Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

8.3.1.2 Realizem in Peirceove dodatne razdelitve znaka iz 1903

Realistični jezik znakov se še natančneje pokaže prek dodatnih razdelitev znaka, ki jih je Peirce predstavil leta 1903 v harwardskih predavanjih (Atkin; Geppert, RW 121-85)⁶⁰⁶.

8.3.1.2.1 Podvrste reprezentamena – realizem in sinznaki

Tri podvrste reprezentamena kot načini dojemanja znaka so: (a) kvaliznak (quale-Zeichen, Qualisign) kot čutnost znakovnosti, kvaliteta, del celotne reči, ki označuje, (b) sinznak (sin-Zeichen, Sinsign), posamezen singularen znak in (c) legiznak (legi-Zeichen, Legisign), konvencionalni znak, zakon, koda. V realizmu prevladujejo sinznaki kot replike in aktualizacije legiznakov. Realizem je umetnost posameznega; impresionizem bi semiotično gledano poudarjal kvaliznake, npr. zvočno slikanje, simbolizem pa legiznake prek razvijanja novih kod (Geppert, RW 125-6; Peirce, Izbrani spisi 13).

Realizem porablja kode (poglavje Das Verbrauchen von Codes): izhaja iz jezikovnih regularnosti, področij neposrednih interpretantov, ter prek njih s sinznaki ugotavlja nekaj singularnega. Sinznaki so zato citati legiznakov ter ohranjajo (indeksikalno⁶⁰⁷) povezavo s sistemskim kontekstom (127). Ob tem nastaja napetost do zakonomernosti (legiznakov, ki so obstajali prej in obstajajo, seveda, še naprej) – realistični sinznaki kode izčrpavajo (aufbrauchen), ko jih kažejo kot drugače delujoče. Konstitutivna je dialektika odstopanja od konvencij (znak bi lahko deloval kot kazalec – indeks – tipičnega objekta, torej indeksikalni legiznak), na eni strani, in pristne odprte situacije, ki jo naredi problematično – kar je seveda pogoj realističnosti nasploh –, na drugi⁶⁰⁸.

Singularnost je meja realističnega diskurza. Realizem ne proizvaja novih legiznakov. Sestavljata ga sprejemanje (problematičnih) delujočih sistemov konvencij in njihovo dialektično preobražanje v zagonetno singularnost, posamezno konvencionalno repliko. Realizma ni mogoče kodirati, ker je odnos koda – singularnost enosmeren (132). Enosmernost je eksperimentalno testiranje konstelacij problemov. Vse možnosti realizma so ujete v obstoječe konvencionalnosti: možno je zbirati sinznake kot večpomensko polje⁶⁰⁹ in jih nato urejeno nizati v serije, ponovitve, poti. Potencialni realistični legiznak temelji na ritmu ponovitev, ki vodi k ekvivalencam.

Predstavljeni model je seveda relevanten tudi v primeru izhodiščne situacije t. i. arhivske umetnosti. Za odgovor na vprašanje aktualnosti realističnega diskurza na heterogenih medijskih ravneh, ki je vodilo te razprave, je nujno nakazati tudi možnosti uporabe Geppertovega literarno-poetološkega modela v »intermedijski« oz. postmedijski perspektivi: pregledi zgoraj so jo zgostili v modelu arhivske umetnosti. Posamezne arhivske entitete nastajajo v specifičnih institucionalnih in diskurzivnih pogojih (iz legiznakov), vendar pa so v samem arhivu posamični objekti (sinznaki), ki jih naslovnik arhivskega dela prejema kot povedno konstelacijo (sin)znakov. Avtorska organizacija arhiva temelji na urejanju odnosov med arhivskimi enotami, ne da bi jih ukinila na ravni lastnih zakonitosti delovanja posameznih znakov, tj. kode, legiznaka. Ravno etična raven, ki jo kot model zagovarja George Eliot v romanu Middlemarch, je tisto, kar ne dovoljuje diskurzivne kolonizacije arhiva⁶¹⁰. Postavlja se torej temeljno vprašanje, kako nastaja nova osmislitev znakov dejanskega kot rezultat realističnih umetniških postopkov. Ponovitve so temelj »realističnega legiznaka in potentia«, njihov »ritem vodi k ekvivalencam« (130). Ilustrativna je primerjava z delovanjem znanega Jakobsonovega modela poetične funkcije jezika iz leta 1960.

R. Jakobsons Aequivalenz-Prinzip der Projektion von der »Code« (Paradigma, legi-Zeichen)-Achse der Selektion auf die Achse der Kombination (von sin-Zeichen im Syntagma […]) ist – darin unterscheidet sich eine Peircesche Semiotik von jedem Strukturalismus – erst dann sinnvoll, wenn es umkehrbar ist; und genau diese Umkehrung scheint mir die realistische möglichkeit der Aequivalenz zu sein. (Isto)
Če je projekcijo principa ekvivalence z osi paradigme na os sintagme v jakobsonovskem strukturalizmu mogoče obrniti, pa legiznak in potentia pomeni samó obrat iz sintagmatske osi na paradigmatsko, ne pa tudi nazaj, ker realizem zgolj uničuje paradigmatske odnose, ni pa zmožen sam ustvariti novega. Singularni znaki ostajajo razločeni in nezamenljivi, kljub temu da potencialno stopajo v odnose enakovrednosti, ekvivalence z drugimi sinznaki.

Die Semiotik der Wiederholungen also zeigt in dieser Epoche sehr klare Grenzen der Schreibweise: diese (iconischen wie symbolischen⁶¹¹) legi-Zeichen, allgemeinen Typen bzw. allgemeinen Bezeichnungsfunktionen funktionieren hier nur in der ständig retro-semiotischen Verbindung mit den (indexikalischen) sin-Zeichen, den tokens⁶¹², aus denen sie ja auch hervorgegangen sind. Sie lassen sich von deren Kette, die ebenfalls ein sin-Zeichen ist, nicht ablösen (132).

Realizem deluje kot »retrosemioza« posameznih znakov – ki kažejo kot indici na dejanskost -, torej kot zasnutek nove splošne zakonitosti, ki ostaja pogojna, ker je ni mogoče odcepiti od verige singularnih znakov, ki je tudi sama še vedno zgolj singularnost, ki pogojno lahko pomeni tudi nekaj več⁶¹³. Npr. arhiv z vmesnikom.

8.3.1.2.2 Podvrste nanašanja znaka na objekt – realizem in indeksi

Na ravni nanašanja znaka na objekt Peirceova semiotika ločuje tri podznake: (i) ikono (icon), ki temelji na skupni značilnosti oz. podobnosti reprezentamena in dinamičnega objekta⁶¹⁴, (ii) indeks (index), znak in objekt sta povezana na eksistencialni ali fizični ravni (Atkin), povezava je seveda lahko »mentalna«, in (iii) simbol (symbol), ki se nanaša na množico objektov kot tip objekta prek obstoječe kode – simbol je zato nujno legiznak. Indeksikalizem je realistična stilna konstanta⁶¹⁵ (Geppert, RW 136). Indeks je v nasprotju z ikono neodvisen od reprezentamena in v nasprotju s simbolom od interpretanta. Povezanost indeksa s samim objektom, npr. v znanem primeru dima kot znaka za ogenj⁶¹⁶, ima dve posledici: indeks deluje le, če je interpretiran kot znak, če ne, je zgolj top pojav in ne znak (v nasprotju z degeneriranim simbolom, besedo, npr. lastnim imenom, ki je znak potencialno že zaradi kode, ki ga proizvede⁶¹⁷), ter dejstvo, da je indeks presenetljiv, saj poveže dve enoti izkustva (pokaže nekodirano vendar dejansko zvezo v kontinuumu enovite dejanskosti).

Realistični znaki so razpeti med ikonične znake krize – npr. prek krize simboličnih sistemov, ki izgubijo samoumevnost in »degenerirajo« v ikone – in indekse, ki usmerjajo pozornost. Realizem opredeljuje »kriza podob« (143-8), ki se razpre kot prostorska mreža, v njej pa indeksikalne funkcije delujejo kot vektorji pozornosti, ki tvorijo poti. Razpršeno omrežje se pri tem zgošča in pokaže kot enovita in povezana dejanskost, ne pa naključna razpostavitev izoliranih elementov. Metafore se v realizmu metonimizirajo, postanejo indic za pomenljive zveze. »Realistični mediji« obračajo simbolične sisteme v indeksikalne, denar npr. postane znak konkretne situacije in izgubi simbolično vrednost nevtralnega menjalnega sredstva. Indeksikalizem realizma je del konstitucije sveta, njegov potek in ne odsev. Indeksikalne funkcije nazornosti in predmetnosti so kazalci na poti interpretacije in ne simboli ali slike (ikone) objektov.

Realistični simbol ne obstaja, Geppert govori o simbolu in potentia, ki pa obenem ostaja (pluralni vendar pomensko usmerjeni) indeks. Gre za pojav, ki kot znak kaže (sicer urejeno) v več smeri. Urejenost te večpomenskosti je ikonična – temelji na principu podobnosti –, vendar pa je ikonična refleksija možna le v metapoetičnem obratu. Finalni ikonični legiznak se daje, kot že rečeno, skozi retrosemiotično urejenost temporalizirane indiksikalne mreže, ki se kot indeksikalno-singularni kontekst vseeno ohranja. Regulativna splošna ideja (Gesamt-Idee) realistične poti je njena smiselna usmerjenost (Richtungssinn), ki obstaja na meta ravni, saj realizem venomer ohranja odprtost enovite dejanskosti v prihodnost⁶¹⁸. Realistična pot je falsifikabilna regulativna ideja in se kvazipoenoti po delih – kot metapoetična alegorija⁶¹⁹ (148-51, 204-21). V nasprotju s Heglovim pojmom »Aufhebung« (preseganje, odprava, zamenjava) Peirce razume finalnega interpretanta »ideološkokritično« - če si je sploh mogoče zamisliti kakršen koli problem v zvezi z odpravo dejanskosti v njenem pojmu, potem ta pojem ni ustrezen, iz tega pa sledi skoraj nujen obrat, da poenotenje na ravni skupnosti ne sme biti poenotenje, kajti enoumnost mišljenja v simboličnem sistemu je znak krize. V primeru »arhivske estetike« gre torej za urejanje arhiva, ne pa za njegovo odpravljanje.