudi življenjski primeri, ki so predmet odločanja. V družbeni resničnosti so življenjski primeri v nenehnem nastajanju in udejanjanju, ne da bi se 2 med njimi v celoti uje-mala. Kot zgodovinski dogodek ni življenjski primer nikoli v celoti relevanten za pravno odlo-čitev. Je le dejansko izhodišče, iz katerega je treba izluščiti sestavine, ki konstituirajo konkretni dejanski stan. Prek konkretnega dejanskega stanu je življenjski primer predmet pravne odlo-čitve.

Življenjski primer je možno opredeliti kot konkretni dejanski stan tedaj, ko v njem uzremo prvine, ki ustrezajo tipskim znakom zakonskega dejanskega stanu. Nato ugotovimo, da je kon-kretni dejanski stan primer zakonskega dejanskega stanu.

Gre zgolj za ujemanje, ker sta normativno izhodišče in življenjski primer vsebinsko odprta. Povezava med njima temelji na pravnem vrednotenju, ki zapolnjuje pomensko odprti prostor. Materialna enakost je vedno samo podobnost. Vrednotenje temelji na analogiji.

Ko smo izoblikovali konkretni in zakonski dejanski stan, je možno pravno odločanje prevesti v formalnologične znake – v zgornjo in spodnjo premiso silogističnega sklepanja.

2.2. Konkretni dejanski stan

Izhodišče pravnikovega dela je življenjski primer, ki ga mora pravno ovrednotiti.

Življenjski primer in konkretni (življenjski) dejanski stan nista identična. Življenjski primer je primer, ki se je zgodil v določenem času in prostoru, zato ni v celoti relevanten za pravo in pravno odločitev. Pravno nas zanimajo le dejstva življenjskega primera, ki ustrezajo sestavinam zakonskega dejanskega stanu = pravno relevantna dejstva.

Življenjski primer je le dejansko izhodišče pravnega odločanja ali konkretni dejanski stan in statu nascendi (= "v stanju rojevanja"). K oblikovanju konkretnega dejanskega stanu vodijo 3 vprašanja:

• 
  kakšen naj bi življenjski primer bil (predstava)?
  
• 
  kaj se je v resnici zgodilo (ugotavljanje)?
  
• 
  v čem je konkretni dejanski stan glede na prvine zakonskega dejanskega stanu?
  

Predstava življenjskega primera zarisuje krog vprašanj, na katera je usmerjena pozornost tistega, ki ugotavlja, kaj se je zgodilo.

Ugotavljanje dejstev spremlja ocena, katera dejstva so pravno relevantna in kot taka sestavina konkretnega dejanskega stanu.

Življenjski primer je zgolj izsek družbene resničnosti. Katera dejstva so pravno relevantna, nam pove primerjava med ugotovljenimi dejstvi življenjskega primera in ustreznim zakonskim dejanskim stanom. Do konkretnega dejanskega stanu se dokopljemo z ovrednotenjem dejstev življenjskega primera.

Konkretni dejanski stan je splet dejstev, ki na ravni konkretnosti ustreza:

• 
  primarni hipotezi pravnega pravila – označuje dejanske okoliščine, v katerih je pravni subjekt
  

• 
  nosilec temeljnega upravičenja (osrednja sestavina pravice), ki mu omogoča, da na določen način ravna ali to zahteva od drugega (storitev, opustitev, dopustitev);
  
• 
  nosilec obveznosti (osrednja sestavina pravne dolžnosti).
  
• 
  sekundarni hipotezi – splet dejstev, ki se ujema s sestavinami pravne kršitve, kot je opre-deljena v zakonu in kot jo na temelju zakona razume nosilec pravne odločitve.
  
  • 
    v civilnem pravu civilni ali odškodninski delikt,
    
  • 
    v kazenskem pravu kaznivo dejanje,
    
  • 
    v upravnem pravu upravni prekršek,
    
  • 
    v delovnem pravu disciplinski prestopek (kršitev delovnih obveznosti).
    

V naravi nekaterih pravnih področij je, da se poudarjeno ukvarjajo s pravnimi kršitvami (npr. kazensko pravo).

2.3. Abstraktni (zakonski) dejanski stan

Pravni predpis, pravno določilo ali skupek pravnih predpisov (določil) NE MORE biti izena-čen z zakonskim dejanskim stanom in pravno posledico. Splošna in abstraktna pravna norma raste iz normativnega okvira. Vzporedno s postopkom, v katerem oblikujemo konkretni dejan-ski stan, teče tudi postopek, v katerem iščemo in pomensko določamo zakonski dejanski stan s pravno posledico. Oba postopka sta medsebojno povezana. Življenjski primer primerjamo z možnimi zakonskimi dejanskimi stanovi in obratno, dokler ne opredelimo njunih sestavin in ju konstituiramo kot zgornjo in spodnjo premiso pravnega silogizma. Nato glede na značilnosti konkretnega dejanskega stanu določimo pravno posledico. Moramo najti točko, v kateri se spodnja premisa najtesneje približa eni izmed zgornjih premis. Pravimo, da je konkretni dejan-ski stan primer zakonskega dejanskega stanu.

Zakonski dejanski stan s pravno posledico je del splošne in abstraktne pravne norme, ki ga označujemo kot:

1. 
   primarno hipotezo, ki je predpostavka primarne dispozicije,
   
2. 
   sekundarno hipotezo, ki je predpostavka sankcije.
   

Pravni posledici sta lahko:

• 
  temeljno upravičenje, v katerem je pravni subjekt nosilec pravice,
  
• 
  obveznost, v katerem je pravni subjekt nosilec pravne dolžnosti.
  

Bistvena razlika med pravico in pravno dolžnostjo je, da nastanek pravice kot konkretne pra-vice ni avtomatičen, temveč je odvisen od volje prizadetega pravnega subjekta, ali bo zakonsko abstraktno temeljno upravičenje sploh udejanjil, medtem pravna dolžnost nastane takoj, ko nastopijo dejanske okoliščine, ki so primer vnaprej določenega dejanskega stanu – prizadeti pravni subjekt mora obveznost izpolniti, sicer pride do pravne kršitve.

Pravna kršitev je opredelitev vedenja in ravnanja, ki nasprotuje primarni dispoziciji kot pogla-vitni sestavini pravnega pravila. Kazensko in kaznovalno pravo na splošno se osredotoča na obravnavanje zakonskih dejanskih stanov, ki predstavljajo pravne kršitve, in sankcij. V civilnem pravu je dejanski stan s pravno posledico relevanten šele, ko med strankama nastane spor glede pravic in obveznosti – v tem primeru je težišče na primarni hipotezi, ki naj ji sledijo pravice.

Zakonski dejanski stan je rezultat razumevanja zakona, ki je razlagalcu dostopen kot skupek jezikovnih znakov. V razumevanje jezikovnih znakov vstopa razlagalec z ustreznim pravnim predznanjem, kot član določene družbe z njej lastno civilizacijo in načinom življenja ter kot član ali organ določene državnopravno urejene skupnosti. Razlagalec v razumevanje vstopa predvsem glede na konkretni primer, ki terja pravno odločitev.

Razlagalčeva naloga je, da:

1. 
   spozna in ugotovi možnosti, ki jih zakon vsebuje,
   
2. 
   možnosti vsebinsko precizira, če so v zakonu nedoločne,
   
3. 
   izbere kombinacijo (zakonski dejanski stan), ki se najtesneje sklada s pravno relevantnimi značilnostmi življenjskega primera.
   

Zakonski dejanski stan NIKAKOR NI istoveten s posameznim pravnim določilom.

Najmanj, kar mora razlagalec storiti, je, da:

• 
  ovrednoti jezikovne znake kot zakonski dejanski stan, in
  
• 
  izključi, da bi bila kakšna druga možnost bolj utemeljena.
  

2.4. Pravna odločitev kot vrednostna sinteza

Teorija argumentacije intenzivno prispeva h kakovosti pravnega odločanja v konkretnih prime-rih, vendar ključno vprašanje, kdaj sta konkretni in zakonski dejanski stan izoblikovana lahko reši le nosilec (avtor) pravne odločitve. Avtor mora najti razloge in odločitev utemeljiti tako, da jo avditorij (= občinstvo) sprejme kot pravno utemeljeno in pravično v mejah veljavnega pravnega sistema.

Izbor in utemeljitev pravne odločitve nista neposredno izpeljiva iz zakona. Vnaprej so dane le sestavine, iz katerih je treba odločitev zgraditi. Teorija argumentacije osmišlja povezave med temi sestavinami, ki pravno odločitev uokvirjajo in jo vsebinsko opredeljujejo. Sestavine mora-mo medsebojno povezati in ovrednotiti razmerja med njimi.

Pravna odločitev je vrednostna sinteza, ki:

• 
  življenjski primer (interesni konflikt) ovrednoti v luči zakona (formalnega pravnega vira),
  
• 
  zakon (formalni pravni vir) razlaga glede na življenjski primer (interesni konflikt).
  

Obravnavanje je problemsko in postavljeno v pravni sistem. V oporo so mu sodni precedensi in topoi (= vidiki).

Vrednostno sintezo uokvirjajo veljavni pravni sistem, njegova načela in vrednote, ki ga preže-majo. Ni se možno opirati na hierarhično lestvico argumentov. Vnaprej je možno predvideti le smernice, napotila ali tipične primere, ki se z življenjskim primerom nikoli ne morejo v celoti ujemati. Pomensko odprti prostor zapolnjuje pristojni nosilec pravne odločitve, ki vrednostno oporo išče v načelih, vrednotah in merilih (normativno opredeljenih ali splošno sprejetih).

V naravi pravnega pojava je, da mora biti odločitev tipična, normalna in povprečna v pomenu izoblikovanih vrst vedenja in ravnanja. Tipi morajo ustrezati avditoriju, ki mu je formalni pravni vir namenjen. Pravna odločitev mora avditorij neposredno prepričati.

K iskanju in utemeljevanju rešitev morata prispevati teorija in praksa. Prispevek teorije argu-mentacije je, da razčlenjuje naravo pravnega odločanja, njegove sestavine, povezave med njimi, vrste argumentov in postopek, kako argumente racionalno uporabljamo. Pri tem mora sprem-ljati in empirično raziskovati prakso. K razmerju med teorijo argumentacije in prakso prispe-vajo pravna tradicija, pravniško izobraževanje in družbene razmere.

Zaradi tradicije in družbenih razmer je teorija argumentacije ujeta v okvir zakona, vendar njen predmet ni normativno izhodišče. Meja, ki jo zakon zarisuje, je gibljiva in odvisna od vredno-tenja, ki ga izvaja nosilec pravnega odločanja. Glede na vrednotenje je sodnikova moralna dolžnost, da opusti svoj poklic in neha biti sodnik, če zakoni, po katerih naj bi sodil, ne ustre-zajo njegovemu pojmovanju morale in pravičnosti.

Povezava med normativnim in dejanskim izhodiščem je vedno človekovo odgovorno dejanje – dejanje, ki šele ustvari pravo.

3. Razlaga kot (re)konstrukcija pravne norme

3.1. Savignyjeva teorija razlage zakona

Savigny: razlaga je rekonstrukcija misli, ki je v zakonu. Rekonstrukcijo omogočajo 4 sesta-vine:

1. 
   gramatična sestavina – predmet razlage je beseda, ki posreduje zakonodajalčevo misel v naše mišljenje;
   
2. 
   logična sestavina – razčleni misel v logično razmerje, v katerem so posamezni deli drug za drugim;
   
3. 
   zgodovinska sestavina – razlaga se nanaša na stanje v času nastanka zakona, v katero je zakon posegel na določen način z uvedbo določenih novosti;
   
4. 
   sistematična sestavina – nanaša se na notranjo povezanost, ki združuje pravne institute in pravna pravila v širšo enoto (gre za vprašanje, kako je zakon vključen v sistem).
   

Posamezne sestavine razlage niso samostojne, zato med njimi ne moremo poljubno izbirati – gre le za različne dejavnosti, ki morajo učinkovati združeno, če naj razlaga uspe.

Savigny še ni poznal teleološke sestavine razlage, vendar jo je dopuščal pri razlagi netočnih in nedoločnih izrazov. Tu je obravnaval 3 načine za njihovo razreševanje:

• 
  notranja povezanost zakonodaje – opira se na razmerja med sestavinami pravnega sistema:
  

• 
  razmerja znotraj zakona,
  
• 
  razmerja med zakoni.
  

• 
  povezava zakona z njegovim temeljem – temelji na posebnem in splošnem namenu zakona, razlago lahko opremo le na posebni namen zakona, na splošni pa ne (če bi razlago oprli na splošni temelj, potem več ne razlagamo, temveč razvijamo in oblikujemo pravo).
  
• 
  notranja vrednost rezultata razlage – med več rezultati razlage moramo izbrati tistega, ki je vsebinsko bolj utemeljen glede na namen zakona.
  

Po Savignyjevem mnenju je potrebna previdnost pri uporabljanju teološke razlage. Največja varnost je zagotovljena, če je temelj zakona opredeljen v samem zakonu. Poseben namen zako-na mora biti dokazljiv, kadar z njim razlagamo nedoločne izraze. Če posebnega namena zakona ni oz. ni dokazljiv, se pri razlagi opremo na splošno pravno načelo.

Možno je, da v zakonu namen ni točno izražen. Glede tega je lahko razlaga:

• 
  razširjujoča ali ekstenzivna – zunanji izraz razširja,
  
• 
  utesnjujoča ali restriktivna – zunanji izraz oži.
  

Savigny je takšni razlagi najprej odklanjal – zavezuje le tisto, kar je v besedilu zakona grama-tično dejansko odrejeno. Pozneje je dopustil, da se po zgodovinski metodi ugotovi zakonoda-jalčeva misel, ki se navezuje na netočni izraz v zakonu. Tudi pri tem je potrebna previdnost.

Savignyjeva teorija razlage se nanaša na zakone, ki urejajo posebna družbena vprašanja. Te za-kone je treba rigorozno razlagati, da z njimi ne jemljemo prostora občemu pravu. Če je pravo že kodificirano, se Savigny zavzema za ustanovitev najvišjega sodišča, ki je osvobojeno razla-galnih pravil in pooblaščeno, da pravo nadalje razvija. Tako lahko sodniki uresničijo dosežke pravne teorije, ki spoznava, preučuje in sistematizira organsko nastajajoče pravo.

Savigny je pravo pojmoval kot sistem, ki se organsko razvija. Notranja plast prava so pravni instituti, ki urejajo tipična življenjska razmerja (npr. pogodba, zakonska zveza, lastninska pravi-ca in dedovanje). Abstraktna pravna pravila oblikuje šele zakonodajalec v umetnem postopku, pravni instituti živijo v skupni narodni zavesti pred nastankom pravnih pravil. Pri oblikovanju pravnih pravil je pomembno, kako pravni institut vidi zakonodajalec. Pravni institut je bogatejši od pravnega pravila, ker je v nenehnem organskem razvoju.

Z razlago zakona je treba spoznati pravni institut za posameznimi pravnimi pravili. Razlaga je obratni postopek od ustvarjanja pravnih pravil.

3.2. Pojem razlage zakona

Zakona ali drugega splošnega pravnega akta ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, če ga ne razumemo in izluščimo iz njega sporočila, ki nam omogoči sprejeti odločitev. Pomensko jasni jezikovni znaki ne potrebujejo razlage = In claris non fit interpretatio. Razlaga v širšem pomenu je razumevanje jezikovnih znakov, razlaga v ožjem pomenu je določanje pomena jezi-kovnih znakov s posebnimi filološkimi in pravnimi tehnikami. Razlaga zakona je rekonstruk-cija misli, ki je v njem. Pravno pravilo je rezultat razumevanja pravnih aktov in razlagalnega postopka. Vrsti razlage sta:

• 
  praktična (operativna) razlaga opredeli zakonski dejanski stan glede na konkretni življenj-ski primer enopomensko,
  
• 
  znanstvena (metodična) razlaga se nanaša na že odločene zadeve (analiza pravne prakse) ali namišljene življenske primere.
  

Izhodišče odločanja je normativno. Razlagalec je vezan na okvir zakona in mora iz njega v celoti izhajati. Pomemben del razlage je tudi vrednotenje.

Razlaga je miselna dejavnost, s katero razlagalec (re)konstruira ter pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja.

Razlagalec je tisti, ki:

1. 
   rekonstruira zakonske možnosti,
   
2. 
   te možnosti vsebinsko precizira, če so v zakonu nedoločne,
   
3. 
   izbere kombinacijo, ki se najtesneje ujema s pravno relevantnimi značilnostmi resničnega (operativna razlaga) ali namišljenega življenskega primera (metodična r.)
   

3.3. Pomen splošne hermenevtike za razlago zakonskega besedila

Moderna pravna hermenevtika je, opirajoč se na splošno hermenevtiko, dodala nekaj novih vo-dil razlage (vidikov, kanonov):

1. 
   vidik OBJEKTIVNOSTI – besedilo je treba razumeti iz njega in njegovih značilnosti (Sen-sus non est inferendus, sed efferendus = Smisel je treba razbrati navzven, ne navznoter).
   
2. 
   vidik ENOTNOSTI – del moramo razumeti glede na celoto in celoto glede na dele.
   
3. 
   vidik GENETIČNOSTI – besedilo je rezultat individualne misli, vendar je izraženo v zgo-dovinsko izoblikovanem jeziku, zato sta možni 2 vrsti razlage:
   
   1. 
      subjektivno-biografska razlaga,
      
   2. 
      objektivna-idejnozgodovinska razlaga.
      
4. 
   vidik PREDMETNE POMENSKOSTI – vsako jezikovno delo ima svojo notranjo obliko, ki se nanaša tudi na predmetne povezave onkraj jezikovnega izraza. Tako je besedilo mož-no razlagati glede na spoznanje, ki ga izpričuje, zato lahko pomen besedila v družbi prese-že pomen, ki mu ga je dal avtor.
   
5. 
   vidik PRIMERLJIVOSTI – primerjava med besedili istega avtorja, istega obdobja ali iste vrste omogoči, da najdemo posebnosti posameznega jezikovnega dela in ugotovimo sploš-ne značilnosti večih del.
   

Pomen splošnih hermenevtičnih vidikov v pravu je naslednji:

1. 
   kanon objektivnosti – je temelj jurisprudence kot pravne znanosti, pravnik išče objektivni pomen pravnega pravila, pri čemer je vezan na pomen, ki ga besedilo vsebuje, tega po-mena ne sme dopolnjevati.
   
2. 
   kanon enotnosti – Savigny: Vsaka smiselna (smotrna) razlaga mora biti sočasno indivi-dualna in univerzalna. Kanon enotnosti se upošteva v sistematični jurisprudenci – pravni sistem je usklajena celota, v kateri ni protislovij. Če protislovja so, jih je treba odpraviti.
   
3. 
   kanon genetičnosti:
   
   1. 
      kot subjektivno upošteva gramatično in logično razlago, ki se nanašata na uporab-ljeni jezik.
      
   2. 
      kot objektivno razlago upošteva zgodovinsko razlago, ki upošteva celoto zgodovin-skih prvin, ki so določevale nastanek zakona. Del zgodovinske razlage sta tudi:
      
      • 
        sociološka razlaga,
        
      • 
        aksiološka razlaga (= razlaga glede na vrednote).
        
4. 
   kanon predmetne pomenskosti – ugotavlja ratio legis. Objektivni način razlage pravnih besedil odkriva, da so izražena pravila širša, kot jih je zastavil zakonodajalec.
   
5. 
   kanon primerljivosti – primerja zakonska besedila istega zakonodajalca, istega obdobja ali iste vrste. Pomemben je v postopku uporabljanja zakona in pri njegovem problemskem oz. znanstvenem preučevanju.
   

3.4. Vrste razlage normativnih pravnih aktov

Razlage normativnih pravnih aktov ločimo glede na:

• 
  subjekte, ki te akte razlagajo,
  
• 
  namen, ki ga razlagalci zasledujejo:
  
• 
  namen praktične narave = v zvezi s konkretnim primerom – praktična razlaga,
  
• 
  namen načelne ali metodične narave = ugotavljanje, katera pravna pravila zakon zaje-ma ter v čem sta njihova vsebina in pomen glede na že razrešene in namišljene primere – metodična, strokovna, znanstvena razlaga.
  

Obe vrsti razlage izvajajo pristojni državni organi in posamezniki.

Če so državni organi nosilci metodične razlage, je to avtentična razlaga – razlaga pravnega akta po subjektu, ki je pravni akt izdal. Uveljavljena je kot splošno obvezna razlaga splošnih pravnih aktov in ima isto pravno moč kot pravni akt, ki je predmet razlage. Avtentično razlago imenujemo tudi interpretativni pravni akt. Avtentična razlaga ima povratno (retroaktivno) moč, njena časovna veljavnost se ujema z veljavnostjo interpretiranega akta.

Državni organi so nosilci praktične razlage v primerih, v katerih odločajo v konkretnih zade-vah. Posebno važen pomen imajo razlage v posamičnih pravnih aktih, s katerimi se odloča dokončno – sodne odločbe vrhovnega in ustavnega sodišča.

Normativne pravne akte razlagajo tudi posamezniki. Praktična razlaga se odvija v vsakdanjih življenskih primerih. V pravno zahtevnih in zapletenih zadevah imajo posamezniki pogosto svoje pravne svetovalce (odvetnike).

Kot posamezniki izvajajo metodično razlago pravni strokovnjaki in izvedenci, ki v strokovnih in znanstvenih delih razlagajo pomembne zakone in druge formalne pravne vire.