Filozofija prava

7. Smeri teorije argumentacije

7.1. Uvod

Poznamo 2 vrsti razpravljanja:

• 
  dialektično razpravljanje – poteka na osnovi verjetnih mnenj, pri čemer je kriterij (ne)res-ničnosti določene postavke njena sprejemljivost oz. nesprejemljivost.
  
• 
  analitično razpravljanje – premise razpravljanja so nujne in neovrgljivo resnične, zato je tudi sklep nujen in neovrgljivo resničen.
  

Glede tega sta možni 2 skrajnosti:

• 
  trditev, ki jo postavimo, je očitna in nedvoumna – njeno očitnost in nedvoumnost lahko spozna vsakdo,
  
• 
  trditev postavimo samovoljno brez navajanja razlogov zanjo, vsilimo jo z grobo močjo brez soglasja ostalih.
  

Teorija argumentacije se ukvarja s tem, kako racionalno utemeljiti vrednostno plat prav-nega odločanja in kako v tem okviru prepričljivo oblikovati obe premisi pravnega silogizma (konkretni dejanski stan in zakonski dejanski stan). Ko to dosežemo, je možno rezultat pravne odločitve prevesti v formalnologične znake.

7.2. Od pojmovne, prek interesne in vrednostne jurisprudence

Teorija argumentacije se ukvarja s preobrazbo znotraj prava. Zanima nas pot, ki preteče od konkretnega primera do pravne odločitve.

Šola pojmovne jurisprudence je zatrjevala, da je ta pot mehanična – gre za prenos v zakonu izoblikovane vsebine na raven konkretnega primera (t.i. "subsumpcijski avtomat"). Filozofsko gledano se iz samih pojmov (= esenca) izpelje njihovo bistvo (= eksistenca, bit). Pojmovna ju-risprudenca je danes skrivno navzoča kot ideologija uporabljanja prava. To se kaže v sodniških odločitvah, ki ponavljajo zakonsko normo glede na konkretni primer, in v prenašanju odgovor-nosti na imaginarnega zakonodajalca – njegovo rešitev je treba le uporabiti v konkretnem pri-meru (zakonodajalec je edini vir prava).

Šola interesne jurisprudence opozori na pestrost interesov, ki so predmet pravnega odločanja v konkretnih primerih. Zakonodajalec in sodnik razmejujeta interese in odločata o interesnih konfliktih. Sodnik je vezan na zakon in zakonodajalčevo ovrednotenje interesov, vendar je živ-ljenjska pestrost interesov vedno bogatejša od interesov, ki jih je zajel zakonodajalec. Sodnik zato ne sledi slepo črki zakona, temveč zakonodajalec od njega pričakuje, da je interesno po-slušen glede na interese, ki so predmet pravnega varstva. Sodnik je pooblaščen dopolnjevati in popravljati pomankljive in luknjičaste pravne norme (= norme, ki ne zajamejo vseh interesov):

• 
  zapolnjevanje pravnih praznin (v njihovih primerih mora sodnik ravnati, kot bi bil sam zakonodajalec),
  
• 
  odločanje po prostem preudarku,
  
• 
  zapolnjevanje nedoločnih pojmov,
  
• 
  zapolnjevanje zakonskih opredelitev z vrednostnim nabojem,
  
• 
  odpravljanje vsebinskih nasprotij v zakonu.
  

Sodnik je pravno soustvarjalen. Je zakonodajalčev pomočnik, ki mora v celoti slediti njegovim vrednostnim sodbam. Če zakon ne nudi vrednostnega temelja, lahko sodnik subsidiarno sam vrednostno odloča – tako, kot bi ravnal zakonodajalec, če bi imel pred sabo nedoločeno števi-lo primerov iste vrste (§ 1 švicarskega civilnega zakonika).

Interesna jurisprudenca je pomenila revolucijo v uporabljanju prava, ker je opozorila na celovi-tost življenjskega primera, ki je predmet pravnega odločanja. Njena pomanjkljivost je, da inte-rese predstavlja hkrati kot cilje in vzroke pravnega urejanja. Interesi so vzrok, predmet in hkra-ti vrednostno merilo pravnega urejanja. To merilo uporabimo, ko ovrednotimo, kateri interesi naj bodo pravno urejeni (= vrednostno izhodišče zakonodajalca) in kako naj razumemo zakon, ki interese pravno vrednoti (= vrednostno izhodišče sodnika, ko zakon razlaga in uporablja), kar je napačno, ker vzrok in cilj ne moreta biti identična. Zato ločujemo med:

• 
  interesi, ki so predmet pravnega urejanja, in
  
• 
  cilji oz. vrednotami, ki jih zakonodajalec sprejema, ko interese vrednoti in pravno ureja.
  

Vrednostna jurisprudenca – vrednotenje ima pomembno vlogo v odločanju o konkretnih pri-merih. Tu sta po teoretiku Larenzu 2 možnosti – pravno odločitev opremo na:

1. 
   že opredeljeni zakonski pojem = subsumpcija,
   
2. 
   tipsko določeno merilo ravnanja (typus) = vrednostna podreditev.
   

Če pravno odločitev opremo na že opredeljeni zakonski pojem, gre za subsumpcijo – zakonska norma pojmovno dovolj določno opredeli sestavine zakonskega dejanskega stanu, da jih je možno uporabiti samo tedaj in vedno tedaj, ko vsebuje konkretni dejanski stan vse zakonske znake. Subsumpcija je vrednostno nevtralna.

Če pravno odločitev opremo na tipsko določeno merilo ravnanja (npr. dober gospodar), gre za vrednotenje, ki vedno vsebuje določen vrednostni razpon. Tipsko merilo ne navaja znakov, ampak vsebuje le vrednostno merilo. Vrednotenje je vrednostno mišljenje.

Po tem stališču je lahko pravno odločanje v konkretnih primerih vrednostno brezbarvno (če gre za subsumpcijo). To ni res – vsaka pravna odločitev je vrednostna:

• 
  ko ugotavljamo, katera konkretna dejstva so pravno relevantna glede na zakonski dejanski stan (= ločevanje pravnih vprašanj od dejanskih),
  
• 
  ko izbiramo med več možnimi rešitvami,
  
• 
  ko vsebinsko nedoločne pojme vrednostno opredeljujemo, da jih lahko uporabimo v kon-kretnem primeru.
  

Vrednotenje nam omogoči, da zakon in življenjski primer razumemo ter povežemo glede na lastnosti, v katerih se najbolj tesno ujemata.

Teorija argumentacije povzema vsa 3 stališča:

• 
  interesno jurisprudenco – interesno ozadje in interesni konflikt povesta, kateri interesi so v konkretnem primeru pravnega odločanja v igri, in poskušata najti zakonski dejanski stan, ki te interese pravno ureja;
  
• 
  pojmovno jurisprudenco oz. pravno dogmatiko, ki pravno urejene interese pojmovno raz-členjuje, povezuje in sistematizira (Pojmi brez interesov so prazni, interesi brez pojmov so slepi);
  
• 
  vrednostno jurispudenco – opozarja na merila in vrednote, ki omogočajo razumevanje normativnega glede na dejansko in dejanskega glede na normativno. Merilo, ki predstavlja tertium comparationis, pravnik aktivira glede na lastno predznanje ali ga na novo opredeli glede na konkretni primer.
  

7.3. Viehwegova topična jurisprudenca

Po II. S.V. so se pravni teoretiki začeli vračati k antični retoriki in topiki. Teoretik Viehweg je napisal delo Topika in jurisprudenca (1953). Opozoril je, da je za pravno odločanje značilen problemski pristop oz. problemsko mišljenje. Inventivnost (= iznajdljivost) je primarna, sklep sekundaren. Po Viehwegovih besedah: topika pokaže, kako najdemo premise, logika jih sprej-me in obdela (topika = skupna točka, ki rabi za razlago dane teme). Pravna odločitev je možna šele, ko konkretni stan pripravimo glede na pozitivno pravo in pozitivno pravo pripravimo glede na konkretni stan.

Topika je tehnika problemskega mišljenja, ki ponuja vidike, kako naj rešimo problem – ponuja oporna mesta. Topos (množina: topoi) je bil v antični retoriki pojem ali vidik, primeren za ob-ravnavanje neke teme. Ti vidiki so pomembni tudi v pravu – gre za:

• 
  splošno uporabna stališča,
  
• 
  splošno sprejeta skupna mesta, ter
  
• 
  vidike, uveljavljene v določeni stroki.
  

Topika te vidike zbira in jih povezuje v kataloge. Katalogi niso sklenjeni, ker se vedno lahko pojavi kakšen nov vidik, zato ne omogočajo mehaničnega deduktivnega sklepanja. Vidiki so le navodila in pomoč pri orientaciji, kako naj probleme obravnavamo. Dober primer pravnih vidi-kov so npr. latinski pravni reki.

Ena izmed nalog topične jurisprudence je razčlenjevanje in sistematiziranje pravnih vidikov.

Viehwegovo mnenje je, da pravno odločanje izhaja iz problema, ki ga je treba osvetljevati z argumenti ZA in PROTI, te argumente je treba obravnavati, povezovati in vrednotiti, pri čemer posamezni vidiki obravnavanja niso vnaprej pomensko določeni. Vidiki vplivajo na rešitev pro-blema, vendar tudi problem sam določa pomen vidikov.

Uporabo posameznih vidikov stabilizira ustaljena sodna praksa in argument pravnega prece-densa. Teoretik Struck je sistematiziral 64 najbolj pomembnih vidikov obravnavanja – to so: klasični pravni argumenti, razlagalne metode, latinske pravne maksime, argumenti pravnih stan-dardov, itd.

Pravno razpravljanje je razpeto med življenjski primer in pozitivno pravo. Primer je treba pro-blemsko osvetliti in odločitev opreti na splošno sprejeto in od problema soodvisno skupno me-sto, vidik ali načelo (= topos). Od tu naprej sta 2 poti:

1. 
   vprašanje, kakšen pomen naj pravna odločitev ima – opreti se je treba na vrednostni temelj,
   
2. 
   vprašanje, kakšen naj bo postopek, ki določa pogoje, merila in pravila racionalnega pravne-ga argumentiranja – racionalnost je odvisna tudi od postopka.
   

7.4. Perelmanova nova retorika

Teoretik Perelman: pravno odločanje se osredotoča na izbor premis, ki morajo biti utemeljene in sprejemljive. Naloga pravne logike je, da premise vsebinsko napolni in utemelji, da je pravna odločitev sprejemljiva za avditorij (= pravne naslovnike, "občinstvo"), ki mu je namenjena.

Odločitev je sprejemljiva, ko je pravična, v skladu s splošnim interesom in razumna. Argu-menti, na katerih temelji, morajo biti dovolj intenzivni, da prepričajo avditorij, na katerega se obračajo.

Filozofsko razpravljanje je namenjeno univerzalnemu avditoriju (= vsem razumnim ljudem v času in prostoru).

Pravno razpravljanje je namenjeno partikularnemu avditoriju (= ljudem v določenem času in prostoru, ki pripadajo določeni kulturi, ideologiji, vrednostnemu sistemu, državi itd.), ki terja prilagoditev argumentacije. Odločanje je družbeno pogojeno, vezano na veljavni vrednostni si-stem in podrejeno razumnosti, je rezultat zgodovinskega razvoja, izročil in kulture v določeni skupnosti. Pravo je hkrati akt oblasti ter delo razuma in prepričevanja. Prepričevanje mora biti v skladu z vladajočo ideologijo – dobra odločitev se sklada z uradnim vrednostnim sistemom. Oblastni del pravne odločitve mora vsebinsko temeljiti na legitimnosti zakonodajnih, izvršilnih in sodnih organov. Legitimnost temelji na tradiciji, religiji, ideologijah in političnih filozofijah. Oblast, ki daje nerazumne odločitve, učinkuje kot vsiljena in izgubi avtoriteto – ljudje se je bo-jijo, vendar je ne spoštujejo.

Partikularni avditorij je občinstvo, na katerega se pravnik obrača – je kulturno in zgodovinsko pogojen. Avditorij določeno odločitev sprejme, ker ga tako prepričamo – takšna odločitev je učinkovita, zato ni nujna, da je pravilna. Občinstvo vseh razumnih ljudi (= univerzalni avditorij) zahteva bolj prepričljivo odločitev, ki mora temeljiti na splošno veljavnih argumentih. Univer-zalni avditorij nam nudi oporo, da kritično ovrednotimo odločanje pred partikularnim avditori-jem. Univerzalni avditorij je občinstvo filozofskih družabnikov, ki se ne morejo dokopati do končnih odgovorov, ker v filozofiji ni dokončne resnice. V pravu imamo nasprotno institut pravnomočnosti, zato se mora odločanje o praktičnih vprašanjih pred partikularnim avditorijem izteči v dokončno rešitev.

Podobna Perelmanovemu pojmu univerzalnega avditorija je Habermasova idealna govorna si-tuacija, v kateri imajo filozofski družabniki enake možnosti, svobodo govora, nimajo nikakrš-nih privilegijev, vlada resnicoljubnost in ni prisile. Gre za namišljeno situacijo, v kateri je mož-no racionalno razpravljati in doseči soglasje.

Pomanjkljivost Perelmanove teorije je v tem, da noben avditorij ne more biti v celoti univerza-len, ker je odvisen od vrednostnega sistema v določenem kulturno-civilizacijskem sistemu. Zato je tudi univerzalni avditorij v bistvu partikularni avditorij.

Perelman je teoretično obdelal tudi argumente (delo Razprava o argumentaciji), ki jih navaja-mo za ali proti posamezni tezi. Argumentativne sheme se delijo na:

• 
  postopke povezovanja – dokazujejo, da so elementi, ki jih imamo za različne, podobni:
  

• 
  kvazilogični argumenti (spominjajo na logične in matematične strukture),
  
• 
  argumenti, ki temeljijo na strukturi resničnosti,
  
• 
  argumenti, ki utemeljujejo strukturo resničnosti.
  

• 
  postopke razločevanja – dokazujejo, da so elementi, ki jih imamo za podobne, različni. Z njimi razdružujemo in ločujemo elemente, ki tvorijo celoto.
  

7.5. Alexyjeva teorija racionalnega pravnega razpravljanja

Teoretik Alexy izhaja iz splošnega racionalnega razpravljanja. Na njem temelji pravno razprav-ljanje, ki je le njegov posebni primer. Pravno razpravljanje je potrebno, ker splošno ne more zadovoljivo reševati pravnih vprašanj. Vendar splošno razpravljanje ni izrinje-no iz pravnega – v pravu lahko uporabljamo splošne praktične argumente.

Pravno razpravljanje je (pogosto) prisilno in (skoraj vedno) omejeno. Omejujejo ga vezanost na zakone, precedense, pravno dogmatiko in procesna pravila. Pravno razpravljanje teži k pra-vilnosti in se odvija glede na predpostavke splošnega razpravljanja, vendar je ujeto v postopek, zato neposredni udeleženci težijo k ugodnemu izidu postopka in ne k iskanju resnice.

Cilj pravnega razpravljanja je utemeljitev ali opravičilo pravne odločitve. Alexy razlikuje 2 vrsti utemeljevanja:

1. 
   interno ali notranje utemeljevanje – sodba logično sledi iz obeh premis,
   
2. 
   eksterno ali zunanje utemeljevanje – predmet utemeljitve je resničnost, pravilnost ali spre-jemljivost samih premis. Alexy razlikuje 6 skupin pravil:
   
   1. 
      razlaga,
      
   2. 
      dogmatično argumentiranje,
      
   3. 
      uporabljanje precedensov,
      
   4. 
      splošno praktično razlogovanje,
      
   5. 
      empirično argumentiranje,
      
   6. 
      posebni pravne argumente.
      

Alexyjeva teorija je postopkovna teorija. Temelji na predpostavki, da je normativna izjava pravilna, če je rezultat določenega postopka, ki ga označuje racionalno razpravljanje. To po-meni, da sam postopek zagotavlja vsebinsko pravilnost odločitve – šibko mesto teorije. Po Alexyju je odločitev vsebinsko nepopolna, ker ne more nikoli temeljiti na dovolj zanesljivih premisah. Pomembno je ravnanje v skladu z racionalnimi postopkovnimi pravili.

Udeleženci razpravljanje imajo sposobnost razločevati med dobrimi in slabimi argumenti. Kaj je dober argument, lahko preverimo šele v postopku racionalnega razpravljanja. Racionalni pravni postopek je hkrati:

• 
  subjektiven – kolikor ga pogojujejo lastnosti udeležencev razpravljanja,
  
• 
  objektiven – kolikor gre za racionalno preverjanje argumentov.
  

7.6. Aarnijev pravnocivilizacijski racionalizem

Teoretik Aarnio je za izhodišče vzel Habermasov racionalistični pristop. Ta razlikuje med 2 teoretičnima svetovoma družbe:

1. 
   sistem,
   
2. 
   življenjski svet (world of life).
   

Sistem je objektivna in sistematična resničnost v zunanjih razmerjih med člani družbe. V njem gospoduje instrumentalno-tehnična racionalnost, ki jo opredeljujejo tehnološki cilji (npr. eko-nomsko dejavnost obvladujeta denar in moč, birokratsko sestavo moč in pravo).

Življenjski svet je svet, ki sloni na medsebojnem občevanju oz. komuniciranju članov. Cilj vseh dejavnosti je, da se ljudje razumejo. Življenjski svet je medčloveška celota. V njem vlada obče-valna racionalnost, ki se opira na argumentacijo in prepričevanje. Največji ideal življenjskega sveta je idealna govorna situacija, kjer se ljudje v celoti in popolnoma razumejo, če ravnajo v skladu s pravili racionalnega razpravljanja.

Sistem (= instrumentalna racionalnost) v sodobnem življenju vedno bolj prodira v življenjski svet (npr. denar in moč počasi začenjata obvladovati vsa področja družbenega življenja). Posa-meznikovo življenje postaja vedno bolj birokratsko, ekonomsko obarvano in tehnološko.

Pravo je del sistema in del življenjskega sveta:

1. 
   del sistema – pravne norme so sredstvo, s katerimi dosegamo določene vnaprej dane, raci-onalno in tehnološko opredeljene cilje. Temeljijo le na formalni veljavnosti (Kelsen: norma je legitimna, če in samo če je sprejeta v skladu z veljavnim postopkom). Formalna veljav-nost bi zadoščala, če bi bil sistem ločen od življenjskega sveta.
   

Pravo je formalno sredstvo, s katerim predvidljivo organiziramo družbeno življenje.

2. 
   del življenjskega sveta – pravne norme morajo biti tudi legitimne, t.j. sloneti morajo na družbeno sprejetih racionalnih vrednotah.
   

Legitimnost prava (= legitimnost pravne razlage in pravne odločitve) je odvisna od jezi-kovnega občevanja in medsebojnega razumevanja.

Pravni red je red moči, zato potrebujemo moč, ko pravo uporabljamo.

Ljudje ne bodo zaupali sodniku, ki bo slepo sledil črki zakona in tako ravnal v nasprotju z ve-činsko sprejetim vrednostnim sistemom.

Racionalna sprejemljivost odločitve je točka, v kateri se sistem in življenjski svet srečata.

Kdaj je pravna odločitev racionalno sprejemljiva? Racionalna sprejemljivost se navezuje na:

3. 
   prvine racionalnega pravnega razpravljanja, in
   
4. 
   vrednostni sistem, ki mu mora pravna odločitev ustrezati.
   

Aarnijeva merila legitimnosti odločitve:

1. 
   obe strani imata skupen jezik, ki ima isti pomenski sistem;
   
2. 
   postopek utemeljevanja mora ustrezati merilom racionalnega pravnega razpravljanja;
   
3. 
   postopek razlage se odvija v skladu z ustaljenimi pravili pravne razlage;
   
4. 
   razlagalec se mora opirati na obvezni (avtoritativni) pravni vir, razlaga je v skladu s hie-rarhično lestvico pravnih virov;
   
5. 
   treba je upoštevati družbena dejstva in vrednote.
   

Prvine racionalnega pravnega razpravljanja se delijo v 2 skupini:

• 
  temeljna načela in pravila argumentativne racionalnosti (npr. prepoved prisile, odsotnost tabujev, načelo audiatur et altera pars) – ključni načeli sta:
  

• 
  načelo splošnosti – vsako vrednostno sodbo je možno razširiti na primere, ki se bi-stveno ujemajo z obravnavanim, sicer je ni možno izreči;
  
• 
  načelo koherentnosti – vsako trditev je treba preveriti z argumenti ZA in PROTI.
  

• 
  pravila, ki povedo, pri kom je breme utemeljevanja:
  

• 
  procesna pravila – ni možno odstopiti od sprejetega stališča brez novih tehtnejših argumentov;
  
• 
  materialna pravila – nanašajo se na vsebinsko plat odločitve (npr. utemeljiti je treba vsak odstop od načela, da se podobni primeri obravnavajo podobno).
  

Pravila racionalnega pravnega razpravljanja ne izključujejo vrednotenja. Tu se postavlja vpraša-nje, kateremu avditoriju naj odločitev vrednostno ustreza. Aarnio: gre za idealni posebni avdi-torij = vsi diskusijski družabniki, ki lahko o stvari racionalno odločajo. Avditorij je:

• 
  idealen – v njem so le razumni subjekti (medtem ko so v konkretnem avditoriju neizogib-no tudi nerazumni subjekti, ki ne ravnajo v skladu s pravili racionalnega razpravljanja),
  
• 
  poseben – vrednostni sistem v njem je odvisen od življenjskega sveta, ki mu pripadamo.
  

Takšni diskusijski družabniki lahko dosežejo racionalni konsenz in pridejo do pravne razlage, ki jo podpira večina razumno razpravljajoče pravne skupnosti. Pri tem je treba:

• 
  odločati v obstoječem zakonskem okviru,
  
• 
  ravnati v skladu s pravili racionalnega razpravljanja,
  
• 
  podrediti odločitev vrednostnemu zakoniku (= obstoječim družbenim vrednotam).
  

Če so te predpostavke uresničene, odločitev ustreza pravni varnosti.

"Pravo je državljan dveh svetov" (= sistema in življenjskega sveta).

7.7. Namesto sklepa

Pri pravnem odločanju v konkretnih primerih so vnaprej dani le:

• 
  življenjski primeri,
  
• 
  formalni pravni viri,
  
• 
  uveljavljene pravne vrednote.
  

Teorija argumentacije išče povezave in razmerja med temi sestavinami. Ta dobijo pomen šele, ko jih ovrednotimo. Predmet teorije argumentacije so tudi vrste argumentov, njihove značilno-sti, razmerja med njimi in postopek njihove uporabe, ko pravno odločitev utemeljujemo.

Prispevek teorije argumentacije je, da se zaveda celovitosti pravnega odločanja.

Utemeljitev pravne odločitve je sestavina njene pravnosti. Utemeljitev rezultata pravne odločit-ve je minimalno poroštvo njene kakovosti.

Zagotovljeni morajo biti splošno uveljavljani pogoji razumnega pravnega dialoga:

• 
  udeleženci morajo imeti enake pravne možnosti,
  
• 
  dopustni so vsi pravni argumenti,
  
• 
  do vseh argumentov je treba v dialogu zavzeti stališče,
  
• 
  treba je ravnati v skladu z ustaljeno prakso, razen če obstajajo tehtni razlog za odstop od nje.
  

Glavno vprašanje teorije argumentacije je: kdaj se zakonski in konkretni dejanski stan uje-mata ter je možno izpeljati pravno posledico? Avtor pravne odločitve (npr. sodnik) mora najti razloge in odločitev utemeljiti tako, da jo naslovljenci (avditorij) pravnega vira sprejmejo kot pravno utemeljeno in pravično v mejah pravnega reda.

Pravna odločitev je produktivno dejanje, ki pojasnjuje vprašanja:

• 
  kako smo oblikovali zakonski dejanski stan?
  
• 
  kako smo oblikovali konkretni dejanski stan?
  
• 
  zakaj smo povezali zakonski in konkretni dejanski stan?
  

Pravna odločitev je človekovo odgovorno dejanje, ki ustvarja pravo.

III. Pravičnost in pravo
1. Jezik pravičnosti

Pravičnost je v pogovornem jeziku lastnost ali značilnost pravičnega človeka.

Pravičen je, kdor pri presojanju ali vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli.

Pravni terminološki slovar:

• 
  pravično je tisto, kar je v skladu z resnico, dejstvi, s priznanimi moralnimi in pravnimi načeli ter pravili;
  
• 
  pravičnost je zavestno prizadevanje priznati vsakomur, kar mu gre po moralnih in prav-nih načelih.
  

Že rimsko pravo je v pravnih rekih upoštevalo pravičnost – najbolj znani so:

• 
  pravičnost je izhodišče prava – Aequum et bonum est lex legum (= Pravičnost je zakon vseh zakonov).
  
• 
  splošni obrazec pravičnosti – Suum cuique (= Vsakomur svoje). Iuris praecepta sunt haec (= Pravna načela so):
  

• 
  honeste vivere (= pošteno živeti),
  
• 
  alterum non laedere (= drugega ne prizadeti),
  
• 
  suum cuique tribuere (= vsakomur priznati, kar mu pripada).
  

• 
  merila pravičnosti – npr.:
  

• 
  Qui habet commoda, ferre debet onera (= Kdor ima koristi, mora nositi tudi bre-mena),
  
• 
  Qui non laborat, nec manducet (= Kdor ne dela, naj ne je).
  

• 
  pravičnost je merilo za razlago zakona:
  

• 
  Pravičnost ima prednost pred strogostjo.
  
• 
  Pravičnost sledi zakonu.
  
• 
  Sodnik mora vedno gledati na pravičnost.
  

• 
  pravičnost kot enakost = formalna pravičnost – Lex non distinguit (= Zakon ne razli-kuje).
  
• 
  krhkost in antinomičnost prava oz. pravičnosti:
  

• 
  Fiat iustitia et pereat mundus (= Naj se uresniči pravičnost in propade svet [prof. Pavčnik mundus prevaja kot prevzetna posvetnost]);
  
• 
  Summa ius summa iniuria (= Najvišje pravo, najvišja krivica).
  

Pravna razmerja so razmerja med pravnimi subjekti, ki imajo drug proti drugemu pravice, dolž-nosti in dolžnostna upravičenja – za temi pravnimi naslovi se skriva razdelitev ali izravnavanje dobrin in bremen med pravnimi subjekti. Od merila pravičnosti je odvisno, kako so dobrine in bremena razdeljena in izravnana. Dejanska porazdelitev pravnih dobrin izraža razmerja druž-bene moči in družbenih (ne)enakosti ter je vedno podoba družbe in njene pravne pravičnosti.

(Ne)razumnost in (ne)smiselnost [(ne)smotrnost] določenega ravnanja ne zadoščata za (ne)pra-vičnost, če ravnanja ne spremlja ustrezna porazdelitev dobrin in bremen. Pravičnost je pove-zana z resnicoljubnostjo tedaj, kadar je treba najprej ugotoviti dejansko stanje in se nato odlo-čiti, kako naj bodo dobrine in bremena razdeljene in (ali) izravnane.

Tudi strokovna raba besede pravičnost je neizostrena. Tega se moramo zavedati, da prepre-čimo samovoljo ali nezavedno poljubnost. Najbolj odprta ostajajo merila pravičnosti.

Pravičnost je tesno povezana s pravnimi in moralnimi načeli.