Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

8.3 Hans Vilmar Geppert in »realistična semiotika«

Idealizem, pozitivizem, marksizem⁵⁹⁶, aspekti raziskav realistične literature in umetnosti se ob pragmaticizmu pravzaprav razgradijo na elemente in zopet sestavijo. Ob tem se je treba zavedati, da o neposrednem vplivu Peirceovih ameriških spisov na evropske realiste ni mogoče govoriti. Pragmaticizem na realizem nima vpliva v obliki običajnih komparativističnih »rapports de fait«, ampak gre za soočenje z istimi problemi ter vzporedno izhajanje iz istih filozofskih in kulturnih tradicij. »Eksperimentalna strogost [realističnih] načinov pisanja« (experimentelle Stringenz der Schreibweisen) pravzaprav potrjuje veljavnost pragmaticističnega stališča. Priča, če ne drugega, o veri v »silo« (Kraft), ki implicira komunost pomena ter s tem premaguje deziluzijo; ta »sila« se kaže v dejstvu, da je deziluzijo sploh treba premagovati – tudi če na način, ki je »contrary to experience« (CP 5.400), npr. ko se realistični diskurz ohrani kljub propadu junakove ideje⁵⁹⁷. S tem pa se odpirajo pragmaticistična vprašanja prav prek diskurza, ki ga literarna zgodovina imenuje realistični (Geppert, RW 35, 628, 636). Zlitje empirizma in pozitivizma z idealizmom določa t. i. »poetični realizem« nemških realizmov, pa tudi Peirceovo teorijo (55). Osrednji pomen jezika, Gottfried Keller ga imenuje »Lebensluft«, je v realizmu, kot ga razlaga Geppert, posledica stanja sveta, ki je zašel v krizo (269). Religiozni in »komunistični« element Peirceovega pragmaticizma potemtakem dobita pomembno podporo že v golem dejstvu realistične umetnosti in njenega obsega ter učinka. To, da je osrednja literarna in umetniška struja 19. stoletja, vprašanja pa so seveda ohranila svojo aktualnost globoko v 20. stoletje, v široko razpršeni obliki realizirala pragmaticistično logica utens⁵⁹⁸, pomeni, da obstaja nekakšen temelj za sicer na videz šibki gonili pragmaticistične filozofije.

Izhodišče Geppertovih »oblik pragmaticističnega pripovedništva« kot konstrukcije modela literarnorealističnega diskurza 19. stoletja je kriza. Odsevanje krize ni mogoče, ker zanesljiva podlaga reprezentacije v teh pogojih ne more obstajati. V samem pojmu krize je (implicitni) razpad pojma dejanskosti v znakovnost, torej tekst, že zajet, ta pa je podlaga diskurzivnemu eksperimentu v obliki pripovedi. Geppertova razlaga realističnega diskurza iz izhodiščne krize izpeljuje tudi to, da perspektivizacija podobe sveta ne more biti odgovor, saj kot refleksivna drža ne daje praktičnih odgovorov na krizo. S tem na metodološki ravni zasnuje tudi možnost zamejitve konca realizma do modernih in modernističnih soočenj s kriznostjo sveta (6-9). Geppertov pojem realističnega diskurza, kot ga obravnava v knjigi Realistična pot, se pokriva s historičnim pojmom realizma v literarni vedi, zajet je med letnicami 1830 in 1897 (10).

Realizem je umetnost interpretanta (54, 152), in sicer na ravni kritike smisla neposrednih interpretantov, torej, »konceptov realnosti«, ki niso več samoumevni⁵⁹⁹. »Gesellschaftsroman« (romaneskna obdelava sodobne družbe, v nemščini tudi »Zeitroman«) predstavlja amplificatio krize, ki pa se mora zlivati v realistično pot, v Geppertovem modelu pragmaticistično transformiranega bildungsromana⁶⁰⁰. Kriza je izhodišče za proces »dela na dejanskosti« (Wirklichkeitsarbeit), pripovedovanja in spoznavanja dejanskosti prek aktualnih interpretantov. Pomemben pojem Geppertovega modela realizma je pogojno-finalna urejenost dejanskosti, torej semiotična raven končnega interpretanta, ki – vsaj v nameri – popolnoma ustreza neodvisni realnosti (50-1)⁶⁰¹.

Specifični potencial Peirceove semiotike, ki ga Geppert izkoristi, je povezava znakovnosti (relacijski pojem znaka pomeni, da je znak, kar je interpretirano kot znak) (80, 40) in nanašanja na dejanskost (77). Geppert je uporabil Peirceovo semiotiko kot orodje, ki razpre znakovni jezik realističnih romanov ter s tem pokaže tako razliko do nerealističnih diskurzov kot tudi do drugih zgodnejših (npr. z začetka novega veka) in kasnejših realizmov (npr. Eco govori o »realistični intenciji« Joyceovega odprtega dela) (78-9).

Es geht darum aufzuzeigen, wie narrative Bedeutungen und Bezeichnungen entstehen, sich zu Wirklichkeitsentwürfen verdichten, sich verändern und dabei auch »verbrauchen«, wie all dies spezifischen, eben »realistischen« Mustern folgt und wie es vor allem in genau bestimmbaren Grenzen verbleibt. (80)
Predmet Geppertove peirceovske metodologije so »znakovni procesi« (Zeichenprozessen) kot »modeli poti« (Wege-Muster), na katerih nastajajo narativni pomeni in reprezentacije objektov, celotni zasnutki celovitih dejanskosti, kako se nadalje preoblikujejo, ob tem »porabljajo« kode dejanskosti, diskurz pa vseskozi ostaja v specifičnih opisljivih mejah, ki so meje »realizma«. V knjigi Realistična pot Geppert obširno pregleda primere evropskega realizma v komparativistični perspektivi s poudarkom na delih nemško-švicarskega, angleškega in francoskega realizma.

8.3.1.1 Šeststopenjski model znaka in realistični diskurz

Že šeststopenjski model znaka, ki ga Geppert predstavi v poglavju 3.2 »A cluster of signs«. Ein Versuch zu Peirces sechsstelligem Zeichenmodell und Madame Bovary, Middlemarch und Effi Briest⁶⁰², razkrije specifiko realističnega pripovedovanja tako v stiku z naturalizmom kot z gibanji moderne. V vseh treh romanih je v ospredju nerazumljena ženska v sovražni družbi, ta motiv se prek amplificatio problematike v nesporazumih in nezmožnosti komunikacije prevede v jezik znakov, roman pa ob tem prevzame vlogo medija razumevanja. V naturalističnem romanu bi bili zunanji pritiski premočni in bi zahtevali poseg sistemov smisla, ki so zunaj romana, da bi jih bilo mogoče odpraviti (Geppert navaja moment kreaturnega v romanu Tess of the d'Ubervilles⁶⁰³ Thomasa Hardyja) (92).

Neposredni interpretant je prva plast pripovednega sveta predstavlja konvencije in njihovo kritiko v krizni zgostitivi. Navidezna nespremenljivost kod dejanskosti je kriza⁶⁰⁴. »Funkcionalni zakonolom« v Gospe Bovary in Effi Briest npr. predstavlja na ravni interpretanta razjasnitev ter na ravni nanašanja na objekt, predstavljene dejanskosti, poglobitev krize (93).

Neposredni objekt so »motivirane iluzije«, ki postanejo nevarne, ko ne ustrezajo »zares učinkujoči« realnosti dinamičnega objekta. Gre za medialno povzorčeno – npr. v primeru Emme Bovary prek branja literature – kolektivno in konvencionalno pred-realnost oz. med-realnost, ki stoji med neodvisno vnaprej dano dejanskostjo in dejanskimi dogodki. Deluje kot »filter« kognitivno-hotenjskega stika z dejanskostjo (102). Vnaprej dani predpostavljeni objekti razkrijejo polja neposrednih interpretantov kot znakovnih zalog dejanskosti. »Die Krise zeigt die Welt als Text« (Isto).

Dinamični objekt je v realizmu razpet med reprezentirani svet in začasno razveljevljeno idejo (suspendierte Idee). Dinamična realnost je dosegljiva le prek množice znakovno rekonstruiranih neposrednih objektov. Med- in predsvetovi (Zwischen- und Vor-Welten) imajo delno težo tudi za avtorja romana ter za bralca – to pomeni v pragmaticističnih okvirih bralca ravno v trenutku branja in delovanja -, ker sta del iste spoznavne strukture, ki so ji podvrženi junaki⁶⁰⁵. Razlika je le to, da imata avtor in bralec (to velja tudi za vse mogoče vmesne ravni avtorja in bralca kot literaturi imanentnih funkcij) večji pregled nad celoto (104-6). Gre za enovito povezanost sveta, ki je bila v tej razpravi že ugotovljena kot ena temeljnih značilnosti tako realizma kot problematike, ki zadeva npr. »arhivsko umetnost«. Realistični postopek je torej nalaganje predrealnosti z namenom opisati neopisljivo realnost. Junakov propad ustreza v perspektivi bralca možnosti zmote (fallibilism).

Kaj je smisel krize, njen končni interpretant? Flaubertov roman se vzpenja od zgolj neposrednih interpretantov v zavesti junakinje Emme Bovary prek pripovedi kot aktualnih interpretantov: avtorjeve naklonjenosti, ironije … Smrt junakinje je protest v imenu nesmisla, vendar s tovrstnim polisemičnim in odprtim finalnim interpretantom Flaubert sega prek realizma v »moderne« možnosti esteticizma, npr. v obliki svoje programatične preusmeritve na slog. Vendar do konca tega romana ostaja del realistične tradicije 19. stoletja:

Flaubert teilt ihre sinnkritischen, ihre entwerfenden und ihre bezeichnenden Erzählfunktionen, er arbeitet sie aus mit einer sonst nicht zu findenden Intensität, aber er verläßt den realistischen Weg genau da, wo dieser überall sonst eine »pragmatische« Richtung sucht. (111)
Flaubert torej uporablja kode dejanskosti kot »motivirane iluzije« ter zasnutke možnosti, vendar pa v sklepu resignirano-vizionarsko prestopi onstran realizma, kjer naj bi se odpirale moderne možnosti osamosvojene polisemije. Fontane in George Eliot nasprotno zavestno omejita končni pomen svojih romanov, Geppert navaja »namerno, umetelno nepopolnost« (gezielte, kunstvolle Unvollständigkeit) pri Fontaneju, medtem ko George Eliot v romanu predlaga komunikacijo in konsenz kot cilj in premišljeno nadaljevanje »konfliktov gramatik dejanskosti«. Rezultat sta transformacija spoznanja v etiko ter ublažitev pritiskov dejanskosti. Geppert ugotavlja, da »kriza komunikacije spregovori« (Zusprachebringen der Kommunikationskrisen) (117). Obstoječe kode obnašanja se prek amplificatio (razdelave, rekonstrukcije) »porabljajo« (verbrauchen) (118), pri George Eliot v Middlemarch na procesualen pragmaticističen način (119).

V zgoščeni obliki so potemtakem raven neposrednega interpretanta zgoščanje kod, raven neposrednega objekta so vmesne realnosti, ki pokažejo na tekstualno mediiranost dejanskosti v neposrednem interpretantu. Aktualni interpretant je pripovedno nalaganje obstoječih kod dejanskosti ob nedosegljivem dinamičnem objektu, »uporni« realnosti; finalni interpretant pa je zajet v metodi, namerni nepopolnosti, ki pa obenem omogoča komunikacijo med bralcem, delom ter liki (117, pogl. 3.2).