Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(3. 5. 2010)

654 V poglavju Contemporary Practical Applications of Peirce's Ideas.

655 To situacijo Geppert podrobno pretehta (Geppert, RW pogl. Aporie der Kunst und realistischer Weg: Anmerkungen zu Keller, Hegel und Balzac).

656 Prim. Jochen Brandt: Frédéric Beigbeders gesellschaftskritischer Roman 99 francs: Gemeinsamkeiten mit Michel Houellebecq bezüglich Weltsicht, Selbstverständnis als Autor und Realismus, 2007, . Wolfgang Asholt: Deux retours au réalisme ? Les récits de François Bon et les romans de Michel Houellebecq et de Frédéric Beigbeder, v: lendemains. Der zeitgenössische französische Roman (27/2002), str. 52. Beigbeder, Frédéric. “La chronique de Frédéric Beigbeder : La dure condition de romancier réaliste.” 1 Nov. 2009. (vse 17. 11. 2010).

657 Pomenljiv je npr. metafikcijski obrat iz junaka v avtorja, ki pa sam po sebi še ne zagotavlja postmodernističnosti.

658 »Morda ni bedasto, če vzamem svoj primer za splošen princip … Če sem banalen, potem sem univerzalen … Treba je bežati pred izvirnostjo, se vpreči v večne teme … Poln kufer druge stopnje … Postal sem vajenec v odkritosti … Čutim, kako je na dnu tega obupa nekakšna reka, ki teče; če bi mi uspelo, da bi ta vir privrel na dan, bi lahko napravil uslugo »tistim nekaj srečnežem«, ki so že obiskali brezno te vrste. Rad bi jih posvaril, jim vse razložil, da bi se jim ne pripetilo takšno razočaranje. To je poslanstvo, ki si ga nalagam, in pomaga mi, da jasneje vidim. Toda ni nemogoče, da reka ostane za zmeraj podzemna …« (Prev. Marko Trobevšek, 99)

659 V: Nouvel Observateur, 31. 8. 2000, str. 59f.

660 Houellebecqov junak ironično navaja Clauda Bernarda, Zolajevo metodološko referenco (75), hkrati pa se ograjuje od psihološke konkretizacije ter se zavzema za »klestenje« (15), torej nekakšno zgostitev bistvenega.

661 Ne pa možne ali nemogoče (rem) oz. pravilne ali nepravilne (argument).

662 Pravzaprav zrcalnega obrata, saj je dickensovskost primer poenostavljanja, v nasprotju s poglobljenim raziskovanjem kontekstov posameznih družbenih pojavov. Tema nastopi v kontekstu uredniškega sestanka časnika Baltimore Sun.

663 (18. 11. 2010)

664 , , , (18. 11. 2010)

665 Razprava programatično razširja komparativistiko na obseg t. i. primerjalne umetnostne vede, seveda vseskozi upoštevajoč omejitve, ki jih interdisciplinarni pristopi nujno postavljajo.

666 Intermedijskost je termin, ki ga sili slovenska politika in ekonomija, sama teorija pa mu ne daje veljave.

667 Trije deli – (zgodovinsko) izhodišče, (obstoječi) problem, (aktualistični) rezultat – seveda spominjajo na dialektiko teze, antiteze in sinteze. Razprava je s tega vidika dialektična, vendar pa se dialektično gibanje s tretjo stopnjo diskurza ne zaključi, ampak prevede v nov začetek.

668 V zvezi s tem je poskus uvedbe nove discipline, raziskav programja (software studies).

669 Metodološki prehod med teorijo diskurza in logiko pragmaticizma bi lahko ponujal metodološko priložnost za razumevanje razmerja med Spletom 2.0, ki v komunikacijo pritegne vse udeležence Interneta, ter Spletom 3.0, ki spletnim podatkom doda avtomatiziran sistem, ki ureja podatke prek sklepanja (; , , 19. 11. 2010).

670 Za knjigo se zahvaljujem mentorju na postdiplomskem magistrskem študiju primerjalne književnosti, profesorju Evaldu Korenu.

671 Formulacija »vektorji pozornosti« zbuja mnoge možnosti za razumevanje na področju novomedijske umetnosti, vendar je potrebna previdnost. Računalniška žica, tipičen element neštetih novomedijskih instalacij, je indeksikalna, ker po njej dejansko tečejo informacije. Vendar pa, če žica postane metafora nekega drugega pomena, če npr. izgubi svojo funkcionalnost, postane »degeneriran« indeks – pravzaprav indeks, razumljen kot simbol, ki degenerira na eno semiotično raven nižje v kvaziindeks, ki pa je pravzaprav ikonična podoba krize. Ker je ta podoba ikonična, je kriza, z marskističnimi besedami rečeno, fetišizirana.

672 Peirce tri sestavine sistematično poveže po letu 1902.

673 Odlomek je avtorjevo spremno besedilo razstave Jaques [dʒeɪˈkwiz], avtorji: Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič, programiranje Damir Deželjin, Matevž Grbec, Marko Ilić, Igor Lautar, Samo Mahnič, Jurij Porenta, Andraž Sraka, v sodelovanju z Barakom Reiserjem; produkcija ArtNetLab 2009. 6.–3. 3. 2009, Galerija Vžigalica, Muzej in galerije mesta Ljubljana. (8. 8. 2009)

674 Podnaslov Arhiv in vmesnik, spletna stran (8. 8. 2009).

675 S povezavo med filmi Tarkovskega in umetnostjo novih medijev sta se avtorja ukvarjala kot kustosa festivala Pixxelpoint: 8. mednarodni festival novomedijske umetnosti, Nova Gorica, Gorizia, 2007, (8. 8. 2009).

676 Dvozložna angleška izgovorjava v Shakespearovi drami Kakor vam drago (As You Like It): dʒeɪˈkwiz.

677 Die algorithmische Revolution, ZKM, Karlsruhe, 31. 10. 2004–7. 9. 2006, (8. 8. 2009).

678 Projekt Navzočnost obenem realizira točko prekinitve komunikacije ter se dotakne meja raziskav osebnega odnosa do dejanskosti kot obličja (koncept Emmanuela Lévinasa) iz projektov Mouseion Serapeion in S.O.L.A.R.I.S.

679 II, 7: Ves svet je oder (prev. M. Jesih).

680 Prev. O. Župančič, Jesihov Kriterij.

681 II, 1.

682 … nam drevje govori in potok piše (prev O. Župančič.).

683 V sodelovanju z Gašperjem Jemcem za 50. beneški bienale, 2003, (8. 8. 2009).

684 (8. 8. 2009).

685 (8. 8. 2009).

686 Extended Virtual Environment (1993) (8. 8. 2009).

687 (8. 8. 2009)

688 2005, (8. 8. 2009).

689 Video In illo tempore (hi-res data video) sta avtorja prijavila na razpis za Medienkunstpreis leta 2005, kjer je neposredno zaradi te prijave (celo vprašali so naju po telefonu, čigav je ready-made) prejel nagrado v video privzeti ready-made Millennium-Simulation (2003) Volkerja Springla z Max Planck Institut für Astrophysik Garching. Kustosi festivala so torej izrinili umetnika-kustosa ter nagradili originalni video material, kot je bil naveden v videu In illo tempore.

690 Prim. Neil Gershenfeld, Internet 0, ˂http://cba.mit.edu/projects/I0˃ (8. 8. 2009).

691 Spremno besedilo k spletni sekcija 11. mednarodnega festivala računalniških umetnosti, Maribor, Ljubljana, 10.–13. 5. 2005, kustosa Narvika Bovcon in Aleš Vaupotič. Prim. katalog festivala in (5. 2. 2010). Projekti izbora (dosegljivi na spletu 10. 5. 2005): Andruid Kerne & Interface Ecology Lab: combinFormation (2004) , Marcos Weskamp, v sodelovanju z Danom Albrittonom: Newsmap (2004) , Amy Alexander, Florian Cramer, Olga Goriunova, Matthew Fuller, Alex McLean, Alexei Shulgin, and the Yes Men: Runme.org (2003) <http://runme.org/>, Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič et al.: ArtNetLab – ArtNetInfo (2005) <http://black.fri.uni-lj.si>, IRWIN: East Art Map (2004/5) , Martin Bricelj: Memory - Zgodovina slovenskega grafičnega oblikovanja/Memory - A History of Slovene Graphic Design (2005) <http://www.memoryplay.com/>, Wikipedia Slovenija , SCCA-Ljubljana: Artservis (2001) , Creative Commons Slovenija (2005) , LeCielEstBleu: PuppetTool (2004) <http://www.lecielestbleu.com/html/puppettool.htm>.

692 Boštjan Kavčič: i-poet (interaktivna mobilna aplikacija, 2005); , prim. (6. 2. 2010). »Intermedijski projekt Boštjana Kavčiča i-poet je za slovensko okolje posebej pomenljiv, saj se na zanimiv način sooča z eno ključnih točk slovenske umetnosti 20. stoletja, ki je obenem pomembna za problem povezovanja novih tehnologij in umetnosti. Pesnik in avantgardist Srečko Kosovel je v dvajsetih letih 20. stoletja vzporedno s historičnimi avantgardami začel razmišljati o tehniki v povezavi z umetnostjo, in od tedaj, spomnimo se samo na škandal z objavo njegove konstruktivistične poezije, se soočamo s problemom razumevanja te poezije. Kavčičev projekt vzpostavlja v tem polju, ki se je še dodatno razbohotilo ob na pol uspešni obletnici pesnikovega rojstva, pomemben mejnik, saj je ustvarjanje konkretne poezije razbil med dva aktanta, uporabnika in računalniški algoritem, povezan s podatkovno zbirko zbrano na podlagi Kosovelovih Integralov. Kavčič pri tem skupaj s kolegi programerji uresničuje eno od precej verjetnih vizij Kosovelove umetnosti povezano s pričevanji o pesnikovi fascinaciji nad tehniko, ki se je pojavljala kot kontrast družbenim pričakovanjem povezanim s pesnikovo t. i. baržunasto liriko. Rezultat interakcije s softverskim projektom i-poet seveda ni pesniška umetnina, ki bi izdelovala elektronska besedila podobna literarnim umetninam, ampak tehno-imaginacijski konstrukt, ki sledi logiki algoritma, obenem pa se odpira človekovi interakciji na več ravneh – uporabnik lahko posega v identiteto izhodnih podatkov, ki pa se obenem kodirajo tudi skozi sam program. Kavčič je s svojim projektom povezan kot inženir-konstruktor, ki upravlja s komunikacijskimi stroji, ti pa se šele kot v družbeni kontekst vpeta celota zgostijo v umetniške izjave. i-poet je s tem naredil pomemben korak v tradiciji razumevanja Kosovelovega dela, saj je na umetniško suveren način tudi praktično realiziral – v obliki umetniškega raziskovanja – eno od skrajnih možnosti, ki jih ta dela razkrivajo. Pri tem ne gre za obstranski vidik Kosovelovega umetniškega delovanja, ampak po vsej verjetnosti za pomembno gonilo, ki je skupaj z umetnikovim zavzemanjem za boljše in pravičnejše življenje prisililo mladega pesnika, da je poezijo preselil iz zaprtosti literarnega v nove možnosti sodobnih informacijskih tehnologij, ki so tako pri Kosovelu kot pri Kavčiču povezane z likovnim jezikom znakov.« (Opomba z besedilom A. V. je dodana.)