Študijska poročila erasmus študentov medicinske fakultete univerze V ljubljani za študijsko leto 2013/2014

FRANCIJA - UNIVERSITÉ DE BORDEAUX, BORDEAUX (Anja Kovač)

Na izmenjavi v Franciji sem bila od začetka februarja do konca junija 2014. Opravljala sem vaje iz interne medicine (tri mesece) in kirurgije (dva meseca). Tudi v Franciji so vaje odvisne od sreče (na katerega izmed oddelkov te dodelijo, koliko so motivirani specializanti in drugi zdravniki) in od lastnega zanimanja ter angažiranosti. Oddelke si izbereš sam, vrstni red in bolnišnico pa določijo v pisarni vodje stažev.

Če ste imeli kdaj težave s slovensko birokracijo, se vam bodo te zdele mala malica v primerjavi s francosko. Vendar naj vas seznam potrdil/dokazil/število kuvert pred odhodom ne odvrne, kajti na koncu se vse izplača. Pred odhodom je treba izpopolniti papirje, ki jih najdete na spletni strani Mednarodne pisarne, Univerze v Bordeauxu, po želji pa še prijavnico za študentski dom in vlogo za CAF (oblika socialne pomoči, delno kritje stroškov bivanja).

Študentski domovi so razporejeni širom po mestu, idealno je bivati v bližini centra ali bolnišnice Pellegrin. Ko se prijavljaš za bivanje v domu v drugem semestru, si na čakalni listi in nimaš možnosti izbire. Moj študentski dom je bil precej izven centra, tako da sem se po treh tednih preselila v študentsko sobo v stanovanju v centru mesta, ki sem ga delila s študentom dentalne medicine, kar je bilo potem z družabnega vidika precej bolj priročno, tudi obiski iz Slovenije so tako lahko čare mesta Bordeaux raziskovali peš.

Prvi mesec sem preživela na enoti intenzivne terapije (fr. réanimation médicale). Vaje sem začenjala ob 8.30. Odgovorna sem bila za enega bolnika oz. sobo, po prihodu sem prepisala njegove izvide prejšnjega popoldneva in noči, pregledala dokumentacijo, kaj se je dogajalo popoldan in čez noč, opravila telesni pregled in ugotovitve zapisala na poseben list za študente. Potem je prišel specializant, kateremu sem poročala ugotovitve, nato sva skupaj pregledala bolnika, načrtovala nadaljnjo diagnostiko in terapijo. Sledila je vizita čez celoten oddelek št. 2 (16 postelj), ki je trajala približno dve uri. Vsak študent je predstavil svojega bolnika – če ga še niso poznali, sem predstavila vso anamnezo in status, sicer povzela dogajanje na oddelku in spremembe od prejšnjega dne. Po viziti sem napisala načrt zdravljenja za popoldan in čez noč, s tem so se okrog dveh popoldan vaje zaključile.

Marca sem bila na oddelku za plastično kirurgijo (predvsem kirurgija roke), kjer sem se veliko naučila. Francoski kolegi niso pokazali posebnega zanimanja za kirurgijo, tako da sem jih lahko nadomeščala kot asistentka v operacijski dvorani, ambulantah in oddelku – francoski študentje so dobili svoj razpored vaj, študentje na izmenjavi smo se lahko priključili francoskim ali jih nadomestili po dogovoru. Vaje sem pričenjala ob osmih in končala med tretjo in šesto uro popoldan.

Aprila sem čas preživljala na kardiologiji, tam sem skrbela za dve sobi (štiri do šest bolnikov). Študentje smo bili prepuščeni specializantki, ki je bila motivirana za predajanje znanja, tako da smo analizirali EKG-je, brskali za novimi smernicami zdravljenja različnih srčnih obolenj ter spremljali svoje bolnike. Omogočen nam je bil tudi ogled UZ srca, UZ vratnih arterij itd.

Maja sem bila na oddelku za torakalno in srčno kirurgijo, študentje smo tam smeli le opazovati operacije in prisostvovati v ambulantah, tako da moje praktično znanje ni napredovalo, vseeno pa sem od vaj odnesla znanje o postopku obravnave bolnikov pred in po operativnem posegu, o delovanju zunajtelesnega krvnega obtoka in poteku operacij.

Zadnji mesec sem opravljala vaje na oddelku za pljučne bolezni, bolnišnica je bila ločena od ostalih, izbrala sem si oddelek za pljučne rake. Ker je bil junij, izpitni mesec za francoske kolege, sem bila na oddelku bolj ali manj sama. Zadolžena sem bila za plinske analize arterijske krvi, sprejeme in spremljanje bolnikov na oddelku (kemoterapije, paliativna nega). S specializantko sva skupaj izdelali seminar na temo kemoterapije pljučnih rakov. Vsak četrtek si je bilo treba izbrati enega bolnika in ga predstaviti pred profesorico, ki je bila strah in trepet francoskih študentov ter posledično tudi mene. Vendar lahko rečem, da po dobrih štirih mesecih izmenjave v Franciji jezik ni bil več ovira, predstavljanje bolnikov pa je potekalo podobno kot v Sloveniji. Za nagrado za dobro predstavitev smo lahko bolnike predstavili tudi na petkovem konziliju, takrat je bil izziv desetminutno predstavitev skrčiti na tri ključne stavke, vsekakor drži, da vaja dela mojstra.

Začetek v Bordeauxu je bil težak, predvsem zaradi količine medicinskih kratic in okrajšav besed, ki jih uporabljajo. Njihova hitrost govora tudi ni ravno olajšala razumevanja. Ko se poskušaš sporazumeti s kakšno besedo v angleščini, se položaj po navadi še poslabša, namesto izboljša. Ko se spoprijateljiš s francoskimi študenti, postane življenje lažje in tudi čas naredi svoje – nekako sredi drugega meseca sem opazila gromozanski napredek v sporazumevanju, vedno manj je bilo vprašanj ter nerodnih polovičnih nasmehov po šalah, ki jih nisem razumela.

Druga plat izmenjave je bila precej lažja, saj je družabni program na univerzi dobro organiziran in pester, večina dogodkov je zastonj ali z ugodnimi popusti za študente – ogled tekem ragbija, baleta, spoznavni žur, turški večer ipd. Na univerzi Bordeaux so poleg študentov medicine še študentje psihologije, športa, enologije, tako da smo bili prav pisana družba. Univerza organizira tudi intenzivni brezplačni tečaj medicinske francoščine (začetek prvega in drugega semestra, pri nas je bil tečaj zadnji teden februarja), kjer dopolniš svoje medicinsko besedišče. Organiziran je tudi brezplačni tečaj francoščine (nivo A2/B1 in B1/C2, francoski šanson, fonetika ipd.), ki poteka celotno šolsko leto. V Bordeauxu je tudi kar nekaj Slovencev, s katerimi se splača povezati, da ne pozabiš na materni jezik.

Mesto Bordeaux je lepo, dovolj majhno za sprehod ali krog s kolesom, dovolj veliko za nenehno odkrivanje novega najljubšega balkona, fasade ali kavarne. Seveda ne smem pozabiti omeniti vina in odlične hrane. Tudi okolica mesta in sama regija ponujata veliko priložnosti za športna udejstvovanja in pohajkovanja (bližina oceana, kolesarske poti, tudi Pireneji niso predaleč).

Stroški življenje v Bordeauxu so primerljivi s tistimi v Ljubljani, veliko se da privarčevati, če manjkrat ješ zunaj, uspešno pridobiš CAF in pred zabavami obiščeš présoirée ali dve. Javni prevoz je dobro urejen, imajo tramvaje, avtobuse in mestna kolesa.

18.