Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(15. 3. 2010).

531 V kontekstu objav videov s slavnimi filozofi na spletišču YouTube je simptomatičen video z Nietzschejem (, 15. 3. 2010), ob katerem se odpro vprašanja avtentičnosti; očitno je, da za fotorealistično animirano podobo na tej ločljivosti in s toliko motnjami v času filma Avatar (James Cameron, 2009) ali pa projekta V Brecknock brž, življenje je ne niti! (Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič, 2006; 15. 3. 2010) - ki dokazuje, da je z nekaj splošno dosegljivega tehničnega znanja in spretnosti ta tehnologija dosegljiva vsakemu uporabniku Spleta – ni potrebno niti veliko truda.

532 Izvzeti je treba seveda nekritično utopične poglede na nove informacijske tehnologije, ki so posledica historične bližine.

533 Prim. Richard Terdiman: Present Past: Modernity and the Memory Crisis (1993).

534 Novi historizem kot metodološko gibanje v literarni vedi temelji na takšni »krizi« zgodovine, obenem pa se zgodovinski perspektivi ne odreče.

535 Besedilo je dosegljivo tudi na spletišču skupine; (20. 3. 2010).

536 FIR je poseben dokument, ki je, v obliki, obravnavani v eseju, v rabi predvsem v Indiji in Pakistanu; (21. 3. 2010).

537 Aust v svojem pregledu teorij realizma dodaja, da je najperspektivnejša raziskovalna smer teorija Hansa Vilmarja Gepperta, ki bo predstavljena v nadaljevanju (Aust 52).

538 (4. 3. 2010)

539 Beseda »Romance« se ne nanaša zgolj na romantiko ampak tudi na romanco kot angleški termin za tip romana v nasprotju z »novel«.

540 Vse kurzive A. V.

541 V predgovoru k prvi izdaji romana Martin Chuzzlewit (1944) Dickens podrobneje opiše dinamični princip prepoznavanja in neprepoznavanja: »But, although Mr Pecksniff will by no means concede to me, that Mr Pecksniff is natural; I am consoled by finding him keenly susceptible of the truthfulness of Mrs Gamp. And though Mrs Gamp considers her own portrait to be quite unlike, and altogether out of drawing, she recompenses me for the severity of her criticism on that failure, by awarding unbounded praise to the picture of Mrs Prig« (Charles Dickens 76-7). Nihče torej ne prepozna samega sebe, prepozna pa vse druge, ob tem pa se ustvarja nekakšna dinamična podlaga oprijemljivosti Dickensovih literarnih resnic. Ena od možnih filozofskih razdelav te dinamike bi lahko bila fenomenologija dveh eksistencialnih načinov, jaza in drugega, kot jo razloži Mihail Bahtin v svoji zgodnji razpravi Avtor in junak v estetski dejavnosti (1920-24, neobj.); Bahtin v njej s pomočjo fenomenološke deskripcije razvija razlike med človekovim samodoživljanjem – jaz-za-sebe – in njegovim doživljanjem drugega (Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin).

542 2. del: Scenes, Chapter XXV – A Visit to Newgate.

543 Morris sprejme in deloma preoblikuje pojem »intersubjective or communicative reason« Jürgena Habermasa (ki se navezuje na filozofijo Donalda Davidsona), ki pa ga literaturi Habermas ne prizna, ker na bi šlo za govorna dejanja brez ilokucijske sile. Morris se sklicuje na Christopherja Norrisa, ki dokazuje pomen metaforike v znanosti, omenjen pa je tudi pojem miselnega eksperimenta (Morris 150-6). Povedano seveda kaže v smer pragmaticistične filozofije Charlesa Sandersa Peircea.

544 V enem segmentu sodobne humanistike in družbenih ved se vodno bolj uveljavlja pojem »prekernega« (nem. prekär), ki dodaja pomenski odtenek pasivnega. Random House Webster's Dictionary: »pre-car-i-ous […] 1. dependent on circumstances beyond one's control; uncertain […] 2. dangerous because insecure or unsteady. 3. based upon insufficient evidence. 4. dependent on the will of another. [1640-50; < L precarius. See PRAYER 1]«. Etimološko torej pomeni izraz »izmoljen« oz. »izmoledovan«. Povezuje s s pojmom izrednih razmer (predvsem v juridičnem pomenu), ki jih ustvarja sodobni kapitalizem, da ohranja kontrolo nad telesi in zavestjo oseb in družb. Pasivnost koncepta krize v izrazu prekernost je realizmu v metodološko-ideološkem smislu tuja, na kar – npr. kot simptom – kaže v kontekstu raziskovanja realizma nemogoča ugotovitev pisca spremne besede k slovenskemu prevodu Agambenovega dela Homo Sacer, da je Dickensov roman Our Mutual Friend (Naš skupni prijatelj, 1864-65) »pogrošna literatura« (Agamben 231).

545 Podčrtal A. V.

546 SSKJ ta pomenski odtenek pripisuje ekonomskemu strokovnemu izrazu.

547 Najbrž predvsem v njegovih t. i. zgodnjih delih.

548 Avtorjev navedek iz romana Benita Peréz Galdós: Fortunata y Jacinta (1887).

549 Jelka Krnev-Štrajn v svoji knjigi o alegoriji razpravlja mdr. o slavni sliki Gustavea Courbeta Slikarjev atelje. Realna alegorija, ki določa fazo sedmih let mojega umetniškega in moralnega življenja (L'Atelier du peintre, allégorie réelle déterminant une phase de sept années de ma vie artistique et morale, 1954-55), vendar pa potencialne bistvene povezave med alegorijo in literarnim realizmom 19. stoletja sklicujoč se na Braca Rotarja zavrne (Krnev-Štrajn 185).

550 Peirce je najprej uporabljal izraz pragmatizem, vendar pa se je po širši uveljavitvi pojma po predavanju Williama Jamesa (mdr. o Peirceu) leta 1898 pred Philosophical Union na Kalifornijski univerzi (Hookway), odločil za »pragmaticizem«, da bi se ločil od ostalih pragmatistov (Burch). Prim. besedilo What Pragmatism Is (Kaj je pragmatizem, The Monist 15(april 1905): 164-81) (Peirce, Izbrani spisi 109-12). Geppert razvije v veliki meri izviren literarnovedno metodološki model na podlagi Peirceovega pragmaticizma in semiotike – tudi semeiotike (Burch; Atkin) – ter se odloči za sinonimno rabo izrazov pragmatičen, pragmatističen in pragmaticističen – v skrajšani obliki »pragmatisch« (Geppert, RW [=Der realistische Weg] 23); to se sklada s splošnimi smernicami raziskovanja Peirceove filozofije, obenem pa je važno upoštevati, da Geppertova metoda temelji zgolj na Peirceovi različici pragmaticizma, kar upravičujejo tudi sodobne raziskave pragmatistične filozofije, ki ugotavljajo samosvojost Peirceove misli (Atkin).

551 Izraz semiologija je izvorno povezan predvsem s francoskimi avtorji, uporabljala sta ga npr. de Saussure in Roland Barthes, vendar pa se danes izraza semiotika in semiologija večinoma uporabljata sinonimno (Peirce, Izbrani spisi 155).

552 Med Peirceovi viri so Aristotel, stoiška teorija, Avguštin, osrednji srednjeveški teoretik znaka Roger Bacon (Meier-Oesler), Locke ter filozofija sholastičnega realizma, predvsem Duns Scott.

553 Peirceovo semiotiko in strukturalizem je povezoval Umberto Eco.

554 Kot psihična entiteta je znak razcepljen na označevalca (v primeru jezikovnega znaka mentalno-slušno podobo) in označenca (koncept), odnos med obema pa se sklada z arbitrarno-konvencionalnim odnosom (Virk, Moderne metode literarne vede 19-21).

555 »… kar pomeni, da so njeni trije členi med seboj povezani na način, ki ne vsebuje nobenega kompleksa diadnih relacij« (Peirce, Izbrani spisi 11). Znak je triadna enotnost funkcije (Geppert, RW 41).

556 Tudi: znak, temelj (Peirce, Izbrani spisi 10), medij, sredstvo (Mittel) (Geppert, RW 41); sign, representamen, representation, ground, signifying element of the sign. Atkin predlaga »sign-vehicle«.

557 Gre za Peirceovo označbo, o kateri več v nadaljevanju.

558 To seveda velja zgolj za simbolične znake, ki se interpretirajo iz langue podobne kode, lahko pa bi interpretant nastajal tudi kako drugače, prek modela ikone (icon, likeness) ali indeksa (index); prim. Peirceovo zgodnjo razlago iz 1867-8 (Atkin).

559 Geppert uporablja to formulacijo za interpretanta.

560 CP=Collected Papers of Charles Sanders Peirce, 8 volumes, vols. 1-6, ur. Charles Hartshorne & Paul Weiss, vols. 7-8, ur. Arthur W. Burks. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1931-1958. Gre za največkrat citirano izdajo, ki pa se je pokazala kot problematična. Danes je merodajna še nedokončana kronološka izdaja (obsegala naj bi 30 zvezkov), ta uredniški pristop pa je posledica spreminjanja in razvoja Peirceove misli v izrazito slabih institucionalnih pogojih (Burch): The Writings of Charles S. Peirce: a Chronological Edition. 6 vols. to date. Vol. 1, ur. Max Fisch et at., vol. 2, ur. Edward C. Moore et al., vols. 3-5, ur. Christian Kloesel et al., vol. 6, ur. The Peirce Edition Project. Bloomington: Indiana University Press, 1980-2000.

561 Prim. prevod v Jacques Derrida: Izbrani spisi. Ljubljana: ŠOU, 1994. V slovenščini se pojavlja tudi prevod »razloka«.

562 Gre za element zgodnje razlage znaka (1867-8), ki ga je Peirce v striktno neskončni obliki pravzaprav razumel kot problem (Atkin) in ki je podoben Derridajevi izgubi temelja. Za Peircea je bistvena progresivna »realistova« (seveda Peirce cilja na srednjeveški termin) kontinuiranost semioze, ki jo zanima »true representation«, ne pa »bloße[…] Funktionieren des Zeichen«, »zgolj« delovanje znaka (Geppert, RW 13).

563 Pravzaprav pride do poglobljene povezave med semiotiko in teorijo »raziskovanja« po letu 1902 ter v zadnji, tretji razlagi semiotike iz let 1906-1910 (Atkin).

564 Nem. Verhaltensgewohnheit.

565 Prim. Lukácsovo stališče do Benjaminove teorije žaloigre.

566 Peirce kot logik in matematik ter aktiven znanstvenik naravoslovec ni razvijal teorij umetnosti in družbe onkraj logike (in ekonomike) znanosti. Zato ne govori neposredno o krizi, ampak, kot v gornji dikciji, z jezikom, ki možnosti spoznanja odpira. Geppert prevede Peirceov pragmaticizem v jezik realistične literature, za katero pa so krizne podobe značilne.

567 To ustreza Kantovi »transcendentalni enotnosti apercepcije« (transzendentalen Einheit der Apperzeption), ne vključuje pa »transcendentalnega subjekta« (prim. Kritika čistega uma). Pogoj možnosti ne obstaja apriorno, ampak prek »kvazirekurzivnega postopka« (quasi-rekursiven Verfahren). Geppert kot temejno spodbudo k povezovanju oblik pragmaticizma 19. stoletja – na prehodu med Kantovo filozofijo in Peirceovo – z realističnim literarnim tokom navede poglavje Von Kant zu Peirce: Die semiotische Transformation der transzendentalen Logik iz knjige, njen avtor je Karl-Otto Apel, Transformationen der Philosophie (Geppert, RW 40, 11). Podobno empirično preoblikovano kantovsko stališče uporabi npr. Bahtin za svojo teorijo kronotopa (Bahtin, Teorija romana 220).

568 Immediate interpretant, Max Bense in Elisabeth Walter predlagata »direkter Interpretant«. Geppert predlaga »zeichen-unmittelbares Interpretans« kot skozi sam medij določeni interpretant (Geppert, RW 43).

569 Dynamic(al) Interpretant, torej dinamični interpretant. Geppert je privzel formulacijo »aktualer Interpretant«, najbrž zato da bi v razliki do dinamičnega objekta omogočil večjo preglednost besedila (Geppert, RW 44). Peirce tega interpretanta tudi sam povezuje s pojmom »actual«

570 Ultimate, final interpretant.

571 V heglovskem smislu preseganja in zamenjave skozi ukinitev: »Es [dinamični objekt] ist so beschrieben, daß das finale Interpretans das dynamische objekt theoretisch ganz durchsichtig und praktisch ganz beherrschbar werden ließe, daß es dieses also im Hegelschen Sinne 'aufheben' würde« (Geppert, RW 49).

572 Pojem Karla-Otta Apla.

573 Med klasike pragmatizma sodita še William James in John Dewey.

574 »Preudarite, katere učinke, katerih praktično relevantnost si je mogoče zamisliti, pripisujemo objektu našega pojma. Tedaj je naš pojem teh učinkov celota našega pojma objekta« (Peirce, Izbrani spisi 96, 129).

575 »[…] splošna pogojna propozicija o prihodnosti […] ki je oblikovana tako, da bo dejansko vplivala na človeško ravnanje« (Peirce, Izbrani spisi 124, 146).

576 Filozofski pragmaticizem cilja na normativno in ne utilitaristično, na skupnost in ne na egoistični uspeh, na pričakovano prihodnost in ne aktualno-faktično; gre pravzaprav za nasprotje vulgarnega pojma pragmatičnega delovanja (Geppert, RW 31-2, 579). Celo njegova teorija evolucije temelji na mehanizmu »agapeizma« oz. »nurturing love«, ne pa npr. naravni selekciji kot pri darwinizmu (Burch). Kot edini med klasiki pragmatizma razume pragmatično maksimo kot logični princip (Hookway).

577 Pri Benjaminu seveda v specifični kombinaciji s krščanstvom.

578 (Peirce, Izbrani spisi 156).

579 Tudi Bahtinova misel je – sicer materialistično – monistična (Bahtin Marksizam i filozofija jezika 45). Peirceov »sinehizem« kot enovita povezanost vsega ustreza Sternovi ugotovitvi, kakšna je predstava o dejanskosti, ki jo realizem predpostavlja (Burch).

580 Za Peircea je samokontrola bistvena za povezavo logike in etike (Geppert, RW 32).

581 Narativna progresivnost Foucaultove metode je na dlani:

»Jacques-Allain Miller: Znova iščeš vir, tokrat je krivec Tertulijan …

Michel Foucault: To počnem za hec.

J.-A. M.: Seveda, rekel boš: to je bolj kompleksno, obstaja več heterogenih ravni, gibanj navzgor in navzdol. To govorim resno, to iskanje točke začetka, ta bolezen govora, ali ti …

M. F.: To govorim fiktivno, zaradi smeha, zgodbice« (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 91).

582 Sholastične avtorje Peirce kritizira, in sicer, da spregledujejo fizično učinkovitost realnih (in nerealnih) splošnosti (Peirce, Izbrani spisi 123).

583 V tej razpravi je bilo že zapisano, da Vilém Flusser dejanskost v perspektivi tehno-imaginacije postavlja v prihodnost, kar ga implicitno približuje Peirceu.

584 Pragmaticizem pri tem ne dopušča t. i. negativne teologije – Geppert ob Kellerjevem Zelenem Henriku ugotavlja, da motiv sveta, ki odseva v Bogu na zadnji pomenski stopnji pomeni splošno zavezujočost empirije in človeškega (RW 351-2, 377, 452, 635). Potencialna vzpostavitev alterativne »mračne« sistematike smisla v Hardyjevem romanu Temno srce (Jude the Obscure) presega meje Peirceovega pragmaticizma (687-8). Gorazd Kocijančič v svojih esejih morda tematizira omenjeno razliko: »Nekrščanska kultura […] nikoli ne razume in ne more razumeti specifike krščanskega kulturnega snovanja, tako kot krščanska kultura ne pozna in (kolikor ostaja krščanska) ne more poznati radikalne brez-potnosti ateizirane kulture. Med obema prizadevanjema je možno le nevidno stičišče: na nekrščanski strani zvestoba Neznanemu in spontano odkritje Poti, v krščanstvu pa zvestoba Neznanemu na Poti« (Kocijančič 36, 11). Pomenljivo je, da je osrednji pojem pri Kocijančiču »Pot«, enako kot pri Geppertu.

585 Pragmatična maksima »transformira« pojem objekta glede na učinek, to pa ustreza mislim iz poglavja Foucaultove Arheologije vednosti z naslovom Spreminjanje in transformacije – pozornost je torej posvečena večplastnim preoblikovanjem. Diskurzivno polje je pri Foucaultu seveda historizirano prek večplastne časovnosti. Več poglavij Geppertove Realistične poti vsebuje v naslovu besedo »transformacija«, preoblikovanje krizne razpršitve diskurzivnega polja v kontinuiran diskurz pa je »realistična pot« sama (Geppert, RW 176).

586 Logična napaka, ki se utelesi, se seveda kaže podobno kot Lukácsova reifikacija (Foucault, Nietzsche, Genealogy, History 150).

587 »Humanity does not gradually progress from combat to combat until it arrives at universal reciprocity, where the rule of the law finally replaces warfare; humanity installs each of its violences in a system of rules and thus proceeds from domination to domination.«

588 Navedki so vzeti tudi iz Kritike čistega uma.

589 »[…] za nekoga, ki se je učil filozofije iz Kanta [… sta] praktisch in pragmatisch med seboj oddaljena kot severni in južni pol – prvi pojem se nanaša na področje mišljenja, na katerem si um eksperimentalističnega tipa nikdar ne bo mogel zagotoviti trdnih tal pod nogami, medtem ko drugi izraža povezavo z nekim določenim človeškim smotrom. Najbolj udarna značilnost te nove teorije je bilo njeno priznavanje neločljive povezanosti racionalnega spoznanja z racionalnim smotrom in prav ta ozir je prevesil tehtnico na stran imena pragmatizem« (Peirce, Izbrani spisi 109).

590 To se sklada z rabo izraza »zunanjost« diskurza v Foucaultovi Arheologiji vednosti.

591 Bahtin govori o zaključenosti izjave, ki korespondira avtorju kot tej zaključenosti sami.

592 Peirce sholastično vprašanje reši sicer prav na pragmaticističen način.

593 Lukácsova reifikacija se nasprotno dogaja na za pragmaticizem ključni ravni blokiranja interpretacije znakov dejanskosti prek navidezne postvarjenosti in objektivnosti. Lukácsovo dojemanje krize bi lahko vodilo v pragmaticizem, vendar ni.

594 Glede Peircove predstave o kriterijih resničnosti-pravilnosti-dobrosti je ilustrativen naslednji odlomek, katerega pomen je pravzaprav zavit v tančico: »Nekoliko se obotavljam z objavo teh delitev [treh rodov indukcije]; a nemara bi bilo potrebno več let, kot jih imam še na voljo, da bi jih prikazal tako zadovoljivo, kot bi jaz hotel. Ne gre za to, da bi v njih lahko opazili pomanjkanje nejasnosti, da razlogom za njihovo vpeljavo manjka odločilnih dokazov, ali da bi imel kak določen razlog za dvom bodisi o rezultatu sklepa bodisi o pravilnosti sklepanja; gre enostavno za to, da je stopnja varnosti premajhna« (Peirce, Izbrani spisi 49).

595 Torej vidik »praktičnega« v Kantovem pomenu.

596 (Geppert, RW 21, 55)

597 S tega vidika je realizem različen tako od romantike kot od pozitivizma.

598 Termin je privzet iz sholastike in pomeni »uporabljeno logiko«, kajti Peirce trdi, da niti zaznave niso mogoče brez delovanja logike. »Logica docens« je zavestno razvita logika (The Commens Dictionary of Peirce's Terms geslo Logica utens).

599 Če realnost sovpada s samoumevnostjo, realističnost pomeni nesamoumevnost (neposrednega interpretanta itn.) (Geppert, RW 128).

600 Izraz »Bildungsroman« kot tip romana, ki se v teoriji vedno nanaša na Goethejeva Učna leta Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Lehrjahre, 1975-76) ostaja v originalu. Slovenski prevodi vzgojni, razvojni (tudi v nemščini sinonimno rabljeni »Entwicklungsroman«), Kos navaja tudi prevod »vzgojnostni« (Roman 115, 120), Virk pa predlaga »roman omike«, ne kažejo – ali pa prešibko – na povezavo med junakovo duhovno rastjo in modeli nemške idealistične filozofije. Termin »Erziehungsroman« kot razsvetljenski model romana prinaša dodatno zmedo. Nemška literarna teorija kot Antibildungsroman razume deziluzijski tip romana (kot ga razume npr. Lukács v Teoriji romana) ter ga s tem povezuje z bildungsromanom. Na genološki ravni je ob Geppertovi metodologiji treba dodati, da ni empirična, ker v tem obdobju kvantitativno prevladujeta družbenokritični »Zeitroman« in zgodovinski roman, bildungsroman pa ostaja pravzaprav izjema (Aust 86). Geppertova metoda išče teoretski aparat za opis globinske strukture realističnih del, ob tem pa eksplicitno »transformira« literarnovedne pojme, kot je tudi bildungsroman. Genološki vidik realizma – na primeru nemškega – pregledno predstavi Aust (72-106).

601 Geppert prevede običajno literarnovedno izrazje v jezik Peirceove semiotike: »Bezeichnung« (označitev, Slovenski prevod tukaj ni nedvoumen) je funkcija nanašanja znaka na objekt; »Bedeutung« (pomen) je delovanje interpretanta kot navodilo za interpretirajoče obnašanje; izraz »Sinn« (smisel) je ambivalenten, saj pomeni bodisi neposrednega interpretanta (kot prvo »konjekturale Richtung« interpretacije, bodisi je usmerjen na testiranje in potrditev kot »{Končnega/Neposrednega} interpretanta«; »Sinnkritik« deluje na neposrednem interpretantu prek aktualnega - »koncept« je neposredni interpretant, ki ga »diskurz« kot aktualni interpretant preverja. Semiotika v Geppertovem modelu (transformirajoč) ustreza naratologiji (Erzähltheorie). Dvojica »Historie« in »Narration« ustrezata nanašanju na objekt in ravni reprezentamena, materialnosti pripovednega materiala, ki nosi diskurz – na tem mestu seveda trčita triadna semiotika in strukturalizem. »Realnost« je učinkujoči dinamični objekt, ki pokriva tako empirično-historično realnost kot fiktivno realnost dinamičnih objektov (51-54).

602 Romani Gustava Flauberta (Gospa Bovary, 1856), George Eliot (ni preveden v slovenščino, 1871-72) in Theodorja Fontaneja (1894-95).

603 Čista ženska: Tess iz rodovine d'Urbervillov (1891).

604 Prim. Lukácsovo razlago Marxa (Aesthetics and Politics 32).

605 Vse povedano seveda priča o bližini Bahtinove teorije romana ter še posebej polifoničnega romana, ko avtor stopa v dialog z junaki (Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin).

606 Geppert se pri svojem razumevanju tega dela Peirceove semiotike sklicuje na »Stuttgartsko šolo«, Maxa Benseja in Elisabeth Walter (Geppert, RW 121).

607 Prim. več o tem terminu spodaj.

608 Virtuozna razlaga iz romana Effi Briest se nanaša prizor, ko nepripravljeni Effi predstavijo bodočega moža moža in se ona začne nervozno tresti: to tresenje bi lahko bil splošen simptom, vendar pa nenavadnost situacije, ki je obenem prelom v poteku romana, skrha splošnost samo. »Aber die ganze Situation, und das ist literarisch Relevante und auch stilistisch Beabsichtigte, das Verhältnis also von Effi zu Innstetten und beider zu ihrer Umwelt, genau das erhält jetzt etwas Rätselhaftes, man kann sagen: etwas qualitativ Singulares« (Geppert, RW 127).

609 Zbiranje kod realnosti opišejo mdr. Roman Jakobson, Jurij Lotman in Roland Barthes, slednji npr. v formuli »code sur code, dit le réalisme«, vendar pa it tega ne izpeljujejo posledic (Geppert, RW 126).

610 »[…realistične] Schreibweisen machen immer an den […] konventionellen Oberfläche der Dinge halt, welche er zu darstellen sucht. Deren Auflösung, Verzerrung, Distorsion und neuartige Zusammensetzung, wie sie andere Epochenstile charakterisieren, ist kein 'realistisches' Verfahren« (Geppert, RW 129). Na tem mestu se Geppert opredeli do Rolanda Barthesa in njegove razlage realizma kot iluzionizma reference prek »éffet du réel«, ki je po njegovem mnenju pravzaprav redukcija celote realističnega diskurza en sam sestavni del. »Dieser Effekt entsteht aber nur dann, wenn man eben einen einzigen singular denominativen (vgl. Peirce [CP] 8.361 u. 8.366) Objektbezug der Erzählzeichen […] isoliert. Andere Funktionen, z.B die historischen Konkretisationen, aber auch Funktionen der Reflexion, Kritik, Progression, das 'Verbrauchen' der Codes usw. heben ihn auf« (isto). Ohranjanje arhivskih entitet je pravzaprav dimenzija t. i. »naivnega realizma« (v pomenu iluzionizma) v celoti arhivskega dela.

611 Prim. več spodaj.

612 Sinznak in legiznak sta pri Peirceu poimenovana tudi token in type.

613 V nasprotju z realizmom naturalizem deluje kot sistemska semioza, kot uveljavitev grožnje kot sistema. Legiznak je vseskozi enak (Gappert, RW 133-5).

614 Primeri ikon so vzorci, diagrami, oblike. Verbalni ikonični znaki so »degenerirani«, retrosemiotično interpretirani jezikovni simboli, ker temeljijo kot del jezika na arbittrarni povezavi znaka in objekta: pridevniki, podobe, metafore … Vsak neznani znak je najprej interpretiran ikonično.

615 To se sklada z ugotovitvijo Romana Jakobsona iz klasične razprave Lingvistika in poetika (1960).

616 Geppert ugotavlja bližino kriminalke (Kriminalgeschichte) in realističnega romana – seveda, v transformirani obliki – kjer je dejanje znak za storilca, roman pa skuša pojasniti znak, ki je npr. v primeru umora, seveda skrajno problematičen. V pragmaticistični transformaciji kriminalke odgovor na to, kdo je morilec, ni dovolj, ker mora biti razlaga splošna in v tej obliki temelj prihodnje družbe, ki umore prepreči (Geppert, RW pogl. 3.4).

617 Nerazumljive zveze znanih besed (legiznakov, jezikovnih simbolov) so lahko interpretirane ikonično, kot metafore, ali pa kot indic za npr. duševno stanje konkretnega govorca.

618 Zolajev sistem zakonov, Goethejeva objektivna ideja ter hipotetično-subjektivni postulati romantikov se ravno v statičnosti razlikujejo od realističnega modela poti. Realizem navedena stališča vključuje vase kot stopnje na poti (Geppert, RW 149).

619 Geppert omenja Benjaminov pojem alegorije, vendar se – spričo pomembnosti tega koncepta v njegovi teoriji pravzaprav nepričakovano – pri tej povezavi ne zadrži.

620 O tem več ob vprašanjih poznega realizma. Osamosvojitev remskih interpretantov vsekakor ni značilnost realizma.

621 Geppert triado abdukcija, indukcija, dedukcija razume v tem zaporedju, vendar pa je treba upoštevati, da kljub temu, da bi indukcija lahko bila »drugost« (v Peirceovem izvirnem pomenu tega koncepta, vendar pa teh vprašanj tukaj ni mogoče odpreti), v resnici stoji na koncu metodologije »raziskovanja« (inquiry) kot v pomenu Peircevih poznih spisov eksperimentalno testiranje samo (Burch; Peirce, Izbrani spisi 45-65). To, da se realizem konča v procesualnosti indukcije, se pravzaprav povsem sklada z realističnim modelom, kot ga razvije Geppert. Zdi se, da ima Geppert težave z literarnozgodoviskim zaporedjem realizma in modernizma, kajti v luči peirceovske logike modernizem ne sledi realizmu, ampak je zgolj njegov sestavni del (to se Geppertu sicer ves čas kaže) (RW 228). Mogoče je komentirati, da je Geppert zavestno omejil svojo raziskavo na realizem 19. stoletja in ni upošteval npr. »realistične debate«, z namenom, da bi svojo radikalno preinterpretacijo realizma zavaroval pred nepotrebnimi posploševanji. Njegovo poglavje 3.6 Literarischer Realismus und Ästhetik der Moderne je zato najmanj prepričljivo, dokazuje le, da razlika med realizmom in modernizmom obstaja.

622 Geppert »Kriminalgeschichte« ločuje od detektivke (Detektivroman) in kriminalne pripovedi (Kriminalerzählung), od katerih prva substanicialno pojasni delo detektiva, druga pa pravzaprav uteleša anatomijo zločina na ravni diskurza (prim. pogl. 3.4).

623 »Da bi poiskal kakršnokoli zatočišče, ker me je že spreleteval mraz, sem izvlekel nov, komaj načet karton, na okvir napeto sivo površino papirja, najmanj osem čevljev široko in tej višini ustrezno široko. Na njem ni bilo videti še ničesar drugega kot začeto ospredje s po eno preperelo smreko na obeh straneh bodoče slike, ki sem jo bil pred meseci opustil in mi je že popolnoma izginila iz spomina. Da bi vsaj nekaj počel in morda svoje misli oživil, sem se lotil enega od tistih dveh dreves, ki sem ju skiciral z ogljem, zdaj pa naprej delal s trstikovim peresom, da bi videl, kaj bo iz tega.

Komaj pol ure sem risal in odel nekaj vej z enoličnimi iglami, pa sem postal strašansko raztresen in sem tjavdan črtkal nekaj, kot če bi preskušal pero. Tej čečkariji se je nenadoma pridružilo neskončno tkivo potez s peresom, ki sem ga vsak dan v brezplodnem tuhtanju razpredal dalje, kadarkoli sem se hotel lotiti dela, dokler ni ta zmešnjava črt kakor neznansko siva pajčevina prekrila večjega dela površine. Če pa si to zmedo vendarle natančneje opazoval, si odkril v njej hvale vredno skladnost in pridnost, ker je v nepretrganosti potez s peresom in zavojev, ki so znašali morda na tisoče vatlov, tvorila labirint, v katerem si mogel slediti od začetka do konca. Hkrati se je pokazala nova manira, nekakšno novo razdobje v delu; pojavili so se novi vzorci in motivi, večkrat nežni in ljubki, in če bi vso to pazljivost, smotrnost in vztrajnost, ki je bila potrebna za ta nesmiselni mozaik, uporabil za kakšno resnično pošteno delo, bi gotovo ustvaril nekaj pomembnega. Samo tu pa tam so se pokazali manjši ali večji zastoji, nekakšni vozli v blodnjakih moje raztresene, žalostne duše, skrbni način pa, kako se je pero skušalo izvleči iz zadrege, je dokazoval, kako je bila sanjarska zavest ujeta v mreži. Tako je šlo to dneve in tedne in edina sprememba, če sem bil doma, je bila v tem, da sem s čelom oprt ob okno gledal oblake, ki so se podili po nebu in spreminjali svoje oblike, medtem ko so moje misli blodile v daljavi.« (Prevod Jože Dolenc. Keller II.190-1)

624 Slovenski prevod je sicer ustrezen, vendar Geppert navaja iz prve verzije romana, slovenski prevod pa sledi drugi.

625 Prav tako gre za navedek iz prve verzije romana.

626 Geppert ugotavlja, da ob koncu prve verzije Zelenega Henrika avtorski diskurz romana preseže partikularnost junakovega propada in ohrani veljavnost, delno pa to velja tudi za drugo verzijo kot poznorealistični pojav (RW 444-68).

627 Deskriptivni način prezentacije neposrednega objekta ikonično opisuje karakteristike objekta, denominativni pa indeksikalno zahteva posvečanje pozornosti samemu objektu (Geppert, RW 82).

628 Ena temeljnih ugotovitev Peirceove semiotike.

629 En izmed slovenskih prevodov naslova je tudi Sirota iz Lowooda.

630 »[…] eine solche generative Semioze kann nur durch das gesamte Interpretans, den gesamten Diskurs des Romans bewirkt werden. Und das heißt anders gesagt, daß eine linguistische in eine narrative und diese wiederum in eine hermeneutische Lektüre übergehen müssen« (Geppert, RW 83).

631 Geppert navaja: Mihai Nadin Pragmatics in the Semiotic Frame, obj. v zborniku Pragmatik.

632 V zvezi s svojo hermenevtiko se sklicuje na Arturja C. Danta.

633 Procesualni prostor so ikonične retrosemioze menjajočih se (dicentnih) konstelacij oseb in izjav – finalna alegorična abstraktna figura poti (na metapoetični ravni) (Geppert, RW 616). Statična prostorskost je v realizmu povezana s krizo kot destruktivno rematično odprtostjo (209, 583).

634 Bahtin razume junaka kot ideologa, avtorska refleksija pa se zadržuje na ravni »podobe« junaka in jezika (Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin).

635 Geppert namiguje na pomen ikoničnega, torej vizije kriznega, zgolj remsko potencialnega in zato praviloma utopičnega.

636 Naturalizem obvladuje os legiznaka, indeksa in argumenta – indeksikalnost ga povezuje z realizmom (163).

637 V poznih delih Wilhelma Raabeja je najti podoben odnos med poznim realizmom in naturalizmom (643, 646).

638 Teorija arhiva je seveda pokazala na nehomogenost avantgard, kar omeji veljavnost Lukácsove sodbe, predvsem v luči Benjaminovih pogledov.

639 CP 5.600, 2.776, 7.220n18 (Peirce, Izbrani spisi 61). The New Elements of Mathematics. Ur. Carolyn Eisele. The Hague: Mouton Publishers, 1976. 4.37-8. Historical Perspectives on Peirce's Logic of Science. A History of Science. Ur. Carolyn Eisele. Berlin: Mouton Publishers, 1985. 2.899. V slovenščini (Peirce, Izbrani spisi 48, 60-65).

640 Izbrisan odlomek iz predavanj. V: Pragmatism as a Principle and Method of Right Thinking. The 1903 Harvard Lectures on Pragmatism. Ur. Patricia Ann Turrisi. Albany: State University of New York Press, 1997. 282-3. Geppert sicer omeni osrednji pomen logike abdukcije za pragmaticizem navajajoč CP 5.196 (Geppert, RW 183).

641 Npr. »Daß das [to, da realistična pot doseže nastavke moderne] dann aber nicht einfach sein 'Aus' bedeutet, gilt es auch zu bedenken« (67). Navedek očitno kaže na Geppertovo nelagodje ob literarnozgodovinskem zaporedju realizma in modernizma, ki mu ga analize venomer obračajo v vzvratno smer.

642 Foucault tovrstno arheološko rekonstrukcijo različnih zgodovinskosti na ravni splošne zgodovine opiše v Arheologiji vednosti (IV/5/I).

643 Ta Bahtinov pojem se nanaša na realistično in starejšo literaturo, za literarno vedo je njegov odnos do umetnostnih gibanj 20. stoletja pravzaprav problem.

644 Motiv zrcala nosi posebno težo v realističnih poetikah in teorijah – Geppert pokaže na pomensko skladnost primerov od slavnega Stendhalovega 19. poglavja Rdečega in črnega, prek različice tega motiva v Zelenem Henriku do njegove funkcije v romanu Middlemarch George Eliot (Geppert, RW 381-4, 453).

645 Geppert se navezuje na etimološki pomen izraza ἡ πορεία, starogr.: »hoja«, »potovanje«, »marš« s predpono, ki označuje odsotnost. Torej pomeni brezpotje, in brezizhodnost »Auswegslosigkeit«.

646 Aporija je včasih uporabljena tako rekoč kot sinonim za krizo in alegorijo (zanjo je glede nastanka sicer bistvena antinomičnost, povezava z različnimi gramatikami dejanskosti) (Geppert, RW 410, 467-8, 216).

647 Ob tem se ponuja tipologija realistične literature glede na tip realnosti, ki določa človekovo heteronomno subjektiviteto: materialni svet, človek in jezik. Fiziološko-fizikalni vidik realnosti kot substanca dominira v Zolajevskem tipu, torej naturalizmu in naturalističnih elementih v realizmu. Na drugi strani je lahko dominantni vidik realnosti človekova zavest in v njej dani fenomeni. Ta veja realizma se nadaljuje v modernizem, prehodno stopnjo med obema pa predstavljajo romani Henryja Jamesa (Damian Grant razlaga realizem prek tega poudarka). Npr. Dickensova, Kellerjva in Raabejeva dala bi sodila v zadnji tip realizma, lahko bi mu rekli »diskurzivni«, realnost sveta je namreč dana kot večjezičje. Ta veja realizma najde svoje nadaljevanje v postmodernistični literaturi. Pri tem je pomembno, da se realizem, modernizem in postmodernizem v zgodovinskosm pogledu v veliki meri prekrivajo. Geppertova semiotična metodologija se na ravni logike diskurza dvigne nad tovrstno duhovnozgodovinsko tipologijo in dodaja še druge možnosti tipologij realizma, ki upoštevajo npr. kreaturnega v zgodnjem novem veku (Geppert, RW 78).

648 Namig na roman Starinar (1816) Walterja Scotta.

649 Ritmičnost jazza je Adorno napadel kot politično kontraproduktivno, kar je v okvirih »debate o ekspresionizmu« pomembna tema Timmovega romana. Tudi Mihail Bahtin razume ritmičnost kot vidik igrive semiotike predvsem kot problem (Bahtin, Teorija romana 67, 73).

650 Kot retrosemioza (Geppert, RW 150, 616).

651 Tako pri Benjaminu kot pri Peirceu je tematizirano vprašanje ekonomije diskurza, ki pa ga Geppert ne odpre.

652 Mihail Bahtin podobno kot Geppert poudarja zavestno omejevanje pomena besed, seveda prek humorja: resnost je pravzaprav sinonim za laž (Bahtin, Teorija romana 162).

653