Filozofija prava

2. Vrste (merila) pravičnosti

2.1. Uvod

Temeljni vrsti pravičnosti sta (Aristotel):

• 
  SPLOŠNA pravičnost,
  
• 
  POSEBNA pravičnost.
  

Splošna pravičnost (iustitia universalis) se nanaša na razmerje med delom in celoto, posamez-nikom in skupnostjo oz. državljanjom in državo. Državljan mora dati državi, kar je državnega. Aristotel: vse, kar je zakonito, je v nekem smislu tudi pravično. Cilj zakonov je po Aristotelu splošna korist vseh ali korist najboljših ali korist vladajočih, ki se odlikujejo po vrlinah. Pravič-no je, kar ustvarja in ohranja blaginjo v državljanski skupnosti.

Posebna pravičnost (iustitia particularis) – Aristotel razlikuje 2 vrsti:

1. 
   razdeljevalna pravičnost (iustitia particularis distributiva) – nosilec razdeljevalne pravič-nosti je, kdor mora kaj razdeljevati. Razdeljevalna pravičnost zajema:
   

• 
  razmerje staršev do otrok,
  
• 
  razmerje bogatih do revnih,
  
• 
  razmerje med skupnostjo in posameznikom,
  
• 
  razmerje med državo in državljani.
  

Razdeljevalna pravičnost obstaja v razdelitvi časti, bogastva in drugih dobrin, ki so jih de-ležni člani določene skupnosti – pri tem je možno, da kdo dobi različen delež kot drugi. Merilo razdelitve je po zasluženju, ki mu ustreza prispevek posameznih oseb.

2. 
   izravnalna pravičnost (iustitia particularis commutativa) – gradi na ravnotežju med do-brinami in storitvami ter se odraža v razmerjih med državljani (= med avtonomnimi prav-nimi subjekti). Vrsti izravnalne pravičnosti sta:
   
   1. 
      nadomestitvena pravičnost (iustitia restitutiva) – odškodninsko pravo,
      
   2. 
      kaznovalna pravičnost (iustitia vindicativa) – talionsko načelo zob za zob.
      

Izravnalna pravičnost obstaja v korektnem upoštevanju medsebojnih odnosov. Medsebojni odnosi zajemajo pogodbena in druga civilnopravna razmerja ter protipravna dejanja. Pra-vičnost temelji na načelu enakosti. Nastalo neenakost mora sodnik popraviti.

Razlikovanje med materialno in formalno pravičnostjo:

• 
  MATERIALNA ali VSEBINSKA pravičnost – gradi na merilih, ki povedo, kaj je pravič-no in kaj nepravično. Od merila pravičnosti je odvisno, kako in v kakšnem sorazmerju bo-do razdeljene dobrine in bremena (= pravice in dolžnosti) pravnih subjektov.
  
• 
  FORMALNA pravičnost – enako je treba obravnavati vse pravne subjekte, ki sodijo v isto skupino (= skupina, ki se ujema v bistvenih prvinah).
  

Vsebinska pravičnost je slepa, če se ne oklepa načel enakosti.

Formalna pravičnost je prazna, če je ne napolni ustrezna vsebinska pravičnost.

Vsebinski obrazec uporabe pravičnosti mora dobiti določljivo merilo, ki ga nato enako uporab-ljamo. Ne zadošča enakost pred zakonom – podani morata biti enakost pred zakonom in enako uporabljanje istega zakona.

2.2. (Nekatera) merila pravičnosti

2.2.1. Vsakomur svoje (suum cuique)

Gre za čisti analitični stavek, ki ne vsebuje prav nobenega kolikor toliko določnega pravila, v čem je tisto, kar pripada posameznemu subjektu glede na razmerje do drugih subjektov. Obra-zec je sam za sebe vsebinsko poljuben in ga je možno uporabiti za katerikoli družbeni red. O vsebini obrazca se je treba dogovoriti, jo oblikovati in pravno utrditi. Merilo vsakomur svoje predstavlja pravni in (ali) moralni red, ki merilo vsebinsko razrešuje. Podobna merila brez vse-bine so:

• 
  Priznaj vsakomur, kar mu pripada.
  
• 
  Nikomur ne povzročaj neprava.
  
• 
  Dobro za dobro, zlo za zlo.
  
• 
  Delaj dobro, izogibaj se slabega.
  

2.2.2. Vsakomur enako (= izenačevalna pravičnost)

Vsi morajo biti enako obravnavani, ne da bi upoštevali posebnosti in razlike, ki so lahko med njimi. Vsem pripada enak delež dobrin, vsi imajo enaka bremena. Nobenih razlik ni med belci in črnci, med ženskami in moškimi, med zdravimi in bolnimi, med mladimi in starimi, med zaposlenimi in delomrzneži,...

Smisel enakosti ni, da vse ljudi in pravne osebe obravnavamo po istem kopito. Smisel enakosti je, da enako obravnavamo enake (= tista skupina subjektov, ki ima iste bistvene značilnosti). Na vprašanje enakega obravnavanja enakih odgovarja vrednostno in moralno merilo, ki načelo enakosti ovrednoti in ga pomensko opredeli.

Vsakomur enako je bolj določno kot vsakemu svoje, ker je popolna enakost vsaj miselno pred-stavljiva. Najprej moramo ugotoviti, v čem si morajo biti subjekti enaki.

2.2.3. Vsakomur "po zasluženju"

Pravičnost, ki vsakemu prizna delež oz. breme po zasluženju, je razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) – gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo, ki jim jo pripisuje ustrezno merilo razločevanja. To merilo je položaj posameznika v družbi. Kdor ima višji družbeni položaj, ima več pravic in dolžnosti, zato dobi več dobrin in nosi večje breme.

Merila razločevanja v zgodovini so po današnjih pojmovanjih pogosto vsebinsko nesprejem-ljiva.

Pravni in (ali) moralni red merilno podrobneje vsebinsko opredeljuje. Problem je, da si zasluže-nje ljudje predstavljajo različno – Aristotel: demokrati si pod tem izrazom predstavljajo osebno svobodo, oligarhi bogastvo, aristokrati vrlino.

Za uveljavljanje izenačevalne in razdeljevalne pravičnost mora biti najprej opravljena ustrezna razdelitev pravnih subjektov (npr. fizične osebe so razdeljene na polnoletne in mladoletne ose-be, ki so vsaka zase izenačene in naprej razdeljene).

2.2.4. Vsakomur po načelu enakovrednosti

je merilo izravnalne pravičnosti. Vsakomur pripada enaka protivrednost (za storitev, dajatev, protipravno dejanje). Izravnalna pravičnost (iustitia commutativa) je pravičnost med tistimi, ki so po naravi neenaki, vendar so pred zakonom enaki. Tipična je za zasebno pravo, kjer gre za enakovrednost storitve (dajatve) in protistoritve (protidajatve) med osebami, ki so pred za-konom enake.

Izravnavanje je smiselno ob predpostavki, da so predmet menjave različne dobrine.

Merilo enakovrednosti predpostavlja postopkovna razmerja, v katerih imajo vsi udeleženci enaka izhodišča in enake možnosti ravnanja. Merilo vrednosti ni pravično, če je vsiljeno ali ga monopolno določa ena stran razmerja.

2.2.5. Vsakomur po njegovem delu

je merilo delovne pravičnosti = vsakdo dobi za svoje delo enako plačilo. Plačilo po delu us-trezno povezuje merili izravnalne in razdeljevalne pravičnosti. Od plačila za opravljeno delo se odšteva del, ki ga posameznik v obliki davkov in dajatev prispeva za družbene in državne po-trebe.

Narava dela, gospodarski sistem in državna ureditev vplivajo na to, kako se ugotavlja vrednost dela. Pri tem sta 2 možnosti:

1. 
   vrednost določa trg,
   
2. 
   vrednost določajo pristojni organi, ki ovrednotijo, kakšno težo imajo posamezne vrste dela.
   

Oba načina se prepletata in tako blažita skrajnosti. V tržno plačilo mora biti vgrajeno načelo socialne države.

2.2.6. Vsakomur po njegovih potrebah

zahteva, da enako obravnavamo tiste, ki imajo enake potrebe. Merilo razdeljevanja je, da opredelimo vrste potreb, ki morajo biti pri določeni skupini posameznikov zadovoljene. Vsi, ki imajo določeno vrsto potreb, imajo enak pravni položaj.

Delovna pravičnost in pravičnost glede na potrebe sta povezana z zasnovo socialne pravičnosti in socialne države. To načelo zagovarjata tudi:

• 
  komunistična pravičnost – udejanji se lahko na 2 načina:
  
  • 
    v primitivnih družbah in izrednih razmerah – vsem morajo biti v enakem obsegu za-gotovljene najbolj osnovne potrebe,
    
  • 
    utopično videnje družbe – vsakdo daje po svojih sposobnostih in prejema po svojih potrebah.
    
• 
  solidarna pravičnost – določene potrebe morajo biti v določenem omejenem obsegu zago-tovljene vsem ali vsaj določeni skupini posameznikov (npr. zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje).
  

2.2.7. Vsakomur glede na zlo (nepravo)

se nanaša na popravljalno ali korektivno pravičnost (iustitia correctiva), ki se odziva na prav-ne kršitve. Obstajajo 3 vrste korektivne pravičnosti:

• 
  iz izravnalne pravičnosti izhajata:
  

1. 
   nadomestitvena pravičnost (iustitia restitutiva) – vzpostavlja stanje pred pravno krši-tvijo oz. vzpostavlja stanje, ki nadomešča poseg v zavarovano dobrino.
   
2. 
   povračilna ali retributivna pravičnost (iustitia retributiva) – na zlo (nepravo) se od-ziva po talionskem načelu zob za zob.
   

• 
  iz razdeljevalne pravičnosti izhaja:
  

3. 
   sorazmerna pravičnost – kaznovanje naj bo sorazmerno, zato naj kazen niansira glede na težo pravne kršitve. Cilj je storilca kaznovati glede na družbeno težo kazni-vega dejanja.
   

V razmerjih med posamezniki (= civilnopravna razmerja) je primarni cilj vzpostavitev stanja pred pravno kršitvijo oz. stanja, ki nadomešča poseg v zavarovano dobrino (npr. sankcije za ci-vilne delikte). Vrste odškodnin so:

• 
  naravna restitucija,
  
• 
  enakovredna ali ekvivalentna denarna odškodnina,
  
• 
  ustrezno zadoščenje ali satisfakcija.
  

V razmerjih, ki imajo širši družbeni pomen in so v splošnem družbenem interesu (npr. kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti), ne zadošča vzpostavitev prejšnjega stanja (to po-gosto sploh ni možno), zato je potrebno storilca kaznovati. Kazen je tudi povračilo za zlo, ki ga je storilec povzročil. Namen kazni je, da pravni red prisilno utrjuje.

Povračilna pravičnost ni več aktualna v modernem pravu, ker več ne poznamo klasičnih povra-čilnih sankcij. Zlo se vrača s prisilnimi ukrepi. V skladu s sorazmerno pravičnostjo se pravična kazen odmeri v mejah, ki so z zakonom predpisane za kaznivo dejanje, glede na težo storjene-ga dejanja in glede na storilčevo krivdo. Dolžnost sodišča je, da v podobnih primerih izreče po-dobno pravno posledico.

2.2.8. Vsakomur glede na zakon

je merilo zakonske pravičnosti. Obstajata 2 vrsti zakonske pravičnosti:

1. 
   pravičnost V zakonu – pomeni ustrezno zasnovo pravičnosti, ki jo sprejema in izpeljuje zakonodajalec. Gre za več meril pravičnosti, ki prevevajo pravni sistem kot celoto – npr.
   

• 
  politična pravičnost,
  
• 
  socialna pravičnost.
  

O pravičnosti v zakonu ne odločajo pravniki, temveč politiki v zakonodajnih postopkih. Pravna stroka lahko nanjo vpliva z vsebinskim pripravljanjem in tehničnim oblikovanjem zakonov.

2. 
   pravičnost PRED zakonom (PRAVNA pravičnost) – pred zakonom smo enaki, zakone moramo enako uporabljati. O pravičnosti pred zakonom odločajo pravniki v sodnih in up-ravnih postopkih. Pravičnost pred zakonom je znana tudi kot FORMALNA pravičnost.
   

3. Materialna in formalna pravičnost

Materialnopravno merilo pravičnosti mora biti vsebinsko določljivo. Vnaprej moramo vedeti:

• 
  kdo so naslovljenci delitve dobrin in bremen, in
  
• 
  po kakšnem merilu naj bodo dobrine in bremena razdeljena.
  

Vsebinsko votli obrazec pravičnosti je lahko ideološko sredstvo, ki zastira družbeno resnič-nost.

Najpomembnejša sporna vprašanja glede posameznih meril pravičnosti so:

1. 
   Vsakomur svoje – ne vemo ničesar, razen tega, da morajo biti skupine pravnih naslovljen-cev oblikovane tako, da so enako obravnavani tisti, ki imajo skupne iste bistvene značil-nosti.
   
2. 
   Vsakomur enako – ali so med posamezniki tudi takšne razlike, ki utemeljujejo, da dobijo enake dobrine in nosijo enaka bremena samo tisti, ki imajo ustrezne skupne značilnosti?
   
3. 
   Vsakomur po zasluženju:
   

• 
  v katerih primerih je treba to pravilo uporabiti?
  
• 
  v koliko (kako velikih?) skupin naj bodo razvrščeni pravni naslovljenci?
  

4. 
   Vsakomur po enakovrednosti:
   

• 
  kako in v kakšnem postopku naj vrednost dobrin in storitev ugotavljamo?
  
• 
  za katere vrste pravnih razmerij naj merilo uporabljamo?
  

5. 
   Vsakomur po njegovem delu – kdaj naj uporabimo merilo izravnalne pravičnosti (= trg) in kdaj merilo razdeljevalne pravičnosti (= pristojni organi)?
   
6. 
   Vsakomur po njegovih potrebah – kako opredeliti vrsto in kakovost potreb?
   
7. 
   Vsakomur glede na zlo (nepravo) – kdaj naj se zatečemo k nadomestitveni in kdaj k po-vračilni pravičnosti?
   
8. 
   Vsakomur glede na zakon – je najbolj določno merilo pravičnosti, ker združuje vsa mate-rialnopravna merila in formalnopravna vprašanja pravičnosti. Pravičnost v zakonu se uje-ma z materialnopravnim pojmovanjem (ne)pravičnosti v konkretnem primeru.
   

Skupni imenovalec materialnopravne pravičnosti je zasnova ustavne ureditve, ki se nanaša na kakovost in obliko države (npr. država Slovenija izhaja iz temeljnih človekovih pravic, je prav-na in socialna država [yeah, right!] ter zasnovana kot demokratična država).

Pravičnost v formalnem pomenu je spremljevalka vseh vrst materialne pravičnosti. Ustrezno materialnopravno merilo uporabimo za isto skupino pravnih naslovljencev.

Načelo enakega obravnavanja enakih pomeni, da moramo različno obravnavati različne – različni so tisti, ki se glede na lastnosti bistveno razlikujejo. Vsi pravni naslovljenci morajo biti razvrščeni tako, da nikogar med njimi nasilno ne uvrščamo v skupino, s katero nima bistvenih lastnosti.

V modernem pravu moramo pravne subjekte obravnavati enako.

Deklaracija o pravicah človeka in državljana: Ljudje se rodijo in živijo svobodni in ENAKI v pravicah. Družbene razlike smejo temeljiti samo na splošnem interesu.

Ustava Republike Slovenije: vsakomur so zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmot-no stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju enakosti v pravu imajo splošna pravna pravila. Splošnost je v tem, da se enako obravnava vse pravne naslovljence, ki so uvrščeni v isto skupino. V dvo-mu smo pravno enaki. V modernem pravu velja, da zakonodajalec lahko razločuje in tipizira pravne naslovljence, če tako narekujejo prepričljivi vsebinski razlogi. Če za razločevanje ni vse-binskih razlogov, zakonodajalec ravna samovoljno in krši pravno enakost.

Nevarnost samovolje omejujemo z načeli in merili. Najbolj pomembno je načelo posploševanja kot razlagalno pravilo – zapovedano, prepovedano in dovoljeno je le to, kar se nanaša na vse primere iste vrste. Pravnik mora ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. Načelo posploševanja zahteva, da je treba ravnati v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če imamo boljše razloge, da od nje odstopimo.

Ustaljena sodna praksa temelji na načelu enakosti pred zakonom. Dolžnost pravnikov je enako uporabljati isti zakon v bistveno podobnih primerih. Po mnenju Ustavnega sodišča je kršitev ustaljene sodne prakse razlog za ustavno pritožbo – sodišče ne sme samovoljno odločiti druga-če, kot sicer odločajo sodišča v drugih pravno enakih zadevah.

Merilo pravne enakosti so tudi prepovedi diskriminacije. Odprto vprašanje enakosti danes je ustavno sklicevanje na katerokoli drugo osebno okoliščino. Na to se sklicujejo tisti, ki se zav-zemajo za pravice istospolno usmerjenih.

4. Pravičnost in pozitivno pravo

Pravo ni sistem pravičnosti, ampak vedno odraža politične interese vladajoče večine.

Radbruch: celotni dnevni politični boj se kaže kot eno samo neskončno razpravljanje o pravič-nosti.

V pozitivnem pravu so predmet pravičnosti vse pravne odločitve, ki se nanašajo na izravnava-nje in razdeljevanje pravnih dobrin. Vsaka klasična pravna panoga je tesno povezana z določe-no zasnovo pravičnosti:

• 
  ustavno pravo – vprašanje pravne enakosti, socialne države in kakovosti političnega si-stema;
  
• 
  civilno pravo – posveča se osebnim in premoženjskim razmerjem, v katerih gre za enako-vrednost pravnih dobrin, zato prevladuje izravnalna pravičnost, sporno vprašanje je, ali naj odškodninsko pravo namesto izravnalne prevzame vlogo kaznovalne pravičnosti;
  
• 
  družinsko pravo – je razpeto med izravnalno (premoženjska razmerja med zakoncema) in razdeljevalno pravičnost (roditeljska pravica kot dolžnostno upravičenje), pomembno vlo-go igra tudi načelo neenakosti (spolna različnost, zakonska zveza in zunajzakonska skup-nost);
  
• 
  gospodarsko pravo – gospodarske posle obvladuje izravnalna pravičnost;
  
• 
  delovno in socialno pravo – pri plačilu po delu gre za izravnalno pravičnost in pravičnost po zasluženju glede na pomembnost dela, ki ga posameznik opravlja, v socialnem pravu iz-ravnalna in solidarna pravičnost določata oblike zdravstvenega, pokojninskega in invalid-skega zavarovanja;
  
• 
  upravno pravo – ker je v upravnih razmerjih ena stranka nosilec oblasti oz. javnega po-oblastila, da kot oblastno nadrejeni subjekt odloči o pravici, obveznosti ali koristi drugega pravnega subjekta, zato je nosilna oblika pravičnosti ustrezna razdeljevalna pravičnost;
  
• 
  finančno pravo – davčni razredi so dober primer razdeljevalne pravičnosti;
  
• 
  kazensko pravo – prevladuje korektivna (popravljalna) pravičnost, sporno vprašanje, ali ne bi kaznovalne pravičnosti pri lažjih kaznivih dejanjih nadomestili z izravnalno pravičnostjo (npr. nadomestitveni ali restorativni ukrepi);
  
• 
  postopkovno pravo – glavno težišče postopkovne pravičnosti je "enakost orožij" obeh strank v sporu in pošten (fair) postopek, ki omogoča neodvisno, nepristrano in kakovost-no pravno odločanje;
  
• 
  mednarodno zasebno pravo – kolizijsko pravo se ravna po naravi materialnega prava, ki temelji na izravnalni pravičnosti;
  
• 
  mednarodno javno pravo – v mirnodobnem pravu je pomembno načelo enakopravnosti narodov in enakosti suverenih držav, razdeljevalna pravičnost se kaže v sestavi in pristoj-nostih Varnostnega sveta ZN, vojno pravo uveljavlja kaznovalno pravičnost, humanitarno pravo uveljavlja solidarno pravičnost (pravičnost po potrebah).
  

Za pravicami, pravnimi dolžnostmi in razdelitvijo dobrin, na katero se pravice in dolžnosti na-našajo, je vedno ustrezno vsebinsko merilo pravičnosti, ki ga je treba enako uporabljati v bi-stveno enakih konkretnih primerih.

Uporabnikova naloga je vedno, da čimbolj natančno razčleni kontekst zakonskega urejanja, ga pomensko premeri s posameznimi metodami razlage in nato normativno konkretizira pravno pravilo, ki ga mora uporabiti. Ko so stvari jasne, na ta postopek sploh ne pomisli (In claris non fit interpretatio). Pozoren postane šele, ko trči ob težak primer (hard case).

V težkih primerih se odpre vprašanje prave mere, s katero moramo odločiti. Odločitev je izo-strena in trdna šele, ko smo premislili vse razloge za in proti ter jih zapisali. V težjih zadevah mora biti osnutek obrazložitve napisan vnaprej.
5. Postopkovna pravičnost

Materialna in formalna pravičnost dobivati konkretno vsebino šele v postopkih (ustavodajni, zakonodajni, upravni, sodni). Končni rezultat postopkov so ustrezni normativni pravni akti. Njihova vsebina je odvisna od:

• 
  vlog, ki jih imajo postopkovni udeleženci, in
  
• 
  kakovosti igre, s katero izvajajo svoje vloge.
  

Vsebina NE prihaja iz postopka. Vsebina je rezultat izkustvene presoje, ki jo uokvirjajo po-stopkovna pravila in pravila materialnega prava. Dobra postopkovna pravila lahko le intenziv-no prispevajo, da bo pravna odločitev dognana in kakovostna. Slaba (zastarela) postopkovna pravila povzročajo, da je vsebinsko odločanje oteženo in okostenelo.

Postopek je pravičen, če so vloge prizadetih strank razdeljene in zasnovane tako, da jim omo-gočajo enake možnosti ravnanja. Enakost vlog je formalna prvina postopkovne pravičnosti. Nanaša se na:

• 
  ugotavljanje dejstev,
  
• 
  pravno razumevanje zakonov,
  
• 
  oblikovanje postopkovnih predlogov in zahtevkov,
  
• 
  prepričljivo pravno utemeljevanje.
  

Postopkovno odločanje je idealno, če ni nobenih postopkovnih ovir, zato se lahko v celoti raz-bistrijo dejanska vprašanja in se dokopljemo do najbolj pravilne pravne odločitve.

Idealni postopek je postopek filozofskih družabnikov – vse stranke so popolnoma enake, na voljo imajo vse dokaze glede ugotavljanja dejstev, pred njimi so vsa vodila (kanoni, metode) razumevanja prava, dovoljeni so vsi razlogi in protirazlogi ter dopustno je nenehno spreminja-nje odločitve, če imamo razloge, ki prejšnjo odločitev presegajo. Primeri idealnih postopkov so:

• 
  Perelmanov univerzalni avditorij,
  
• 
  Dworkinov idealni sodnik Hercules,
  
• 
  Habermasova idealna govorna situacija (vsi filozofski družabniki imajo enake možnosti, svobodo govora, ni nikakršnih privilegijev, vlada resnicoljubnost in ni prisile – v takšni situaciji je možno racionalno razpravljati in doseči soglasje).
  

Idealna govorna situacija je lahko delovna metoda posameznika, ki se je pripravljen soočiti z vsemi razlogi ZA in PROTI glede spornega (dejanskega ali pravnega) vprašanja. V praktični resničnosti so pravni postopki ujeti v pozitivnopravna pravila. Učinkovitost praktičnega prav-nega postopka zagotavlja ustanova pravnomočnosti. Praktično pravno razpravljanje je ujeto v postopkovno gospodovalnost, ker udeleženci bolj težijo k temu, da se postopek ugodno izteče, kot k iskanju resnice.

Na udejanjanje pravičnosti v zakonodajnem postopku vplivata že volilna zakonodaja in volilna geometrija. Zaradi volilnega sistema imajo lahko nekatere stranke večji vpliv v zakonodajnem telesu. Poštena pravna igra zahteva, da so vsi člani zakonodajnega telesa kakovostno in vse-stransko obveščeni in seznanjeni z zadevami, o katerih odločajo.

Praktično življenje se ne more izogniti kvorumu in ustrezni večini opredeljenih glasov. Naloga postopka je, da zahteva visok kvorum in visoko večino pri vsebinsko pomembnih zadevah.

Kakovosten postopek ne dovoljuje:

• 
  odločanja v naglici – zloraba skrajšanih in hitrih postopkov,
  
• 
  spremembe pravil ob zadevi, o kateri se potem odloči – kršenje nepristranosti postopka,
  
• 
  prehitrih in prepogostih spreminjanj pravil igre – kršenje zaupanja v postopkovno pravil-nost.
  

V pravičnem postopku vsebinsko razlogovanje ne more biti pravno vezano, zato mora biti po-slancu v zakonodajnem postopku omogočeno, da ravna v skladu s svojo vestjo in prepriča-njem, zato morajo poslanci imeti svobodni mandat (odločanje mora biti izenačeno, potekati pa mora v odprtem dialogu med enakopravnimi udeleženci).

Prototipa sodnih postopkov sta pravdni in kazenski postopek. V obeh postopkih sta stranki načeloma enakopravni.

V pravdnem postopku sta stranki prirejeni, z zahtevki prosto razpolagata in sta dolžni dokazati resničnost trditev o dejstvih, na katera opirata svoje zahtevke.

V kazenskem postopku mora tožilec navajati dejstva, na katera opira svoj kaznovalni zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist.

V obeh postopkih morata sprožilca navesti zahtevek oz. zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona.

Postopkovna pravičnost zahteva, da:

• 
  sta stranki izenačeni,
  
• 
  imata stranki enake možnosti razlogovanja,
  
• 
  je dopustno razpravljati o vseh odprtih vprašanjih,
  
• 
  sta tezi, ki ju zastopata stranki, za sodišče nevtralni.
  

Sodišče ni povsem nevtralno, ker samo zbira in izvaja dokaze ter je nosilec pravne presoje pra-vovarstvenega zahtevka (načelo iura novit curia). Pri tem ne gre za poseg v postopkovno ena-kost strank, ker imata možnosti, da o spornem dejanskem stanju ali pravnem vprašanju povesta svoja stališča.

Pravdni postopek upošteva, da gre v civilnem pravu za izravnalno pravičnost, ki zadeva 2 pri-rejeni stranki. Njun interes je, da prepričata sodišče za tezo, ki je najbolj ugodna. Stranka po-gosto pristane na rešitev, ki ima zanjo ugoden izid, četudi odstopa od njenega pogleda na živ-ljenjski primer.

Pravdni postopek je zgrajen kot spor dveh enakopravnih strank, ki soočata svoji tezi. Stranki navajata razloge za svoje dejanske in pravne trditve, odgovarjata na razloge nasprotne stranke in skušata biti čimbolj prepričljivi, da bi sodišče, da bi sodišče sprejelo njunu tezi. Sodišče nače-loma ne upošteva dejstev, ki jih ni predlagala nobena od strank (razpravno načelo), vendar ima dolžnost ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Če sodišče skuša doseči poravnavo in s tem prispeva, da se spor med strankama izravna, to ne nasprotuje načelu postopkovne nepravičnosti. Če poravnava ne uspe, naj sodišče ugotovi, katera dejstva so med strankama nesporna in katera sporna. Nadaljnji postopek naj se osredo-toči le na sporna dejstva. Če strank poravnava ne zanima, sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku. Postopkovna pravičnost narekuje, da sodišče razpravlja le o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih ter da premeri razloge in protirazloge, ki jih navajata stranki.

V kazenskem postopku imata obdolženec in tožilec načeloma položaj enakopravnih strank, vendar je pravičnost kazenskega prava drugačna od pravičnosti civilnega prava. V naravi še ta-ko humane kaznovalne pravičnosti je, da je kaznovalna in prisilna. V kazenskopravnih razmer-jih gre za hierarhična in oblastna pravna razmerja. Kazensko pravo je ambivalentno – razpeto med temeljne človekove pravice in svobodo posameznika na eni strani ter moč države, ki se odziva na nepravo, na drugi strani. Nepravo se dokaže šele v postopku, v katerem ima vsakdo pravico veljati za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. Če obdolženca ne obravnavamo kot enakopravnega procesnega subjekta, se pravnost postopka in pravnost dokazovanja porušita.

V pravni resničnosti je položaj državnega tožilca de iure in de facto boljši ter ugodnejši od po-ložaja obdolženca. Tezi strank za sodišče nista nevtralni, ker tudi sodišče zbira in izvaja doka-ze glede konkretnega primera (preiskovalno načelo). Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Enako pozorno morajo ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, in dej-stva, ki so mu v korist (načelo materialne resnice).

Cilj kazenskega postopka ni materialna resnica kot taka, ker materialne resnice ni možno po-ustvariti – njen predmet je zgodovinsko enkratno in neponovljivo dejanje, ki ga je možno le iz-kustveno prepričljivo rekonstruirati in s tem ugotoviti življenjski kontekst zadeve. Konkretni dejanski stan je del življenjskega primera, ki se je zgodil v določenem času in prostoru.

Osrednji prvini, ki utrjujeta postopkovno pravičnost kazenskega postopka, sta:

• 
  kontradiktornost postopka,
  
• 
  nepristranost sodišča.
  

Državni tožilec je kot organ državne oblasti že po naravi stvari močnejša stranka. Obdolženec je po naravi stvari šibkejša stranka, ker je sam dokazno sredstvo in je proti njemu možno upo-rabiti prisilo (npr. pripor).